28. junij 2010

Wings (1927/28)

Celozaslonsko zajemanje 26.6.2010 191821.jpg

Začenjam z novo serijo na blogu - predstavitvijo vseh filmov, ki so prejeli oskarja v glavni kategoriji. Danes to titulo nosi 82 naslovov, preden pa bom prišel do konca, bo verjetno številka nekoliko višja.
Nekateri izdelki iz te skupine, kot so V vrtincu, Casablanca, Lawrance Arabski in Moje pesmi, moj sanje so se za vedno zapisali med nesmrtne filmske izdelke; za nekatere oskarjevce pa verjetno mnogi med vami še nikoli niste slišali - Tom Jones (ne gre za biografijo znanega pevca), In the Heat of the Night ali The Sting? No, če še niste, boste kmalu. Če pa ste že, ne bo nič narobe, če vam malce osvežim spomin.

Začnimo tam kjer je najbolje začeti... na začetku.
Prvo leto je Akademija sicer podelila dva kipca za najboljši film: prvi, za »najboljšo produkcijo«, ki je veljal tudi za pomembnejšega je šel vojni drami Wings, drugega za »najbolj izviren in umetniški film«, pa je prejela kriminalka Sunrise: A Song of Two Humans. Kljub temu danes ni dvomov o tem, kateri izdelek spada v skupino najboljših po mnenju Akademije.

Ker se je govoreči film v tistem obdobju šele rojeval, so bili upoštevani le prevladujoči nemi izdelki, saj jih nekako niso znali primerjati z govorečimi. Tako je Wings ne le prvi najboljši film, temveč tudi edini nemi, ki ga je Akademija počastila s svojim najvišjim priznanjem. In to povsem zasluženo. Po in že med ogledom, sem bil res pozitivno presenečen nad globino zgodbe in samih junakov, ki nam jo lahko ponudi nemi izdelek. Film posvečen »tistim mladim nebesnim borcem, katerih krila so ostala za vedno razprta« nas popelje v čas prve svetovne vojne. Jack in David, ki se pridružita letalskim enotam, sta oba zagledana v isto dekle iz domačega kraja. To sicer izbere Davida, medtem ko je Jack slep za naklonjenost sosede Mary. Kakorkoli že, v vojni ni prostora za romanco in fanta ne dopustita, da rivalstvo omaja njuno prijateljstvo. Akcijske scene so za tisti čas neverjetne, saj so bile vse dejansko posnete v zraku. Kamera je bila pritrjena na sprednji del letala, pilot pa se je sklonil in kader prepustil Charlesu Rogersu, medtem ko je njegov soigralec Richard Arlen, sicer res pilot med prvo svetovno vojno, scene posnel povsem samostojno. Pri nastajanju filma je sodelovala tudi ameriška vojska, ki je prispevala letala ter vojake in pilote za statiste.

Izdelek je bil s strani Akademije nagrajen tudi za tehnične učinke, njegov režiser, prav tako vojni pilot, William Wellman, pa se ni znašel med tremi končnimi favoriti. Tako danes ostaja eden od le treh filmov nagrajenih z glavnim oskarjem, katerega režiser ni bil niti nominiran. Druga dva sta Grand Hotel (1932) in Šofer gospodične Daisy (1989).

Film, ki je dolga leta veljal za izgubljenega (dokler ene kopije niso našli v pariškem filmskem arhivu), je menda prvi, ki prikazuje poljub (čeprav povsem prijateljski) med dvema moškima in eden prvih izdelkov širšega prikazovanja, ki že vključuje delčke golote.

Pa še to. V nekajminutnem prizoru, v katerem glavna junaka po prihodu v vojaški tabor spoznata pilota, ki kmalu za tem umre v strmoglavljenju letala, je nastopil do takrat neznani igralec, kateremu je studio Paramount (po neštetih pismih oboževalk) ponudil pogodbo. Njegovo ime je bilo Gary Cooper.

27. junij 2010

Rhett Butler & Scarlett O'Hara

Gone with the Wind (1939) | Clark Gable & Vivien Leigh

Ona je razvajena in egocentrična dedinja, zaljubljena v edinega moškega, ki ga ne more imeti. Ko pride vojna pa se Scarlett le postavi na svoje noge in prevzame vlogo glave družine, pri tem pa svoje otroške muhavosti ne pusti za sabo. On je bogataš in sebi zadosten uživač, ki v Scarlett sprva vidi izziv, v dolgih letih čakanja pa se vanjo popolnoma zatreska.

Celozaslonsko zajemanje 13.6.2010 181441.jpg

Nenavaden filmski par, ki potrebuje skoraj tri ure filmskega traku, da se vendarle zaljubi in še dodatno uro, da ugotovi, da morda pa le nista za skupaj. V vrtincu je nepozabna filmska klasika z neklasično ljubezensko zgodbo, ki bolj kot na pocukran konec stavi na kompleksne in zanimive junake. Vivien Leigh, ena najlepših filmskih igralk v zgodovini, je bila nagrajena s prvim oskarjem, Gabel pa je ostal pri nominaciji.

26. junij 2010

Free Willy

B0012GN0DA.jpg


Michael Jackson - Will You Be There

Le kdo ni gledal velikega hita iz leta 1993. Prijateljstvo med potepuškim dečkom Jessijem in ubijalskim kitom Willyjem je verjetno ostalo v spominu vsakemu, pa čeprav je film gledal že pred davnimi leti. Tudi tisti, ki ga niso videli, so prav gotovo že slišali za nepozaben skok preko morskega nasipa, ki ujeto orko loči od svobode. Gotovo eden tistih prizorov, ki se je za vedno vpisal v filmsko zgodovino, ne glede na kakovost samega izdelka, ki je prav letos dočakal že svoje tretje nadaljevanje. Free Willy: Escape from Pirate's Cove je sicer izšel le na DVDju ter Blu-rayu in se v ničemer ne dotika trilogije iz 90ih.
Prilagam še pesem Michaela Jacksona, ki je bila napisana posebej za prvi film in dobila porcijo MTVjevih zlatih kokic za najboljši filmski komad.

