31. januar 2010

Kaj je prinesel Sundance?

V malem ameriškem mestecu Park City v Utahu se je končal najbolj znan festival neodvisnega filma, Sundance. Njegov ustanovitelj Robert Redford ga je poimenoval po svojem liku iz znamenitega filma Butch Cassidy and the Sundance Kid, že več 30 let opozarja na male, neodvisne in finančno slabo podprte filme vredne ogleda. Tu se pravzaprav vsako leto prične iskanje možnih kandidatov za oskarje. Lani je na Sundacu denimo zmagal Precious in od takrat dalje ostal med glavnimi favoriti, vključno z Mo'Nique. Med dokumentarci je zmagal The Cove, prav tako resen kandidat za letošnjega oskarja, videli pa smo tudi An Edication, čilsko Služkinjo in še mnogo drugih.

O samem dogajanju na festivalu nisem imela ravno časa poročati, zato vam sedaj predstavljal le nagrajence v glavnih kategorijah. Celoten seznam pa najdete uradni strani festivala.

Drama Winter's Bone je bila nagrajena z odličjem za najboljši ameriški igrani film. Prikazuje družino živečo v gorovju, ki razpada zaradi očetovega dilanja mamil. Hčerka (Jennifer Lawrence) ga poskuša od tega odvrniti. Mednarodno različico te nagrade je dobila avstralska drama Animal Kingdom o 17-letniku, ki se po mamini smrti znajde ujet med svojo kriminalno družino ter detektivom, ki misli, da ga lahko reši. Igra Guy Pearce.

Celozaslonsko zajemanje 31.1.2010 121828.jpg Celozaslonsko zajemanje 31.1.2010 121952.jpg

Občinstvo je izbralo nenavaden naslov happythankyoumoreplease, za katerim se skrivajo zgodbe šestih mladih Newyorčanov, ki se poigravajo z ljubeznijo, prijateljstvom in odraščanjem.

Dokumentarni nagradi sta šli ameriškemu Restrepo v katerem sta dva filmarja leto dni preživela z skupino marincev v eni strateško najpomembnejših afganistanskih dolin; ter danska Rdeča kapela v kateri novinar in komedijant skozi program kulturne izmenjave vstopita na ozemlje Severne Koreje ter izkusita enega najzloglasnejših svetovnih režimov.

Vojna bivših zakoncev

Directors Guild of America, ki mu trenutno predseduje Taylor Hackford, združuje okoli 13 tisoč članov, nagrade pa podeljuje že od leta 1948. Po letu 1950, ko se je koledarsko leto teh nagrad izenačilo s koledarskim letom oskarjev, se je le šestkrat zgodilo, da se nagrajenca nista ujemala. Od tega se je dvakrat zgodilo, da dobitnik nagrade režiserskega ceha kasneje ni bil nominiran za oskarja: to sta bila Steven Spielberg za Barvo škrlata in Ron Howard za Apollo 13.

Letos so režiserji prvič nagradili žensko. Kathryn Bigelow, sedma ženska nominirana za nagrado režiserskega ceha (medtem ko je Akademija nominirala le tri) je tako še utrdila pot svojemu zmagovitemu pohodu na Oskarje. Njena glavna konkurenca se zdi njen bivši mož, James Cameron, s katerim sta bila poročena le dve leti med 1989 in 1991. Če je on slavil na Globusih, pa je ona do sedaj odnesela več ali manj vse druge pomembneješe nagrade. Po drugi strani pa nagrada režiserjev ni tako zelo samoumnevna. Zanjo namreč glasuje okoli 13 tisoč članov, razsejanih po vsej državi. Večina jih dela na področju televizije in oglasov. Ker pravila DGA studiem prepovedujejo pošiljati dvdje njihovim članom, je večina verjetno videla Avatarja, medtem ko The Hurt Lockerja verjetno precej manj. Društvo sicer organizira nekaj uradnih projekcij vseh nominirancev, vendar je vprašanje kolikšen delež ot 13 tisočih se jih dejansko udeleži. Po drugi strani pa... tisti, ki niiso videli vseh nominirancev, so najbrž dovolj pošteni, da ne glasujejo.



zmagovalka - Boston Society of Film Critics - /
zmagovalka - New York Film Critics Cricle - /
zmagovalka - Los Angeles Film Critics Association - /
zmagovalka - Chicago Film Critics Association - brez nominacije
zmagovalka - National Society of Film Critics - brez nominacije
zmagovalka - Critics' Choice Movie Awards - nominiranec
nominiranka - Zlati globusi - zmagovalec
zmagovalka - Directors Guild of America - nominiranec

Drugi nominiranci DGA so bili še Quentin Tarantino (Inglourious Basterds), Lee Daniels (Precious) in Jason Reitman (Up in the Air).

