OSKAR METER: Najboljši film

Vemo, da imamo prvič po letu 1943, ko je zmagala Casablanca, v glavni kategoriji spet nominiranih deset filmov. Vemo, da bo okoli 6000 članov Ameriške filmske akademije, zmagovalca v tej kategoriji določilo s preferenčnim glasovanjem (za tiste, ki ne veste, kako točno to poteka, so pri USA Today naredili lep grafičen prikaz štetja glasov). Vemo, da sta glavna favorita Bombna misija in Avatar aka David in Goljat. Pa sta res? Prav preferenčni sistem namreč vse skupaj postavlja pod vprašaj.

Avatar se mi zdi tak film, ki ti je ali blazno všeč, ali pa te sploh ni prepričal. Torej ga bodo volivci, ko bodo nominirance razvrščali od najboljšega do najslabšega, postavili ali zelo visoko, ali pa zelo nizko. Medtem pa je Bombna misija, upam si trditi, vsesplošno všečen film, ki bi prejel več višjih ocen, čeprav morda manj prvih mest kot Avatar. Še pred dnevi sem bil precej prepričan, da bo temu tako. A potem so v taboru Bombne misije naredili usodno napako v letošnji kampanji. Eden od producentov, Nicolas Chartier, je namreč močno kršil pravila Akademije in njenim članom razposlal e-mail v katerih jih je zaprosil naj glasujejo za njegov film, Avatar pa postavijo na rep lestvice. Prišlo je do velikega škandala, ki je na noge vrgel cel Hollywood in pričela so se ugibanja, kako bo Akademija grešnika kaznovala. Poleg uradne kazni (govori se o odvzemu vabila za članstvu v Akademiji in še čem) bodo volivci, ki morajo glasovnice oddati do torka, morda kaznovali celotno zasedbo in film uvrstili na nižje mesto. Morda bodo kaznovali tudi režiserko in še koga. Dejstvo je, da si Akademija ne pusti ukazovati in njeni zakoni o lobiranju so zelo strogi.

V dnevih pred škandalom, so se pričela tudi ugibanja o možnem presenečenju v obliki Neslavnih barab, ki so tudi moj osebni favorit. Lastnik studia, ki bdi nad njimi, znani producent Harvey Weinstein, je namreč zelo uspešen lobist. Njegove taktike sicer ostajajo znotraj dovoljenih prijemov, vendar je splošno znano, da so njegove lovke razprostrte po celotnem Hollywoodskem griču in še čez. Ne pozabimo, da mu je lani uspelo v zadnjem trenutku njegovemu Bralcu zagotoviti nominaciji za film in režijo, česar pred objavo ni pričakovalo veliko ljudi. Njegov studio ima letos skupno največ, 13 nominacij (8 za Barabe, 4 za Nine in 1 za A Single Man), vendar dvomim, da se bo zadovoljil le z oskarjem za izvirni scenarij in stransko moško vlogo, ki se zdita najbolj varni stavi. Na glas je povedal da pričakuje zmago v glavni kategoriji, režijo pa prepušča Bigelowi. Pravi, da so na njegovi strani igralci, ki so filmu dali nagrado njihovega ceha in res je, da ti predstavljajo daleč največjo populacijo znotraj Akademije.

Če pozabimo na škandalček, za povzročitev katerega se je Chartier sicer že javno opravičil, ima (statistično gledano) Bombna misija še vedno največ možnosti za zmago. Nagradil ga je ceh režiserjev, montažerjev in scenaristov. Vsa ta tri združenja so v zadnjih 48 letih le sedemkrat nagradila isti film in v vseh sedmih primerih je ta film dobil tudi oskarja. Zakaj bi bil osmi film izjema? A ne pozabimo, da so razmere zaradi 10 kandidatov in preferenčnega glasovanja, letos nekoliko drugačne.

V statističnem pogledu, Avatar nima šans za zmago. Film nima niti ene nominacije za igro in kar je še huje, nima nominacije za scenarij. Le dvema filmoma je Akademija v takšnih razmerah dala oskarja, a to je bilo v tridesetih letih prejšnjega stoletja (Krila in Grand Hotel).
Najboljši filmi brez nominacije za scenarij so nekoliko pogostejši, a še zdaleč ne pogosti. Nazadnje je prav Cameronov Titanik, kljub nasprotovanju scenaristov odnesel glavno nagrado večera. Pred jim pa je to uspelo še šestim: Wings, The Broadway Melody, Grand Hotel, Calvacade, Hamlet in Moje pesmi, moje sanje.
Avatar se pravzaprav lahko hvali le z zlatim globusom. Ostal je brez nagrade režiserskega, scenarističnega, producentskega in igralskega ceha. Po letu 1996, ko so nagrade prvič podelili tudi igralci, še noben izdelek ni dobil oskarja brez podpore vsaj enega od glavnih združenj filmske industrije. Zagovarjajo ga le trume obiskovalcev kina zaradi katerih je postal najdobičkonosnejši film vseh časov, Cameron pa je premagal samega sebe. Pa tudi to desjtvo lahko postavimo pod zelo velik vprašaj. Čeprav je po vsem svetu zaslužil že nepredstavljivih 2,5 milijarde dolarjev (give or take) je upoštevajoč inflacijo, v domovini šele na 15. mestu. Po tej lestvici je na samem vrhu že dolgih 70 let V vrtincu, Titanik pa na ugodnem šestem mestu. Poleg tega moramo upoštevati še neprimerno dražje vstopnice za 3D filme in izposojo očal. Btw, če bi prinesel lastna 3D očala v Xpand, bi mi dovolili vstop brez, da bi me odrli za še dodaten evro?

Skupaj z letošnjima Bombno misijo in Šolo za življenje (v režiji Lone Scherfig) je bilo za oskarja za najboljši film v zgodovini nominiranih devet filmov, ki jih je (so)režirala ženska. Ostalih sedem je Children of a Lesser God (Randa Haines), Awakenings (Penny Marshall), The Prince of Tides (Barbra Streisand), The Piano (Jane Campion), Lost in Translation (Sofia Coppola), Little Miss Sunshine (Jonathan Dayton in Valerie Faris) ter Slumdog Millionaire (Danny Boyle in Loveleen Tandan).

Kljub poplavi filmov z "iraško" tematiko v zadnjih letih je Bombna misija edini tovrstni izdelek, ki se je prebil med nominirance za oskarja. Če bo omenjeni škandal preživel, bo postal z 18 milijoni dolarjev zaslužka najmanj dobičkonosen najboljši film v zgodovini. Premagal bo očitno najdonosnejšega nominiranca v zgodovini (Avatar), drugo risanko nominirano za oskarja (Up, prva je bila leta 1992 nominirana Lepotica in zver) in dva kandidata, ki imata skupno le dve nominaciji (The Blind Side še za glavno igralko, A Serious Man pa še za izvirni scenarij) - to se je nazadnje zgodilo leta 1994, ko je Štiri poroke in pogreb poleg nominacije za najboljši film prav tako dobil le še eno za scenarij. Letos ima kar pet filmov več kot dve nominaciji, vendar ne v glavni kategoriji.