25. junij 2010

8KA: Filmi samostojne Slovenije

Naša državica danes praznuje. Da bom vsaj malo praznoval z njo, sem izbral šest filmov, ki so izšli po njeni osamosvojitvi in smo jih, kljub stalnemu pritoževanju nad našo slabo produkcijo, sprejeli za svoje. Bolj ali manj.

babcia-gre-na-jug.jpg halgato1994.jpg
outsider.jpg v-leru.jpg
kajmak-in-marmelada.jpg zadnja_vecerja_cvitkovic.jpg
tu-pa-zam-okorn.jpg petelinji-zajtrk-01.jpg

Babica gre na jug (1991) | režija: Vinci Vogue Anžlovar
Ne vem sicer kateri naj bi bil čisto prvi film samostojne Slovenije, vendar je bil med prvimi gotovo tale "road movie" napolnjen z jazzovskimi toni in zabavnimi pripetljaji. Kemija med Majolko Šuklje in rosno mladim Bojanom Emeršičem je dala filmu še dodatno vrednost.

Halgato (1995) | režija: Andrej Mlakar
Ciganska pripoved po romanu Namesto koga roža cveti, za katero njegov avtor, Feri Lainšček, leta 1991 dobil nagrado kresnik. Bolj kot zaradi same zgodbe, sem si film zapolnil zaradi krasne glasbe in majhne vloge Vlada Kreslina, ki odpoje tudi tisti nepozabni komad.
Sicer povem spodoben izdelek, vendar mi ni povsem jasno zakaj so naslov spremenili, saj Halgato niti ni glavna vloga v filmu. Veliko več namreč spremljamo Bumbaša in celo prijatelja Pištija (Jernej Kunter se je za silo naučil "gučati prekmürsko").

Outsider (1997) | režija: Andrej Košak
Evo, to je pa moj najljubši film samostojne Slovenije. Odlični dialogi v nepozabni zgodbi, ki zelo dobro uporabi zgodovinsko ozadje v katero je postavljena. Eden redkih slovenskih izdelkov, iz katerih se lahko celo naučimo nekaj o svoji pretklosti hkrati pa vlečemo vzporednice z današnjo, evropsko deželico. Bosanec Sead in Slovenska Metka sta namreč še vedno zelo aktualna lika.

V leru (1999) | režija: Janez Burger
Film za vse, ki so bili kdaj študenti in še posebej za tiste, ki so v času študija živeli v legendarnem bloku 1 v Ljubljanski Rožni dolini ali pa se vsaj udeležili katerega od tamkajšnjih žurov. Scenarij sta si zamislila režiser Burger in mladi Jan Cvitkovič, ki je odigral tudi glavno vlogo - večnega študenta Dizzya. Ta je zamenjal še celo vrsto cimrov, med katerimi pa je najnovejši, bruc Marko, prav gotovo zgodba zase.

Kruh in mleko (2001) | režija: Jan Cvitkovič
Ivan (odlični Peter Musevski) je zaradi zdravniške stavke en dan prezgodaj odpuščen z zdravljenja alkoholizma. Prvi dan po vrnitvi k družini se zdi, da bo družina ponovno srečna, a vse se zaplete, ko ga žena naslednje jutro pošlje v trgovino po kruh in mleko. Film je na festivalih po vsem svetu prejel številne nagrade, med drugim beneškega leva za najboljši prvenec (ali drugi film).

Kajmak in marmelada (2003) | režija: Branko Đurić
Nekakšno logično nadaljevanje prej omenjenega Outsiderja v katerem sta Bosanec in Slovenska poročena. Živita na dnu, vendar se imata rada. To je glavno sporočilo. Ko jebe razlike. Marmelada se lahko jé tudi s kajmakom. Zakaj pa ne?
Izdelek so pohvalili kritiki, sprejele so ga tudi množice. V kinu ga je videlo več kot 125 tisoč Slovencev, rekord v samostojni državi, ki ga je nekaj let kasneje popravil Petelinji zajtrk.

Tu pa tam (2005) | režija: Mitja Okorn
Še en slovenski hit, ki se mi ga je ljubilo gledat v kino. Mladi prodigy z rdečo kapo nas popelje v Kranjsterdam, kjer si štirje zabušanti sposodijo večjo vsoto denarja od lokalne mafije in ga, nesposobni kakršni so, izgubijo. V celoti gledano film ne predstavlja bog ve kakšnega presežka, vendar se v njem najdejo tudi iskrice, kakršna je debata o pljuncu, ob kateri sem dobil občutek, da bi jo lahko napisal tudi sam Tarantino. Okorn, prosim pridi nazaj! Slovenski film te potrebuje!

Petelinji zajtrk (2007) | režija: Marko Naberšnik
Zaključiti seveda ne morem drugače, kot z največjim hitom v samostojni Sloveniji. Petelinji zajtrk, še en izdelek posnetem po romanu Ferija Lainščka, si je v kinu ogledalo več kot 180 tisoč gledalcev, premiero na malih zaslonih pa 420 tisoč. Nekega hudega mednarodnega uspeha film ni požel (tujci pač niso štekali "insjaderskih" for), vendar nič zato - to se ponavadi zgodi s tistimi filmi, ki jih Slovenci ne maramo. Važno je, da je izdelek dal upanje naši tovarni sanj in dokazal, da se kljub finančnim in birokratskim oviram, splača vztrajati. Na še mnoga leta slovenskega filma!

