Pred nekaj leti sem gledal enega najboljših in meni najljubših danskih filmov. Letos sem gledal njegov ameriški klon. Pravzaprav mi izvirnik ni ostalo kaj dosti v spominu, razen osnova zgodbe in dejstva, da je film dober. Res dober. Tako sem se remejka lotil z nekakšno distanco, saj takile poskusi predelave evropske (ali, če želite, svetovne) kinematografije v hollywoodsko, radi spodletijo. A bil sem prijetno presenečen nad rezultatom.
Režiserka in so-scenarista Susanne Bier si je z dramo Brata vtrla pot na svetovno filmsko sceno. Kasneje je posnela še en odličen danski izdelek, Po poroki, nominiran za tujejezičnega oskarja in dramo Things We Lost in the Fire z oskarjevcema Halle Berry in Beniciem Del Torom. Ta scenarij sicer ni njeno delo, a zgodbi sta si na nek način podobno. Govori o romanci med pravkar ovdovelo žensko in moževim najboljšim prijateljem medtem, ko so vezi v prvem filmu veliko intimnejše. Žena danskega vojaka, ki je po strmoglavljenju helikopterja v Afganistanu proglašen za mrtvega, se med mučnim žalovanjem nekoliko preveč zbliža s "pokojnikovim" bratom. Ko se ta, rešen iz talibanskih krempljev vrne domov, z dušo polno travm, novo nastalo vez med njegovo sexy ženičko in bratom takoj opazi.
V glavnih vlogah zakoncev evropske različice nastopata mednarodno priznana igralca Ulrich Thomsen in Connie Nielsen, ki skupaj z Nikolajem Lie Kaasom (lani smo ga gledali kot morilca v Angelih in demonih) tvorita odličen ljubezenski trikotnik. Ameriška zasedba se mi zdi nekoliko manj posrečena. Jake Gyllenhaal je bil sicer dobra izbira, kar pa ne morem ravno trditi za Natalie Portman in Tobeyja Maguirja. Oba sta se mi zdela bolj kot študentski par, ne pa zakonca z dvema otrokoma. A sexy Natalie se je kljub temu odlično znašla, bivši Spiderman pa me nikakor ni mogel prepričati, da v prostem času nase ne navleče kombinezona iz lateksa :) Torej se mi zdi nominacija za zlati globus povem neupravičena. Prej bi jo dal Portmanovi. Kakšnih drugih nagrad za tole zasedbo sicer ne pričakujem, kot tudi ne za sam film, saj se rimejke, če jih ne posname ravno Scorsese, pač ne nagrajuje. Morda bo še kakšna nominacija padla za pesem Winter, ki jo je za film odšpilala skupina U2. Leta 2003 so že bili nominirani za komad iz zgodovinske drame Tolpe New Yorka, a jim je oskarja takrat odnesel Eminem.
U2 - Winter
Če imate priložnost si le poglejte dansko verzijo, sicer pa boste, tokrat za spremembo, veliko lepega našli tudi v ameriški. Konec koncev je ni režiral "kar en", temveč 6-kratni nominiranec za oskarja (3x kot scenarist, 2x kot režiser in 1x kot producent), Jim Sheridan.
U2 - Winter
Če imate priložnost si le poglejte dansko verzijo, sicer pa boste, tokrat za spremembo, veliko lepega našli tudi v ameriški. Konec koncev je ni režiral "kar en", temveč 6-kratni nominiranec za oskarja (3x kot scenarist, 2x kot režiser in 1x kot producent), Jim Sheridan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar