30. november 2010

O gostiteljih

No, ja... nisem navdušen. Sploh ne. Saj mogoče res "poosebljata novo generacijo ikon Hollywooda." Mogoče sta res "sveža, razburljiva in se ponašata z več talenti," kot pravita producenta prireditve Bruce Cohen in Don Mischer, vendar to preprosto ni dovolj za najprestižnejšo hollywoodsko noč. Če bi se oskarji radi distancirali od poplave šunda številnih filmskih nagrad in ohranili primat, potem se morajo temu primerno tudi obnašati. Žal Akademija v zadnjih letih preveč stavi na zvezde in manj na legende. Ne le pri voditeljih, temveč predvsem pri podeljevalcih. Rekrutiranje zvezdic enodnevnic, kakršno smo vidlei v zadnjih dveh letih je pravzaprav smešno. Kje so filmske legende? Še pred nekaj leti se spomnim, da je podelitev gostila Olivio de Havilland in Julie Andrews, letos pa zasedbo trilogije Somrak. Predlani sem bil sicer navdušen nad prenovljenim podeljevanjem igralskih oskarjev, saj se je na odru zbralo nekaj nepozabnih zmagovalcev iz oskarjevse bogate zgodovine; žal pa so jih že lani zamenjali zgolj prijatelji in znanci nominirancev. No, saj ne rečem, videli smo Michelle Pfeiffer, ki se na takih prireditvah zelo redko pojavlja, kar me je zelo razveselilo. Ok, spet sem malo zabluzil. Ampak, če bi jaz imel kaj besede, Tom Hanks, Cameron Diaz in Steve Carell naslednjih pet let ne bi bil več povabljeni, ker so tam vsako leto. Oskarja za najboljši film pa bi recimo podelila Jodi Foser in Anthony Hopkins. Ali pa Julie Andrews in Christopher Plummer.

Še malo o voditeljih. Z 28 in 32 leti sta namreč najmlajša gostitelja vseh časov, ki utegneta biti celo nominirana. Sploh Franco skoraj zagotovo bo. Ne vem kaj utegne biti večja zagata: da bo izgubil ali ga celo dobil. Sicer pa moško-ženskega voditeljskega para nismo imeli že vse od kar sta leta 1987 oskarje gostila Chevy Chase in Goldie Hawn.
Jaz pogrešam Billyja, čeprav je bil Hugh Jackman pred nekaj leti zelo dobra zamenjava. A Billy je vendarle Billy!

29. november 2010

Leslie Nielsen (1926 - 2010)

392_leslie-nielsen-how-to-deal-with-horror-romances-flash.jpg
"Yes, it's true, I've been called the Laurence Olivier of spoofs. I guess that would make Laurence Olivier the Leslie Nielsen of Shakespeare."

28. november 2010

Evropski film leta 2010

Prihodnji vikend bodo v Talinu 23. po vrsti podelili Evropske filmske nagrade. Nominiranci so že nekaj časa znani, med njimi pa bo 2300 članov Evropske filmske akademije, ki jo že 14 let vodi priznani nemški filmar Wim Wenders, izbralo dobitnike relativno prestižnih kipec. Relativno zato, ker večjega medijskega pompa okoli teh nagrad ni zaznati, čeprav gre za daleč najpomembnejše filmske nagrade na stari celini (ne-festivalskega tipa). Velike filmske zvezde se se podelitve redko udeležijo, vendar zaradi tega kakovost produkcije ni nič manjša. To potrjuje tudi šest izdelkov nominiranih za evropski film leta 2010.

Ok, saj če smo čisto pošteni, vidimo, da je čiste evropske produkcije v bistvu zelo malo: med spodnjimi nominiranci imamo tako turški, izraelski in celo argentinski izdelek. Ampak hej, saj tudi na oskarjih najdemo zelo malo čistih ameriških filmov. Igralci so pogosto iz Evrope, scenaristi prav tako. Tudi med režiserji se najdejo tujke, še posebej če upoštevamo njihovo poreklo. Ok, sedaj sem malo zabredel. Gremo nazaj na predstavitev nominirancev za najboljši EVROPSKI film leta:

evropski_film_leta_1.jpg evropski_film_leta_2.jpg
evropski_film_leta_3.jpg evropski_film_leta_4.jpg
evropski_film_leta_5.jpg evropski_film_leta_6.jpg

Lebanon | režija: Samuel Maoz • Izrael, Nemčija, Francija
Lanski dobitnik beneškega zlatega leva, ki ste ga morda ujeli tudi na letošnjem Liffu. Super realističen, šokanten in na trenutke precej klavstrofobičen film nas popelje v notranjost tanka, kjer med prvo libanonsko vojno leta 1982, za svoja življenja trepetajo štirje mladi vojaki. Niso junaki v klasičnem pomenu besede. So navadni ljudje, ki se, tako kot vsi, bojijo smrti.

Bal | režija: Semih Kaplanoğlu • Turčija, Nemčija
Po Jajcu in Mleku je Med zadnji v trilogiji o Yusufu, s katerim je avtor na letošnjem Berlinalu osvojil zlatega medveda. Tih, estetski izdelek nam prikazuje težko življenje v turškem gorovju, kjer prebiva revna družina, katere glavni vir prihodka je med. Ko začne tega primanjkovati se glava družina odpravi iskat nove roje čebel. Medtem pa ga žena in šestletni sinček, ki se v šoli spopada s tremo ob glasnem branju, vztrajno čakata.

Des hommes et des dieux | režija: Xavier Beauvois • Francija
Božji možje je resnična zgodba o francoskih menihih v alžirskem samostanu, ki so jih leta 1996 zajeli in ubili islamski skrajneži v še vedno ne povsem pojasnjenih okoliščinah. Film je maja v Cannesu prejel veliko nagrado žirije, druga najpomembnejšo nagrado festivala, Francija pa ga je predlagala kot svojega kandidata za tujejezičnega oskarja. Film sem pred kratkim ujel na Liffu, kjer sem slišal nekaj negativnih kritik o njegovi "počasnosti in brezzveznosti". No ja, če bi ga posneli v Hollywoodu, bi se menihi verjetno uprli svojim napadalcem in jih v taktičnem protinapada zmleli v prah :).

The Ghost Writer | režija: Roman Polanski • Francija, Nemčija, Zdr. Kralj.
O njem ste gotovo že kaj slišali. Film, ki ga je Polanski dokončal kar iz zapora v Švici, mu je na Berlinskem filmskem festivalu prinesel srebrnega medveda za režijo. Posnet po romanu Roberta Harrisa, pripoveduje prigode na novo najetega pisca biografije nekdanjega britanskega premiera. Napeto, aktualno in vredno razmisleka.

El secreto de sus ojos | režija: Juan José Campanella • Španija, Argentina
V razdoru med nemškim Belim trakom in francoskim Prerokom je uspelo tujejezičnega oskarja letos drugič odnesti Argentincem. Na trenutke komična kriminalna drama, s presenetljivim zaključkom, o upokojenem sodnem preiskovalcu, ki mu star zločin ne da miru, je sicer spodoben izdelek, vendar se je večini, tudi meni, zdelo, da je Akademija ponovno vsekala mimo. Morda pa ne. Izdelek je v zadnjih mesecih izredno pridobil na priljubljenosti. Tudi tega so vrteli na Liffu.