Društvo pa ne podeljuje le nagrade za najboljšega filskega režiserja. V televizijski kategoriji je zmagal Ross Katz (Taking Chance), med serijami pa so nagradili režijo Mad Men in Modern Family. The Cove je najbolje režiran dokuemntarec, Obamova inavguracija pa je najboljši prenos.

30. januar 2010

Zgoraj brez, Vol.1

Profesinalnim igralkam se v imenu umetnosti ni težko sleči pred kamero in s tem film narditi bolj avtentičen, prepoznaven in seveda gledljiv :).
Spodaj je šest scen v katerih so zvezdnice nesramežljivo pokazala svoje prsi. Kdo prepozna vse (ali čim več) naslove in njihova imena? Tri so zelo lahke, tri pa morda nekoliko težje, če tega filma niste gledali.

Celozaslonsko zajemanje 30.1.2010 125837.jpg Celozaslonsko zajemanje 30.1.2010 125855.jpg
Celozaslonsko zajemanje 30.1.2010 125932.jpg Celozaslonsko zajemanje 30.1.2010 130314.jpg
Celozaslonsko zajemanje 30.1.2010 130558.jpg Celozaslonsko zajemanje 30.1.2010 130558Removededttgshhshshshsheireuriu.jpg.JPG

29. januar 2010

Vrtni palček na potovanju okoli sveta

V odlični francoski komediji Le fabuleux destin d'Amélie Poulain iz leta 2001 je nabrita junakinja želela svojega očeta poslati na daljše potovanje, da bi si popestril dolgočasno penzijonistično življenje. Ker mu do tega ravno ni bilo, je na pot poslala njegovega vrtnega palčka, ki se je fotografiral pred večjimi svetovnimi znamenitostmi in mu pošiljal fotke, da bi v njem vzbudil željo po potovanju. Tega sicer ni počel sam, temveč mu je "pomagala" Alemijina prijateljica, po poklicu stevardesa.

palcki_amelie.JPG Up-In-The-Air-120209-0008.jpg

Ta film sta gledala tudi sestra Ryana Binghama (George Clooney v Up in the Air) in njen bodoči mož. Ker nista imela denarja za poročno potovanje sta Ryana prosila, da s sabo nosi karton z njuno podobo in ju slika v vsakem mestu, kjer bo pristal.

28. januar 2010

Mali Princ


"Nariši mi ovčko!"

Hladnokrvno

Po skoraj dveh mesecih se mi je le uspelo prebiti skozi znameniti roman Trumana Capoteja, Hladnokrvno. Ne, da bi bilo slabih 450 strani mehke vezave težko branje, le časa mi kronično primanjkuje. A splačalo se je. Roman je zares poglobljena študija dogodkov pred in po usodni noči s 14. na 15. november 1959, v kateri sta Dick Hickock in Perry Smith umorila štiri člane ugledne kasaške družine ter za seboj pustila zelo malo sledi in še več ugibanj o motivu za to dejanje. Medijski pomp, ki se je dvignil okoli tega primera je pritegnil tudi Trumana Capoteja (tisti, ki ga ne poznate ste gotovo že slišali za njegov drugi slavni roman Zajtrk pri Tiffanyju), ki se je pogovoril z vsako osebo, vsaj malo povezano s primerom in v detajle seciral druge najmanjše podrobnosti. Najbolj se je seveda posveti osebnosti in osebni zgodovini obeh morilcev, s katerima se je tudi spoprijateljil.

morilca_in_cold_blood_20145874859656854.jpg
Perry Smith in Richard "Dick" Hickock