24. junij 2010

IZ BESEDE V SLIKO: Gospa Dalloway/Ure

Virginia Woolf velja za eno najpomembnejših pisateljic dvajsetega stoletja. Izmed njenih del, ki predstavljajo velik odmik od klasične literature, še posebej izstopa roman Gospa Dalloway iz leta 1925, na katerega je menda močno vplival Joyceov Ulikses. V njem spremljamo en dan v življenju meščanske ženske, Clarisse Dalloway, popolne gostiteljice, ki ponovno prireja eno od svojih nepozabnih zabav. Vmes nam pisateljica predstavi še druge osebe pomembne za razumevanje celote, skoke med vzporednimi zgodbami pa uspešno prekrije z uporabo zunanjih elementov skupim vmes junakom, kakršno je na primer zvonjenje Big Bena ali sprevod modro-krvne osebe. Poleg psihične bolezni za katero je v tistem času trpela tudi pisateljica, nam v nekaj opazkah podaja za tisti čas precej kontroverzne teme, kakršni sta homoseksualna nagnjena in feminizem. Med vrsticami omenja tudi staranje in precej pozornosti posveča samomoru, dejanju, ki ga je nekaj let kasneje storila tudi sama. Roman odlikuje moderen jezik, ki od bralca zahteva veliko zbranosti in morda je tudi tu razlog, da je to znamenito delo doživelo zgolj eno ekranizacijo, saj ga je skoraj nemogoče prirediti tako, da bi ohranili vse pomembne elemente. Spodobno adaptacijo je uspelo napisati britanski igralki Eileen Atkins, ki je za svoje delo dobila priznanje časnika Evening Standard. Pod režisersko taktirko Nizozemke Marleen Gorris (dobitnica tujejezičnega oskarja za film Antonia iz leta 1995) je glavno vlogo suvereno odigrala Vanessa Redgrave.

Celozaslonsko zajemanje 30.4.2010 115153.jpg
"What a day for my party!"

Kakorkoli že, film po premieri na festivalu v San Sebastianu ni bil deležen večjega uspeha in zanimanje za ponovne adaptacije ni oživelo. Je pa omenjeni roman kot podlago za svoj izdelek Ure, vzel ameriški avtor Michael Cunningham in z njim leta 1999 osvojil Pulitzerjevo nagrado. Avtor se v njem ne le poklanja Gospe Dalloway, temveč jo celo nadgrajuje. Obdržal je vse teme (duševno stisko, samomor in homoseksualnost) in jih, skladno s časom, ojačal. Moderni različici glavne junakinje, ki živi v New Yorku in pripravlja zabavo za svojega dobrega prijatelja, z aidsom obolelega gejevskega pesnika Richarda, ni bilo treba potlačiti svoje ljubezni Sally in z njo brezskrbno živi pod eno streho. Kljub temu ni ubežala preteklosti in velik "če" kot senca lebdi nad njenim srečnim življenjem. Vzporedno spremljamo še samo Virginio Woolf, ki se leta 1923 bori s svojimi duševnimi motnjami in piše pričujoč roman; ter gospodinjo iz 50ih, ki ga bere pred najpomembnejšo odločitvijo v svojem življenju - kaj bo storila z urami, ki so ji ostale do večnosti.

gsdafsadf.JPG hgfdbsgthkh.JPG fdsfsvfcv.JPG

In ker pride vsak uspešen roman kaj kmalu po izidu tudi na veliko platno, tudi tale ni bil nič drugačen. Zaradi ne ravno lahkotnih tem film, ki ga je režiral Stephen Daldry, komercialno sicer ni bil velik bum, vendar so mu kritiki pokimali in Akademija ga je nagradila s kar devetimi nominacijami, tudi za film, režijo in scenarij. Tri nominacije so šle igralcem: Edu Harrisu, Julianne Moore ter Nicole Kidman, ki si je oskarja tudi prislužila - in to v glavni vlogi, čeprav jo gledamo le 28 minut, medtem ko sta bili njeni kolegici (Moore in Streep) na filmu vsaka po 33 oziroma 42 minut. A odločitev studiev za takšno kampanjo se je očitno izplačala in Kidmanova je postala četrta od danes šestih avstralski igralcev* nagrajenih z oskarjem in tretja, ki je kipec dobila z nošenjem umetnega nosu**. Da bi bila bolj podobna Woolfovi so ji namreč nadeli posebno, precej strašljivo, protezo, ki pa je očitno pomagala prepričati Akademijo na kar je opozoril tudi podeljevalec oskarja v tej kategoriji tisto leto, Denzel Washington, ki je, še preden je izdal ime zmagovalke, dejal: "Buy a nose!". No, Kidmanovi je bil nos menda tako pri srcu, da ga je nosila tudi zasebo, sploh zato ker so jo paparazzi težje prepoznali, kar je bilo v tistem času, ko se je ravno ločila od Toma Cruisa, zelo priročno.

Navadno slišim, da ti film ni preveč všeč, če si prej prebral knjigo. Ponavadi se s tem strinjam, vendar pa za tale film tega res ne morem trditi. Ker bistvo tega dela ni zgodba, katere razplet bi moral ostati skrit do konca, temveč globlje sporočilo, ki ga lahko vsak razume po svoje, vam branje ali gledanje v katerem koliko vrstnem redu, ne bi smelo škoditi pri uživanju v izjemni literarni ali filmski izkušnji, vendar vseeno priporočam najprej izlet v knjižnico in nato v Kinoteko.
_______________________________
* Drugi igralci iz dežele "Down Under", ki so dobili oskarja so Peter Finch, Geoffrey Rush, Russell Crowe, Heath Ledger in Cate Blanchett. Finch in Ledger sta bila oba nagrajena posthumno.
** Pred njo je Akademija nagradila še José Ferrerja, ki je umetni nos nosil, kakopak, v znameniti upodobitvi Cyrana de Bergeraca (1950), ter Leeja Marvina za Cat Ballou (1965).

23. junij 2010

Go, go, gol! Ale ale ale!

Celozaslonsko zajemanje 8.6.2010 171125.jpg Celozaslonsko zajemanje 8.6.2010 171143-1.jpg


Ricky Martin - La Copa De La Vida

19. junij 2010

FRANŠIZA: Svet igrač

Pixar bo, glede na odlične kritike težko pričakovanega tretjega dela Svet igrač, očitno snel že četrtega oskarja zapored (skupno pa že petega! v le desetih letih podeljevanja te nagrade). Kritike so neverjetne in zelo verjetno bo risanka ponovila uspeh lanskoletnega hita Up! ter se uvrstila med deset izdelkov nominiranih za najboljši film.