Sould Kitchen | režija: Fatih Akin • Nemčija
Nemško-turški režiser se je v zadnjih letih dokazal s številnimi izdelki, ki se v glavnem posvečajo zgodbam turških priseljencev v Nemčiji. Tokrat je postregel z nekoliko lahkotnejšim filmom o nemškem kuharju z grškimi koreninami, ki ima velike težave pri usklajevanju dela v svoji restavraciji in ljubezenskim življenjem.

Poleg Kaplanoğluja, Maoza in Polanskega je Evropska filmska Akademija za najboljšo režijo nominirala še Francoza Olivierja Assayasja (njegov Carlos je tridelna mini-serija (!!) o razvpitem venezuelskem teroristu) ter Italijana Paola Virzija, ki je posnel uspešno komično dramo La prima cosa bella, italijanskega predstavnika v tekmi za tujejezičnega osakrja.

27. november 2010

50 Disneyjevih klasičnih risank

Letos so pri studiu Walt Disney Pictures izdali že svojo petdeseto celovečerno risanko - Zlatolaska. Družba ustanovljenega daljnega leta 1932 je za vedno spremenila svet animacije, ko je leta 1937 lansirala svojo prvo celovečerni animirani film Sneguljčica in sedem palčkov. Disneyjeva žena Lillian je pred izidom filma sicer dejala, da nihče ne bo plačeval, da bi gledal film o škratih. Oh, kako se je motila! Tisto leto je zaslužil neverjetnih 8 milijonov dolarjev in postal najuspešnejši film vseh časov (dve leti kasneje je ta naslov sicer moral predati še uspešnejšemu V vrtincu).



In tako je nastala prva na seznamu tako imenovanih klasičnih Disneyjih risank. 73 let in 50 produkcij kasneje se je družba znašla na razcepu, ko je prisiljena klasično animacijo zamenjati za 3D tehnologijo, vendar v občinstvu še vedno najdemo tudi tiste, ki se jim toži po dobrih starih časih. To potrjuje tudi precejšen uspeh laske klasično animirane risanke Princesa in žabec. Upam, da sem vam s to video montažo prebudil marsikateri lep spomin na otroštvo. Sebi sem si zagotovo ga. Prav Sneguljčica in sedem palčkov je bil namreč prvi film, ki sem ga v življenju videl na velikem platnu.

26. november 2010

Zgoraj brez, Vol.5

Evo, tu je nova uganka v sklopu serije zgoraj brez. Tale je malo težja, ker so igralke posnete nekoliko od daleč. Vam jih bo vseeno uspelo prepoznati? Kot vedno me zanima tudi naslov filma. Good luck!

zgoraj_brez_51.jpg zgoraj_brez_52.JPG zgoraj_brez_53.jpg

24. november 2010

Oskarji 2010: Celovečerni dokumentarec

Čas je da vržemo uč tudi na dokumentarne filme, ki letos (potiho) upajo na oskarja. Akademija je namreč pred nekaj dnevi objavila seznam izbranih 15 celovečernih dokumentarnih filmov, ki jih je izbrala izmed 101 prijavljenega dela. Teh petnajst bodo člani Akademije, ki sodijo v "dokumentarno vejo" te organizacije, v naslednjih mesecih skrčili na pet nominirancev.
Ta kategorija se mi zdi neupravičeno preveč zapostavljena, saj v ta žanr vsako leto spada nekaj najboljših filmov, ki jih posnamejo svetovni filmarji. Letos je na paleti ponovno precej zelo raznolikih zgodb z vseh koncev našega planeta.

The Tillman Story
Pat Tillman je bil profesionalni igralec ameriškega nogometa, ki je po dogodkih 11. septembra 2001 opustil svojo športno kariero in se pridružil ameriškim vojakom v Afganistanu, kjer je umrl za posledicami "prijateljskega ognja". Ameriška vlada je razlog njegovo smrti poskušala sprva prikriti in sporočila, da so ga ubili sovražniki, vendar morala kasneje priznati resnico.

Inside Job
Ste že slišali da smo recesiji? V zadnjih dveh letih se je svet srečal z največjo gospodarsko krizo po veliki depresiji v zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja. Ta film raziskuje razloge zakaj je do tega prišlo in razkriva kako je kapital pritiskal na zakonodajalce in ekonomiste.

Waiting for "Superman"
Stereotip o neumnih Američanih, ki nimajo pojma o geografiji, zgodovini in ne zanjo drugega jezika kot angleščino (pa še to le v svojem popačenem narečju) morda ni le stereotip. Davis Guggenheim, avtor z oskarjem nagrajene Neprijetne resnice, je posnel dokumentarec o slabem izobraževalnem sistemu v ameriških javnih šolah, v katerih sploh ni dovolj prostora za vse, ki si želijo diplomo. Film je dobil nagrado občinstva na letošnjem Sundancu in spodbudil vseameriško razpravo o tem prblemu, v katero so se vključila tudi znana imena kot so Oprah, Bill Gates in Mark Zuckerberg.

dokum2010-1.jpg dokum2010-2.jpg
dokum2010-3.jpg dokum2010-4.jpg

Client 9: The Rise and Fall of Eliot Spitzer
Poglobljen dokuemntarec o bivšem ameriškem politiku in odvetniku ter sedanjemu komentatorju za CNN, Eliotu Spitzerju, katerega kariero so zaznamovali boj proti pohlepnemu kapitalizmu in podpora istospolnim parom ter druge kontroverzne teme.

Restrepo
Ameriški novinar Sebastian Junger in britanski fotograf Tim Hetherington, sta za z ameriškimi vojaki v Afganistnu preživeli leto dni in gradivo objavila v reviji Vanity Fair, sedaj pa je nastal še izjemno hvaljeni dokumentarec, ki je na letošnjem Sundancu prejel nagrado žirije.

Exit Through the Gift Shop
Thierry Guetta je francoski imigrant in ulični umetnik v LA-ju. Dokumentarca o njem se je lotil kar njegov kolega, znani grafitar Banksy in vmes tudi sam stopil na pred kamero, čeprav je njegov obraz vedno zakrit, glas pa popačen, da bi ohranil anonimnost. Zelo odmeven izdelek, katerega dokumentarnost pa je bila večkrat postavljena pod vprašaj.

Enemies of the People
Lani so minila tri desetletja od padca komunističnega režima Rdečih Kmerov, ki je bil v 70. letih prejšnjega stoletja odgovoren za genocid okoli dveh milijonov ljudi v Kambodži. Raziskovalni novinar Thet Sambath je zbral osupljiva pričanja nekaterih vršilcev teh krvavih dejanj: od navadnih vojakov pa vse do Pol Pot-ove desne roke.

GasLand
Lastnikom po vsej Ameriki so bili predstavljene mamljive ponudbe s strani energetskih podjetij, ki bi na njihovih parcelah rade črpale gorivo. Josh Fox je za film, ki prikazuje posledice tovrstnega pridobivanja goriva na posamezne skupnosti, na letošnjem Sundancu prejel posebno nagrado žirije.