Globoka analiza iracionalnega zločina, kakor označujejo roman je izšla leta 1966, sedem let po umoru in leto dni po izvedeni smrtni kazni za oba morilca. Leto po izdaji, je Richard Brooks posnel istoimenski film, v katerem sta zaigrala Robert Blake in Scott Wilson - oba neverjetno podobna resničnima akterjema. Čeprav ima film dobre ocene in je bil nominiran za štiri oskarje, tudi za režijo in scenarij, mene ni najbolj navdušil. Verjetno prav zato, ker sem ga pogledal takoj potem ko sem končal knjigo v kateri so, normalno, dogodki in osebe veliko bolj poglobljeno predstavljeni. Iz že tako več kot dve uri dolge filmske adaptacije so izpustili precej pomembnih dejstev in ne predstavljam si, kako so ga razumeli gledalci, ki literarnega dela niso poznali. Po drugi strani pa film ostaja neverjetno zvest njegovi predlogi in v nekaterih prizorih celo dobesedno kopira dialoge. Avtentičnost je skušal režiser povečati tudi s snemanjem na pravih lokacijah, vključno s hišo umorjenih Clutterjevih v kateri so bili njihove prave fotografije. V filmu je nastopilo tudi šest članov porote, ki je morilca obsodilo in kobila Babe, ljubljenka Clutterjeve hčerke Nancy.

Celozaslonsko zajemanje 27.1.2010 123342.jpg Celozaslonsko zajemanje 27.1.2010 123727.jpg
R. Blake in S. Wilson - In Cold Blood (1967)

Razumem, da je takšen roman zelo težko prenesti na razumljivo dolg filmski trak in ob tem ohraniti visoko kvaliteto pripovedi. Zato sem si želeli ogledat še miniserijo s skupno dolžino 240 minut posneto leta 1996 in nominirano za emmyja, vendar je nisem nikjer našel. V njej sta v glavnih vlogah nastopila Eric Roberts in Anthony Edwards, Sam Neill pa je odigral poročnika Alvina Deweyja.

Po dveh izdelkih posnetih po knjigi je prišel čas za film o nastajanju tega znamenitega dela. Bennett Miller, rojen istega leta, kot je knjiga izšla, je leta 2005 posnel film s preprostim naslovom Capote. O njem ste gotovo že kaj slišali, saj je Philip Seymour Hoffman za neverjetno upodobitev tega ekscentričnega pisatelja dobil ne le oskarja, temveč še cel kup drugih nagrad. Tudi sam film je dobil pozitivne kritike, bil nominiran za najboljši film, režijo, scenarij in (če mene uprašate precej neupravičeno) stransko žensko vlogo - Catherine Keener je upodobila Nelle Harper Lee, Capotejevo prijateljico in sodelavko ter avtorico danes klasične knjige Ubiti ptico oponašalko, po kateri je bil posnet še znamenitejši film.

Celozaslonsko zajemanje 27.1.2010 222906-1.jpg Celozaslonsko zajemanje 27.1.2010 223255-133.jpg
C. Collins Jr. in M. Pellegrino - Capote (2005)

Capote se bolj kot na sam zločin in dogajanje okoli njega osredotoča na pisatelja in njegov odnos s Perryjem Smithom. Ko sem ga prvič gledal, torej preden sem prebral knjigo, se mi je zdel grozno dolgočasen in takšne komentarje sem slišal tudi od drugih. A sedaj, ko sem poznal okoliščine v katere je postavljen, sta mi tisti dve urici minili veliko hitreje. Motile pa so me druge, s knjigo neusklajene podrobnosti. Capote sam sebe nikoli ni postavil v dogajanje svojega "resničnostnega" romana, čeprav je, sodeč po tem filmu, oziroma po istoimenski biografiji Geralda Clarkeja, ki je bila podlaga zanj, precej vplival tako na tok zgodovine, kot čustva smrt čakajočega zapornika. Njemu gredo očitno zasluge za večkrat prestavljeno izvršitev smrtne kazni, hkrati pa ga film slika kot egoista, ki si ni želel njune izpustitve, saj to ne bi bil primeren konec njegovega romana.