Avatar (James Cameron, Jon Landau)
The Blind Side (Gil Netter, Andrew A. Kosove, Broderick Johnson)
District 9 (Peter Jackson, Carolynne Cunningham)
An Education (Finola Dwyer, Amanda Posey)
The Hurt Locker (Kathryn Bigelow, Mark Boal, Nicolas Chartier, Greg Shapiro)
Inglourious Basterds (Lawrence Bender)
Precious: Based on the Novel 'Push' by Sapphire (Lee Daniels, Sarah Siegel-Magness, Gary Magness)
A Serious Man (Joel Coen, Ethan Coen)
Up (Jonas Rivera)
Up in the Air (Daniel Dubiecki, Ivan Reitman, Jason Reitman)

Z razširitvijo glavne kategorije je Akademija dobila prav to, kar je želela. Raznolikost in udor popularnejših izdelkov. Največje presenečenje razglasitve nominacij je bila seveda tale za The Blind Side. Film brez izvirne zgodbe ali kakšnega drugega presežka (razen Bullockove, pa še to le v nekaj prizorih) je čez lužo ogromen hit. Na dan razglasitve nominacij je zaslužil več kot The Hurt Locker, An Education, Precious, A Serious Man in Up In The Air skupaj. Pazi to, zaslužil je celo več kot Inglorious Basterds in District 9 skupaj. A po mojem mnenju še vedno nima kaj iskati med deseterico.

Če pogledate na zgornji seznam vidite med producenti Up in the Air dvakrat zapisan priimek Reitman. Oče Ivan in sin Jason sta druga takšna dvojica v zgodovini, nominirana kot producenta. Prav sta bila leta 1995 nominirana Mario Cecchi Gori in Vittorio Cecchi Gori za Il Postino.

V preteklosti je bilo veliko govora o zapostavljanju temnopoltih filmarjev s strani Akademije. Potem so jim v zadnjih letih dali nekaj igralskih oskarjev in nominacij ter jih tako utišali. Letos pa so s filmom Precious ponovno naredili korak dalje. To je prvi film nominiran za najboljšega, ki ga je posnel temnopolti režiser, Lee Daniels pa je po Quincy Jones (nominiran za The Color Purple) šele drugi temnopolti nominirani producent. Poleg tega je to šele peti nominirani film, ki ga sestavlja pretežno temnopolta igralska zasedba. Ostali štirje so Sounder (1972), A Soldier’s Story (1984), The Color Purple (1985) in Ray (2004). Oskarja ni dobil nobeden od njih.

V celotni zgodovini podeljevanja oskarjev sta bila zgolj 2 (dva!!) ZF filma nominirana v glavni kategoriji -- E.T. vesoljček (1982) in Star Wars (1977). Akademija je spregledala celo Kubrickovo Odisejado 2001. Tako sta letos nominirana Avatar in Okrožje 9 to številko kar podvojila!

Od 23 producentov jih je kar 17 v tej kategoriji letos nominiranih prvič. Brata Coen, naveza Cameron-Landau in Peter Jackson so že posneli vsak svoj najboljši film. Prva dva Ni prostora za starce, druga dva Titanik, zadnji pa tretji del Gospodarja prstanov. Lawrence Bender, edini povratnik brez oskarja je bil nominiran za Tarantinov Šund in Dobri Will Hunting.

Sandra in njena malina

Sinoči sem si pogledal tisti drugi letošnji film Sandre Bullock. Ne tistega, ki ji je prinesel nominacijo za oskarja, temveč za zlato malino, All About Steve. In res sem se vprašal zakaj. Ok, Sandra v njem res ne blesti, vendar kot več kot je pokazala, iz tako bednega scenarija verjetno tudi Meryl Streep ne bi mogla izvleči. Malino si po mojem mnenju bolj kot Sandra zasluži Magen Fox, nominirana za svoje nesposobnosti v Jennifer's Body in nadaljevanju Tranformerjev. Pa vendar imam občutek, da bo prav Sandy dan pred oskarji prejela tudi najmanj zaželeno filmsko nagrado. Prvič zato, ker bi se mediji o malinah, katerih proračun je odvisen od njihove odmevnosti, še bolj razpisali., če bi v roku 24 ur pejela oba kipca; drugič pa zato, ker je Sandy menda pogumno dejala, da si upa nagrado priti osebno prevzet. Če se spomnite, je toliko jajc pred leti pokazala tudi Halle Berry, ko so jo razglasili za najslabšo glumico v Catwoman. S sabo je prinesla tudi oskarja in reinterpretirala svoj znani cmerav govor. Večina nominirancev se podelitve malin seveda niti ne udeleži. Poleg nje so se od slavnejših imen na svoj račun znali smejati le še Tom Selleck, Ben Affleck in Tom Green, za katerega se pa itak ne čudim.

All About Steve je sicer dobil mislim, da kar pet nominacij, tudi za najslabši film, vendar sem presenečeno ugotovil, da ima kljub ogromnim scenarističnim luknjam, bednim dialogom in obupno plitvim likom, tudi sporočilo. Na prav zabaven način se namreč ponorčuje iz novinarjev, ki v želji po senzacionalnih novicah vsak škandalček tako napihnejo, da jih bolj kot zaradi profesionalnosti občudujem zaradi bogate domišljije. Še posebej sem se nasmejal ob norčevanju iz obupnih animacij, ki jih zaradi pomanjkanja kakovostnih posnetkov in idej prikazujejo tudi na slovenski tako imenovani informativni oddaji Svet, v vse večji meri pa tudi na 24ur. Škoda, da tudi mi nimamo malin :).

Seznam nominirancev za zlate maline si lahko pred podelitvijo, ki bo danes teden, pogledate na uradni strani fundacije, ki jo organizira.

Romanca v Notting Hillu

"I'm just a girl, standing in front of a boy, asking him to love her."

OSKAR METER: Režija

Zdi se, da že ptiči po vsem svetu, ne le v Hollywoodu, čivkajo o veliki verjetnosti, da bomo letos dobili prvo žensko nagrajeno z oskarjem za režijo. Kathryn Bigelow je četrta predstavnica nežnejšega spola in druga Američanka nominirala v tej kategoriji. Pred njo je Akademija ta oskarja predlagala še Italijanko Lino Wertmüller (leta 1977 za film Pasqualino Settebellezze), Jane Campion iz Nove Zelandije (leta 1994 za film Piano) ter Sofio Coppola (leta 2003 ta Zgubljeno s prevodom).

Največji tekmec Bigelowe je seveda njen bivši mož, James Cameron, s katerim je v zakonu zdržala med leti 1989 in 1991. Okoli njunega boja se je v zadnjih tednih spletla cela afera, ki bo vrhunec gotovo doživela na podelitvi, čez dober teden. Kot prispodoba te tekme, se v medijih pogosto uporablja biblijska zgodba o Davidu in Goljatu, ki je pravzaprav prav posrečena. Avatar, največji zaslužkar vseh časov tekmuje z malim neodvisnim filmom, ki je do danes zaslužil le skominah 18 milijončkov. Če mu uspe zmagati bo to najmanj dobičkonosen oskarjevec v zgodovini (upoštevajoč inflacijo). Res pa je, da bi mu oskar dal nov zagon in še dodatnih nekaj milijonov.