Genius Within: The Inner Life of Glenn Gould
Zgodba o odličnem kanadskem pianistu, ki je zaslovel po vsem svetu z interpretacijo glasbe Johanna Sebastiana Bacha. Nekoliko skrivnosti "čarovnik" je s svojim sijajnim, do perfekcije izpiljenim igranjem Bachovih notnih zapisov, osvojil srca ljubiteljev klasične glasbe po vsem svetu in štiri nagrade grammy.

banksy_museum_exit_through_the_gift_shop.jpg

The Lottery
Še en letošnji dokumentarec o javnem šolstvu v ZDA. Ker je prejel manj publicitete kot Superman, ga bo slednji verjetno izrinil, saj močno dvomim, da bosta nominirana oba. V temle spremljamo štiri družine iz Harlema in Bronxa pred žrebanjem, ki bo odločilo, ali se bodo njihovi otroci lahko šolali v javnih ustanovah.

Precious Life
Izraelski pediater in palestinska mati, katere otrok trpi za neozdravljivo genetsko boleznijo. Bosta zmogla prebiti zid, ki deli njuna naroda in oblikovati realno gledano povsem nemogoče prijateljstvo?

Quest for Honor
Bivši učitelj in neumorni aktivist se poveže z lokalnim odvetnikom, agencijami kurdske vlade ter svojimi kolegi, da bi raziskal in končal tako imenovane "častne uboje" v plemenih na območju Kurdistana.

This Way of Life
V Berlinu nagrajeni dokumentarec nam prikazuje alternativno hitremu življenju v civilizaciji, ki jo izkorišča osem-članska družina z Nove Zelandije. Skupaj s svojo čredo konjev živi odmaknjeno od ponorelega sveta, kar pa ne pomeni, da nima povsem brez težav.

Waste Land
V filmu spremljamo dve leti v življenju sodobnega umetnika Vika Muniza. Ta se poveže z ljudmi, ki pobirajo odpadke za reciklažo na enem največjih smetišču na svetu, Jardim Gramacho v Riu, in iz njih ustvari umetniške izdelke, kasneje razstavljene v svetovno priznanih galerijah in prodane na dražbah v Londonu.

William Kunstler: Disturbing the Universe
William Kunstler je morda eden najbolj znanih odvetnikov 20. stoletja. Znan po svojem boju za človekove pravice je med drugim zagovarjal Martina Luthra Kinga in Malcolma X. Pod režijo sta se podpisali njegovi hčerki Emily in Sarah Kunstler.

23. november 2010

Alvy Singer & Annie Hall

Annie Hall (1977) | Woody Allen & Diane Keaton

On je nevrotični komik, ki obožuje svoj domači kraj, New Yorku. Ona je odpuljena in energična Annie, ki bi se rada preselila v Kalifornijo. Srečate se, se zaljubita, skregata, pobotata ter spet skregata. Povsem običajna ljubezen bi lahko rekli. Gre za verjetno najboljšo Allenovo komedijo v kateri spremljamo vzpone in padce njunega razmerja, ki na koncu klavrno propade. Prijateljstvo pa ostane. Tako kot je ostalo prijateljstvo med obema glavnima igralcema. Woody in Diane sta namreč imela kratko razmerje v začetku 70ih, ki ga je hitro nadomestilo prijateljstvo. Zelo plodno prijateljstvo, saj sta do danes posnela kar osem skupnih filmov, med katerimi je omenjeni gotovo češnja na vrhu torte. Izdelek je osvojil štiri oskarje: za najboljši film, režijo, scenarij in glavno žensko vlogo, Allen pa je prejel svojo prvo in edino nominacijo za igro.

annie-hall.jpeg

Kot zanimivost naj povem, da je Diane za snemanje uporabila svojo lastno garderobo, ki je bila takrat tema številih pogovorov in se je nekako vpisala v filmsko zgodovino. Poleg tega je njeno pravo ime Diane Hall, njen vzdevek pa je Annie, zato se številni filmski navdušenci sprašujejo kje je meja med obema osebama. Enako bi lahko rekel tudi za Woodyja. Res posrečena kombinacija, ki na platnu odlično funkcionira. Ne le v temle, temveč tudi v ostalih skupnih projektih.

22. november 2010

Se kdaj počutite tako?

Rebel Without A Cause (1955).jpg
"You're tearing me apart! You say one thing, he says another, and everybody changes back again."

21. november 2010

Cimarron (1930/31)

Izmed vseh filmov, ki so dobili oskarja za najboljši film ima Cimarron najslabšo povprečno oceno na spletnem portalu IMDb (6,2). Ne vem sicer zakaj, gre namreč za povsem spodoben vestern, ki dokaj uspešno kljubuje zobu časa. Je prvi in edini film nagrajen z najžlahtnejšim oskajrem, ki so ga je v celoti sproducirali pri nekoč zelo uspešnem hollywoodskem studiu RKO. Zanj so porabili nepredstavljivi pol drugi milijon dolarjev, kar je bilo v času velike gospodarske krize, ki je zajela ZDA po zlomu borze leta 1929, zelo tvegano dejanje. Kljub pozitivnim kritikam, pa ljudje niso drli v kinodvorane, saj so imeli težave že pri zagotavljanju osnovnih potreb, tako da je film studiu pravzaprav prinesel izgubo. Iz rdečih številk se je dvignil šele nekaj leta kasneje, ko se je RKO odločil da ga bo ponovno poslal v kinematografe.

Cimarron11.jpg

Samo za odkup avtorskih pravic so porabili takrat rekordnih 125 tisoč dolarjev, ogromno pa je stala tudi slovita začetna scena v kateri se je pet tisoč statistov pognalo v lov za zemljo. Zgodba, ki jo je leta 1929 izdala Edna Ferber, se namreč prične leta 1889, ko je potekala znamenita dirka za zemljišča v Oklahomi. Udeležil se je je tudi glavni junak, Yancey Cravat, sicer premožni odvetnik in urednik; kasneje pa tudi pridigar, lovec na bandite in še marsikaj. Potem, ko mu zaradi zahrbtne poteze neke Dixie Lee, spodleti osvojitev koščeka zemlje, ki si ga je zaželel, se Cravat vrne k ženi in sinu ter ju odpelje v na novo zraslo mesto v Oklahomi, kjer ustanovi uspešen časopis. A po nekaj letih ga začne njegov avanturistični duh priganjati, saj zgolj lokalna hrabra dejanja niso dovolj za njegovo apetiti. Tako pusti ženo samo z dvema otrokoma in časopisno hišo. Vmes se še enkrat vrne, vendar kaj kmalu tudi spet odide. Lik vsestransko sposobnega in junaškega mačota je bil menda oblikovan po znanem odvetniku Templu Houstonu.