Celozaslonsko zajemanje 28.1.2010 194306.jpg Celozaslonsko zajemanje 28.1.2010 201105.jpg Celozaslonsko zajemanje 28.1.2010 193710.jpg
T. Capote l. 1959, P. S. Hoffman (Capote, 2005), T. Jones (Infamous, 2006)

Leto dni po Millerjevem filmu je izšel še ena Capotejeva biografija osredotočena na ta del njegovega življenja, ki pa ni niti približal odmevnosti predhodnika. Infamous je veliko bolj živahen in barvit vpogled v takratno newyorško elito, ki jo je odigrala cela vrsta znanih igralcev, sam Capote (britanski igralec Toby Jones) pa je prikazan nekoliko manj uglajen in bolj posmehovanja vreden. Prav zaradi tega je film, čeprav manj realističen, verjetno bolj privlačen za širše množice. Nagrade pa so se ga izognile. Samemu umoru in psihološki analizi morilcev film, posnet po knjigi Georga Plimptona iz leta 1997, ne posveča veliko pozornosti, podrobneje pa prikazuje odnos med Capotejem in Perryjem Smithom, ki ga je odigral takrat novopečeni Bond, Daniel Craig (filma sta izšla približno v istem času). Namigovanja o ljubezni medni njima so bila pogosta, vendar nikoli potrjena, to pa je tudi edino dejstvo, ki se ne ujema z ostalimi že omenjenimi izdelki.

Celozaslonsko zajemanje 28.1.2010 183029.jpg Celozaslonsko zajemanje 28.1.2010 180653.jpg
D. Craig in L. Pace - Infamous (2006)

William Shawn, takratni urednik New York Timesa in Capotejev šef je dejal, da bo ta knjiga spremenila način branja in pisanja romanov. Velik "potres", ki je spremljal izdajo, še danes pošlje kakšen sunek in Hladnokrvno še vedno velja za enega najboljših del dokumentarne literature ne le v ameriškem, temveč svetovnem merilu. Truman Capote je postal zvezda in nikoli več ni napisal daljšega dela. Saj mu ga tudi ni bilo treba. Hladnokrvno mu je namreč prinesel pravo bogastvo. Priporočam v branje vsem, ki imate vsaj kako urico časa na dan!

26. januar 2010

Anne bo morala zgodaj vstati

Oskarjeva nominiranka, Anne Hathaway, je bila povabljena, da skupaj s predsednikom Ameriške filmske akademije, Tomom Sherakom, čez en teden objavi nominirance za oskarje v desetih od 24 kategorij. Anne se bo morala zbuditi zelo zgodaj, saj bodo nominacije tradicionalno razkrili že ob pol šestih zjutraj po lokalnem času - to je ob 14:30 po našem! Na njenem mestu sploh ne bi šel spat :)

Čast, ki je letos doletela 27-letno igralko, so v zadnjih letih imeli tudi Forest Whitaker, Kathy Bates, Salma Hayek, Mira Sorvino, Adrien Brody, Sigourney Weaver, Marisa Tomei, Marcia Gay Harden, še enkrat Kathy Bates, Dustin Hoffman in Kevin Spacey.

Igralec leta: Woody H.

Oskarja dobiti je eno, biti konstanto dober pa drugo. Posneti nekaj dobrih filmov v krajšem časovnem obdobju je nekaj s čimer se ne mora pohvaliti prav vsak oskarjevec. Takšen primer v letu 2009 je na primer Woody Harrelson. Tip je lani res blestel. Sploh kot vojak, zadolžen za obveščanje svojcev o smrti njihovih mož, fantov in sinov v Iraku, ki svojo službo, kljub osebnim težavam in muham, opravlja dostojno in odgovorno. Za vlogo v The Messenger bo nedvomno drugič nominiran za oskarja, na katerega pa naj ne računa, saj je rezerviran za Avstrijca Christopha Waltza - odličnega polkovnika Hansa Lando v Neslavnih barabah. A morda bi mu Hollywood kipec poklonil, če bi se upošteval skupek opravljenega dela v preteklem letu.