Že prvi del, ki je izšel "daljnega" leta 1995 je požel zelo pozitivne kritike in zaslužil skoraj 360 milijonov dolarjev ter tako postal drugi najuspešnejši film leta (le slabih 7 milijončkov je zaostal za tretjim delom akcije Umri pokončno). Opazila ga je tudi Akademija in mu poleg treh nominacij (za scenarij, glasbo in pesem) namenila čisto posebnega oskarja, saj je bil to prvi celovečerni v celoti računalniško animirani film. Oskarja za posebne dosežke, sicer redko, podelijo izdelkom, ki imajo velik pomen za celotno industrijo in pomenijo prelomno točko v filmski zgodovini - razmah računalniške animacije po tem letu je to več kot dokazal. Podobno je Akademija že leta 1938 nagradila Walta Disneya za prvi celovečerni animirani film (Sneguljčica in sedem palčkov) ter leta 1988 Richarda Williamsa za animirano-igrani Kdo je potunkal zajca Rogerja?. Pomen Lasseterjevega izdelka je prepoznal tudi ameriški Narodni filmski regiter in ga dodal na svoj elitni seznam najpomembnejših ameriških filmov.

Celozaslonsko zajemanje 18.6.2010 190750-2.jpg Celozaslonsko zajemanje 18.6.2010 190732-2.jpg Celozaslonsko zajemanje 18.6.2010 190629.jpg

Kavboj Woody in vesoljski bojevnik Buzz Lightyear sta se, kljub začetnemu ljubosumju in boju za naklonjenost svojega lastnika Andyja, na koncu prvega dela le spoprijateljila in svoje dogodivščine nadaljevala štiri leta kasneje, ko Woodyja, zaželeno arhivsko igračo, ukrade strasten zbiratelj. Prijatelji ga seveda rešijo in sledi srečen konec. Srečen je bil tudi za studio Pixar, saj je nadaljevanje zaslužilo še več kot prvi del - kar 485 milijonov dolarjev, Akademija pa je Randyja Newmana ponovno nominirala za izvirno pesem.
Dolgih enajst let smo čakali na nadaljevanje. A se je, po mnenju tistih, ki so ga že videli, splačalo. Andy, nekdaj razigrani fantič, je sedaj odrasel in gre na faks. Njegove igrače pa v jok! Zaseba je skoraj v celoti ista: glavna vokala ostajata Tom Hanks in Tim Allen; John Lasseter je režiserski stolčke sicer v celoti prepustil Leeju Unkrichu, s katerim sta skupaj režirala drugi del, še vedno pa sodeloval kot so-scenarist in so-producent.



Vsekakor lahko pričakujmo risanko, ki jo je treba gledati večkrat, da dojameš vse fore. Prav ti majhni a zabavni vložki so glavni čar vsakega Pixarjevega izdelka. Lepo potezo so naredili že pri sami promociji v katero so vključili nov lik, ki ga sicer vsi poznamo - Barbikinega Kena. Že voham tudi nominacijo za izvirni scenarij, čeprav gre tukaj morda pričakovati nekoliko zmede. Če se spomnite, je bil Borat nominiran za prirejeni scenarij, ker je temeljil na prej obstoječih likih, kar v bistvu velja tudi za tole risanko. Počakajmo in do takrat uživajmo v filmu. Aja, v Slovenijo menda pride šele avgusta.

17. junij 2010

Pod tušem z/s...

V počastitev zlate obletnice Hitchcockovega Psiha in s tem enega najbolj kultnih prizorov v zgodovini filma, sem pripravil še osem bolj ali manj znanih prizorov tuširanja. Katere vam uspe prepoznati?

Celozaslonsko zajemanje 14.6.2010 25317.jpg Celozaslonsko zajemanje 14.6.2010 25905.jpg
Celozaslonsko zajemanje 14.6.2010 24751.jpg Celozaslonsko zajemanje 14.6.2010 24854.jpg
Celozaslonsko zajemanje 14.6.2010 32104.jpg Celozaslonsko zajemanje 14.6.2010 31830.jpg
Celozaslonsko zajemanje 14.6.2010 30513.jpg Celozaslonsko zajemanje 14.6.2010 30551-1.jpg

16. junij 2010

Pod tušem s Psihopatom

Danes mineva natanko pol stoletja od izida verjetno najbolj znane srhljivke v zgodovini filma. Hitchcockov zadnji črno-beli izdelek se je vpisal med nesmrtne filmske bisere tudi po zaslugi nepozabne scene zaradi katere se marsikdo po ogledu filma ne upa niti stuširati. V odmaknjenem motelu je od prho namreč umorjena Marion Crane (Janet Leigh oziroma menda njena dvojnica), ki je tistega dne v službi ukradla večjo vsoto denarja. S tem pa se igra ugank in iskanje psihopatskega morilca, ki vmes pobije še nekaj nič hudega slutečih žrtev, šele začne. Scenarij je bil napisan po istoimenskem romanu Roberta Blocha iz leta 1959, ta pa temelji na umorih serijskega morilca Eda Geina, aretiranega dve leti prej. Hitchcock se je zelo potrudil, da bi z ustvarjenjem skrivnostnosti pritegnil čim več gledalcev: pokupil je namreč vse izvode romana, da ne bi nihče izvedel kakšen je konec, predpremier ni bilo, celotna ekipa pa je bila s pogodbo priseljena k molku.

psychofrdederfghzt.jpg

Nepozabna klasika, nominirana za štiri oskarje, je bila v deležna kar treh (klavrnih) nadaljevanj, leta 1998 pa je Gus Van Sant prizor za prizorom posnel na novo in si s tem nakopal srd Hitchcockovih oboževalcev. V njem je pod tušem umrla Anne Heche, čudaškega lastnika motela, Normana Batesa, pa je upodobil Vince Vaughn. Na spletu sem našel zanimivo montažo obeh ključnih prizorov, ki jo spremlja seveda tudi znamenita glasba Bernarda Herrmanna.

