31. december 2010

Filmsko leto 2010

Staro leto se poslavlja. Kakršno koli je že bilo, vam želim, da bo naslednje še boljše. V vseh mogočih smislih. Tudi kar se tiče filmov.
Tukaj je ena od mnogih montaž letošnje filmske bere. Naj vam služi kot opomnik na izdelke, ki ste jih pozabili, prezrli ali preprosto niste utegnili pogledati. Vzemite si čas za dobro filmsko izkušnjo tudi v letu 2011!



Srečno!

29. december 2010

O mutantih ne duha ne sluha

Tik-tak, tik-tak,... čas teče, nič ne reče in že je konec leta. Leta 2010, ki smo ga preživeli kljub nadaljevanju recesije, vulkanskemu pepelu, zasutemu čilskemu rudniku in poplavljenemu ljubljanskemu Barju. Prav tako nas niso napadli mutanti, čeprav naj bi se prvo dejanje danes že precej kultne franšize X-Men dogajalo prav v iztekajočem se letu. Tega film neposredno sicer ne razkriva, vendar natančno letnico menda poznajo tisti najbolj zagrizeni oboževalci te legendarne stripovske serije iz založniške hiše Marvel Comics, ki je luč sveta prvič ugledala že daljnega leta 1963.

v netako oddaljeni prigodnosti - x-men.jpg
Tole bi lahko bilo leto 2010, mar ne?

No, morda časopisnih stolpcev v zadnjih 12 mesecih res niso polnile vesti o morebitnem zakonu, ki predvideva registracijo mutantov, smo bili pa zato priča podobnim oblikam nestrpnosti do manjšin, kakršno je bilo izvažanje Romov iz Francije in pretepanje gejev na paradi ponosa v Beogradu. In kdo ve, morda je film le nekoliko prehiteval. Morda se Wolverine, Rogue, Cyclops, Storm in Jean Grey res skrivajo nekje med nami, vendar so preprosto preveč pametni, da bi se izpostavili, saj znamo biti ljudje zares neumni in prenagljeni, kadar se soočimo z neznanim.

"We're Americans, Henry. Let the rest of the damn world deal with mutants in their own way." - najbolj realističen del filma

X-Men je bil posnet preden je Halle Barry dobila oskarja in preden je Hugh Jackman vodil to podelitev, na začetku tisočletja, ko nihče ni slutil kaj vse nas čaka. Namesto teroristov in globalnega segrevanja, so po tej verziji v letu 2010 prvi problem mutanti - ljudje, ki so (meda iz samoobrambe pred gnilim svetom, ki jih zavrača - popravite me, če se motim) razvili neverjetne sposobnosti: od hitre regeneracije in dotika smrti, pa vse do uničujočih jezikov in branja misli. Hja, kar na enkrat tista lužica nafte v Mehiškem zalivu, ne izgleda tako zelo strašna. In, čeprav v filmu ni zaznati, da bi letu 2010 množično uporabljali mobilne telefone, internet in iPode, so scenaristi zadeli v polno s preprosto prognozo: še vedno se bomo bali neznanega.

halle barry as storm.jpg
"Do you know what happens to a toad when it's struck by lightning? ...
The same thing that happens to everything else."

Velik uspeh prvega celovečerca, ki ga je režiral Bryan Singer, je seveda le še potrdil že nakazano nadaljevanje filmske franšize, ki jo danes sestavljajo štirje deli (eden je pravzaprav prequel), peti pa prihaja na filmska platna prihodnje leto. Ne le ljudstvo, tudi kritiki so v večji meri pokimali filmu iz leta 2000, mene, ki se si ga ogledal šele pred kratkim pa ni prepričal. Kup pretepanja in cenenih stavkov (glej zgornjo sliko) in neverjetna zbirka klišejev. Morda, ti pred desetletjem res še niso bili tako očitni, žal se film danes izgubi v poplavi njemu podobnih. A ne morem si pomagati in že nalagam nadaljevanje, ki ima na IMDb-ju celo boljšo oceno od prvega dela.

27. december 2010

Okrogla miza: režiserji o režiji

Še zadnji iz serije pogovorov med ustrvarjalci letošnjih najodmevnejših filmskih produkcij. Po igralkah in igralcih so za skupno mizo sedli še režiserji: Derek Cianfrance (Blue Valentine), Darren Aronofsky (Black Swan), Tom Hooper (The King's Speech), Peter Weir (The Way Back), David O. Russell (The Fighter) in Lisa Cholodenko (The Kids Are All Right). Ja vem, kaj boste rekli... Fincher manjka.



Debata se je med drugim vrtela okoli cenzorskih oznak za filme in o tem kako se Američani bolj kot pred nasiljem zaklepajo pred seksom, o delu z nizkimi proračuni in umetniškimi konflikti s producenti ter seveda o njihovem načinu ustvarjanja in pogledu na celotno filmsko industrijo.