The Hurt Locker (Kathryn Bigelow)
Avatar (James Cameron)
Precious: Based on the Novel 'Push' by Sapphire (Lee Daniels)
Up in the Air (Jason Reitman)
Inglourious Basterds (Quentin Tarantino)

Medtem, ko je Kathryn letos nominirana prvič (sicer dvakrat, tudi kot producentka) je Cameron pobral tri oskarje, vse na zadnjem projektu, Titanik - kot producent, režiser in montažer. Drugih nominacij sam osebno nima, čeprav so jih njegovi filmi skupaj nabrali kar 41.

Avatar po mojem mnenju sicer nima šans v glavni kategoriji, vendar je Cameron pravi filmski manijak, ki premika meje nemogočega in prav zaradi tega se ne bi čudil, če bi ga nagradili za režijo. Megalomanski projekt kot je Avatar, tako uspešno verjetno ne bi zmoglo speljati prav veliko ljudi. Sam je pred tedni menda dejal, da bi morala režijskega oskarja dobiti Kathryn, Avatar pa si zasluži tistega za najboljši film. Tako direktna kampanja sicer ni prav pogosta, vendar se včasih obnese - lep primer je lanska Kate Winslet, ki je jasno in glasno povedala, da ji je dovolj porazov in si kipec zares želi.

Kaj pa drugi nominiranci? Ima sploh kdo od njih šanse? Osebno bi sicer najraje videl zmagati Tarantina, ki je posnel najboljši film po Šundu in je tudi edini, ki se vsaj teoretično lahko vmeša v tekmo bivših zakoncev. To je njegova druga nominacija v tej kategoriji, oskarja pa je snel za scenarij omenjenega izdelka.

Lee Daniels si je nekako izboril mesto med peterico, čeprav me njegov Precious ni prav navdušil, moram priznat. Sicer pa je šele drugi Afro-američan nominiran v tej kategoriji (prvi je bil leta 1991 nominiran John Singleton za Boyz n The Hood) in poleg tega ne skriva svoje homoseksualne usmerjenosti, kar mu po mnenju mnogih pri precej starokopitni Akademiji nekoliko znižuje, že tako majhne možnosti.

Jason Reitman je letošnji trojni nominiranec, ki upa tudi na ugoden rezultat v kategorijah najboljši film in prirejeni scenarij. Prvo nominacijo je dobil že leta 2008, ko ga je Akademija predlagala za najboljšo režijo filma Juno. Glede na to, da je star komaj 32 let je to neverjeten dosežek, saj je najmlajša oseba z dvema nominacijama v tej kategoriji.

PRELET: nagrade, nagrade, nagrade

Čas me je povozil in nimam ga dovolj, da bi omenil vsako podelitev filmskih nagrad, ki se je v zadnjih tednih odvijala na različnih koncih sveta. Tukaj je kratek pregled dogajanaj v zadnjih dveh tednih.

Kot sem ravno pisal, v Londonu so podelili Bafte.

V soboto se je zaključil 60. filmski festival v Berlinu. Turški Med je bil nagrajen z zlatim medvedom, Polanski pa svojega srebrnega za režijo ni mogle priti, ker je pač v hišnem priporu v Švici. Seznam vseh nagrajencev lahko med drugim preberete uradni strani festivala.

Združenje scenaristov, ki je pred dvema letoma s stavko na kolena spravilo skoraj ves Hollywood, je svoji letošnji nagradi pričakovano podelilo filmoma Bombna misija za izvirni in V zraku za prirejeni scenarij.

Prejšnji torek so se v Los Angelesu zbrali nominiranci za letošnje oskarje, se skupaj slikali, pokramljali o prihodnjih projektih in verjetno obrali vse zadnje govorice v mestu angelov. Od obeh producentov podelitve so dobili tudi nasvet, pravzaprav bolj ukaz, kakšen naj bo njihov govor. Po 45 sekundah jih bodo menda brez milosti odslovili z odra. Res, da se zna zaradi bednih govorov stvar precej zavleči, vendar ne morem reči, da ravno pozdravljam odločitev producentov - najbolj zabavni govori, ki so nam ostali v spominu so bili prav taki, ki so v principu nezaželeni - razvlečeni, solzavi in zmedeni.

V Madridu so podelili španske nacionalne nagrade Goya. Morda ste slišali, da je smetano (osem kipcev) odnesla srhljivka Celica 211 o vstaji zapornikov med katerimi se po naključju znajde tudi novi paznik, tehnične kategorije pa je obvladoval zgodovinski spektakel Agora, Alejandra Amenábarja (tistega, ki je posnel tudi Vsiljivce, Odpri oči in dobil oskarja za Morje v meni). Celoten seznam nominirancev in nagrajencev je tukaj. Več se je sicer govorilo zaljubljencih Cruz-Bardem, ki sta se prvič skupaj pokazala v javnosti. Sedela sta sicer skupaj, vendar sta prišla in odšla ločeno. Dvorano pa je na noge spravil Pedro Almodovar, ki je ustregel Španski Akademiji in podelili nagrado za najboljši film. Znano je, da med režiserjem in vodstvom vlada nekakšna napetost, čemur naj bi pripisali tudi dejstvo, da njegovi Zlomljeni obrazni niso bili poslani Ameriški akademiji, kot kandidat za tujejezičnega oskarja. Predvsem španski mediji, so se razpisali, da je bila bojna sekira s to potezo očitno zakopana.

Ne le v Španiji, tudi na Irskem imajo svoje filmske nagrade. Letos je glavno odnesel The Eclipse, o vdovcu, ki menda vidi duhove. Jim Sheridan, ki je naredil remake danskega filma Brata, je bil nagrajen kot režiser, Colin Farrell kot najboljši igralec v Ondine, modrooka Saoirse Ronan pa kot najboljša igralka v The Lovely Bones. V mednarodnih kategorijah, so slavili The Hurt Locker, Meryl Streep in Robert Downey Jr.. Za celoten seznam sedmih nagrad Irske filmske in televizijske akademije obiščite njihovo uradno stran.

Londonski kritiki so 30. podelili svoje nagrade in za film leta izbrali francoskega Preroka, Kathryn Bigelow je najboljša režiserka, Christoph Waltz in Mo’Nique pa, kljub stranskim vlogam, igralca leta. Več >>

Akademija za znanstveno-fantastične in fantazijske filme ter grozljivke je neprofitna organizacija, ki nagrajuje filme, ki jih oskarji in podobne nagrade rade spregledajo, vendar jih ima rado široko občinstvo. Imenujejo se Saturn Awards. Akademijo je leta 1972 ustanovil filmski zgodovinar Dr. Donald A. Reed. Zaradi pomanjkanja financ so najprej razdeljevali plakete, od leta 1978 pa podeljujejo kipce s podobo planeta Saturna. Nominacije za 36. podelitev lahko pogledate na uradni strani. Največ, deset, nominacij ima Avatar, Sherlock Holmes jih je zbral osem, po sedem pa so jih dobile Neslavne barabe in Varuhi. Podelitev bo 24. junija v Burbanku.