Na Youtubu je tudi malo morje najrazličnejših domačih remakov umora pod tušem, kar je le še dodaten dokaz kako zalo znana je ta triminutna scena iz več kot sedemdesetih sličic, tudi pri tistih, ki Psihota niso nikoli videli. Če ste med njimi, je današnji dan kot nalašč za to, da ta greh popravite.

15. junij 2010

OscarFlashback: "Hvala Južni Afriki"

gfdgrtetetetet.JPG
"... And I know everybody in New Zealand has been thanked so I'm going to thank everybody in South Africa, my home country. They're all watching tonight and I'm bringing this home next week. ..."

Ker je te dni Južnoafriška republika v centru pozornosti vsega sveta in ker se to redko zgodi sem se spomnil na utrinek z oskarjev izpred nekaj let, ko je kipec za najboljšo igralko odnesla južnoafriška lepotica Chralize Theron. S solzami v očeh se je zahvalila mami in celotni domovini. Tisto leto je bilo namreč leto Gospodarja prstanov in vsi so se zahvalili Novi Zelandiji, tako da je igralka, ki si je oskarja prislužila z zares izjemno upodobitvijo serijske morilke in prostitutke Aileen Wuornos, v svojem govoru naredila nekakšno protiutež.

14. junij 2010

CAMEO: Gus Van Sant (My Own Private Idaho)

asfsfadfasdfasf.JPG

Priznam, Gusa nisem opazil s prve, temveč sem ga po koncu filmu šel iskat še enkrat, potem ko sem na spletu našel namig, da se je skril v vlogo hotelskega postreščka. Razlog zakaj ga nisem opazil je verjetno tudi v tem, da sem večji del njegovega My Own Private Idaho prezehal, saj me potepanje dveh malih kurbirčkov po svetu nekako ni pretirano ganilo. Igra Phoenixa in Reevesa je sicer na zelo spodobnem nivoju, vendar izdelka o iskanju samega sebe ravno ne morem šteti med Gusove najboljše. Kakorkoli že, vsaka mu čast... dobro se mi je skril. :)

12. junij 2010

9 OBRAZOV: Jeff Bridges

Celozaslonsko zajemanje 11.6.2010 214456-1.jpg Celozaslonsko zajemanje 11.6.2010 214553-1.jpg Celozaslonsko zajemanje 12.6.2010 110155.jpg
Celozaslonsko zajemanje 23.7.2010 91811.jpg Celozaslonsko zajemanje 23.7.2010 92024.jpg Celozaslonsko zajemanje 23.7.2010 91540.jpg
Celozaslonsko zajemanje 11.6.2010 215902-1.jpg Celozaslonsko zajemanje 11.6.2010 214333-2.jpg Celozaslonsko zajemanje 12.6.2010 105833.jpg

The Last Picture Show (1971) | Duane Jackson
Kariero je začel pri devetih letih v televizijski seriji Sea Hunt, v kateri je blestel njegov oče, Lloyd Bridges. Po nekaj manjših tv in filmskih vlogah mu je veliki met uspel leta 1971, ko je dobil vlogo v Bogdanovichevi adaptaciji romana Larryja McMurtryja. Kot eden od prebivalcev teksaškega mesteca v katerem vedo vsi vse o vseh, je prejel svojo prvo nominacijo za oskarja in vstopnico na vrtiljak imenovan Hollywood. Vlogo je dvajset let kasneje ponovil v nadaljevanju naslovljenem Texasville.

Thunderbolt and Lightfoot (1974) | Lightfoot
V akcijskem filmu Michaela Cimina je skupaj s Clintom Eastwoodm, kot avanture željni mladenič, oropal banko in Akademijo tako navdušil, da ga je že drugič nominirala, čeprav v stranski vlogi. Želja njegovega junaka je bila, da bi si lahko z gotovino privoščil cadillaca; no po tem uspehu si ga je Jeff verjetno lahko res privoščil.

Starman (1984) | mož z zvezde
Tretjo nominacijo za oskarja je prejel kot nezemljan, ki prevzame podobo mrtvega človeka in se zaljubi v njegovo vdovo, Karen Allen. Kot vesoljček, ki se uči ne le jezika, temveč vseh naših navad, je bil zelo posrečen in nekako rešil sicer ne ravno uspešni Carpenterjev izdelek.

The Fabulous Baker Boys (1989) | Jack Baker
Konec osemdesetih nas je navdušil z igranjem klavirja, kjer je moči združil s svojim starejšim bratom Beauom Bridgesom in zapeljal Michelle Pfeiffer. Točka, v kateri se ona z rdečo obleko zvija na klavirju je bila do danes že mnogokrat re-interpretirana in že spada med klasične.

The Mirror Has Two Faces (1996) | Gregory Larkin
V tretjem in zadnjem režiserskem poizkusu Barbre Straisend sta skupaj odigrala nenavaden par v zrelih letih, ki je skupaj zgolj in samo zato, da je skupaj. Nič ljubezni in še manj seksa. Jeff, kot dolgočasni profesor matematike, je nanj skoraj da alergičen in želi s kolegico razmerje graditi le na intelektualni ravni. A ona je hvala bogu bolj normalna in si kljub temu želi nekaj več.

The Big Lebowski (1998) | Jeffrey "The Dude" Lebowski
Morda se ga je še najbolj drži vloga v cape oblečenega, ležernega "Duda", ki ga iztirjevalci pomotoma zamenjajo z bogatašem istega imena v črni komediji bratov Coen. Danes znameniti sandali so, tako kot večino drugih oblek, ki jih je nosil pred kamero, v resnici Jeffovi, zato se mu morda ni bilo treba ravno potruditi, da se je vživel v vlogo flegmatičnega brezdelneža, ki mu do usodnega dne največ problemov dela turnir v kegljanju z enako lenimi prijatelji.