25. december 2010

8KA: Božiček

Božiček je danes tako kot Coca-Cola in McDonald's eden od simbolov amerikanizacije, vendar ne moremo spregledati dejstva, da se pravzaprav razvil iz krščanskega lika Sinterklaas, ki ga slavijo v Belgiji in na Nizozemskem ter njenih bivših kolonijah. Gre za nam poznanega svetega Miklavža, ki goduje 6. decembra in se najverjetneje navezuje na grškega svetnika iz Mire (današnja Turčija). Legenda pravi, da je obdaril tri osiromašena dekleta, da ne bi postale prostitutke. No, vplivov na njegovo legendo je bilo še ogromno, vendar bom te debate raje prepustil kakšnemu etnologu.
Kakorkoli že, danes ga poznamo pod različnimi imeni, najbolj uveljavljena pa je seveda ameriška verzija Santa Claus. Evropejci mu za dom pripisujemo Laponsko, čez lužo pa verjamejo, da skupaj s škrati, ženo in jeleni prebiva na Severnem polu od koder se vsako leto na božični večer odpravi na popotovanje okoli sveta z zelo zahtevno nalogo. K tej predstavi je veliko pripomogla otroška knjiga iz leta 1902, The Life and Adventures of Santa Claus, ameriškega avtorja Lymana Franka Bauma, sicer najbolj znanega po uspešnici Čarovnik iz Oza. Splošno prepričanje, da je Božičkovo rdečo-belo podobo ustvarila Coca-Cola, ne drži, saj se je v taki opravi pojavil že mnogo prej v drugih oglasih, med drugim za mineralno vodo leta 1915, vendar je res, da je Coca-Cola to ikono močno utrdila.
Če vanj verjamete ali ne, upam, da vam je sinoči, potem ko ste si na televiziji verjetno ogledali enega od mnogih filmov z njim v glavni vlogi, pod smrečico pustil kaj lepega.

Santa Clause (1898).jpg Miracle on 34th Street (1947)  Edmund Gwenn.jpg
The Night They Saved Christmas (1984)  Art Carney.jpg Santa Claus The Movie (1985)  David Huddleston.jpg
Ernest Saves Christmas (1988)  Douglas Seale.jpg The Santa Clause (1994)  Tim Allen.jpg
call me claus.jpg Fred Claus (2007)  Paul Giamatti.jpg

Santa Clause (1898) | neznani igralec
Na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko je film ravno začel dihati, je bila posneta cela vrsta kratkih (v večini eno-minutnih) filmčkov, ki so prikazovali Božička med obdarovanjem otrok. Tale angleški izdelek režiserja Georga Alberta Smitha pa predstavlja poseben mejnik, saj vključuje za tisti čas nepredstavljive vizualne učinke. Pogledate si ga lahko tudi na YouTubu.

Miracle on 34th Street (1947) | Edmund Gwenn
Za tole nepozabno božično klasiko ste gotovo vsi že slišali, čeprav ste si namesto nje verjetno ogledali remake iz leta 1994, ki ga na televiziji vrtijo prav vsako leto. Izvirnik, nominiran celo za oskarja za najboljši film, je bil na novo posnet kar štirikrat, zato je Božičkovo opravo obleklo kar pet igralcev, vendar se zid pravično, da na ta seznam uvrstim prvega, Edmunda Gwenna, ki je za vlogo prejel celo oskarja. Ostali štirje so: Thomas Mitchell, Ed Wynn, Sebastian Cabot in vsem verjetno najbolj znani Richard Attenborough.
Za tiste, ki zgodbe ne poznate čisto hitra obnova: Znamenita veleblagovnica Macy's, ki stoji na newyorški 34. ulici, najame velikodušnega starčka po imenu Kris Kringle, da bi zamenjal njihovega zapitega Božička, h kateremu se hodijo crkljat otroci. Kringle ves čas trdi, da je povsem pravi Božiček, zato ga proglasijo za norega in zadeva pristane celo na sodišču.

The Night They Saved Christmas (1984) | Art Carney
Zgodba nekoliko manj posrečenega televizijskega filma z oskarjevcem Artom Carneyjem v glavni vlogi, je pravzaprav še vedno aktualna. Govori namreč o požrešni nafti družbi, ki se odloči črpati nafto prav na severnem polu. Božiček in njegovi palčki se seveda ne dajo in s pomočjo otrok ter žene enega od zaposlenih pri naftni družbi preprečijo nadaljnje miniranje.