Kot, da nagrad že tako ni dovolj, so letos začeli podeljevati še kipce za 3D filme. Kaj mislite, kdo je zmagal? :) Poleg Avatarja je slavil še Up kot najboljši animirani 3D film. Če vas zanima več: podrobnosti ima The Wrap.

Nagrade so podelili tudi mojstri zvočne montaže. Avatar je dobil nagrado za najboljšo montažo zvočnih efektov in glasbe, Neslavne barabe za najboljšo montažo dialoga, Up za najboljšo zvočno montažo risanke, Okrožje 9 pa najbolje zvočno zmontirani tuji film (deloma novozelandski).

Oskarji: Oglaševanje

Oskarji se torej bliskovito bližajo in priprave so v polnem teku. To je le eden izmed več podobnih spotov, ki oglašujejo letošnjo, precej marketinško usmerjeno, podelitev. Prebral sem že kar nekaj negativnih komentarjev tudi na račun letošnjega uradnega posterja, ki ni tako umetniški kot v preteklih letih, temveč bolj spominja na oglas v TV vodiču.

Akademija je sporočila, da bomo med podelitvijo gledali tudi mlade zvezdnike Miley Cyrus, Zac Efron, Taylor Lautner in Kristen Stewart, ki po mojem mnenju nimajo nikakršne veze s kvaliteto filmov, ki jo oskar predstavlja. A marketing je marketing.

Menda se tudi pelo letos na oskarjevem odru ne bo. Odpoved petih predvajanih skladb bi res pomenilo dobrih 15 minut pridobljenega časa, vendar se tudi tukaj ne morem strinjati z odločitvijo. Nastopi Björk, Phila Collinsa, Madonne in mnogih drugih, ki so v zadnjih letih peli na oskarjih, so namreč pustili poseben pečat. In res sem si želel videti nastop Marion Cotillard! :(

Vsi modni navdušenci ste povabljeni, da na uradni strani podelitve izbereta katero obleko bodo nosile "spremljevalke oskarja" - dekleta, ki nosijo kipce na oder.

RIPORT: BAFTA Awards

Ob prenatrpanem urniku mi je ta teden kratko malo zmanjkalo časa za blog, zato tudi tole poročilo prihaja z nekajdnevno zamudo. Kakorkoli že, v nedeljo mi je vseeno uspelo pogledati bafte. Britanci so podelitev prenašali z eno in pol urnim zamikom, vmes izrezali manj pomembne kategorije (nerazumljivo tudi za montažo in kamero) in vse skupaj zapakirali v dve uri programa. Tega je, kot sedaj že nekaj let, gostil Jonathan Ross in mi s svojim britanskim humorjem ni bil preveč všeč. Vse skopaj je kot vedno potekalo precej monotono, saj so nagrade na statičnem odru podeljevali kot po tekočem traku.

Kot verjetno že veste, je The Hurt Locker odnesel šest pozlačenih mask in svojega tekmeca Avatarja postil daleč zadaj. Presenetljivo je speljal tudi nagrado za zvok in kamero. Lep pokazatelj stanja med filmarji dva tedna pred oskarji. Vsi nagrajenci in nominiranci so tukaj.

Stranska igralca sta bila pričakovana. Mo'Nique je ostala doma, Waltz pa je svoje govore dvignil že na nekoliko višji nivo. Upam, da mu do oskarjev ne zmanjka materiala in idej. Presenečenji pa sta bili v obeh glavnih igralskih kategorijah. Ali pa tudi ne, glede na to, da sta obe nagradi pobrala domačina, Colin Firth in ljubka Carey Mulligan.

Kot se je pošalil gostitelj so ustvarjalci najboljšega tujejezičnega filma, francoskega Preroka, dobili tudi nagrado za najboljši prevod zahvalnega govora. Eden od njih namreč ni znal angleško in je njegova spremljevalka vse na pol prevedla.

Bafta za naj čupo gre v roke Mickeyju Rourku, ki ni mogel iz svoje kože in je nekako moral zbujati pozornost. Vloga bad boya je pač del njegovega imidža in igrati jo mora kjer se pač pojavi.

Precejšnje presenečenje je bilo odličje za najboljši britanski film, ki ga je dobila Andrea Arnold za svoj, že v Cannesu predstavljeni in zelo pohvaljeni, Akvarij. Logično se mi je namreč zdelo, da bo Šola za življenje, ki je imela kar osem nominacij, toliko kot Avatar in Bombna misija, pobrla tole nagrado. Kakorkoli že, simpatična režiserka, ki je pred leti dobila tudi oskarja za svoj kratki film Wasp, je bila med zabavnejšimi govorici večera in omenjala sanje v katerih si je želela postaviti šotor, vendar so njen prostor vedno zasedli drugi in namigovala na povezavo s prireditvijo. Ko ji je na koncu zmanjkalo besed je po britansko rekla le še "God save the queen!".

Vrhunec večera je bila v vseh pogledih podelitev nagrade za življenjsko delo. To so podelili čisto na koncu, za nagrado najboljšemu filmu, prejela pa jo je legenda britanskega in svetovnega filma, Vanessa Redgrave. Skuapj z Umo Thurman ji jo je podelili sam princ William, ki je po upokojitvi Richarda Attenborougha, prevzel mesto predsednika Britanske filmska akademije. Glede na to, da nima nobene veze s filmom, je to malo čudno, vendar Otočani že vedo...

Potem, ko se je Redgravova, kljub svojim drugačnim pogledom na monarhijo, priklonila pred svojim bodočim kraljem, je podala daleč najdaljši govor večera, ki se je pričel zelo obetavno, potem pa se je 73-letnica nekoliko zmedla in začela omenjati tudi smrt svojega brata, očeta, princeso Diano in princa Charlesa...

Bafte so kljub precej nezanimivemu formatu daleč najuglednejše evropske filmske nagrade, ki v popularnosti presegajo tudi tisti, ki jih podeljuje Evropska filmska akademija. Na žalost je vpliv Hollywooda na London velik, poleg tega pa so preveč ponosi, da ne bi kdaj pa kdaj nagradili tudi svojih ljudi, čeprav to morda pomeni nižjo raven kvalitete.

NOCOJ: Bafta Awards

V Londonu bodo nocoj 63. podelili nagrade Britanske filmske in televizijske Akademije, ki šteje okoli 5000 članov. Približno petina volivcev za bafte je tudi volivcev za oskarje, tako, da se rahel vpliv Hollywooda čuti, vendar na Otoku radi poudarijo domačo produkcijo. Šola za življenje je tako dobila kar osem nominacij, prav toliko kot glavna favorita Avatar in The Hurt Locker. Tukaj so vsi nominiranci. Morda največje presenečenje je odsotnost oskarjeve favorite Sandre Bullock, ki jo je tukaj zamenjala Audrey Tautou. Verjetno The Blind Side v Veliki Britaniji še ni bil predvajan. V tem primeru glavni boj poteka med domačinko Carey Mulligan in veteranko Meryl Streep, ki je nominirana že trinajstič, edno bafto pa je dobila pred 28 leti za The French Lieutenant's Woman.