Arlington Road (1999) | Michael Faraday
Če izvzamemo nepredvidljivi razplet, sam film ni bog ve kaj, vendar je zgodba univerzitetnega profesorja, ki začne svojega novega soseda (Tim Robbins) sumiti terorizma nekako preživela in si vsaj deloma zagotovila svoje mesto v zgodovini.

The Contender (2000) | predsednik Jackson Evans
Vsak igralec, ki da kaj nase mora v karieri prevzeti tudi vlogo ameriškega predsednika. Jeff je sicer ostal v senci odlične Joan Allen, ki se poteguje za izpraznjeno podpredsedniško mesto ter se vmes bori s seksi fotografijami iz svoje preteklosti, ki so obkrožile svet, vendar mu je stranska vloga modrega in iznajdljivega voditelja "najboljše države na svetu" kljub temu prinesla še eno nominacijo.

Crazy Heart (2009) | Bad Blake
Ameriška filmska akademija je le čakala na pravi trenutek, da bo Jeffu poklonila že dolgo zasluženega oskarja. Vloga zapitega country pevca morda res ni njegova najboljša, vendar kvalitete ne moremo spregledati. Bila je preprosto prava vloga ob pravem času.

11. junij 2010

Ogrevanje pred napetim mesecem

Začenja se mesec nogometa! Mesec, ko bo zemlja namesto okoli sonca krožila okoli nogometno žoge in svet bo združen pred tv zasloni gledal spektakel vseh spektaklov. Za predigro nam je mehiški režiser Alejandro González Iñarritu (21 Grams, Babel) skupaj z družbo Nike predstavil 3-minutni filmček, ki učinkovito pričara napetost, evforijo, ponos, in vse druge občutke, ki jih doživljamo navijači ter igralci.



Odlično zmontiran izdelek, ki si ga je na YouTubu ogledalo že preko 14 milijonov uporabnikov, je poln nogometnih vele-zvezdnikov, ki bodo (upam) poskrbeli za spektakla lačno množico. Uživajte in navijate za najboljše!

10. junij 2010

FILMSKI VIRTUOZZO: Mike Nichols

Ameriški filmski inštitut bo nocoj že 38. podelil nagrado za življenjske dosežke. Prejel jo bo eden najuspešnejših filmarjev zadnjega pol stoletja, Mike Nichols. Družina v Berlinu rojenega režiserja, je leta 1939 ušla nacistom in se preselila v ZDA, kjer je Nichols diplomiral na Univerzi v Chicagu. Nemško-ameriški filmski, televizijski in gledališki režiser je danes eden izmed deseterice ljudi, ki so v karieri dobili vse štiri najpomembnejše nagrade šovbiznisa: oskarja, emmyja, tonyja in grammyja.

fsafserwrqwr.JPG

Gledališko kariero je pričel v zgodnjih šestdesetih in za svoje delo do danes pobral nešteto nagrad, od tega kar sedem nagrad tony za prav toliko različnih produkcij. Njegov filmski opus, za katerega bo prejel nagrado Ameriškega filmskega inštituta, sicer ni ravno obsežen, je pa zato toliko bolj kvaliteten. Večina spodaj omenjenih filmov je najprej zaživela na odrskih deskah od koder jih je Nichols zelo uspešno prenesel na velika platna. Že njegov režijski prvenec, Kdo se boji Virginie Woolf?, je bil velik uspeh. Drama posneta po uspešni gledališki igri nam prikaže noč starejšega prepirljivega para univerzitetnih profesorjev, ki preživi pijano noč z mlajšim kolegom in njegovo ženo. V njem je imel Nichols priložnost delati z veliko igralsko dvojico Richardom Burtonom in Elizabeth Taylor, sam film pa je bil nominiran za kar trinajst oskarjev, dobil jih je pet. Nicholsa Akademija takrat sicer ni nagradila, vendar mu je že naslednje leto, leta 1967, podelila kipec za režijo Diplomiranca, v katerem gledamo mladega Dustina Hoffmana, ki se zaplete s svojo nesojeno taščo, Anne Bancroft. Zgodbo verjetno poznate, slavni prizor zapeljevanja pa še toliko bolj.



V kasnejših letih sta sledili še dve nominaciji za režijo. Silkwood je resnična zgodba v kateri se Meryl Streep, kot delavka v kemični industriji, upre vodstvu, ker jih ta sili delati v nevarnem okolju izpostavljenem radioaktivnemu sevanju. Četrto nominacijo je dobil za komično dramo Delavno dekle, v kateri je šefica ukradla tajničino idejo, in mislil da jo bo odnesla brez posledic. Ne le zase, oskarjeve nominacije je nabiral tudi za svoje igralce. Ti so bili v njegovih filmih namreč nominirani kar 18-krat, vendar sta edina dva dobitnika Liz Taylor in George Segal iz prvega filma.

Med njegove najljubše glumače spadata Jack Nicholosn in Meryl Streep s katerima je posnel štiri filme. Eden od njih je morda njegova največja polomija: Heartburn - delno avtobiografska zgodba Nore Ephron o njenem razburkanem drugem zakonu. Streepova si je v še dveh sodelovanjih priigrala nominaciji za oskarja: poleg že omenjenega Silkwood, je v Razglednice iz pekla upodobila filmsko zvezdo v zatonu, ki ima težave še z opojnimi substancami in svojo mamo. Z Nicholsom je sodelovala tudi pred nekaj leti ter za nastop v njegovi zelo hvaljeni mini seriji Angeli v Ameriki, prejela emmyja. Kot producent in režiser nekoliko odpuljene serije v kateri se na zanimiv način prepletajo teme smrti, homoseksualnosti in bližnjih odnosov, je bil nagrajen tudi sam Nichols. Tako je ponovil uspeh iz leta 2001, ko je oba emmyja snel za TV-film Wit o profesorici (Emma Thompson) oboleli za rakom na jajčnikih. Tudi Thompsonava spada med njegove najljubše igralce, saj sta sodelovala še pri že omenjenih Angelih v Ameriki in drami Primarne barve. Slednji, otvoritveni film Canneskega filmskega festivala 1998, je zgodba o kandidatu za ameriškega predsednika, ki nesporno spominja na Billa Clintona. Glavno vlogo je suvereno odigral John Travolta, saj jo je Tom Hanks, prijatelj takratnega predsednika, zaradi deloma negativnega prikazovanja protagonista, zavrnil.