Santa Claus: The Movie (1985) | David Huddleston
Eden izmed popularnejših božičnih filmov nam razkrije celotno zgodbo tega dobrodušnega možakarja, njegov izvor, zgodovino in delovanje ter predstavi njegovo snidenje s škrati, ki mu zaupajo raznašanje njihovih daril. Eden izmed njih, škrat Patch (Dudley Moore), se odloči ustanoviti svojo lastno "obdarovano firmo", vendar se zaplete s požrešnim izdelovalcem igrač, kar skoraj uniči čar božiča.

Ernest Saves Christmas (1988) | Douglas Seale
Ernest P. Worrell je junak z gumijastim obrazom, ki ga je Jim Varney prvič upodobil v reklamnem oglasu iz leta 1980. Sledila je cela serija reklam, zaradi priljubljenosti pa so posneli tudi tv-serijo in cel kup filmov. Tretji po vrsti je bila tale božična zadeva v kateri poskuša glavni junak najti zamenjavo za ostarelega Božička, ki ga je upodobil Douglas Seale. Tematika iskanja Božičkovega naslednika je pravzaprav zelo popularna, kot boste videli v nadaljevanju.

The Santa Clause (1994) | Tim Allen
Tim Allen je nase opozoril v seriji Sam svoj mojster, ki so jo skoraj desetletje predvajali na ameriški televiziji ABC, preboj na veliko platno pa mu je uspel prav v rdečem Božičkovem kostumu. Kot Scott Calvin, ki po nesreči skati Božička s svoje strehe in zato prevzame njegovo nalogo ter identiteto, je bil tako uspešen, da ga je upodobil še v dveh nadaljevanjih. Ti sta izšli leta 2002 in 2006.

Call Me Claus (2001) | Whoopi Goldberg
Lucy Cullins je nekoliko tečna, vendar uspešna producentka televizijskega prodajnega programa, ki najame starega Nika, da bi igral Božička in povečal dobiček. Kot se izkaže kasneje je Nik čisto pravi Božiček, ki se mora po dvesto letih službovanja upokojiti in do božičnega večera najti zamenjavo. Ja, uganili ste! Naj se sliši še tako čudno, vendar tale film nas uči, da je Božiček ženska. Z rastami!

Fred Claus (2007) | Paul Giamatti
O Božičkovi družini ne vemo prav veliko. Poznamo sicer škrate, v nekaj filmih pa se pojavi tudi gospa Claus, to pa je v glavnem vse. No, v temle spoznamo tudi njegova starša in celo neodgovornega (starejšega!) brata (Vince Vaughn), ki v predbožičnem času obišče severni pol, da bi si sposodil večjo vsoto denarja.

24. december 2010

Srečen božič!

Naslov tega posta ni le moje voščilo vam, dragi bralci, temveč tudi naslov enega mojih najljubših božičnih filmov in priporočilo za današnji večer. Če sta že vsaj malo siti pocukanih hollywoodskih komedij in Božičnikovih dogodivščin, potem je tale zgodba o neumrljivosti božičnega duha in ljubezni do sočloveka, kot nalašč za vas.

vesel božič.jpg

Film Joyeux Noël, režiserja Christiana Cariona, ki si je prislužil tudi nominacijo za tujejezičnega oskarja, pripoveduje resnično zgodbo o božičnem premirju sklenjenega decembra leta 1914 med Nemci na eni ter Francozi in Škoti na drugi strani fronte. Za nekaj ur ustavijo vse napade, da bi počastili rojstvo odrešenika, na božično jutro pa skupaj celo spijejo kavo, pokopljejo mrtve ter se raje kot z orožjem pomirijo v brcanju žoge. A realnost jih kmalu dohiti, konec koncev so spopadi na vrhuncu. Čudovit film o nesmiselnosti vojne in pravem pomenu božiča.

23. december 2010

GLASBA: Black Swan

Britanski skladatelj Clint Mansell in Darren Aronofsky sta pred Črnim labodom sodelovala že pri štiri filmih: Pi, Requiem for a Dream, The Fountain in predlanskim The Wrestler. To povedano, mislim, da sta se tokrat najbolj ujela, saj je glasba, skupaj s fotografijo, odlično podkrepila zgodbo. Mansell je za izhodišče uporabil glasbo iz Labodjega jezera, zato njegove note žal ne ustrezajo strogim merilom Ameriške filmske akademije in niso primerne za oskarjevno nominacijo. Žal. Sicer bi bila ta neizbežna. Ali pa tudi ne, upoštevajoč dejstvo, da kljub številnim dobrim partituram, še nikoli ni bil nominiran.

Clint Mansell_black_swan_soundtrack.jpg


Clint Mansell - A New Swan Queen

Hkrati so izločili tudi glasbeni podlagi za vestern True Grit, ker vsebuje preveč protestantskih himen ter dramo The Kids Are All Right, ki se je prepogosto zatekla k popularnim popevkam.

