Izmed vseh filmov, ki so dobili oskarja za najboljši film ima Cimarron najslabšo povprečno oceno na spletnem portalu IMDb (6,2). Ne vem sicer zakaj, gre namreč za povsem spodoben vestern, ki dokaj uspešno kljubuje zobu časa. Je prvi in edini film nagrajen z najžlahtnejšim oskajrem, ki so ga je v celoti sproducirali pri nekoč zelo uspešnem hollywoodskem studiu RKO. Zanj so porabili nepredstavljivi pol drugi milijon dolarjev, kar je bilo v času velike gospodarske krize, ki je zajela ZDA po zlomu borze leta 1929, zelo tvegano dejanje. Kljub pozitivnim kritikam, pa ljudje niso drli v kinodvorane, saj so imeli težave že pri zagotavljanju osnovnih potreb, tako da je film studiu pravzaprav prinesel izgubo. Iz rdečih številk se je dvignil šele nekaj leta kasneje, ko se je RKO odločil da ga bo ponovno poslal v kinematografe.
Samo za odkup avtorskih pravic so porabili takrat rekordnih 125 tisoč dolarjev, ogromno pa je stala tudi slovita začetna scena v kateri se je pet tisoč statistov pognalo v lov za zemljo. Zgodba, ki jo je leta 1929 izdala Edna Ferber, se namreč prične leta 1889, ko je potekala znamenita dirka za zemljišča v Oklahomi. Udeležil se je je tudi glavni junak, Yancey Cravat, sicer premožni odvetnik in urednik; kasneje pa tudi pridigar, lovec na bandite in še marsikaj. Potem, ko mu zaradi zahrbtne poteze neke Dixie Lee, spodleti osvojitev koščeka zemlje, ki si ga je zaželel, se Cravat vrne k ženi in sinu ter ju odpelje v na novo zraslo mesto v Oklahomi, kjer ustanovi uspešen časopis. A po nekaj letih ga začne njegov avanturistični duh priganjati, saj zgolj lokalna hrabra dejanja niso dovolj za njegovo apetiti. Tako pusti ženo samo z dvema otrokoma in časopisno hišo. Vmes se še enkrat vrne, vendar kaj kmalu tudi spet odide. Lik vsestransko sposobnega in junaškega mačota je bil menda oblikovan po znanem odvetniku Templu Houstonu.
Izdelek je bil nagrajen še z oskarji za scenarij in scenografijo, nominirani pa so bili tudi direktor fotografije Edward Cronjager, režiser Wesley Ruggles ter oba glavna igralca Richard Dix in Irene Dunne. Tako je postal prvi film nominiran za zlato peterico, dolga leta pa je ostal tudi edini vestern, kateremu je Akademija podelila svojo najprestižnejšo nagrado. Šele leta 1990 je bil nagrajen tudi Costnerjev Pleše z volkovi, dve leti kasneje pa še Eastwoodov Neoproščeno. V to kategorijo nekateri prištevajo tudi Ni prostora za starce bratov Coen, ki sicer ni čisto pravi vestern, vendar ima kar nekaj tovrstnih elementov. Kakorkoli že, dejstvo je da ta žanr pri Akademiji ni najbolj priljubljen, v tridesetih letih pa je veljal za pravi šund. Po prihodu zvoka so vesterne snemali le manjši filmski studii, do preobrata pa je prišlo šele leta 1939, ko je John Ford posnel zelo uspešni Stagecoach. A nad osvojeno nagrado nisem presenečen zaradi neugledna, ki ga je bil deležen žanr ali minusa, ki so ga beležili v blagajnah, temveč zato, ker je Hollywood z njo podprl tudi precej nazorni rasizem v njem. V filmih tistega časa, so bile manjšine (temnopolti, Židje, Indijanci, idr.) sicer predstavljene zelo stereotipno, vendar je šel Cimarron v marsikaterem pogledu predaleč, saj so Indijanci označeni tudi kot "umazanimi divjaki", čeprav ima po drugi strani glavni junak velik moralni vpliv tudi na sprejemanje drugačnih in na trenutke celo odpira razpravo o bledoličnikih, ki domorodcem kradejo zemljo.
Leta 1960 je Anthony Mann posnel remake v katerem je glavno vlogo odigral Glenn Ford. Komercialno je bil dokaj uspešen, prikupil pa se je tudi Akademiji, ki ga je nominirala za oskarja za zvok in scenografijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar