30. avgust 2010

62. podelitev emmyjev

Ja sinoči se je v LAju spet zbrala smetana televizijskih zvezd, da bi izbrali najboljše kar so v zadnjem letu posneli. O splošni kakovosti ne morem soditi, ker res nimam časa, da bi celo leto sedel pred tv-jem. Navadno si pogledam samo nominirance v kategorijah tv filmov in mini-serij - ostali pa se itak več ali manj letno ponavljajo. Začnimo torej s temi: Tom Hanks je kot producent serije The Pacific ponovno prepričal Ameriško televizijsko akademijo, ki je izdelku sicer namenila osem emmyjev - njegove obuditve ameriške zgodovine skupaj s Spielbergom so tako že legendarne: predlani sta bila nagrajena za biografijo o Johnu Adamsu, leta 2002 pa za serijo o evropskem delu druge svetovne vojne, Band of Brothers. Leta 1998 je Hanks dobil še emmya za mini-serijo From the Earth to the Moon o osvajanju Lune.

Za najboljši film je bil pričakovano izbrana HBOjeva stvaritev Temple Grandin o avtistični osebi z briljantnim umom, ki jo je suvereno upodobila prav tako nagrajena Claire Danes. Akademija je filmu izkazala precej ljubezni, saj je skupaj dobil kar sedem kipcev, tudi za režijo in dva stranska igralca: očarljiva Julia Ormond (pričakovana in zasluženo) ter David Strathairn (nekoliko manj pričakovano in zasluženo). Povabljena je bila tudi Temple Grandin, ki se je ceremonije udeležila v svečani kavbojski opravi in veselo vstajala in mahala vsakič, ko je kdo od "njenih" stopil po nagrado. Simpatično.

TG_CD_emmy.jpg sofia_v_emmy.jpg pacino_emmy_2010.jpg

O drugih nagrajencih pa bolj na kratko: verjetno ste že slišali, da je seriji Mad Men uspelo sneti tretjega emmyja zapored - torej vse od kar so na sporedu, ter da tega v četrtem poizkusu ni uspelo humoristom iz 30 Rock. In ne, ni jih premagala super popularna serija Glee (ta je dobila le štiri nagrade), temveč Modern Family. O vsebini vem bolj malo, nisem pa spregledal ene od igralk, super sexy Sofie VergaRRRa za katero sem se na trenutke bal, da se bo sesedla pod težo svojih bomb :). Druge sexy bejbe, ki so sinoči dobile precejšen delež moje pozornosti so seveda Eva Longoria, že omenjena kraljica večera Claire Danes in večno mlada Betty White. Stara je za svoja leta neverjetno nabrita in zabavnejša od gostitelja Jimmyja Fallona. Ta me je nasmejal le v točki posvečeni izpetim serijam: 24, Law & Order in Lost - kjer je bil precej posrečen Elton John za raza klavirjem, dobro pa je interpretiral tudi Billija Joa Armstronga, frontmena Greendayev. Ostale fore so bile brezvezne - da sploh ne omenim citirana twittov. WTF was that??!

JF_emmy_elton_john.jpg

Največ smeha je spet pobral Ricky Gervais, ki ga organizatorji povabijo že vsako leto. Še več, njegovo prihod na oder najavljajo že vmes z napisi na ekranu: "Ricky Gervais in 9 1/2 minutes". Hehe, dobro vedo kako si povišati ratinge. In seveda Gervais spet ni razočaral, čeprav je v bistvu le recikliral svojo šalo o pitju alkohola med prenosom v živo. To si je sedaj privoščil že ne nekaj podelitvah, tokrat pa je poskrbel še za goste in jim pivo dostavil kar v dvorano, da bi se lahko sprostili kot tisti na zlatih globusih. Menda je bilo sicer brezalkoholno, a fora je povsem uspela.



Smešen je poskšual biti tudi George Clooney, ki je dobil humanitarno nagrado za svoj izrabo televizije za pomoč žrtvam naravnih katastrof po vsem svetu, a mu sploh ni uspelo. Množico, ki mu je poklonila stoječe ovacije je nagovoril, naj tega ne počne ker se mu potem zdi, kot da je bolan, vendar tega en ve, oni pa... kar neki... kot da so samo na smrt bolni deležni te časti.

Večer v Nokia Centru je bil res dolg in zahvalni govori povsem neizvirni. Večina je omenila mame in soproge v slogu "I love you more than baisball!", ko je bilo potrebno zapustiti oder, pa se skoraj nihče ni zauskal na pravo stran, tako da so imele spremljevalke precej težav z usmerjanjem zbeganih dobitnikov. Kyra Sedgwick, ki je v petem poizkusu končno dobila svojega prvega emmyja, pa je bila tako raztresena, da se ji je zdel mikrofon tako nizko, da je nihče ne bo slišal. Tudi če ne.... ja res je bila dolga noč, katere konec je bilo veliko lažje dočakati ob flaški pira. Ane, Susan? :)

sarandon_pivo_emmy.jpg

28. avgust 2010

8KA: Košarkarski filmi

Košarka je nedvomno eden najbolj popularnih skupinskih športov na svetu. Danes velja, da jo je leta 1891 izumil doktor James Naismith, športni profesor iz Springfielda v ameriški zvezni državi Massachusetts, ki je tako hotel ob deževnih dnevih zaposliti svoje študente. Menda se je zgledoval po igrah Majev in Aztekov, ki so žoge sicer metali skozi vertikalno postavljene kroge, sam pa je uporabil košare za breskve. Te so sprva obdržale dno, kar se je kmalu izkazalo za nepraktično. Prva tekma je bila odigrana 21. decembra 1891, z nogometno žogo in devetimi igralci v vsaki ekipi.
Popularna igra se je kmalu razširila po Ameriki, z izbruhom prve svetovne vojne pa so jo vojaki ponesli v svet. Prva profesionalna liga je bila ustanovljena že leta 1889, vendar je, kot številne njene naslednice, kmalu tudi zapadla. NBA (sprva imenovana Basketball Association of America (BAA)) je nastala po drugi svetovni vojni, danes pa jo vsako leto spremlja na milijone ljubiteljev košarke.
Kmalu zatem, leta 1950, je bilo v Argentini prirejeno prvo svetovno prvenstvo, ki so ga dobili domačini. Trenutno se tri države ponašajo s tremi naslovi svetovnih prvakov: ZDA, bivša Sovjetska Zveza in bivša Jugoslavija, ki je prvič osvojila ta naziv pred štirimi desetletji v ljubljanskem Tivoliju.
Danes se v Turčiji pričenja že 16. svetovno prvenstvo v košarki, na katerem se bo pomerilo 24 reprezentanc, med njimi tudi Slovenska. Če vam številni neposredni prenosi in ob-turnirsko dogajanje še vedno ne bo dovolj, si lahko vmes pogledate katerega od spodnjih filmov s to tematiko, ki sem jih izbral.

Hoosiers (1986)_heckman.jpg White Men Cant Jump (1992)_woody.jpg
Above the Rim 1994_pac.jpg Hoop Dreams (1994).jpg
Space Jam (1996)_jordan.jpg He Got Game (1998)_denzel.jpg
Coach Carter (2005)_samuel.jpg Glory Road (2006).jpg

Hoosiers (1986) | režija: David Anspaugh
Veliko je zgodb, ko ekipo prevzame nov trener in jo popelje med zvezde. No, tale je prav taka, vendar vseeno nekaj posebnega: je namreč resnična. Oziroma sloni na resničnih dogodkih, če smo natančni. Postavljena je v petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je majhna srednja šola iz Indiane zmagala na državnem prvenstvu. Gene Hackman je bil njihov trener, Dennis Hopper pa njihov zapiti bivši trener, ki si je s to vlogo pridobil edino igralsko nominacijo za oskarja v karieri.

White Men Can't Jump (1992) | režija: Ron Shelton
Stereotip o premoči temnopoltih košarkarjev nad belopoltimi je bil glavna tema te odlične komične drame, ki ga je izvrstno izkoristil glavni junak Billy Hoyle (Woody Harrelson) in z navidezno nesposobnostjo sklepal stave in nato od svojih žrtev pobral denar, da bi izplačal rubežnike. A kmalu spozna, da s črnci ni šale, ko mu Sidney Deane (Wesley Snipes) vrne milo za drago. Gliha vkup štriha pravijo in tako sta tale dva junaka združila moči in z nadaljnjim odiranjem lahkovernežev dokazala, da je tudi v ulični košarki veliko denarja.

Above the Rim (1994) | režija: Jeff Pollack
Kyle Lee Watson je obetaven srednješolski košarkar s precej problemi in puberteto. Ko se spre s trenerjem se pridruži tolpi razvpitega Birdia (igra ga še bolj razvpiti Tupac Shakur), ki naj bi mu omogočil lažje napredovanje in vpis na želeno fakulteto. A kmalu spozna, da si njihove družbe ne želi, vendar je pot nazaj zelo nevarna.
Bolj kot sama zgodba, mi je ostal v spominu eden zadnjih prizorov, v katerem je Tupac dokaj nazorno ustreljen, kar se je nekaj let kasneje tudi zares zgodilo.

Hoop Dreams (1994) | režija: Steve James
V dokumentarcu spremljamo dva mlada košarkarska upa s sanjami o uspešni karieri na parketu. Najstnika Williama Gatesa in Arthurja Ageeja sicer nista nikoli igrala v NBA, temveč sta le primera mnogih sanj, ki jim ne uspe premagati ovir kot so ekonomske in družinske težave, šolanje ter rasna nestrpnost. Izdelek je dobil odlične ocene kritikov, Ameriška filmska akademija pa ga ni nominirala za najboljši dokumentarec temveč samo za montažo. Javno ogorčenje je prililo vodstvo, da je naredilo revizijo glasovanja v tej kategoriji in nato spremenilo pravila, tako da sedaj nominirance lahko izbirajo samo člani Akademija, ki delajo na področju dokumentarnega filma.

Space Jam (1996) | režija: Joe Pytka
Košarki sijaj dajejo odlični igralci, ki z neverjetnimi spretnostmi premagajo nasprotnika in očarajo gledalca. Med najsvetlejšimi zvezdami v košarkarski zgodovini je gotovo Michael Air Jordan, ki je v dresu moštva Chicago Bulls v 80ih in 90ih predstavljal simbol lige NBA in vzor vsakemu mlademu basketašu. Ko se je po treh zaporednih osvojenih naslovih NBA prvaka, leta 1993 poslovil od košarke, da bi igral baseball, nikomur ni bilo nič jasno. A kmalu je bil nazaj in z Bullsi osvojil še tri zaporedne naslove. Aktualno dogajanje so takrat spretno izkoristili pri studiu Warner Bros. in posneli film o možnem razlogu za njegovo vrnitev. Jordan (odigral je kar samega sebe), naj bi navdih spet našel pri Looney Tunesih, ki so ga prisli, da jim pomagal premagati nezemljane, ki jih bodo sicer kot sužnje odpeljali na svoj planet. Kritiki niso bili najbolj navdušeni, gledalci pa so drli v kinodvorane in filmu prinesli dobrih 230 milijonov dolarjev.

He Got Game (1998) | režija: Spike Lee
Jesus Shuttlesworth (Ray Allen) je eden najuspešnejših mladih igralcev, ki ga zase hoče praktično vsaka univerza. V tednu, ko se mora dokončno odločiti katero ponudbo bo sprejel in ga vsi morijo z vprašanji in nasveti, se prikaže še dolgo zaprti oče (Denzel Washington). Če mu uspe prepričati sina, da se vpiše na točno določeno univerzo, mu je obljubljena predčasna svoboda. A to ne bo lahko, saj ga sin sovraži.

Coach Carter (2005) | režija: Thomas Carter
Še ena resnična zgodba. Tokrat o trenerju na srednji šoli v Richmondu v Kaliforniji, Kenu Carterju (Samuel L. Jackson), ki je zaradi slabega učnega uspeha prepovedal igrati praktično celotni košarkarski ekipi.

Glory Road (2006) | režija: James Gartner
In še ena resnična zgodba, ki se je vpisala ne le v košarkarsko, temveč tudi v ameriško (in s tem svetovno) zgodovino. Leta 1966, ko je bila rasna diskriminacija še vedno močno zasidrana v zavesti ameriškega naroda, je trmastemu trenerju Donu Haskinsu uspelo popeljati pretežno temnopolto (zaradi tega smatrano kot manj inteligentno in sposobno) ekipo do naslova prvaka lige NCAA ameriških univerz. Temnopolti igralci so, če sploh, do takrat igrali le po nekaj minut in nikoli v prvi postavi, zato je njihova zmagala pomenila velik korak v boju prosti rasizmu, še posebej na bolj konzervativnem jugu kjer so študirali.