Nekaj ljudi se je razburjalo, češ da je Akademija hinavska, saj bi morala potemtakem izločiti tudi glasbo iz The King's Speech, saj je večkrat nagrajeni skladatelj Alexandre Desplat v njej uporabil nekaj Beethovnovih not, Gustavo Santaoalalla pa je pred kratkim celo prejel oskarja za Babilon, v katerem je bilo mogoče številne melodije brez njegovega podpisa. In kako si pravzaprav Akademiki predstavljajo film kot je Črni labod posnet brez znamenite glasbe velikega ruskega mojstra.
Čajkovski ali Mansell, ob poslušanju filma so mi pač šle kocine pokonci.

22. december 2010

Kaj pa Javier?

Zgodi se vsako leto. Vsako leto opazim čudovito vlogo in se vanjo malodane zaljubim, nato pa precej razočaran ugotovim, da tisti, ki odločajo o razno raznih nagradah, niso istega mnenja. Lani sta to bile odlična Tilda Swinton v Julii in Catarina Saavedra v Služkinji, letos pa je ta usoda doletela Javierja Bardema v čudovitem Biutiful.

javier_bardem_biutiful_2010-12.jpg
"Yo no me voy a morir."

Vloga na kateri bi moralo z velikimi črkami pisati "NAGRADE PROSIM" je do sedaj šla dokaj neopazno mimo vseh kritiških združenj. Nominirali so jo le za zlati satelit, medtem ko je sam film dejansko nominiran za najboljši tujejezični film na zlatih globusih. In prav to me moti; ljudje so film očitno videli - konec koncev gre za izdelek enega bolj uveljavljenih režiserjev zadnjih let (Alejandro González Iñárritu), ki je že snemal tudi v Hollywoodu in že pobiral nominacije za oskarja - pa v vlogi kljub temu niso videli potenciala.

Javier Bardem je "svojo" sezono že imel pred nekaj leti, ko je pobral praktično vse nagrade za vlogo krvoločnega psihopata Antona Chigurha, kar mu je seveda precej zmanjšalo letošnje možnosti, vendar res ne morem verjetni, da kot umirajoči oče, ki poskuša pred smrtjo svojo družino dvigniti s totalnega družbenega dna, ni prepričal prav nikogar. Heartless people! Ok, saj mogoče si ga Colin Firth res bolj zasluži, ampak vsaj za nominacijo prosim! No ja, do oskarjev je še nekaj časa in upanje umre zadnje. Tako upam, da se bodo okrepile tudi možnosti Noomi Rapace (Män som hatar kvinnor), kateri so kritiki namenili nekaj ljubezni, predvsem pa sem vesel njene nominacija za Critics Choice Awards.

21. december 2010

Dragi Božiček

percy_jackson_2.jpg

...ker sem bil letos ful priden, mi prosim prinesli črne allstarke s krili (takšne kakršne ima Percy Jackson). Hvala.

20. december 2010

Tekma že odločena?

Ok, ok... malo sem spal te dni. Ampak samo na blogu, sicer pa sem bil zelo aktiven v pisanju poročil za službo in pohajanju po Benetkah in Dunaju. Kljub temu sem vas poskušal preko Twitterja obveščati o vseh nagradah, ki jo jih v teh tednih podelili. In teh ni bilo malo, sploh ne. Številna ameriška kritiška združenja so izbrala the best of 2010 in bila pri tem zelo zelo složna. Veliko bolj kot prejšnja leta. Vsa so nagradila Socialno omrežje, le v enem primeru je zmagala drama Winter’s Bone. Kaj to pomeni? Da je tekma za oskarja odločena še preden se je sploh dobro začela? Zelo verjetno, da ja. Po drugi strani pa se bodo člani Akademije do oddaje končnih glasovnic čez dobra dva meseca, morda že naveličali tega cirkusa in iz kaprice izbrali drug izdelek. A zakaj bi ga? Socialno omrežje dober film in David Fincher si preprosto zasluži oskarja, tudi za svoj celotni dosedanji opus.

Vmes so razglasili tudi nominacije za zlate globuse in nagrade igralskega ceha. Globusi (oziroma združenje tujih dopsinikov v Hollywoodu) se vedno bolj nagibajo h komercialnim filmom in pogosto dajejo prednost zvezdnikom (letos so to predvsem dokazali s Turistom v katerem nastopa tandem Depp - Jolie - oba nominirana) pa tudi z nominacijami za Marka Wahlberga, Halle Berry in Emmo Stone. Kljub temu pa ostajajo pomembni za napovedovanje oskarjev: V zadnjih tridesetih letih je samo osem igralcev dobilo oskarja ne da bi bili pred tem nominirani za zlati globus: Alan Arkin, Marcia Gay Harden, James Coburn, Roberto Benigni, Marisa Tomei, Kevin Kline, Geena Davis in Don Ameche. Seznam filmov, ki jim je uspelo osvojiti najprestižnejšega oskarja brez nominacije za zlati globus pa je še krajši: to je uspelo le štirim izdelkom, od tega sta bila Chariots of Fire in Gandhi zaradi svojiega britanskega porekla na globusih upoštevana kot tuja izdelka in nagrajena v teh kategorijah. Tako, da nam ostaneta le dva filma nagrajena z oskarjem, ki so ju tuji novinarji v Hollywoodo popolnoma prezrli: The Sting iz leta 1973 ter Usodna nesreča pred nekaj leti.

Globusi torej so pomembni, vendar še zdaleč ne tako pomembni kot nagrade igralskega ceha. Lani na primer, se je seznam dvajsetih vlog nominiranih za nagrado SAG in oskarja razlikoval le v enem imenu: Diane Kruger je morala nominacijo za oskarja prepustiti Maggie Gyllenhaal.

Celozaslonski zajem 20.12.2010 213354.jpg Celozaslonski zajem 20.12.2010 215902.jpg Celozaslonski zajem 20.12.2010 213453.jpg

No prav kategorija za najboljše stranske igralke se mi zdi letos še povsem odprta. Amy Adams, Helena Bonham Carter, Mila Kunis, Melissa Leo, Hailee Steinfeld in Jacki Weaver so imena, ki se pojavljajo najpogosteje. Kritiki so opozorili še na Kimberly Elise (For Colored Girls) in Juliette Lewis (Conviction). Težko je reči. Privoščil bi ga marsikateri predvsem pa Heleni, Amy in Melissi. Jacki je avstralska legenda, vendar v tem sicer zelo dobrem filmu (Animal Kingdom) pač ne izstopa.

Pri fantih se zdi, da presenečenj ne more biti: Colin Firth in Christian Bale že sedaj veljata za zelo varni stavi, medtem ko se bodo Akademiki pri glavnih igralkah verjetno najtežje odločili med Natalie Portman in Annette Bening. Še sam ne vem kateri bolj privoščim.

Moram priznati da so SAG nominacije prinesel nekaj presenečenj. Je mogoče, da bo Jeremy Renner, dobil že svojo drugo nominacijo zapored? Tudi šepetanja o ponovnem obračunu Swank:Bening so počasi potihnila, vendar je prva očitno še vedno v igri.

8. december 2010

Okrogla miza: igralci o igralstvu

Pred dobrim mesecem sem objavil posnetek okrogle mize, okoli katere so pri Hollywood Reporterju zbrali nekaj letos najbolj vročih igralk. Sedaj so to ponovili še z igralci: o svojih izkušnjah so spregovorili Robert Duvall, Ryan Gosling, Mark Ruffalo, Colin Firth, James Franco in Jesse Eisenberg.


7. december 2010

SVEŽA KRI: Jesse Eisenberg

Če je Sylvester Stallone tipični akcijski junak in če je Patrick Dempsey tipično pocukrani romantik, potem je Jesse Eisenberg tipični filmski nerd. Jap, takšen sloves si je v zadnjih letih ustvaril v Hollywoodu, letos pa ga nadgradil na zavidljiv nivo: piflar, ki je pogruntal Facebook (ali pa z njim vsaj obogatel - komu verjamete je stavr vaše presoje)! Vloga v Fincherjevemu Socialnemu omrežju, morda najboljšemu filmu letos (vsaj po mnenju nekaterih kritikov), mu bo pri rosnih 27ih letih zelo verjetno prinesla prvo nominacijo za oskarja. S tem se sicer ne bo uvrstil med najmlajšo deseterico kadarkoli nominirano v tej kategoriji, bo pa prišel zelo blizu. Če zmaga, bo seveda najmlajši dobitnik glavnega moškega oskarja vseh časov, vendar pustimo to za zdaj ob strani. V vsakem primeru bo največji car med piflarji in največji piflar med carji.

Celozaslonski zajem 7.12.2010 224940-1.jpg Celozaslonski zajem 7.12.2010 225134-1.jpg Celozaslonski zajem 7.12.2010 225206.jpg

In zakaj ima tak sloves? To ni težko ugotoviti, sploh če pogledamo nabor njegovih največjih uspešnic. Filmski krst je doživel leta 2002 v solidnem Roger Dodger, kjer ga je stric (Campbell Scott) popeljal na turnejo po lokalih in lovu za kiklami, da bi ga odrešil devištva. Svoj status, pa tudi talent, je pred širšo javnostjo ponovno potrdil v kritiško zelo dobro sprejetem The Squid and the Whale, v kateri je upodobil nadarjenega sina staršev intelektualcev, ki so ločita. Če tega niste gledali, ste gotovo videli njegova zadnja dva filma, tako komercialno kot kritiško zelo uspešna Adventureland in Zombieland. Ne le, da imata podbne naslove, tudi Eisenbergovi vlogi sta si zelo podobni. Enako velja za letošnji Solitary Man v katerem je odigral manjšo vlogo ob Michaelu Douglasu. Nisem sicer gledal vseh njegovih filmov, vendar sem ga do sedaj še vsakič videl kot nesamozavestnega srednješolca, ki očitno še nekaj časa ne bo seksal. Na, koncu mu ponavadi vedno uspe, tako kot je uspelo Marku Zuckerbergu. Ha, kdo se smeji sedaj? In kdo se bo januarja, ko bodo brali nominirance za oskarja?

