DUCAT: Jean-Luc Godard | 1

A Bout de Souffle (1960)

Tale znamenita zadeva je po mnenju mnogih pisala filmsko zgodovino, saj velja za enega prvih izdelkov francoskega novega vala, med začetnike katerega poleg Godarda štejemo še Françoisa Truffauta s Les Quatre Cents Coups in Alaina Resnaisa s Hiroshima, Mon Amour.V filmu spoznamo mladega pridaniča, ki si želi biti Humphrey Bogart in v Marseillu ukrade avto, na begu ubije policista ter se zateče v Pariz k ameriški študentki novinarstva, s katero bežno ljubimka. Njegovi podvigi jo sicer fascinirajo, vendar se kljub temu upira ponudbi, da bi zbežala v Italijo. A bolj kot sama zgodba, film odlikuje nova tehnika snemanja, ki nasprotuje do takrat uveljavljenim normam ter uvaja nenavadne reze, junakove monologe namenjene gle

dalcem ter močne reference na tedanjo pop-kulturo, predvsem hollywoodski film.

Godardov celovečerni prvenec, ki naj bi ga navdihnil Dotik zla Orsona Wellesa, je takrat 30-letnemu filmarju prinesel srebrnega berlinskega medveda za režijo. Čeprav najbolj znan, pa izdelek ni povsem njegov, saj mu je koncept menda predlagal so-scenarist François Truffaut, ki ga je tudi predstavil Georgesu de Beauregardu, producentu številnih izdelkov novega vala, vključno s temle.Leta 1983 je bil posnet istoimenski ameriški remake z Richardom Gerom v glavni vlogi, še prej pa je Godard posnel Številko dve, za katero trdi, da je prav tako remake njegovega prvenca.

Vivre sa vie: Film en douze tableaux (1962)

Film v dvanajstih epizodah precej realistično oriše takratno pariško prostitucijo in nam vmes postreže še s številnimi samostojnimi odlomki besedil iz klasičnega nemega filma, filozofske razprave in Poeove kratke zgodbe.

Glavno vlogo mlade ženske, ki si želi postati igralka, konča pa kot prostitutka, je odigrala Godardova žena, na Danskem rojena Anna Karina, s katero sta skupaj posnela kar devet filmov. Izdelek ima vse značilnosti novega vala, čeprav je bil kot eden redkih posnet s profesionalno filmsko kamero, za katero je stal Raoul Coutard, pogost Godardov sodelavec.Režiserjev slikoviti oris pariških ulic in živahnega dogajanja na njem skoraj da spominja na dokumentarno formo, kar je tudi po njegovi zaslugi v tistem obdobju hitro postal popularen način filmskega izražanja.

Le Mépris (1963)

Prezir je pogasil režiserjevo radovednost po snemanju visoko-proračunskih filmov. Čeprav je bil to finančno najuspešnejši Godardov izdelek je med snemanjem zelo trpel, saj je bila njegova avtorska svoboda precej kratena. Ameriški koproducent Joseph E. Levine je že po končani produkciji med drugim zahteval več gole kože Brigitte Bardot, saj je vedel, da ga bo samo na tak način lahko prodal.V filmu vidim predvsem Godardovo kritiko mainstreama, torej Hollywooda s katerim ni kasneje nikoli več sodeloval. V glavno vlogo postavljeni Michel Piccoli je namreč odigral scenarista, ki ga ameriški producent (Jack Palance) najame, da bi na novo napisal adaptacijo Odisejade do katere je imel režiser Fritz Lang (ta avstrijski mojster je odigral kar samega sebe) preveč umetniški pristop. Hkrati menda skriva tudi nekaj avtobiografskih vzporednic, saj naj bi bila odtujitev glavnega para predvsem refleksija Godardovega takrat dve leti starega zakona z Anno Karino.

Če ste gledali film, upam da niste videli ameriške verzije, saj je bila ta sinhronizirana v angleščino. Sprva mi sploh ni bilo jasno zakaj lik prevajalke v filmu eni osebi ponovno razlaga tiso, kar je pravkar povedala druga. Najprej sem res mislil, da tudi to spada v sklop režiserjeve kritike.