Celozaslonsko zajemanje 19.1.2010 10002.jpg Celozaslonsko zajemanje 19.1.2010 10031.jpg
defendor.jpg zombieland-woody-harrelson12.jpg

Poleg vojaške drame je 48-letni Woody posnel še dve komediji in se kot apokaliptični fanatik pojavil v uspešnem akcijskem spektaklu 2012. V Zombielandu se je kot eden redkih preživelih ljudi, skupaj z najstniško zgubo, zoperstavil krvoločnim zombijem in poskušal preboleti smrt malega sinka. V kanadski komediji Defendor, premierno prikazana na festivalu v Torontu, pa je dokazal, da ne zna igrati le junakov, temveč se znajde tudi v koži luzerjev. Upodobil je namreč človeka, ki misli, da je super junak, čeprav je resnica daleč od tega.

25. januar 2010

Oživeli trenutki: Madibin klan

Trenutek po zmagi Južnoafriške Republike nad favorizirano Novo Zelandijo na finalni tekmi svetovnega prvenstva v ragbiju, ko je takratni predsednik Nelson Mandela čestital in predal pokal kapetanu domače reprezentance, Francoisu Pienaarju, je eden tistih, ki so se za vedno vpisali v zgodovino. Britanska TV postaja Chanel 4 ga je uvrstila na seznam 100 najveličastnejših športnih dogodkov prikazanih na britanski televiziji, za takratno postaparthaitsko državo pa je pomenil nov začetek.

Clint Eastwood je ta trenutek ponovno oživel in moram priznati, da je bil "remake" skoraj tako vznemirljiv kot originial izpred 15 letih, saj so mi šle kar dlake pokonci.

Celozaslonsko zajemanje 25.1.2010 111539.jpg
Celozaslonsko zajemanje 25.1.2010 112736.jpg

PGA - producenti izbrali

Torej, sinoči so svoje nagrade podelili tudi producenti (nominiranci). Zelo presenetljivo je The Hurt Locker premagal Avatarja, ki je te dni potopil Titanik in postal najbolj donosen film v zgodovini! Kot vemo imajo producenti nekoliko rajši blockbusterje, kajti producent ni producent, če v filmu najprej ne vidi zaslužka in šele nato kulture. Zato sem nad rezultatom še toliko bolj presenečen. Statistika kaže, da je v zadnjih dvajsetih letih Akademija 13-krat nagradila isti film, kot pa producenti. Kadar pa sta se naslova razlikovala, so producenti v glavnem nagradili nekoliko bolj populistično usmerjene filme ala Apollo 13, Reševanje vojaka Ryana in Moulin Rouge. Le nekajkrat so nagradili manjšo produkcijo in sicer Igro solz, ki pa je postala velik tržni hit, saj je s proračunom 2 milijonov zaslužila kar 30x več ter Našo malo mis, ki je zaslužila 12x toliko kot je stala.

Celozaslonsko zajemanje 25.1.2010 102915.jpg Celozaslonsko zajemanje 25.1.2010 102938.jpg

Nagrado za animirančke so producenti podelili šele petič. Dobil jo je seveda Up!. V zadnjih štirih letih le Avtomobilčki po priznanju producentov, niso dobili tudi oskarja. Nagrado za dokumentarni film je sinoči odnesel The Cove o ilegalnem lovu na delfine, ki ostaja glavni favorit za oskarja. V televizijskih kategorijah so nagrade prejeli: Grey Gardens, 30 Rock in Mad Men.

Sanjači sanjajo sanjske sanje

Celozaslonsko zajemanje 25.1.2010 110821.jpg

Statistika ne laže: SAG vs. oskarji

Nagrajenci Screen Actors Gulda so znani. Kakšna pa je statistika, če te nagrade primerjamo z oskarji? Oskarja za najboljšo glavno moško vlogo je v zadnjih 15 letih dobilo 11 igralcev, ki so pred tem dobili nagrado združenja. Če pa dodamo še Benicia Del Tora, ki je nagrado SAG dobil za glavno, oskarja pa za stransko vlogo, potem je razlika zgolj v treh imenih. Izviseli so: Russell Crowe (Čudoviti um, ga je pa leto prej dobil za Gladiatorja), Daniel Day Lewis (Tolpe New Yorka) in Johnny Depp (Pirati s Karibov).