Cimarron 1.jpg

Izdelek je bil nagrajen še z oskarji za scenarij in scenografijo, nominirani pa so bili tudi direktor fotografije Edward Cronjager, režiser Wesley Ruggles ter oba glavna igralca Richard Dix in Irene Dunne. Tako je postal prvi film nominiran za zlato peterico, dolga leta pa je ostal tudi edini vestern, kateremu je Akademija podelila svojo najprestižnejšo nagrado. Šele leta 1990 je bil nagrajen tudi Costnerjev Pleše z volkovi, dve leti kasneje pa še Eastwoodov Neoproščeno. V to kategorijo nekateri prištevajo tudi Ni prostora za starce bratov Coen, ki sicer ni čisto pravi vestern, vendar ima kar nekaj tovrstnih elementov. Kakorkoli že, dejstvo je da ta žanr pri Akademiji ni najbolj priljubljen, v tridesetih letih pa je veljal za pravi šund. Po prihodu zvoka so vesterne snemali le manjši filmski studii, do preobrata pa je prišlo šele leta 1939, ko je John Ford posnel zelo uspešni Stagecoach. A nad osvojeno nagrado nisem presenečen zaradi neugledna, ki ga je bil deležen žanr ali minusa, ki so ga beležili v blagajnah, temveč zato, ker je Hollywood z njo podprl tudi precej nazorni rasizem v njem. V filmih tistega časa, so bile manjšine (temnopolti, Židje, Indijanci, idr.) sicer predstavljene zelo stereotipno, vendar je šel Cimarron v marsikaterem pogledu predaleč, saj so Indijanci označeni tudi kot "umazanimi divjaki", čeprav ima po drugi strani glavni junak velik moralni vpliv tudi na sprejemanje drugačnih in na trenutke celo odpira razpravo o bledoličnikih, ki domorodcem kradejo zemljo.

Leta 1960 je Anthony Mann posnel remake v katerem je glavno vlogo odigral Glenn Ford. Komercialno je bil dokaj uspešen, prikupil pa se je tudi Akademiji, ki ga je nominirala za oskarja za zvok in scenografijo.

18. november 2010

Oskarji 2010: Celovečerni animirani film

Ameriška filmska akademija je pred nekaj dnevi objavila seznam 15 celovečernih animiranih filmov, ki izpolnjujejo pogoje (ali jih do konca leta še bodo) za sodelovanje v oskarjevsaki tekmi.
Če bi bil na seznu en film več, torej da bi jih bilo vsaj 16, potem bi člani Akademije med njimi izbrali pet nominirancev, tako pa bodo le tri. Poskušal sem jih razvrstiti glede na njihove možnosti za uspeh.

Toy Story 3
Pixar je oskarja v tej kategoriji pobral v zadnjih treh letih in ni več skrivnost, da bo očitno slavil tudi letos. Prvi del Sveta igrač je bil leta 1995 s strani Akademije nagrajen s posebnim oskarjem kot prvi celovečerni računalniško animirani film, letošnje nadaljevanje pa bo morda nominirano tudi za najboljši film. Več >>

How to Train Your Dragon
Nekateri so zelo navdušeni nad temle izdelkom, vendar mene zgodba o prijateljstvu med mladim, nerodnim Vikingom in strašnim zmajem, ni najbolj navdušila. Okvir se mi zdi nekoliko zarjavel, čeprav je bilo nanj obesnih precej zabavnih referenc na današnjo pop-kulturo.

L'illusionniste
Če se spomnite, je francoski filmar Sylvain Chomet Ameriško akademijo leta 2003 že prepričal s Trojčicami iz Bellevilla, ki so mu prinesle nominacijo tudi za najboljšo pesem, nominiran pa je bil še leta 1997 za najboljši kratki risani film. Tuji animatorji so tukaj zelo dobro sprejeti in ponovna nominacija je prej pričakovana kot pa presenečenje.

Celozaslonsko zajemanje 8.7.2010 163530.jpg Celozaslonsko zajemanje 8.7.2010 163611.jpg
Celozaslonsko zajemanje 8.7.2010 163654.jpg Celozaslonsko zajemanje 8.7.2010 163727.jpg

Tangled
Diseny se je po lanski klacično animiranem Žabjem princu ponovno vrnil k 3D tehniki. Ostal pa bo koncept - parodija namreč. Potem, ko se je z omenjeno risanko lani odmaknil od "uradne" verzije bratov Grimm, bo to ponovno storil z Motovilko.

Despicable Me
Tale risanka se v naših kinih že nekaj časa vrti. Zgodbica o zlobnem Gruju, katerega ljubezen do treh posvojenih sirot povsem spremeni, je doživela lep uspeh in že zaslužila petkrat več od njenega proračuna. Ni torej presenetljivo, da se že sunje nadaljevanje. Med glasovi boste morda prepoznali Steva Carella, Jasona Segela, Russlla Branda in Julie Andrews.

Legend of the Guardians: The Owls of Ga’Hoole
Film sloni na prvih treh delih epske serije Guardians of Ga'Hoole ameriške pisateljice Kathryn Lasky. Tudi tale se menda že vrti na naših platnih.

Shrek Forever After
Čisto prvega oskarja v tej kategoriji je leta 2001 prejel grdobec Shrek, katerega dogodivščine v Deželi daleč, daleč stran so se letos zaključile z že tretjim nadaljevanjem. A zgodb o priljubljenih junakih še ni konec, saj bomo naslednje leto menda gledali celovečerno risanko o Obutem Mačku. Več >>

Megamind
DreamWorks Animation poleg Shreka letos predstavlja še en svoj izdelek. Will Ferrell, Brad Pitt, Jonah Hill in Tina Fey bodo pod taktirko režiserja Toma McGratha (Madagaskar in njegovo nadaljevanje) zaigrali v zgodbi o dveh vesoljcih, ki ju po rojstvu pošljejo na naš planet. V Metro Cityju vsak igra svojo vlogo: en je junak, drugi je zlobnež.



The Dreams of Jinsha
Kitajski ročno narisani film o sebičnem dečku, ki odpotuje 3500 let v preteklost, kjer skupaj s princeso in škratom reši kraljestvo Jin Sha. Po petih letih ustvarjanja je bil premierno predvajan na filmskem festivalu v Cannesu.

Idiots and Angels
Ameriški nizko-proračunski film o človeku imenovanem Angel z nizkimi moralnimi načeli, kateremu nekega dne poženejo krila in ga silijo v opravljanje dobrih del. Avtor, Bill Plympton, je bil dvkrat nominiran za oskarja za najboljši kratki animirani film.

My Dog Tulip
Risanak je posneta po istoimenskem romanu J. R. Ackerleya iz leta 1956 v katerem predstavlja svoje razmerje z nemškim ovčarjem Tulipom. Glasove so posodili znani igralci Christopher Plummer, Isabella Rossellini in letos preminula Lynn Redgrave.

Samâ wôzu
Japonska zf anima Poletne vojne je zgodba o mladem matematičnem geniju, ki opravlja poletno delo v kraju, kjer živi njega simpatija. Ko se njena družina zbere ob praznovanju babičinega 90. rojstnega dne, je naprošen, da se je večerje udeleži kot njen zaročenec. Ob tem njegov poizkus rešitve zapletene matematične formule odpre vrata v paralelni svet.

Alpha and Omega
Volk in volkulja, ki prihajata z različnih koncev njihovega družbenega reda, sta primorana sodelovati, če se želita varno vrniti k svojemu krdelu, potem ko sta se sama znašla sredi divjine. Vmes se seveda še zaljubita. Kritike sicer niso najboljše, a nikoli se ne ve.

Tinker Bell and the Great Fairy Rescue
Zvončice se verjetno spomnite iz klasične risanke o Petru Panu. No, Disney njeno priljubljenost še kar izkorišča za kovanje dobička tudi dolga desetletja po izidu tega risanega filma. Zvončica mora tokrat združiti moči s sovražno vilo, če hočeta svoj obstoj prekriti pred ljudmi.