Celozaslonsko zajemanje 9.6.2010 125424.jpg

Ko govorimo o njegovih filmih seveda ne moremo mimo nepozabne Zlate kletke, komedije zmešnjav o starajočem gejevskem paru, ki mora le za nekaj ur igrati običajen zakonski par. Nathan Lane je za počit smešen in kar ne morem verjeti, da mu je zlati globus za komičnega igralca tisto leto speljal Tom Cruise za Jerryja Maguirja.

V zadnjih letih se je navdušil nad Julio Roberts in z njo posnel svoja najnovejša izdelka. Eden od njiju spada med meni najljubše filmske izdelke tega desetletja, drugega sem skoraj da prezrl. Govorim o dramah Bližnji odnosi in Vojna Charlia Wilsona. V prvi gre za lep prerez parčkanja med četverico v Londonu stanujočih osebkov, ki si med prvim in zadnjim prizorom dvakrat izmenjajo partnerje in vsebuje odlične, ampak res odlične, besedne dvoboje vodilne četverice. V drugem gre za resnično zgodbo o kongresniku, ki je v osemdesetih pomagala Afganistancem v boju s Sovjeti, tako, da jih je oskrboval z orožjem.

Čeprav Nichols ni pisal scenarijev svojih filmov (izjema je sodelovanje pri nastajanju scenarija TV-filma Wit) se je v zgodovino vseeno zapisal kot režiser z močnim avtorskim pečatom. Njegove adaptacije so prežete s temami o medsebojnih, pogosto seksualnih, odnosih, do potankosti dodelani liki pa postavljeni v najrazličnejša okolja: od skromnih domov, do razgibanih delovnih prostorov in razkošnih klubov. Ne ustraši se niti političnega sveta in ga na neverjetno privlačen način predstavi gledalcu. Lahko rečem, da se ob njegovem podajanju zgodbe še nikoli nisem dolgočasil. Res, nikoli.

08. junij 2010

Hakuna Matata

Za enega najbolj nalezljivih filmskih komadov sta poskrbela Elton John in Tim Rice, avtorja tudi ostalih pesmi iz te danes klasične Disneyeve risanke, ki še vedno velja za najdobičkonosnejši klasično animirani film vseh časov.



Izraz hakuna matata v jeziku svahili pomeni "brez skrbi" oz. "ni skrbi" in ga je producentska ekipa menda pobrala od turističnega vodnika med safarijem v Tanzaniji ter ga domiselno vključila v film. Je ena od treh pesmi iz Levjega kralja nominiranih za oskarja, ki je morala zmago na koncu prepustiti "sestri" Can you feel the love tonight (tretja nominirana pesem je Circle of Life). Po njeni zaslugi se je tale lahkoti izraz začel pogosto uporabljati med ljudmi, pa tudi v pop kulturi: tako je na primer omenjena v humoristični seriji Seinfeld ter komediji Mouse Hunt, v rahlo spremenjeni verziji pa so jo seveda uporabili tudi v uspešnem broadwayskem mjuziklu, postavljenem po tej risanki.

07. junij 2010

MTVjeve zlate kokice

MTV nagrade so kul ker se ne delajo, da so nekaj kar niso. So predvsem šov, nagrade pa so povem sekundarnega, če ne kar terciarnega pomena. Nobeden od podeljevalcev ne skriva, da se je podelitve udeležil zaradi promocije svojega novega filma, ki bi utegnil zanimati ameriško in svetovno mladež. Tom Cruise me je spet presenetil s svojimi igralskimi nesposobnostmi, katerim je dodal tudi plesne, čeprav sta bila z J.Lo kar posrečen parček.

Celozaslonsko zajemanje 7.6.2010 120742-1.jpg

Sandy B., ki ima privatno zelo težavno, poslovno pa izjemno uspešno leto, je pobrala edino nagrado, ki morda res kaj pomeni - kao nagrado za življenjsko delo, ki ji jo je med drugim predala neverjetno simpatična in vedno mladostnejša Betty White. Če se spomnite, je Sandra januarja prav njej podelila častno nagrado igralskega ceha, kar so organizatorji zlatih kokic spretno izkoristili za revanš. Res simpatično, čeprav tista fora s Scarlett in lupčkanjem kar ni vžgala... Sandy, na vsaki pasji procesiji se pač ne moreš kušvat z žensko in pričakovati istega odziva.

Nagrajenci so sicer tule, najboljše trenutke pa so objavili na uradni strani.

05. junij 2010

Trojna igralska krona

FILM OSCARS_tripple_crown.JPG

"The Triple Crown of Acting" je besedna zveza, ki označuje prav poseben dosežek v igralskem poklicu: biti nagrajen z najvišjimi nagradami na treh igralskih področjih: filmu (oskar), televiziji (emmy) in gledališču (tony). To je do danes uspelo elitni skupini osemnajstih ljudi.