Pri igralkah je delež le nekoliko manjši. 10 dobitnic SAG nagrade je kasneje k sebi stisnilo tudi oskarja za glavno žensko vlogo. Oziroma 11, če štejemo da je Winsletova lani oskarja dobila za glavno, SAG pa za stransko. Štiri igralke, ki so razočarane odšle s podelitve oskarjev so: Jodie Foster (Nell, čeprav je do takrat dobila že dva oskarja in ji verjetno ni bilo tako zelo hudo), Annette Benning (Lepota po ameriško), Renee Zellweger (Chicago) in Julie Christie (Away From Her).

Celozaslonsko zajemanje 25.1.2010 14253.jpg

Stranski igralci? Le sedem tistih, ki so bili najboljši po mnenju kolegov je kasneje dobilo oskarja. Pri stranskih igralkah je razmerje 8/15.

Kakšna pa je povezava med najboljšim filmom po mnenju Akademije in najboljšo filmsko zasedbo po mnenju igralskega združenja? Sedem filmov ima obe nagradi: Zaljubljeni Shakespeare, Lepota po ameriško, Chicago, Kraljeva vrnitev, Usodna nesreča, Ni prostora za starce in Revni milijonar.

24. januar 2010

RIPORT: SAG Awards

Celozaslonsko zajemanje 24.1.2010 235110.jpg

"Oskarjevka Sandra Bullock!" Če bi mi pred letom (ali še pred dobrim mesecem) rekli, da bo ta simpatična kraljica romantičnih komedij kdaj nosila naziv Oskarjevka, vam ne bi verjel. A sedaj zgleda, kot da se bo prav to zgodilo. Sandy je sinoči namreč dobila tudi nagrado svojih kolegov in skoraj zakoličili rezultat Oskarjev. Ti dve nagradi sicer ne hodita vedno z roko v roki, a glede na to, da je pred tem že dobila Globus in nagrado kritikov, jo lahko upravičeno štejemo za resno kandidatko. A počakajmo, da vidimo s kom bo sploh nominirana. Še vedno upam, da se je Akademija zbudila in svoj glas oddala tudi za Tildo Swinton in Catalino Saavedra (rok za oddajo glasovnic prvega kroga se je iztekel včeraj). A ta kategorija ostaja še vedno najbolj odprta. Veliko bolj kot ostale tri igralske kategorije, ki so bile prav tako včeraj potrjene: Bridges, Waltz (še en miren in nekoliko sfilozofiran govor) ter Mo'Nique, ki je bila veliko bolj zbrana kot od prejetju Zlatega globusa. Prav nič bolj zbrana, oziroma še manj, je bila sinoči Drew Barrymore, ki ji je uspelo iz sebe spraviti še manj kot na Globusih. Še dobro, da se njena kategorija ne kvalificira za Oskarja, saj bi, če bi zmagala tam, v najboljšem primeru padla skupaj, v najslabšem bi se pa verjetno pokozlala, saj ji je bilo že sinoči, kot je dejala slabo. Pa res ni zgledala najboljše. :)

Celozaslonsko zajemanje 24.1.2010 40645.jpg
"aam, aam, ... ok, aaa..."

Daleč najbolj zabaven govor je imela častna nagrajenka, Betty White, ki se ji je dvorana kar dvakrat poklonila s stoječimi ovacijami (na začetku in na koncu). Zabavno "Zlato dekle" , ki v prostem času skrbi še za pomoči potrebne živalce, se je očitno pripravilo v naprej in v dvorani res izzvalo salve smeha.



Super-popularna glasbena nadaljevanka Glee je bila nepresenetljivo okronana s kipcem za najboljšo komično zasedbo, Mad Men je odnesel njeno resnejšo varianto. Baldwin je bil že tretjič oklican za naj komičnega igralca, Tina Fey pa je presenetljivo premagala Toni Collette in bila najbolj vesela, ker so ob tem spet zašpilili špico iz 30 Rock, saj njen mož (očitno avtor komada) za to vsakič dobi 50 centov. Najboljša igralska zasedba v filmu: Neslavne barabe, najboljši kaskaderji pa so bili v filmu Star Treck.
Najbolj cmerav govor bi pripisal Kevinu Baconu, ki ni mogel niti gledati svoje žene, saj bi sicer verjetno bruhnil v jok. Delno na njegov račun je šla tudi ena zabavnejših šal večera, za katero je bil zaslužen Ray Romano, ki je s Kyro Sedgwick podelil eno od nagrad.

Celozaslonsko zajemanje 24.1.2010 235944.jpg
Ray: "Kyra, if you divorced Kevin Bacon and married Jon Hamm, you know what your new name would be?" Kyra: "Kyra Sedgwick"

Zvezde zbrane v Shrine Auditoriumu, ki so tokrat ostale suhe - ne le zaradi lepega vremena, temveč tudi zaradi šotora, ki so ga organizatorji preventivno postavili nad rdečo preprogo - so se na sproščeni podelitvi vidno zabavale in hrane ter pijače je bilo očitno veliko, čeprav med celotno podelitvijo nisem ujel niti enega, ki bi si jo s krožnika nesel v usta. Cel Hollywood je očitno na dieti (če izvzamemo Gabourey Sidibe in Mo'Nique) in to se tudi pozna . Ste videli Helen Mirren? Pri svojih 64ih še vedno hudičevo sexy!

Celoten seznam nagrajencev in nominirancev lahko vidite na uradni strani igralskega združenja SAG, ki šteje več kot 120.000 članov. Cel večer so poudarjali kako zelo so te nagrade pomembne, saj jih kolegi podeljujejo kolegom in kako ponosni so na svoj poklic. Na koncu je vse skupaj izpadlo že skoraj osladno. Z lepim kolažem so se poklonili tudi v preteklem letu umrlim kolegom, čeprav ne vem zakaj so vanj uvrstili tudi Michaela Jacksona - zaradi vloge strašila v zelo slabo sprejetem mjuziklu The Wiz?

Naslednja postaja: podelitev producentskih nagrad. Še nocoj.

23. januar 2010

Jean Simmons (1929 - 2010)

Stara točno 80 let je za pljučnim rakom umrla britanska igralka Jean Merilyn Simmons. Kariero je začela v domačih filmih pred in med drugo svetovno vojno, nato pa nadaljevala v Hollywoodu. K njenemu uspehu je nedvomno veliko pripomogla vloga Ofelije v Hamletu režiserja in igralca Lawrenca Olivierja, ki je leta 1949 dobil štiri Oskarje, tudi za najboljši film, Simmonsova pa je prejela svojo prvo nominacijo. Druga je sledila več kot dve desetletji kasneje za glavno vlogo v drami The Happy Ending, kjer jo je režiral njen drugi mož, Richard Brooks. Upodobila je gospodinjo srednjih let, ki v iskanju same sebe zapusti družino in odide pravljici naproti.

hamlet1949_jean_simmons_12.JPG Celozaslonsko zajemanje 23.1.2010 145724222-1.jpg

Videli smo jo še v vlogi mlade princese, ki je nato postala kraljica Elizabeta I (Young Bess), kjer je njeno mati Anne Boleyn, upodobila Deborah Kerr. Zlati globus je dobila leta 1956 za vlogo v romantičnem mjuziklu Guys and Dolls, Josepha L. Mankiewicza. V njem sta ji družbo delala Frank Sinatra in Marlon Brando, ki jo poskuša spraviti na zmenek in tako dobiti stavo. V še enem Brooksovem filmu, Elmer Gantry, je bila redovnica, ki poskuša na pravo pot spraviti prevaranta (Burt Lancaster je bil nagrajen z Oskarjem), v Spartacusu je bila lepa sužnja Varinia, zaljubljena v Kirka Douglasa, gledali pa smo jo tudi v seriji Zvezdne steze kot admiralko Norah Satie. A večina izmed vas se je verjetno najbolj spomni kot pridno mamo Fee v nepozabni nadaljevanki Pesem ptic trnovk za vlogo katere je bila nagrajena z Emmyjem.

Celozaslonsko zajemanje 23.1.2010 200409.jpg Celozaslonsko zajemanje 23.1.2010 210904.jpg Celozaslonsko zajemanje 23.1.2010 205624.jpg
Celozaslonsko zajemanje 23.1.2010 204154.jpg Celozaslonsko zajemanje 23.1.2010 204406.jpg mo06.jpg

Omenimo še vlogo razvajene Estelle v Great Expectations Davida Leana ter eksotične domorodkinje iz Himalaje v Black Narcissus. Bral sem tudi o govoricah, da naj bi ji William Wyler ponudil vlogo princese Ann v Rimskih počitnicah, vendar jo Howard Hughes, njen takratni nadrejeni, od tega odvrnil.