Cats & Dogs: The Revenge of Kitty Galore
Gre za nadaljevanje precej bednega, vendar finančno zelo uspešnega filma Cats & Dogs iz leta 2001 o vojni med mačjimi in pasjimi vohuni, ki posedujejo orožje visoke tehnologije.

16. november 2010

Barbra Streisand (v račji obari)

Barbra je carica. Igralka, pevka, tekstopiska in režiserka. Navdušuje v (skoraj) vsem kar počne: od Funny Girl, preko The Way We Were, pa vse do odbite družine Focker, ki bo se bo decembra še povečala. Skrivnostno zvezdniška in ob enem preprosto ljudska. Zaradi njenega famoznega nosa, ji lahko rečemo tudi hollywoodska Kleopatra.

Barbra Streisand_duck.jpg


Duck Sauce - Barbra Streisand

15. november 2010

Častni oskarjevci

V Hollywoodu je Ameriška filmska akademija podelila častne nagrade. Letos drugič ločeno od uradne ceremonije. Oskarje za življenjsko delo so prejeli filmski zgodovinar in avtor številnih dokumentarcev o obdobju nemega filma, Kevin Brownlow; igralec Eli Wallach, katerega kariera se razteza čez pol stoletja ter legendarni režiser in scenarist ter gonilna sila francoskega novega vala, Jean-Luc Godard. Slednjemu (na podelitvi ga žal ni bilo) sem posvetil trudi prvo objavo nove serije na tem blogu, v katerim sem predstavil prve tri od njegovih dvanajstih (po mojem skromnem mnenju) največjih dosežkov. Ostali trije deli bodo sledili v naslednjih tednih.

honorary oscars.jpg

Akademija je podelila tudi tako imenovano nagrado Irvinga G. Thalberga, ustanovljeno v spomin na enega najuspešnejših hollywoodskih producentov 20h in 30h let dvajsetega stoletja. Dobijo jo producenti, katerih izredna nadarjenost se odraža v kakovostnih izdelkih filmske produkcije. Nagrada, ki se ne podeljuje vsako leto, ampak po sklepu izvršnega odbora Akademije, ni klasični oskar, temveč bronasta Thalbergova glava na marmornatem podstavku. Danes se podeljuje kot nekakšno priznanje za življenjsko delo na področju produciranja filmov, v preteklosti pa so jo podeljevali za posamezne izdelke. Tako ima Darryl F. Zanuck kar tri, Hal B. Wallis pa dve. Leta 1938 je bilo celoobjavljenih sedem nominirancev za to nagrado.

Kakorkoli že, Akademija jo je letos podelila enemu največjih režiserjev, scenaristov in producentov kar jih je kdaj živelo, Francisu Fordu Coppoli, ki ima doma sicer že pet tekmovalnih oskarjev. Mislim, da mi o njem ni potrebno napisati kaj več.
Iskreno čestitam vsem zasluženim nagrajencem.

14. november 2010

Kynodontas

Ste že gledali? Ne? Potem morate! Ujemite ga na Liffu ali pa si ga naložite s spleta, samo poglejte ga! Če seveda niste totalni antisimpatizer neodvisne filmske produkcije. Morda se vam bo zdel na trenutke bolan. Morda nejasen. Verjetno vas bo tudi nasmejal (mene je zelo). Nikakor pa se vam ne bo zdel dolgočasen.

Grške kinematografije res ne poznam najbolje, vendar mislim, da se ji bom v prihodnje bolje posvetil, še posebej pa bom spremljal nadaljnjo delo Giorgosa Lanthimosa. Njegova prva celovečerna filma sicer nista požela večjega uspeha, Podočnik pa je pritegnil številne gledalce in pobral nemalo nagrad, med drugim je osvojil nagrado v sekciji Posebni pogled canneskega filmskega festivala in kar pet "grških oskarjev".

kynodonats1.JPG

Predvsem je zanimiva ideja filma. Ok, sam koncept sicer ni nekaj grozno izvirnega: starša iz kdo ve kakšnih razlogov svoje otroke (sedaj že najstnike) vzgajata izolirano od ostalega sveta. Ob ogledu ste se verjetno (ali se še boste) smejali njihovemu zmotnemu poimenovanju predmetov (sol = telefon) in za nas bizarnemu vedenju (klečanje na tleh in lajanje v navideznega sovražnika). Vendar se boste s tem smejali tudi sebi in svojim navadam. Vsak dan namreč ne počnemo nič drugega kot ponavljamo vzorce, ki jih določi družba. Ne potrebujem ravno doktorata iz antropologije, da bi se zavedal kako visok delež našega delovanja je naučenega. Tudi stvari, ki se nam zdijo povsem naravne - denimo poljub - so samo elementi naše kulture, ki smo se je naučili s socializacijo. Namesto rokovanja bi si lahko lizali ušesa, pa bi imelo dejanje povsem isti pomen. In kdo je rekel, da se vesoljci, ki nas morda opazujejo, ne režijo ko gledajo naš način prehranjevanja, razmnoževanja in komuniciranja.

Film opozarja na primaren vpliv družbe skozi socializacijo, hkrati pa odpira vprašanje ali je radovednost morda lastnost, ki je v nas vgrajena že ob rojstvu. Ne glede na strah, ki nam ga vzbujajo neznanke (pa čeprav so to le nebogljene muce), nas radovednost do nepoznanega sveta žene v raziskovanje. A radovednosti se rodi šele, ko spoznamo, da nekaj sploh obstaja. Najstarejša hči te "čudaške" družine je čarobnosti zunanjega sveta spoznala preko filmskih klasik Rocky, Žrelo in Flashdane, kar je odlična iztočnica za zaključek tega članka: glejte filme; naj prebudijo vašo radovednost; izbijte si podočnik; podite raziskovat! Svet je velik, lep in čuden.

12. november 2010

NAVEZA: Hitchcock - Stewart

Potem, ko je James Stewart zaslovel z nizom vesternov posnetih pod režisersko taktirko Anthonyja Manna, se je na vrhuncu svoje kariere povezal z mojstrom suspenza, Alfredom Hitchcockom, in z njim posnel štiri uspešnice.

Najprej sta sodelovala leta 1948 v danes dokaj kultnem Rope, baje deloma posnetem po resničnem dogodku. Vse skupaj sicer zgleda kot igra Agathe Christie, saj se celotna zgodba odvrti v newyorškem stanovanju, kjer dva zdolgočasen predstavnika visoke družbe umorita svojega bivšega sošolca. Kar tako, za zabavo. Da bi svojo igro dvignila še na višji nivo, kmalu za tem na obisk povabita pokojnikove prijatelje in sorodnike, vključno z bivšim vzgojiteljem (Stewart) ter jim hrano postrežeta s skrinje v katero sta skrila svojo žrtev. Prve pol ure filma (ki naj bi se dogajal v realnem času) je izjemno zabavne, saj eden od morilcev neprestano strelja namige s katerimi opozarja na svoje dejanje. Morda celo preveč, saj postane Stewartu zadeva kmalu zelo sumljiva, za nameček pa drugega morilca izdajo živci. Žal se film zaključi zelo pričakovano, priznati pa mu je treba odlično gibanje kamere, ki je prerezano le devetkrat.