Jack Albertson
tony: stranska vloga v igri The Subject Was Roses (1965)
oskar: stranska vloga v filmu The Subject Was Roses (1969)
emmy: glavna vloga v komični seriji Chico and the Man (1975)

Anne Bancroft
tony: stranska vloga v igri Two for the Seesaw (1958)
tony: glavna vloga v igri The Miracle Worker (1959)
oskar: glavna vloga v filmu The Miracle Worker (1963)
emmy: stranska vloga v tv-filmu Deep in My Heart (1999)

Ingrid Bergman
oskar: glavna vloga v filmu Gaslight (1945)
tony: glavna vloga v igri Joan of Lorraine (1947)
oskar: glavna vloga v filmu Anastasia (1957)
emmy: glavna vloga v tv-filmu Turn of the Screw (1960)
oskar: stranska vloga v filmu Murder on the Orient Express (1975)
emmy: glavna vloga v tv-filmu A Woman Called Golda (1982)

Celozaslonsko zajemanje 4.6.2010 231253.jpg Celozaslonsko zajemanje 4.6.2010 231325.jpg Celozaslonsko zajemanje 4.6.2010 231351.jpg

Shirley Booth
tony: stranska vloga v igri Goodbye, My Fancy (1949)
oskar: glavna vloga v filmu Come Back, Little Sheba (1953)
emmy: glavna vloga v seriji Hazel (1962 & 1963)

Ellen Burstyn
oskar: glavna vloga v filmu Alice Doesn't Live Here Anymore (1975)
tony: glavna vloga v igri Same Time, Next Year (1975)
emmy: gostujoča vloga v seriji Law & Order (2009)

Melvyn Douglas
tony: glavna vloga v igri The Best Man (1960)
oskar: stranska vloga v filmu Hud (1964)
emmy: glavna vloga v tv-filmu Do Not Go Gentle Into That Good Night (1968)
oskar: stranska vloga v filmu Being There (1980)

Celozaslonsko zajemanje 5.6.2010 100728.jpg Celozaslonsko zajemanje 4.6.2010 231407.jpg Celozaslonsko zajemanje 4.6.2010 231454.jpg

Helen Hayes
tony: glavna vloga v igri Happy Birthday (1946)
tony: glavna vloga v igri Time Remembered (1957)
oskar: glavna vloga v filmu The Sin of Madelon Claudet (1932)
oskar: stranska vloga v filmu Airport (1971)
emmy: najboljša igralka (1953)

Jeremy Irons
tony: glavna vloga v igri The Real Thing (1984)
oskar: glavna vloga v filmu Reversal of Fortune (1991)
emmy: glasovna vloga v seriji The Great War and the Shaping of the 20th Century (1996)
emmy: stranska vloga v mini-seriji Elizabeth I (2006)

Thomas Mitchell
oskar: stranska vloga v filmu Stagecoach (1939)
tony: glavna vloga v mjuziklu Hazel Flagg (1953)
emmy: najboljši igralec (1953)

Celozaslonsko zajemanje 4.6.2010 231634.jpg Celozaslonsko zajemanje 4.6.2010 231710.jpg Celozaslonsko zajemanje 4.6.2010 231740.jpg

Rita Moreno
oskar: stranska vloga v filmu West Side Story (1961)
tony: stranska vloga v igri The Ritz (1975)
emmy: gostujoča vloga v seriji The Muppet Show (1977)
emmy: gostujoča vloga v seriji The Rockford Files (1978)

Al Pacino
tony: stranska vloga v igri Does a Tiger Wear a Necktie? (1969)
oskar: glavna vloga v filmu Scent of a Woman (1993)
emmy: glavna vloga v mini-seriji Angels in America (2004)

Vanessa Redgrave
oskar: stranska vloga v filmu Julia (1978)
emmy: glavna vloga v tv-filmu Playing for Time (1981)
emmy: stranska vloga v tv-filmu If These Walls Could Talk 2 (2000)
tony: glavna vloga v igri Long Day's Journey into Night (2003)

Celozaslonsko zajemanje 4.6.2010 231756.jpg Celozaslonsko zajemanje 4.6.2010 231815.jpg Celozaslonsko zajemanje 4.6.2010 231838.jpg

Jason Robards
tony: glavna vloga v igri The Disenchanted (1959)
oskar: stranska vloga v filmu All the President's Men (1977)
oskar: stranska vloga v filmu Julia (1978)
emmy: glavna vloga v tv-filmu Inherit the Wind (1988)

Geoffrey Rush
oskar: glavna vloga v filmu Shine (1997)
emmy: glava vloga v tv-filmu The Life and Death of Peter Sellers (2005)
tony: glavna vloga v igri Exit the King (2009)

Paul Scofield
tony: glavna vloga v igri A Man for All Seasons (1962)
oskar: glavna vloga v filmu A Man for All Seasons (1967)
emmy: glavna vloga v tv-filmu Male of the Species (1969)

Celozaslonsko zajemanje 4.6.2010 231918.jpg Celozaslonsko zajemanje 4.6.2010 232018.jpg Celozaslonsko zajemanje 4.6.2010 232050.jpg

Maggie Smith
oskar: glavna vloga v filmu The Prime of Miss Jean Brodie (1970)
oskar: stranska vloga v filmu California Suite (1979)
tony: glavna vloga v igri Lettice and Lovage (1990)
emmy: glavna vloga v tv-filmu My House in Umbria (2003)

Maureen Stapleton
tony: stranska vloga v igri The Rose Tattoo (1951)
tony: glavna vloga v igri The Gingerbread Lady (1971)
emmy: glavna vloga v tv-filmu Among the Paths to Eden (1968)
oskar: stranska vloga v filmu Reds (1982)

Jessica Tandy
tony: glavna vloga v igri The Gin Game (1978)
emmy: glavna vloga v tv-filmu Foxfire (1988)
oskar: glavna vloga v filmu Driving Miss Daisy (1990)

Celozaslonsko zajemanje 4.6.2010 232117.jpg Celozaslonsko zajemanje 4.6.2010 232143.jpg Celozaslonsko zajemanje 4.6.2010 232324.jpg

V zgornjo skupino, ki šteje deset Američanov, pet Britancev, Portoričanko, Švedinjo in Avstralca, bi lahko prištevali tudi Lizo Minnelli, ki ima doma tri tonyje in oskarja ter emmyja, ki ga sicer ni dobila za igranje, temveč za koncertiranje v šovu Liza with a 'Z'. A Concert for Television.
Vse tri prestižne nagrade, vendar ne v igralskih kategorijah, imajo tudi Ralph Burns, Bob Fosse, Scott Rudin in Tony Walton.