CAMEO: Roman Polanski (Carnage)

Ne vem, če si vam je uspelo dobro ogledati obraz radovednega soseda družine Longstreet, ki je za hip pokukal na hodnik, kjer se je odvijal pravi "masaker". Bil je nihče drug kot Roman Polanski, himslef. Režiser odlične satire o tem, kako odrasli spore med svojimi otroki rešujejo na kulturen način. No, ja... vsaj sprva se tako zdi.

Film je posnet po gledališki igri francoske dramatičarke Yasmina Reza, Bog masakra, ki je krstno uprizoritev doživela decembra leta 2006 v Zürichu in hitro postala svetovna senzacija. Ne le na Broadwayu in West Endu, prikazali so jo tudi v ljubljanski Mali drami (ha!). Meni je bil izjemno všeč, čeprav s stopnjevanjem napetosti med štirimi liki vse skupaj hitro postane absurdno in nekoliko izgubi tla pod nogami. Kar pa je konec koncev namen vsake satire. Priporočam ogled in bodite pozorni na režiserjev cameo.

CAMEO: Martin Scorsese (The Color of Money)

Martin Scorsese je še eden tistih režiserjev, ki se radi skrijejo v kader svojega izdelka. Leta 1986 je posnel nadaljevanje znamenitega filma The Hustler iz leta 1961 v katerem je ponovno obudil lik Eddija Felsona, ki je Paulu Newmanu končno prinesel oskarja. Tokrat je Newman odigral vlogo mentorja Tomu Cruisu, katerega popelje na turnir biljardnih igralcev. Enega izmed udeležencev je takole, le v delčku sekunde, upodobil tudi režiser sam.

CAMEO: Oliver Stone (Wall Street)

Drama Wall Street iz leta 1987 velja za enega boljših izdelkov Oliverja Stona, ki je letos dobil tudi svoje menda zelo solidno nadaljevanje Wall Street: Money Never Sleeps. Medtem, ko režiser prikaže vrvež na newyorški borzi, kjer je zaposlen tudi glavni junak Bud Fox (Charlie Sheen), lahko v kolažu podob in posnetkov opazimo tudi njegov obraz, ki poskuša z mrzličnim nakupom ali prodajo svojega deleža še en dan zaključiti v zelenih številkah.

CAMEO: Gus Van Sant (My Own Private Idaho)

Priznam, Gusa nisem opazil s prve, temveč sem ga po koncu filmu šel iskat še enkrat, potem ko sem na spletu našel namig, da se je skril v vlogo hotelskega postreščka. Razlog zakaj ga nisem opazil je verjetno tudi v tem, da sem večji del njegovega My Own Private Idaho prezehal, saj me potepanje dveh malih kurbirčkov po svetu nekako ni pretirano ganilo. Igra Phoenixa in Reevesa je sicer na zelo spodobnem nivoju, vendar izdelka o iskanju samega sebe ravno ne morem šteti med Gusove najboljše. Kakorkoli že, vsaka mu čast... dobro se mi je skril. :)

CAMEO: Alfred Hitchcock (North by Northwest)

Alfred Hitchcock, znan po "cameo-appearancih" se je kot moški, ki mu avtobus pred nosom zapre vrata, takole postavil v enega začetnih kadrov svojega zelo hvaljenega trilerja Sever-Severozahod iz leta 1959. Čeprav razumem režiserjevo zabavanje s klišeji tega žanra, pa izdelek ne sodi med njegove meni najljubše filme. A vseeno je vreden ogleda, že zaradi nepozabnih prizorov z letalom, ki po preriji preganja Carya Granta in plezanju po obrazih Gore Rushmore.

CAMEO: Peter Jackson (The Lovely Bones)

Čeprav so t.i. "cameo-appearanci" zelo pogosti, jih jaz zelo redko opazim. A med gledanjem najnovejšega filma Petra Jacksona mi je režiserjeva pojava takoj padla v oči. Ko sem stvar preveril sem ugotovil, da se nisem zmotil. Oseba, ki v foto studiu, kamor gre oče umorjene deklice (Mark Walberg) razvit hčerkine slike, preizkuša kamero, je res avtor filma.

Sicer pa so tile pojavi že precej stara zadeva. Pri njihovi popularizaciji je pomagal sam Alfred Hitchcock, ki se je zelo rad postavil v kader katerega od svojih izdelkov - pravzaprav velike večine, saj njegovo podobo menda lahko zasledimo v kar 37 filmih, ki jih je posnel.