Bafto za življenjsko delo oziroma BAFTA Fellowship, bo prejela legendarna bristnska igralka Vanessa Redgrave, ki je bila do sedaj za bafto nominirana le trikrat, nikoli pa je ni dobila. Ameriška Akademija je bila do nje radodarnejša, saj jo je nominirala šestkrat, oskarja pa je dobila leta 1978 za stransko vlogo v Julii.

Edina nagrada za katero glasuje ljudstvo je Baftina vzhajajoča zvezda, o kateri sem nekaj že pisal. Nominirani so Carey Mulligan, Nicholasa Houlta, Tahar Rahim, Kristen Stewart in Jesse Eisenberg.

Tečaj lončarstva za dve osebi

The Righteous Brothers - Unchained Melody

OSKAR TRIVIA: Scenaristke in oskarji

Ste opazili, da je med letošnjimi nominiranci za scenarij ena sama ženska!? Na žalost ne morem reči, da je to ravno naključje, saj so bile v zgodovini precej zapostavljene, če jih primerjamo z njihovimi moškimmi kolegi. Ti so prejeli več kot 1200 nominacij in skoraj 230 kipcev. Ženske so dobile zgolj 133 nominacij (100 manj, kot moški oskarjev!), le 21 pa jih je kipec tudi prejelo - 9% vseh oskarjev za scenarij.

Če pa pogledamo le nominirane scenarije, ki so jih napisali posamezniki je statistika še slabša. 39 žensk je bilo samostojno nominiranih v eni od scenarističnih kategorij, deset jih je oskarja tudi dobilo. Nazadnje predlani, Diablo Cody za Juno. To je bilo nekakšno rekordno leto za ženske, saj je so bile kar štiri samostojno nominirane. Ostale tri so: Tamara Jenkins (The Savages), Nancy Oliver (Lars and the Real Girl) in Sarah Polley (Away from Her).

Največje število nominiranih žensk v posameznem letu, vendar ne nujno samostojno, je sicer šest. Zgodilo se je dvakrat: leta 1991, ko je kipec odnesla Callie Khouri za Thelma and Louise in leta 2003, ko sta bili ženski nagrajeni v obeh kategorijah. Sofia Coppola je oskarja dobila za Lost in Translation, Fran Walsh ter Philippa Boyens pa sta si s Petrom Jacksonom delili kipec za adaptacijo tretjega dela Gospodarja prstanov.

Na tretji podelitvi oskarjev leta 1930 je Frances Marion postala prva ženska nagrajena z oskarjem za scenarij. Osvojila ga je s filmom The Big House. Dve leti kasneje je bila nagrajena še za zgodbo The Champ. 50 let je preteklo, preden je Ruth Prawer Jhabvala izenačila ta rekord in dobila svojega drugega oskarja za scenarij. Leta 1992 je bila nagrajena za Howardov kot, šest let prej pa za Sobo z razgledom.

Frances Goodrich ostaja največkrat nominirana scenaristka v zgodovini. Njene štiri nominacije je zbrala za filme: The Thin Man (1934), After the Thin Man (1936), Father of the Bride (1950) ter Seven Brides for Seven Brothers (1954). Nobenega sicer ni napisala povsem samostojno. Skupaj z možem, Albertom Hackettom, ki ji ji je pomagal spisati prve tri scenarije, je leta 1956 dobila tonyja za gledališko igro Dnevnik Anne Frank. To sta nato predelala v film, ki si je zaslužil osem nominacij in tri oskarje, vendar sama nista bila med nominiranci.

Šest scenaristk je bilo za oskarja nominiranih trikrat: Francis Marion, Ruth Gordon, Nora Ephron, Claudine West ter že omenjeni Ruth Prawer Jhabvala, in Fran Walsh, ki drži tudi rekord, kot največkrat nagrajena ženska na eni podelitvi. Tisto leto je namreč oskarja snela še kot soavtorica najboljše pesmi "Into the West" ter kot so-producentka najboljšega filma.

Omenimo še simpatično Emmo Thompson. Britanka je bila leta 1992 nagrajena za glavno vlogo v Howardovem kotu, tri leta kasneje pa dobila še oskarja za priredbo klasičnega dela Jane Austin, Razsodnost in rahločutnost. Tako ostaja edini posameznik z oskarjem za igro in scenarij.

Igralci o najboljših vlogah 10-letja

Kratke intervjuje, ki jih za New York Times dajejo zvezdniki, so tokrat strnili v zanimiv kolaž. Nekaj trenutno najbolj aktivnih in popularnih igralcev je dalo svoja mnenja o tem, kateri kolegi so v zadnjem desetletju najbolje odigrali najboljšo vlogo. Z večino se kar strinjam, ne vem pa kaj je mislil Sam Worthington iz Avatarja, ki je omenil Eddia Murphyja! In to ne v Dreamgirls, ki je morda še njegova najbolj spodobna vloga, temveč v filmih, kjer igra več vlog - verjetno je mislil Norbita. c-c-c

Večina jih sicer ni šla nazaj več kot dve leti, vendar kljub temu ne vem, kako so s lahko odločili le za eno samo... Sploh ne vem kje bi jaz začel... Charlize Theron v Pošasti, Chris Cooper v Adaptation, Meryl Streep v Ure do večnosti, Ben Kingsley v Sexy Beast, Isabelle Huppert v Učiteljici klavirja (je to še vedno v prejšnjem desetletju?), Heath Ledger v The Dark Knight, Judi Dench v Notes on a Scandal... eh, našteval bi lahko do jutri.

OSKAR METER: Scenarij

Veliko je že bilo kreganja kateri scenarij je težje napisati: priredbo že objavljenega dela ali original. Navadno so mi v splošnem veliko bolj všeč izvirni scenariji, katerih zgodbe so sveže, inovativne ter imajo skrbno premišljen vsak kader posebej. A veliko težje je verjetno napisat dobro priredbo. Jasno, da je treba precej snovi izpustiti, ker preprosto ne paše vse v 2 uri filma, pri tem pa paziti, da zgodba ostane razumljiva tudi za tiste, ki z izvirnikom (naj bo to knjiga, članek, film ali karkoli drugega) niso seznanjeni.

IZVIRNI SCENARIJ

The Hurt Locker (Mark Boal)

Inglourious Basterds (Quentin Tarantino)

The Messenger (Alessandro Camon, Oren Moverman)

A Serious Man (Joel Coen, Ethan Coen)

Up (Bob Peterson, Pete Docter, Thomas McCarthy)

Kar nekaj letošnjih nominirancev za izvirni scenarij je prvič nominiranih. Med njimi je tudi Mark Boal, ki je za Bombno misijo nominiran tudi kot producent. Sicer pa je to njegov prvi scenarij. Tudi Alessandro Camon in Oren Moverman nimata prav veliko izkušenj, čeprav se zadnji lahko pohvali z nenavadno biografijo Boba Dylana, I'm Not There pred dvema letoma.

Vse prej kot malo izkušenj pa imata brata Coen. Skupaj sta v različnih kategorijah zbrala kar 18 nominacij, za scenarij pa sta bila prej štirikrat nominirana za The Train, Fargo, Kdo je tu nor? in Ni prostora za starce. Dva od teh sta tudi dobila.