6. december 2010

Pure Grace

grace kelly grace kelly.jpg


Mika - Grace Kelly

4. december 2010

9 OBRAZOV: Mel Gibson

Eden najbolj znanih Avstralcev je zaslovel z akcijskimi filmi, nato pa se uveljavil še kot režiser. Po Woodyju Allenu (1977), Robertu Redfordu (1980), Warrenu Beattyju (1981), Kevinu Costnerju (1990) in Clintu Eastwoodu (1992), je Gibson šesti "najprej-igralec", ki je dobil oskarja za režijo. Poleg Pogumnega srca, pa v njegov opus spada tudi eden najbolj kontroverznostih filmov desetletja, Kristusov pasijon, ki ga ne označujejo le številni prizori nasilja, temveč tudi to, da je bil posnet v že izumrlih jezikih: stari hebrejščini, arabščini in latinščini. Najprej je bilo mišljeno, da bo film predvajan brez podnapisov, saj naj bi bila zgodba dovolj znana, da gledalci ne bi imeli problemov z razumevanjem. A očitno so se producenti zbali slabega obiska in film je v kina prišel s podnapisi, kjer je zaslužil več kot katerikoli drugi ne angleški film v zgodovini. Uspehu je sledil še en film v mrtvem jeziku in sicer v jeziku starih Majev, ki pa ni ponovil predhodnikovega dosežka. Kakorkoli že, Gibson je s tema izdelkoma lepo pokazal kako pristnejši so filmi v katerih cel svet pač ne govori angleščine.
Za njim je vsekakor zelo uspešna kariera pred in za kamero, vendar mu mnogi sedaj napovedujejo zaton. Ne zaradi pijančevanja, saj je Hollywood takšnih padcev vajen, temveč zaradi sledečih izpadov homofobije, mačizma, rasizma in antisemitizma. Sploh zadnjih dveh pojmov v tovarni sanj ne trpijo in slišati je glasne trditve, da Gibson nikoli več ne bo snemal, kaj šele pobral katero od filmskih nagrad. To potrjuje tudi dejstvo, da se je pred kratkim že dogovoril za manjšo vlogo v nadaljevanju uspešne komedije Prekrokana noč, vendar jo je moral zaradi raznih pritiskov prepustiti Liamu Neesnu. A čas je čudovito zdravilo za pozabljanje, zato mislim, da zanj vse le še ni izgubljeno. Že naslednje leto v kino prihaja njegov najnovejši izdelek z vlogo, ki bi ne mogla biti primernejša zanj: družinski človek, ki pristane na dnu, od koder ga reši govoreči bober, ki predstavlja njegov drugi, pozitivnejši jaz.

Comfort_of_Strangers-296.jpg The Year of Living Dangerously (1982).JPG Comfort_of_Strangers-296.jpg
hamlet_gibson_FZ.jpg Comfort_of_Strangers-296.jpg Comfort_of_Strangers-296.jpg
Comfort_of_Strangers-296.jpg Comfort_of_Strangers-296.jpg edge_of_darkness_mel_gibson.jpg


Mad Max (1979) | Max Rockatansky
Nizko proračunski film, ki pokuka v "bližnjo prihodnost" kjer zmanjkuje goriva, je postal eden najuspešnejši avstralskih filmov, glavni igralec pa zvezda. V letih 1981 in 1985 sta sledili nadaljevanji (drugi del se mi zdi najboljši), ki sta Maxu omogočili maščevanje in zaključili trilogijo o postapokaliptičnem svetu.

The Year of Living Dangerously (1982) | Guy Hamilton
Mladi avstralski novinar pride v Jakarto, da bi poročal o tamkajšnjem političnem dogajanju, ki se jeseni 1965 nevarno zaostri, ko gibanje 30. september izvede neuspešen državni udar. Dogajanje dokumentira skupaj s kolegom, fotografom Billyjem Kwanom (odlično ga je odigrala kar Linda Hunt), vmes pa se zaljubi še v delavko na britanski ambasadi (Sigourney Weaver).