Kaj nas čaka na Oskarjih?

Ok, do Oskarjev je res da še več kot mesec dni in niti nominiranci še niso znani. A po lanski reformi prireditve vsi že ugibajo kako se bosta letos obnesla Alec Baldwin in Steve Martin. Nenavaden voditeljski par, ki pa bi znal najbrž kar dobro funkcionirati. Martin se je v vlogi gostitelja te podelitve že dvakrat preizkusil. Ne bom rekel, da me ni zabaval, vendar tudi ne bom rekel, da sem bil grozno navdušen nad njegovo predstavo. Zame je še vedno eden in edini - Billy Crystal.

Celozaslonsko zajemanje 23.1.2010 20053.jpg

Kakorkoli že, v javnost so že pricurljale nekatere podrobnosti z letošnje, 82., podelitve teh najprestižnejših filmskih nagrad. Predvsem je večino zanimalo ali se bo stil podeljevanja igralskih nagrad, kakršnega smo videli lani, obdržal. In odgovor je: da, do neke mere. Nominirance bo še vedno predstavilo pet različnih oseb, ki pa ne bodo nujno pretekli zmagovalci v tej kategoriji temveč njihovi zelo dobri prijatelji. Pri tem sklepam, da mislijo organizatorji povabiti njihove slavne prijatelje, ne pa nekoga, ki gre s Sandro Bullock v savno ali z Jeffom Bridgesom na pir. Ne vem še, če sem nad to idejo povem navdušen, ker se mi je zdela lanska zelo posrečena, saj smo imeli na odru priliko videti nekatere že skoraj pozabljene obraze (Eva Marie Saint, Joel Grey). Bomo videli kako bo izpadlo.

Druga stvar, ki prav tako ni več skrivnost - ples in petje bo ostalo. Tako lahko vsaj sklepamo po uradnem razpisu Akademija, v katerem poziva mlade med 18 in 30 letim naj se udeležijo plesne avdicije in si tako zagotovijo mesto v mega otvoritveni točki letošnjih Oskarjev.

In že tako dolga podelitev utegne biti letos še nekoliko daljša, če bodo želeli dostojno predstaviti vseh deset nominiranih filmov. Spomnimo, to številko so uvedli ker bo v kasnejših letih dala lepši pregled filmske sezone (neuradno pa zato, da bi z nominiranimi blockbusterji pritegnili več gledalcev) in kot primer navedli daljno leto 1939, ki je bilo s tega stališča res nekaj posebnega. A bojim se, da izbrali eno najmanj primernih sezon, da bi podkrepili svojo teorijo. Letos sam ne vidim niti pet zares dobrih filmov, kaj šele deset. Bodo nominirali Star Trek?

In podeljevalci? Že pred tedni je prišla na plan sicer nepotrjena novica, da naj bi producenti zahakljali režiserka bisera, Almodvarja in Tarantina. Lepa poteza. Precej manj sem navdušen nad menda skoraj gotovo udeležbo ene najsvetlejših zvezd (enodnevnic?) ta hip - volkodlaka, ki je obnorel 99,9% vseh svetovnih najstnic, Taylorja Lautnerja. Gledanost pri mlajših gledalcih bo zagotovo višja, vendar mislim, da s takimi vabili močno posegajo v kredibilnost podelitve. Radi jo namreč promovirajo kot elitni dogodek za filmsko smetano, vabijo pa instant zvezde kot so bili že v lanskem letu Zac Efron, Amanda Seyfried in Robert Patterson, namesto npr. Jane Fonda, Sally Field, Faye Dunaway, Gena Hackmana, Jessice Lange, Tommyja Lee Jonesa, Dianne Wiest, Maggie Smith, Vanesse Redgrave, Roberta Redforda... in še vrste drugih legendarnih bitij, ki jih na Oskarjih že leta nisem videl. Liz Taylor je verjetno preveč bolna, ampak to bi bila res senzacija!