Tarantino je z Rogerjem Avaryjem pred leti odnesel oskarja za Šund, nominiran pa je bil, tako kot letos, tudi za režijo.

Trojica nominiranih za risanko Up ima skupaj kar devet nominacij, od tega kar šest Pete Docter, ki se za kipec poteguje tudi v kategoriji najboljših animiranih filmov.

Donny Donowitz: "You know, Lieutenant, you're getting pretty good at that."

Aldo Raine: "You know how you get to Carnegie Hall, doncha? Practice."

V tej kategoriji navadno zmagujejo inovativnejši scenariji, ki nam ponudijo nekaj kar še nismo videli. V tem primeru mislim, da imajo Neslavne barabe, ki so zanimivo spremenile zgodovino, rahlo prednost pred Bombno misijo, boj med katerima se zdi najtežje predvideti. Tudi rezultati glasovanja scenarističnega ceha, ki bodo v kratkem znani, nam ne bodo dali nobenih namigov, saj Tarantino ni nominiran. Očitno je, da ne gre za pomanjkanje kvalitete njegovega scenarija, temveč je kriva birokracija. Člani scenarističnega ceha namreč glasujejo le med filmi, ki so bili posneti v okviru pogodb združenja, tako da nam nekateri kandidati manjkajo. Žal.

Kakorkoli že, moj favorit na oskarjih je Tarantino, alternativno pa bi nagradil brata Coen, ki sta spet postregla z zabavno črno komedijo, menda posneto tudi po njunih spominih iz otroštva.

PRIREJENI SCENARIJ

District 9 (Neill Blomkamp, Terri Tatchell)

An Education (Nick Hornby)

In the Loop (Jesse Armstrong, Simon Blackwell, Armando Iannucci, Tony Roche)

Precious: Based on the Novel Push by Sapphire (Geoffrey Fletcher)

Up in the Air (Jason Reitman, Sheldon Turner)

Scenaristi so morda najbolj široko-miselni člani Akademije, saj vedno poskrbijo za kakšno prijetno presenečenje in ne nominirajo le filmov o katerih se največ govori. Eden takih biserov je letošnji In the Loop za katerega sem upal, da bo nominiran, vendar ne zares verjel. Britanska politična satira je zabaven vpogled v zakulisje politične scene na obeh straneh Atlantika. Vsi štirje prvič nominiran scenaristi so film napisali na podlagi njihove televizijske serije The Thick of It, ki je bila sprva predvajana na BBCju, nato pa se prelevila še v ameriško verzijo.

Geoffrey Fletcher je scenarij napisal po romanu ameriške avtorice Sapphire, katere ime je tudi v naslovu filma. Nick Hornby je za temelje uporabil spomine britanske novinarke Lynn Barber, Neill Blomkamp in Terri Tatchell pa sta Distric 9 spisala na osnovi kratkega filma Alive in Joburg, ki ga je prav tako zrežiral Blomkamp.

"We are not swans. We are sharks."

Vsi nominirani scenaristi se letos prvič poteguje za oskarja v tej kategoriji. Jason Reitman je edini, ki od prej že ima nominacijo vendar ne za scenarij, temveč za režijo komedije Juno. Letos je pravzaprav kar trojni nominiranec, saj se ob tem poteguje še za oskarja v obeh glavnih kategorijah. Tale pa je tudi edeini, ki ga bo verjetno dobil. Vsaj takšno je mnenje večine. Sam bi si sicer raje videl, da zmaga In the Loop ali District 9, saj se mi zdi Up in the Aur eden najbolj prehvaljenih filmov leta. Morda je knjiga dobra, sam scenarij pa me ni toliko navdušil. Niti me niso vse tri nominirane vloge, a pustimo zdaj to. Oba moja favorita pa sta kljub adaptaciji prinesla precej svežega vetra v lansko filmsko leto.

Pričakoval sem da bo nominiran tudi (500) Days of Summer in upal na uvrstitev Belega traku, a se to ni na žalost ni zgodilo. Lepo bi bilo videti tudi mala filma Julia in čilski La nana, pa seveda Fantastic Mr. Fox - najboljšo adaptacijo leta po mojem mnenju. Zelo všečen mi je bil tudi scenarij za Where the Wild Things Are, pa še kakšen, ki ne bo oskarja videl niti od daleč.

Med zgornjimi naslovi pa, hvala bogu, ni Avatarja na katerem ne vidim prav nič izvirnega ali zanimivega. Odlična tehnika, zgodba pa je že tisočkrat reciklirana Shakespearjeva Romeo in Julia, postavljena na drug planet in začinjena z aktualno tematiko človekovega uničevanja narave ter nekakšen poklon starim indijanskim ljudstvom, katere so conquistadorji ponižali v času raziskovanja Novega sveta. Glede na to, da je Avatar pravzaprav eden od favoritov za osvojitev glavnega oskarja, ima ne-nominacija v tej kategoriji precejšen pomen. Le sedmim izdelkom je namreč uspelo osvojiti oskarja za najboljši film, brez nominacije za scenarij. Od tega so so bili štirje takšni primeri v prvih šestih letih podeljevanja (Wings, The Broadway Melody, Grand Hotel in Calvacade), nato pa še: Hamlet (itak, ker je scenarij napisal Shakespeare) in Moje pesmi, moje sanje. Nazadnje pa je to uspelo prav Cameronovemu Titaniku pred 12 leti. Se bo zgodovina ponovila? Če se bo, bo to še bolj neverjetno, kajti Avatar nima tudi nobene igralske nominacije. Le en film je bil okronan za najboljšega brez igralskih in scenaristične nominacije - Grand Hotel, daljnega leta 1932.

Oder za oskarjevce

Takole bo izgledal oder na katerem bodo podelili letošnje oskarje. V bistvu zelo podben lanskemu - zavesa iz krstalov ostaja, postavitev sedež pa tudi. Sicer ga je izrisal isti načrtovalec kot lani - David Rockwell, čigar podjetje je zasnovalo tudi sam Kodak Theatre.

I feel very olympic today

Čestitke Petri Majdič za odličen rezultat v Vancouvru!

Ob tem prilagam fotko plakata enega redkih filmov s tematiko zimske olimpijade. V Cool Runnings, za katerega se mi zdi, da ga na pop tvju vrtijo vsake pol leta, se nasmejimo prvi jamajški bob reprezentanci, ki se je leta 1988 udeležila olimpijskih iger v Calgaryju. Ne verjetno, toda resnično, film pravzaprav sloni na resničnih dogodkih.

Oskarjevi nominiranci na kosilu

Včeraj je Akademija vse nominirance povabilo na že tradicionalno kosilo. Ob dobri hrani je sproščeno klepetalo več kot 120 nominirancev v vseh 24 kategorijah. Za enkrat so še prijatelji, kako se bodo gledali po podelitvi pa je drugo vprašanje.

OSKAR METER: Stranska ženska vloga

Vsem je že precej časa jasno, da bo oskarja v tej kategoriji odnesla Mo’Nique. Favoritka je že od lanskega januarja, ko je bil Precious prvič predvajan na Sundancu. Vloga matere, ki fizično in psihično zlorablja svojo hči je prepričala vrsto kritikov in kolegov, ki so ji v preteklih mesecih podelili že kar lep koš nagrad. Simpatična igralka, je po Oprah Winfrey, Gregu Kinnearju in Whoopi Goldberg, četrta voditeljica pogovorne oddaje, nominirana za oskarja. Zaenkrat ga je samo Whoopi tudi dobila.

Penélope Cruz (Nine)

Vera Farmiga (Up in the Air)

Maggie Gyllenhaal (Crazy Heart)

Anna Kendrick (Up in the Air)

Mo'Nique (Precious: Based on the Novel Push by Sapphire)

Nominacija za Maggie Gyllenhaal v drami Crazy Heart je bila morda še ednino, čeprav majhno, presenečenje v letošnjih igralskih kategorijah. Morda je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da je bila do nje upravičena že pred dvema letoma za Sugarbaby, pa takrat med peterico žal ni bilo več prostora. Kakorkoli že, Maggie je za vlogo novinarke, ki podleže čarom očarljivega, čeprav starega in zapitega country pevca, letos nominacijo vendarle prejela in se postavila ob bok svojemu bratu Jacku, katerega je Akademija pohvalila pred nekaj leti za nastop v Gori Brokeback. Gyllenhaalova sta deveti bratsko-sestrski par nominirana v igralskih kategorijah. Več o tem katerih je ostalih osem parov, sem pred tednom ali dvema že pisal.

Penelope Cruz je edina v tej skupini, ki je že izkusila kako je biti nominiran za oskarja. Po lanskem triumfu se španska lepotica v isti kategoriji vrača na podelitev. To sicer ni ravno redek primer v zgodovini oskarjev. V tej kategoriji sta se leto dni po zmagi kot nominiranki že vrnili Estelle Parsons (oskar za Bonnie & Clyde, leta 1967) in Lee Grant (oskar za Shampoo, leta 1975). Nobena od njiju oskrja ni ponovno dobila in tudi Cruzovi ni potrebno pripraviti govora, saj je Mo’Nique zanjo prevelik zalogaj. To je že njena tretja, skupno pa peta igralska nominacija za Španijo. Ostali dve je dobil njen zaročenec, Javier Bardem, kateremu je oskarja uspelo osvojiti leta 2007 za No Country for Old Men.

Anna Kendrick, ki je s 156 centimetri letošnja najnižja nominiranka v igralskih kategorijah, in njena kolegica Vera Farmiga, sta obe nominirani za nastop v istem filmu. To pravzaprav sploh ni nobena redkost. V zadnjih desetih letih je do tega prišlo kar petkrat in, zanimivo, vedno v tej kategoriji. Nazadnje lani, ko sta se med seboj borili Amy Adams in Viola Davis v Dvomu. Redkeje se zgodi, da bi katera od rivalk (oziroma rivalov) oskarja tudi dobil(a). To je nazadnje uspelo Catherine Zeta-Jones, ki je leta 2003 premagala svojo kolegico iz Chicaga, Queen Latifah.

In kdo bi še lahko bil zgornjo peterico? Diane Kruger je edina ki je bila nominirana s strani igralskega ceha, Akademija pa jo je spregledala. Prav tako bi po mnenju mnogih morala biti med nominirankami tudi Julianne Moore, jaz pa bi veliko raje videl Samantho Morton. Všeč mi je bila tudi Emma Thompson s svojo kratko vlogo v An Education. Ali Charlize Theron v The Road - še ena kratka, a zelo močna vloga. Ostale lepe prdestave lanskega leta so še Natalie Portman (Brothers), Imelda Staunton (Taking Woodstock), Kathy Bates (Chéri) in Marion Cotillard (Nine).

Ena pustna

Ena filmska fotka primerna za današnji dan. Kdo ve iz katerega filma je?
Veselo praznovanje!

OSKAR METER: Dokumentarni film

Ameriška antropologinja, Margaret Mead, je nekoč dejala: "Nikoli se ne zanašaj na vlado ali institucije za reševanje večjih problemov. Vsaka dražbena sprememba je izzvana s strani zagnanih posameznikov."
Ta citat je bil uporabljen v enem izmed letošnjih nominiranih dokumentarnih filmov in pravzaprav lepo opisuje večji del dokumentarne produkcije. Ta se redko opira na finančna sredstva in pogosteje na strast filmarjev. V želji po tem, da bi nekaj spremenili, posnamejo dokumentarni film in upajo, da ga bo videlo čim več ljudi. In če je dokumentarec nominiran za oskarja, ali ga celo dobi, mu je nekaj sto tisoč gledalcev več zagotovljenih. In Akademija se očitno zaveda svojega vpliva pri prenašanju določenih idej med ljudi. V zadnjih letih je tako nagradila film Ala Gora, ki se je zavzemal za boj proti podnebnim spremembam in recimo Michaela Moora, startnega zagovornika prepovedni nošenja orožja. Lani so sicer nagradili nekoliko zabavnejšega francoskega vrvohodca, vendar pa niso imeli na izbiro ravno veliko kvalitetnih filmov namenjenim ozaveščanju. Letos imajo na razpolago kar dva. The Cove je bil posnet s podporo društva Oceanic Preservation Society v katerem sledimo režiserju in drugim aktivistom pod vodstvom Rica O’Barrya, pri skrivnem snemanju enega od mnogih pokolov delfinov, ki se vsako leto dogajajo na obali Japonske, vsem na očem, a hkrati dobro skriti. O’Barry je zaslovel z dresuro petih delfinov, ki so v popularni tv seriji iz 60ih igrali naslovnega junaka Flipperja. Ko je te živalce podbližje spoznal je ugotovil, da niso namenjene ujetništvu in se prelevil v borca za njihovo svobodo ter bil zaradi tega že neštetokrat aretiran. Srhljivi prizori posneti s skritimi nočnimi in podvodnimi kamerami nazorno kažejo enega izmed pobojev in dajejo vedeti, da delfini niso tako srečna bitja, čeprav se zdi, da se ves čas smehljajo.

Drugi nominirani dokumentarec, ki nas opozarja, da je ura pet do dvanajstih, je Food Inc., ki prikazuje vse packarije v razvejani in vplivni živilski industriji. Ne le krutega ravnanja z živalmi za zakol in njihove še okrutnejše smrti, film razkriva tudi, da je morda bolje, če ne vemo kaj vse zaužijemo z domnevno neoporečnim mesom, sadjem, moko, itd. Dokumentarec je prišel na uho tudi sami Oprah, ki mu je posvetila celotno oddajo.

Burma VJ: Reporter i et lukket land (Anders Østergaard, Lise Lense-Møller)
The Cove (Louie Psihoyos, Fisher Stevens)
Food, Inc. (Robert Kenner, Elise Pearlstein)
The Most Dangerous Man in America: Daniel Ellsberg and the Pentagon Papers (Judith Ehrlich, Rick Goldsmith)
Which Way Home (Rebecca Cammisa)

Akademija je prikimala tudi zbirki posnetkov, ki so jih na skrivaj posneli aktivisti v Burmi med demonstracijami menihov proti oblasti vojaške hunte. Te so nato skrivoma preko spleta ali "peš" pretihotapil iz države in nato v Oslo, kjer ima sedež televizija Democratic Voice of Burma. Od tam te posnetke pošiljajo nazaj v domovino in naprej po svetu tar mu tako sporočajo kakšno je stanje v tej pozabljeni državici.
Zadnjih dveh nominirancev nisem imel priložnost videti. Vem pa, da eden govori o človeku, ki je v 70ih skrivne dokumente iz Pentagona predal novinarjem New York Timesa. Tako je svet izvedel, da je kar pet ameriških predsednikov lagalo o poteku Vietnamske vojne. Zadnji dokumentarec sledi mehiškim otrokom, ki sami poskušajo doseči in preseči eno najbolj zastraženih mej na svetu.

Morda se sprašujete zakaj med nominacijami ni tako opevanega Jacksonovega izdelka. Razlog ni v tem, da ga Akademiki ne bi marali, temveč v tem, da se je pričel prepozno predvajati. Dokumentarci morajo namreč biti v Los Angeleskih kinodvoranah predvajani med 1. septembrom in 31. avgustom naslednje leto, če se hočejo uvrstiti na seznam primernih kandidatov. This is it, ki je štartal konec oktobra, bo tako tekmoval naslednje leto. Enako velja za Moorov Capitalism: A Love Story.

China's Unnatural Disaster: The Tears of Sichuan Province (Jon Alpert, Matthew O'Neill)
The Last Campaign of Governor Booth Gardner (Daniel Junge, Henry Ansbacher)
The Last Truck: Closing of a GM Plant (2009) (Steven Bognar, Julia Reichert)
Królik po berlinsku (Bartosz Konopka, Anna Wydra)
Music by Prudence (Roger Ross Williams, Elinor Burkett)

Izmed kratkih dokumentarcev si nisem pogledal nobenega od zgornjih dokumentarcev tako, da o tej kategoriji ne bom na veliko razglabljal. Eden govori o posledicah potresa leta 2007 na Kitajskem, drugi o nekdanjemu guvernerju Washingtona s Parkinsonovo boleznijo, ki se je boril za legalizacijo pomoči pri samomoru, tretji je vpogled v življenje delavcev General Motors, četrti je nikoli povedana zgodba o zajcih med Berlinskimi zidovi, peti pa prikazuje invalidno glasbenico iz Zimbabveja.

Oskarja za dokumentarni film so prvič podelili leta 1941, tri leta kasneje pa se je kategorija razdelila na dve, ki ju poznamo danes.

Več kot 100 let filmske magije

Našel sem tole zanimivo montažo razvoja filmskih vizualnih učinkov v zadnjem stoletju, oziroma nekoliko več. Na koncu kot pika na i, manjak le letošnii Avatar, ki je meje tehnologije premaknil še nekoliko naprej in bo v tej kategoriji gotovo odnesel oskarja. O ustvarjanju najdobičkonosnejšega spektakla vseh časov, sem pred tedni že objavil drug video.

Peter Warne & Ellie Andrews

It Happened One Night (1934) | Clark Gable & Claudette Colbert

Ona je razvajena dedinja, ki se poroči z mogotcem Kingom Westleyem: Njen oče da zakon razveljaviti, saj se zaveda, da bo nesrečna. Ellie zato kljub številnim telesnim stražarjem zbeži in poskuša priti do svojega nesojenega moža.
On je pravkar odpuščeni novinar, ki jo slučajno sreča na avtobusu za Philadelphio in želi iz nje narediti reportažo. Skupaj bežita pred njenimi zasledovalci in se ob številnih dogodivščinah zaljubita.

Zgodilo se je neke noči je prvi od danes treh filmov, ki so pobrali oskarjevski "grand slam" - oskarje v petih najpomembnejših kategorijah: film, režija, scenarij in obe glavni vlogi (druga dva sta Let nad kukavičjim gnezdom in Ko jagenjčki obmolknejo). Tega ni pričakovalo prav veliko ljudi, saj so samo produkcijo le s težavo spravili pod streho. Probleme so imeli tudi pri iskanju glavnih igralcev, ker večina vlog ni hotela sprejeti češ, da je scenarij izredno slab. Colbertova je bila celo tako prepričana v svoj poraz, da se podelitve ni udeležila in so jo ob razglasitvi na hitro prepeljali z železniške postaje, da bi sprejela kipec. Gable, čigar zmago se še danes opisuje kot eno najbolj "zlobiranih" vseh časov, naj bi svojega oskarja podaril nekemu otroškemu občudovalcu rekoč, da ni pomemeben kipec, temveč to da ga je dobil. Po njegovi smerti naj bi ta, takrat že odrasel fant, oskarja vrnil njegovi družini.

Kaj se dogaja z Nio?

Se spomnite Nie Vardalos? Zaslovela je leta 2002 kot Toula Portokalos v vele uspešnici Moja obilna grška poroka. Sprva je šlo za mono-komedijo v kateri je ta kanadska igralka z grškim poreklom nastopala in jo tudi sama napisala. Ko jo je videla Rita Wilson, žena Toma Hanksa, je vedela, da jo je treba predelati v film in z možem sta se ponudila kot producenta. Imela sta prav. Komedija, s proračunom 5 milijonov dolarjev, je samo v Severni Ameriki zaužila več kot 240 milijonov zelencev, čeprav ni bila niti en teden povsem na prvem mestu tedenskih lestvic. To je svojevrsten rekord, saj take cifre ni dosegel še noben film brez enega samega tedna na vrhu. Poleg tega ostaja daleč najbolj dobičkonosna romantična komedija v zgodovini (drugo-uvrščena Kaj ženske ljubijo, je zaslužila "le" slabih 183 milijonov).

A po velikem uspehu o Nii, ki si je za svoj prvi filmski scenarij prislužila celo nominacijo za oskarja, nismo več veliko slišali. Morda se ujeli kakšno epizodo Mojega obilnega grškega življenja, nadaljevanke izpeljane po filmski zgodbi, ki pa ni dočakala niti konca prve sezone. Vardalosva sicer ni spala na lovorikah, vendar sta bila njena naslednja dva scenarija precejšnji razočaranji. No, prvi je bil morda še vsaj delno zabaven, drugi pa totalno prepocukrana romanca v kateri je ponovno združila moči Johnom Corbettom.

Connie in Carla je nekakšen remake klasičnega Nekateri so za vroče, v kateri se dve neuspešni kabaretski plesalki na lovu pred mafijo zatečeta v gejevski bar in kot transvestitki s svojimi nastopi navdušite obiskovalce. V zabavnem poklonu mjuziklu, je predmet poželenja namesto Marilyn Monroe, predstavljal David Duchovny, Niino partnerico v zločinu pa je odlično odigrala Toni Collette. Nia je bila sicer nekoliko manj odlična, a še vedno precej boljša kot v svojih dveh naslednjih polomijah. V Moje življenje v ruševinah, za katerega sicer ni napisala scenarija, je upodobila turistično vodičko po Grčiji, v svojem režijskem prvencu I Hate Valentine's Day pa cvetiličarko, ki se ne upa zaljubiti, dokler ne sreča tistega pravega, itak! Film je skupek vseh možnih klišejev in morda preveč sladek celo za današnji dan, kot lahko vidite na spodnji sliki.