Lethal Weapon (1987) | Martin Riggs
Dve leti po koncu trilogije Norega Maxa, je štartala še ena franšiza, ki je Gibsona dvignila na hollywoodsko a-listo. Do leta 1998 je štirikrat zaigral bolj nori del črno-belega policijskega dueta, ki se ga danes spomnimo predvsem po tem, da si zmore sam izpahniti ramo. Iz povsem praktičnih razlogov, seveda.

Hamlet (1990) | Hamlet
Da bi se distanciral od običajnih akcijskih vlog je Gibson oblekel tudi pajkice in v roke prijel lobanjo ter si pod režisersko taktirko Franca Zeffirellija glasno zastavil znamenito eksistencialistično vprašanje. O najbolj znanih filmskih Hamletih sem sicer pred kratkim že pisal.

The Man Without a Face (1993) | Justin McLeod
Po uspehu pred kamero, se je, menda tudi na prigovarjanja nekaterih studiov, odločil sesti še na režiserski stolček od koder je režiral samega sebe v vlogi bivšega profesorja, ki se po prometni nesreči v kateri je umrla njegova študentka, sam pa je ostal iznakažen, odtuji od sveta in postane samotar. Dokler ne spozna malega Chucka, ki rabi mentorja.

Braveheart (1995) | William Wallace
Njegov drugi režiserki poizkus je bil zadetek v polno. Resnična zgodba o junaku, ki je, da bi dosegel osamosvojitev svojega naroda, sicer neuspešno, popeljal Škotsko v vojno s kraljem Edvardom I., je dobila pet oskarjev, med drugim za najboljši film, Gibosn pa je bil okronan za najboljšega režiserja.

What Women Want (2000) | Nick Marshall
V do takrat najdobičkonosnejši romantični komediji vseh časov je Gibson upodobil oglaševalskega eksperta, ki začne po nenavadni nesreči slišati ženske misli. Medtem, ko ugotavlja ali je to prekletstvo ali dar, se zaljubi v kolegico in rivalko Helen Hunt.

Signs (2002) | Graham Hess
V enem uspešnejših trilerju M. Night Shyamalana, je Gibson med svojo koruzo lovil nezemljane, ki so ogrožali ne le njegove družine, temveč celoten planet.

Edge of Darkness (2010) | Thomas Craven
Prva večja vloga po daljšem premoru. Medtem je Gibosn pristal na socialnem dnu, osovražen od kolegov, ne pa toliko od gledalcev. Njegov najnovejši akcijski film, v katerem se kot policist maščuje za smrt svoje hčerke, namreč finančno ni ravno razočaral, čeprav je veliko slabši od istoimenske britanske mini-serije iz 80ih po kateri je bil posnet.

3. december 2010

Vse najboljše, Julianne Moore

julianne moore_a single man.jpg

Carica ima 50 let. Vse kar posname je na nivoju. Nisem je še videl slabo igrati, čeprav je, vsaj na začetku kariere, nastopila tudi v nekaj poden filmih. The Gun in Betty Lou's Handbag, anybody? Hčerka polkovnika, vojaškega sodnika in odvetnika ter škotske socialne delavke je bila nominirana za štiri oskarje: kot odcvetela porno diva v Boogie Nights, kot ljubica Ralph Fiennesa v The End of the Affair ter dvakrat kot razočaran gospodinja ameriškega povojnega predmestja v The Hours in Far from Heaven. Njen seznam nepozabnih vlog se tu seveda ne konča, vendar o tem kdaj drugič. Tokrat samo še: Vse najboljše in še na mnogo ustvarjalnih let. Oskar pa bo prišel slej ko prej.

2. december 2010

Nagrade, nagrade, nagrade

Here we go. Sedaj se bo tempo močno dvignil. Vsul se bo plaz najrazličnejših nagrad. Vsaka filmska organizacija, vsak kritik in vsak medij bo objavil svoj seznam najboljših v letu 2010. Sinoči so nominirance (PDF) že izbrali pri International Press Academy (IPA), organizaciji, ki se je oblikovala z odcepitvijo od sorodne organizacije Hollywood Foregin Press Assotiation, ki podeljuje veliko bolj znane zlate globuse. Zanje danes glasuje okoli 200 članov IPE, vendar jih Hollywood ne jeba prav veliko. Morda so zato nominirali tudi po osem igralcev v vsaki kategoriji - da bo vsaj kdo prišel na podelitev. Skupaj je v vseh kategorijah menda nominiranih čez 150 ljudi oziroma skoraj vsak film, ki je bil letos posnet. :) No, toliko o njihovi kredibilnosti.