01rope.jpg 02themanwhoknewtoomuch.jpg 03vertigo.jpg

Nato sta se za nekaj let "razšla" in leta 1954 skupaj z Grace Kelly posnela super uspešno Dvoriščno okno, ki še vedno velja za enega najboljših trilerjev vseh časov. Stewart je postal najbolj dobičkonosni igralec Hollywooda in se dokončno vpisal na seznam večnih zvezd. Upodobil je fotoreporterja na bolniški, ki si dolgčas krajša z opazovanjem sosedov. Sčasoma se mu začne dozdevati, da eden od njih nekaj skriva. A must see!

Petdeseta so bila Hitchcockovo morda najbolj plodno obdobje saj je posnel tudi po dva filma na leto. Med drugim se je leta 1956 lotil predelave svojega lastnega filma iz leta 1934, The Man Who Knew Too Much, in zanj ponovno angažiral Stewarta, družbo pa mu je delala Doris Day. Zgodbo o ameriški družini, ki na počitnicah v Maroku naključno prestreže novico o načrtovanem atentatu, je ponovno posnel, da bi jo izboljšal, kot je povedal sam. Če je izvirnik posnel nadarjeni amater, je želel, da tega posname profesionalec.

04rearwindow_2.jpg

Zadnjič sta sodelovala pri Vrtoglavici, v katerem postane Stewart, kot bivši policaj z akrofobijo (strah pred višino), obseden z privlačno žensko (Kim Novak) katero bi moral v vlogi zasebnega detektiva zasledovati. Gre morda za najbolj osebno Hitchcockovo delo, ki ga danes štejemo med njegove najboljše izdelke, takrat pa je bil deležen precej mlačnih kritik in slabega sprejema v kinodvoranah. Režiser je okrivil svojega glavnega igralca, češ da je prestar, da bi privabil širše množice. A Stewart je že pričakoval, da bosta ponovno sodelovala v prihajajočem Sever-severozahod, zato je Hitchcock s predprodukcijo zavlačeval toliko časa, dokler se Stewart ni zavezal Ottu Premingerju in njegovi Anatomiji umora. Nato je najel Caryja Granta, ki je bil sicer štiri leta starejši od Stewarta. Ironično je Stewart v prvem skupnem projektu s Hitchem, že omenjeni Vrv, nadomestil prav Granta. Tako se je zaključilo to zelo plodno sodelovanje med obema filmskima velikanoma.

11. november 2010

Dino De Laurentiis (1919 - 2010)

1919 dino de laurentiis 2010.jpg
"My philosophy is very simple.
To feel young, you must work as long as you can."

09. november 2010

DUCAT: Jean-Luc Godard | 1

A Bout de Souffle (1960) _ 2.jpg Vivre sa Vie 1962 Poster.jpg le_mepris_bardot.jpg

A Bout de Souffle (1960)
Tale znamenita zadeva je po mnenju mnogih pisala filmsko zgodovino, saj velja za enega prvih izdelkov francoskega novega vala, med začetnike katerega poleg Godarda štejemo še Françoisa Truffauta s Les Quatre Cents Coups in Alaina Resnaisa s Hiroshima, Mon Amour.V filmu spoznamo mladega pridaniča, ki si želi biti Humphrey Bogart in v Marseillu ukrade avto, na begu ubije policista ter se zateče v Pariz k ameriški študentki novinarstva, s katero bežno ljubimka. Njegovi podvigi jo sicer fascinirajo, vendar se kljub temu upira ponudbi, da bi zbežala v Italijo. A bolj kot sama zgodba, film odlikuje nova tehnika snemanja, ki nasprotuje do takrat uveljavljenim normam ter uvaja nenavadne reze, junakove monologe namenjene gle
dalcem ter močne reference na tedanjo pop-kulturo, predvsem hollywoodski film.

bout de souffle_1.JPG bout de souffle_2.JPG bout de souffle_3.JPG

Godardov celovečerni prvenec, ki naj bi ga navdihnil Dotik zla Orsona Wellesa, je takrat 30-letnemu filmarju prinesel srebrnega berlinskega medveda za režijo. Čeprav najbolj znan, pa izdelek ni povsem njegov, saj mu je koncept menda predlagal so-scenarist François Truffaut, ki ga je tudi predstavil Georgesu de Beauregardu, producentu številnih izdelkov novega vala, vključno s temle.Leta 1983 je bil posnet istoimenski ameriški remake z Richardom Gerom v glavni vlogi, še prej pa je Godard posnel Številko dve, za katero trdi, da je prav tako remake njegovega prvenca.


Vivre sa vie: Film en douze tableaux (1962)
Film v dvanajstih epizodah precej realistično oriše takratno pariško prostitucijo in nam vmes postreže še s številnimi samostojnimi odlomki besedil iz klasičnega nemega filma, filozofske razprave in Poeove kratke zgodbe.
Glavno vlogo mlade ženske, ki si želi postati igralka, konča pa kot prostitutka, je odigrala Godardova žena, na Danskem rojena Anna Karina, s katero sta skupaj posnela kar devet filmov. Izdelek ima vse značilnosti novega vala, čeprav je bil kot eden redkih posnet s profesionalno filmsko kamero, za katero je stal Raoul Coutard, pogost Godardov sodelavec.Režiserjev slikoviti oris pariških ulic in živahnega dogajanja na njem skoraj da spominja na dokumentarno formo, kar je tudi po njegovi zaslugi v tistem obdobju hitro postal popularen način filmskega izražanja.


Le Mépris (1963)
Prezir je pogasil režiserjevo radovednost po snemanju visoko-proračunskih filmov. Čeprav je bil to finančno najuspešnejši Godardov izdelek je med snemanjem zelo trpel, saj je bila njegova avtorska svoboda precej kratena. Ameriški koproducent Joseph E. Levine je že po končani produkciji med drugim zahteval več gole kože Brigitte Bardot, saj je vedel, da ga bo samo na tak način lahko prodal.V filmu vidim predvsem Godardovo kritiko mainstreama, torej Hollywooda s katerim ni kasneje nikoli več sodeloval. V glavno vlogo postavljeni Michel Piccoli je namreč odigral scenarista, ki ga ameriški producent (Jack Palance) najame, da bi na novo napisal adaptacijo Odisejade do katere je imel režiser Fritz Lang (ta avstrijski mojster je odigral kar samega sebe) preveč umetniški pristop. Hkrati menda skriva tudi nekaj avtobiografskih vzporednic, saj naj bi bila odtujitev glavnega para predvsem refleksija Godardovega takrat dve leti starega zakona z Anno Karino.

godard_le_mepris.jpg

Če ste gledali film, upam da niste videli ameriške verzije, saj je bila ta sinhronizirana v angleščino. Sprva mi sploh ni bilo jasno zakaj lik prevajalke v filmu eni osebi ponovno razlaga tiso, kar je pravkar povedala druga. Najprej sem res mislil, da tudi to spada v sklop režiserjeve kritike.

08. november 2010

07. november 2010

South Park se gre Izvor

Christopher Nolan si po vsem svetu že z restartom Batmanove franšize pridobil številne fene, letos pa je svoj ugled kot odlični vizionar in avtor visoko-proračunskih "pametnih" trilerjev le še okrepil z Izvorom. Tako kot Vitez teme tudi tale ni bil le eden od številnih poletnih blockbusterjev, ki svoj obstoj upravičijo tako, da napolnijo kinodvorane z najstniki, kasneje pa se jih spomnimo le še ko ga ujamemo v sklopu "petkovih akcij" na Pop-Tv. Ne, Nolan (in marketinški oddelek studia Warner Bros.) zna izdelku občutno podaljšati rok trajanja. Ne samo do podelitve oskarjev, kjer bo zelo verjetno nominiran v glavni kategoriji, temveč še mnogo dlje. Toliko, da se bo sčasoma zapisal med tiste "pomembne" filme, ki jih preprosto moraš videti.



Izvor je z dobrimi 800 milijoni ameriških zelencev tretji najuspešnejši letošnji film (za Burtonovo Alico in Pixarjevim Svetom igrač) ter še vedno ohranja visoko, četrto, mesto na Imdb-jevi lestvi najboljših filmov vseh časov. Ni čudno, torej, da so kot gobe po dežju vzklile tudi številne parodije. Nanj so se spomnili tudi ustvarjalci kultne serije South Park. "It's so complex and cool!" pravijo. Se strinjam, čeprav filma ne bo na moji lestvici najboljših izdelkov leta.

06. november 2010

Vse ostane v družini

“Jabolko ne pade daleč od drevesa” pravi star pregovor. In če pogledamo v Hollywood bomo videli, da ta drži. Poznamo veliko dobrih igralcev, katerih otroci stopajo po njihovih stopinjah in marsikaterega režiserja primerjajo z njegovim slavnim očetom. Zato sem malo raziskal in našel nekaj zanimivosti o krvnih odnosih med oskarjevci.

V Hollywoodu lahko trenutno najdemo dve družini, ki imata oskarjevce v kar treh generacijah. Prvi so Hustonovi. Leta 1949 je Walter Huston dobil oskarja za stransko vlogo v vesternu The Treasure of the Sierra Madre. Isti film je njegovemu sinu, Johnu prinesel kipca za režijo in scenarij. Skoraj štiri desetletja kasneje je zlatega viteza k sebi stisnila še njuna vnukinja oz. hčerka, Anjelica Huston. Nagrajeno vlogo je odigrala v filmu Prizzi’s Honor, katerega je režiral prav njen oče in Hustonova je ob prevzetju nagrade dejala, da ji prav zato ta še več pomeni. John Huston si je tistega leta kot režiser prislužil še zadnjo od kar petnajstih nominacij, ki jih je v dolgi karieri zbral v različnih kategorijah.

francis-ford-coppola-sofia-coppola.jpg

Druga filmska rodbina, ki se lahko pohvali s svojo vitrino, so Coppolovi. Francis Ford Coppola je svojega prvega oskarja snel leta 1971 kot so-scenarist vojne drame Patton, dve leti kasneje pa je bil ponovno nagrajen za scenarij prvega Botra. Drugi del te znamenite trilogije mu je prinesel še tri kipce: za režijo, scenarij in produkcijo. Njegov oče, Carmine Coppola, je bil tistega leta z Ninom Rota nagrajen za najboljšo glasbeno podlago, sestra, Talia Shire, pa je bila nominirana za stransko vlogo, vendar ji je nagrado speljala legendarna Ingrid Bergman. Leta 2004 je Francisova hčerka Sofia postala prva Američanka in tretja ženska nominirana za režijo, Akademija pa ji je namenila oskarja za scenarij Zgubljeno s prevodom. V kratkem bo Francis od Akademije dobil še Thalbergovo nagrado za izvrstno producentsko delo v svoji dolgoletni karieri.

Oskarjevcev v dveh generacijah je kar precej, najprej pa omenimo Lizo Minnellim ki je edina oskarjevka, katere tudi starša sta oba oskarjevca. Liza je kipec dobila leta 1973 za glavno vlogo v mjuziklu Cabaret, njen oče, Vincente Minnelli, pa za režijo mjuzikla Gigi leta 1959. Njena mati, legendarna Judy Garland, tekmovalnega oskarja ni sicer nikoli prejela, ji je pa Akademija leta 1940 pri sedemnajstih namenila majhnega oskarja za njeno delo kot otroška igralka.

Leta 1981 sta Henry in Jane Fonda prvič in zadnjič skupaj nastopila pred kamerami in sicer v družinski drami Na zlatem ribniku. Jane je svoja dva oskarja dobila že v letih 1972 za Klute in 1979 za Coming Home, njen oče pa je bil še vedno brez tekmovalnega kipca (leta 1981 mu je Akademija poklonila nagrado za življensjko delo). Za vlogo v omenjenem filmu sta bila leta 1982 nominirana oba, Henry pa ga je tudi dobil vendar ga zaradi bolezni na podelitvi ni bilo in kipec je sprejela Jane ter v govoru nagovorila očeta, češ da pride takoj domov in mu ga prinese. Po končani ceremoniji so jo kamere zares spremile do doma, kjer je Henry pri 76ih letih kot najstarejši dobitnik oskarja za glavno moško vlogo, sprejel svojo nagrado. Poleg Jane je bil za oskarja dvakrat nominiran tudi njen brat, Peter, vendar se mi je kipec tudi dvakrat izmuznil.

jane-and-henry-fonda.jpg jon voight and angelina jolie.jpg

Med nagrajenimi starši in otroci sta še Jon Voight in Angeina Jolie. Prvi je svojega oskarja dobil za vlogo invalidnega vojnega veterana v Coming Home, ki je kipec prinesel tudi njegovi že omenjeni soigralki Jane Fona. Voight ima še dodatne tri nominacije, Angelina pa je pred kratkim pokasirala drugo. Prvo, ki ji je prinesla tudi oskarja, je dobila leta 2000 za Girl, Interrupted.

Ko govorimo o igralskih družinah, nikakor ne smemo pozabiti na angleško dinastijo Redgrave, ki ima igralce v kar petih generacijah, trije so tudi oskarjevi nominiranci. Sir Michael Redgrave se je za oskarja potegoval leta 1948 za glavno vlogo v Mourning Becomes Electra, njegovi hčerki Vanssa in Lynn pa sta bili obe prvič nominirani leta 1966. Prva za Morgan: A Suitable Case for Treatment, druga pa za Georgy Girl, vendar jima je kipec na koncu odnesla Elizabeth Taylor. Lynn je bila kasneje nominirana še leta 1999 za Gods and Monsters, Vanessa pa je do danes skupno zbrala šest nominacij, od tega ima oskarja za stransko vlogo v Julli iz leta 1978.

Leta 1992 sta bili mati in hči, Diane Ladd in Laura Dern, nominirani v različnih kategorijah, vendar za isti film, Rambling Rose, v katerem pa nista igrali sorodnic. Tisti večer sta obe odšli domov praznih rok, prav tako pa sta se morala le z nominacijami zadovoljiti oče in sin, Raymond in Daniel Massey, ki sta bila nominirana za glavno vlogo v Abe Lincoln in Illinois (1941) oz. stransko v Star! (1969).