Sedaj pa zares pomembnim nagradam. National Board of Review (NBR) je neprofitna organizacija ločena od filmske industrije, ki že od leta 1909 spremlja tako umetniški kot zabavni filmski program, ameriški in tuji. Bistvo organizacije je širjenje filmskega znanja, tako z organiziranjem seminarjev in predavanj kot tudi s podeljevanjem štipendij. Njegovo volilno telo sestavljajo strokovnjaki s filmskega področja, profesorji, študentje in filmski zgodovinarji. Letno si NBR ogleda okoli 250 filmov vseh kategorij – domače, tuje, dokumentarne, animirane, umetniške, komercialne… Po ogledu pogosto sledi še poglobljena razprava o filmu skupaj z režiserji, igralci, scenaristi in drugimi filmskimi ustvarjalci.

Že od zgodnjega leta 1929, NBR letno izbere tudi najboljše kar so v iztekajočem se letu videli. V nekaj kategorijah, kot boste videli v nadaljevanju, izberejo Top 10 ali Top 5, kar pomeni, da določijo zmagovalca, ostali pa si sledijo v abecednem vrstnem redu in so vsi zasedli drugo mesto. Večjih presenečenji ni. Čudno da so ignorirali The King's Speech. Očitno si ga člani NRBja še niso ogledali.

The Social Network (2010)_NBR.jpg

Letos so izbrali takole. Odličja bodo zmagovalci prejeli enkrat januarja.

Film: The Social Network
Režija: David Fincher (The Social Network)
Glavna moška vloga: Jesse Eisenberg (The Social Network)
Glavna ženska vloga: Lesley Manville (Another Year)
Stranska moška vloga: Christian Bale (The Fighter)
Stranska ženska vloga: Jacki Weaver (Animal Kingdom)
Izvirni scenarij: Buried
Prirejeni scenarij: The Social Network
Tujejezični film: Des hommes et des dieux (Francija)
Dokumentarni film: Waiting for “Superman”
Animirani film: Toy Story 3
Scenografija: Shutter Island
Igralska zasedba: The Town
"Breakthrough" vloga: Jennifer Lawrence (Winter’s Bone)
Režijski prvenec: Sebastian Junger & Tim Hetherington (Restrepo)
Spotlight Award: Sylvain Chomet & Jacques Tati (The Illusionist)
Special Filmmaking Achievement Award: Sofia Coppola (Somewhere)
William K. Everson Film History Award: Leonard Maltin
NBR Freedom of Expression: Fair Game, Conviction, Howl

Najboljši filmi leta (v abecednem vrstnem redu)
Another Year
The Fighter
Hereafter
Inception
The King’s Speech
Shutter Island
The Town
Toy Story 3
True Grit
Winter’s Bone

Najboljši tuji filmi leta (v abecednem vrstnem redu)
Io sono l'amore (Italija)
Incendies (Kanada)
Life, Above All (JAR, Nemčija)
Soul Kitchen (Nemčija)
White Material (Francija, Kamerun)

Najboljši dokumentarni filmi leta (v abecednem vrstnem redu)
A Film Unfinished
Inside Job
Joan Rivers: A Piece of Work
Restrepo
The Tillman Story

V naslednji tednih nas bodo bombardirala še druga društva, predvsem kritiška, izmed katerih sta najpomembnejši društvi iz Los Angelesa in New Yorka. Poskušal jih bom spremljati čim več in linke do njihovih nagrajencev objavljati v Twitter box-u na desni strani. Stay tuned!

1. december 2010

Dan boja proti AIDS-u

Zanimivo kako zelo odmeven je današnji dan. Zanimivo zato, ker ga obeležujemo veliko bolj kot kakšne druge dneve namenjene boju proti različnim življenjskim tegobam. Kdo sploh vem kdaj je dan boja proti revščini, raku ali alkoholizmu? Vsak mulc ve, da je prvi december dan, ko si nadenemo rdečo pentljo in vsak najstnik ve, da na Prešercu delijo brezplačne kondome. Koliko vedo o AIDSu je verjetno čisto nekaj drugega, vendar je menda tudi izobrazba na tem področju precej dobra.

philadelphia_hanks.jpg


Bruce Springsteen - Streets Of Philadelphia

Morda nam je ta dan tako pri srcu zato, ker večjih težav s to boleznijo nimamo. V Sloveniji naj bi bilo okuženih okoli 300 ljudi, kar je procentualno gledano zanemarljivo malo v primerjavi z nekaterimi afriškimi in azijskimi državami. Vseeno pa mediji kot vsako leto cel današnji dan plozajo o tej nevarni bolezni, njenih simptomih in preventivi. In kot vsako leto bodo na televiziji spet vrteli Filadelfijo. Ok saj z njim ni nič narobe, Hanks je povsem upravičeno dobil oskarja in tudi Springsteenov komad gre še vedno lepo v uho, a želel sem pripraviti spisek tudi drugih zanimivih filmov na to tematiko, da ne bo kdo mislil, da o AIDSu ni posneto prav nič drugega, pa mi je zmanjkalo časa. Pa drugo leto, ko bomo spet napihovali kondome.