05. november 2010

Vse najboljše, Tilda

tilda_swinton_50.jpg

Danes praznuje Tilda Swinton. Ena mojih najljubših igralk je srečala Abrahama. Nikoli ne razočara in redno ostaja na visokem nivoju - razen morda na rdeči preprogi, kjer se mi zdi, da redno in čedno brca v temo (a to je zgolj moje nestrokovno, povsem amatersko mnenje). Še bolj pa me navdušuje njena izbira vlog, saj se lahko pohvali s tako raznolikim opusom kot le malo katera igralka njenih let. Samo še v romantični komediji je nisem videl igrati. No, letos si je postavila še en izziv. Izbrala je vlogo v italijanskem filmu Io sono l'amore v katerem ni govorila le italijansko, temveč tudi nekaj malega rusko. Angleščina očitno ni več dovolj privlačna.
In kljub temu ima eno samo nominacijo za oskarja, ki pa ga je tudi dobila. Še vedno zamerim Akademiji, da je lani ni nominirala za naslovno vlogo pijanke in ugrabiteljice v nizko-proračunskem filmčku Julia.

04. november 2010

Okrogla miza: igralke o igralstvu

Pri Hollywood Reporterju so pred začetkom sezone nagrad (ta se je v bistvu že počasi začela) zbrali šest igralk, ki se najpogosteje omenjajo kot možne kandidatke za razne nagrade, vključno seveda z oskraji. Annette Bening, Nicole Kidman, Amy Adams (ne vem sicer zakaj točno je ona zraven), Hilary Swank, Natalie Portman in Helena Bonham-Carter so se razgovorile o svojem poklicu, o strahovih, napetostih in veselju, ki je z njim povezan. Zanimiva eno-urna debata, v kateri se na hitro dotaknejo tudi letošnjih najaktualnejših vlog, izvemo pa tudi veliko zanimivosti iz njihovega preteklega ustvarjanja.


02. november 2010

8KA: Hamlet

Tragedija Hamlet je, poleg Romea in Julije, najznamenitejše delo angleškega dramatika Williama Shakespeara, ki je nastalo v tako imenovane avtorjevem drugem in najzrelejšem ustvarjalnem obdobju med leti 1601 in 1608. Zgodbo o danskem princu, kateremu duh pokojnega očeta ukaže maščevanje svoje smrti, za katero je kriv njegov lastni brat Klavdij, sedanji mož kraljice Gertrude, smo morali v srednji šoli prebrati vsi, saj gre za eno temeljinh literarnih del zahodne kulture, ki je v teh stoletjih doživela nešteto priredb in adaptacij. Seveda tudi na filmskem traku. Zbral sem osem najznamenitejših ekranizacij te velike tragedije.

01 Sarah Bernhardt.jpg 02 Laurence Olivier.jpg
03 Innokenti Smoktunovsky.jpg 04 Nicol Williamson.jpg
05 Mel Gibson.jpg 06 Kenneth Branagh.jpg
07 Ethan Hawke.jpg 08 David Tennant.jpg

Le Duel d'Hamlet (1900) | Sarah Bernhardt
Čisto prvega Hamleta na filmskem traku je pravzaprav upodobila ženska. In niti ni edina. V adaptaciji iz leta 1920 je v naslovni vlogi namreč zaigrala danska igralka Asta Nielsen.
Dvominutni film je pravzaprav le povzetek gledališke igre v kateri je igrala Bernhardtova, vendar kljub temu velja za prvo ekranizacijo te tragedije. Poleg tega je eden prvih filmov, ki uporablja tehniko predhodno posnetega dialoga, kasneje simultano predvajanega z video posnetkom, tako da film pravzaprav sploh ni nemi, čeprav posnet veliko pred pojavimo pravih zvočnih filmov.

Hamlet (1948) | Laurence Olivier
Sliši se neverjetno, vendar je bilo Hamletov znameniti samogovor "To be or not to be" v angleščini na velikem platnu mogoče prvič slišati šele leta 1948. Film, ki ga je režiral in v njem odigral glavno vlogo Laurence Olivier, je skrajšana in rahlo prirejena verzija, zaradi česar je bil tarča številnih kritik. A kljub razhajanju z izvirnikom je navdušil kritike in kot prvi neameriški izdelek dobil oskarja za najboljši film. Hkrati je prvi film nagrajen z oskarjem in zlatim beneškim levom, Olivier pa je prvi režiser, ki je režiral samega sebe in za igro dobil oskarja.

Gamlet (1964) | Innokenti Smoktunovsky
Režiser Grigori Kozintsev je slovito tragedijo v ruskem jeziku posnel po prevodu Borisa Pasternaka. Film je bil ob izidu deležen številnih dobrih kritik, tako doma kot drugod po svetu. Prejel je številne nagrade, med drugim nominacijo za BAFTO za najboljši film leta sploh.

Hamlet (1969) | Nicol Williamson
Še ena britanska verzija je nastala pod režisersko taktirko Tonyja Richardsona. V nasprotju z Olivierjevo izvedbo je šlo za film z majhnim proračunom in minimalistično scenografijo, posnet pa je bil pravzaprav kar na podlagi igre, ki so jo takrat igrali na londonskem West Endu. Poleg Williamsona sta v filmu zaigrala še Anthony Hopkins in Marianne Faithfull.

Hamlet (1990) | Mel Gibson
Italijanski režiser Franco Zeffirelli je pred Hamletom posnel še dve veliko bolj hvaljeni adaptaciji Shakespearovih dram Ukročena trmoglavka ter Romeo in Julija. Hamlet kljub zvezdniški zasedbi (poleg Gibsona sta nastopili še Glenn Close in Helena Bonham Carter) ter glasbi izvrstnega Ennia Morriconeja, ni dosegel želenega uspeha. Morda tudi zaradi precej zredčenega besedila. Akademija ga je kljub temu nominirala za kostumografijo in scenografijo.

Hamlet (1996) | Kenneth Branagh
V nasprotju s prejšnjimi verzijami, Kenneth Branagh, ki je film tudi režiral, Shakespearovega beseda ni krajšal ali bistveno prirejal, zaradi česar je minutaža narasla na debele štiri ure. Izdelek res da ni bil popularen, čeprav v njem lahko vidimo mnogo znanih obrazov, med njimi Julie Christie, Kate Winslet, Richarda Attenborougha, Charltona Hestona, Jacka Lemmona, Judi Dench, Billyja Crystla, Gérarda Depardieua ter mnoge druge; mu je pa Akademija prisodila štiri nominacije, tudi za prirejeni scenarij, kar je povzročilo nemalo začudenja, glede na to, da ga je pravzaprav napisal Shakespeare.

Hamlet (2000) | Ethan Hawke
Tale moderna adaptacija je pravzaprav precej zanimiva. Namesto na srednjeveško Dansko, je zgodba postavljena na Manhattan konce prejšnjega stoletja. Klavdij je po umoru brata postal vodja družbe Denmark Corporation, njegov nečak Hamlet pa je študent filmskih umetnosti. Besedilo je primerno prirejeno, da spovada z novejšim časom, Ethan Hawke, ki je z 29 leti postal najmlajši filmski Hamlet (upoštevajoč le kino filme), pa svoj znameniti govor zrecitira kar v videoteki, potem ko ga navdihne posnetek budističnega učitelja. Seveda brez lobanje v rokah.

Hamlet (2009) | David Tennant
Tale televizijski izdelek, ki je nastal v britanski produkciji, je pravzaprav samo posneta uspešna postavitev gledališča Royal Shakespeare Company. Patrick Stewart je za vlogo Klavdija prejel nominacijo za letošnjega emmyja.