27. avgust 2010

CAMEO: Oliver Stone (Wall Street)

wall_street_cameo-stone_oliver.JPG

Drama Wall Street iz leta 1987 velja za enega boljših izdelkov Oliverja Stona, ki je letos dobil tudi svoje menda zelo solidno nadaljevanje Wall Street: Money Never Sleeps. Medtem, ko režiser prikaže vrvež na newyorški borzi, kjer je zaposlen tudi glavni junak Bud Fox (Charlie Sheen), lahko v kolažu podob in posnetkov opazimo tudi njegov obraz, ki poskuša z mrzličnim nakupom ali prodajo svojega deleža še en dan zaključiti v zelenih številkah.

26. avgust 2010

EMMY 2010: Glavni igralci v tv-filmih/mini-serijah

glavna moska vloga_emmy2010-1.jpg

Med nominiranci za najboljšega glavnega igralca v tv filmu ali mini-seriji so sami znani obrazi. Med njimi letošnji oskajrevec Jeff Bridges, ki je v komični drami A Dog Year upodobil moškega v krizi srednjih let z norim psom. Ian McKellen je za emmya nominiran že petič, tokrat kot vodja skrivnostnega kraja The Village v šest-delni mini-seriji The Prisoner, sicer priredbe istoimenske britanske serije it 60ih. Soigralca v politični drami The Special Relationship sta se odlično odrezala kot ameriški predsednik Bill Clinton (Dennis Quaid) in britanski premier Tony Blari (Michael Sheen ga je upodobil že tretjič), vendar bo po mojem mnenju emmyja domov odnesel Al Pacino za izjemno interpretacijo doktorja Jacka Kevorkiana v biografiji You Don't Know Jack o zdravniku, ki je pomagal umreti številnim trpečim bolnikom. Pacino je tudi edini izmed peterice, ki ga je Ameriška akademija za televizijo v preteklosti že nagradila - leta 2003 je emmyja dobil za vlogo v zelo hvaljeni mini-seriji Angels in America.

glavna zenska vloga_emmy2010-1.jpg

Poleg Pacina je Maggie Smith edina izmed dvajsetih igralcev v štirih kategorijah tv filmov in mini-serij, ki emmyja že ima. Oba sta tudi na elitnem seznamu ljudi, ki so osvojili trojno igralsko krono (vse tri najpomembnejše igralske nagrade). Tokrat je prepričala kot ženska v boju s svojimi spomini v drami Capturing Mary. Ta je nekakšno nadaljevanje filma Joe's Palace v katerem Smithova sicer ni igrala. Oba izdelka sta bila v Veliki Britaniji predvaja že pred tremi leti, v ZDA pa očitno šele v tej sezoni. Njena konkurenca vključuje še eno britansko damo, Judi Dench, ki je ponovno nominirana kot Miss Matty Jenkyns v seriji Cranford, Hope Davis kot nekdanjo ameriško prvo damo Hillary Clinton v že omenjenem političnem filmu The Special Relationship ter Joan Allen kot naslovno junakinjo biografije o ameriški umetnici Georgii O'Keeffe. Svoj denar pa bi stavil na 31-letno Claire Danes, ki je zelo suvereno upodobila avtistično in na svoj način zelo nadarjeno Temple Grandin v istoimenskem filmu.

25. avgust 2010

Ponudba

boter_ponudba ki je ne bo zavrnil.jpg
"I'm gonna make him an offer he can't refuse."

23. avgust 2010

Po oskarja iz groba

Število ljudi, ki so bili po smrti nominirani za oskarja ali ga celo dobili, sploh ni majhno. Zgodovina beleži kar 58 že pokopanih nominirancev, od tega jih je kipec 14 tudi prejelo. V to številko niso všteti štirje, ki so po smrti dobili tehnične, častne ali posebne nagrade

"Rekorder" na tem področju je Howard Ashman, ki je bil po svoji smrti nominiran kar štirikrat. Leta 1992 najprej za tri različne pesmi iz risanke Lepotica in zver, naslednje leto pa še za pesem iz Aladdina. Enega izmed njih je tudi dobil, kar je bil njegov drugi kipec. Prvega je dobil za pesem "Under the Sea" iz risanke Mala morska deklica, ko je bil še živ.
Kar trikrat je bil po smrti nominiran scenograf William Horning. In sicer leta 1959 za Gigi, ter leta 1960 za Ben-Hur in Sever, severozahod. Od tega je dve nagradi tudi dobil in postavil svojevrsten rekord, saj je to največje število po smrti osvojenih oskarjev v zgodovini. Po trikrat sta bila posthumno nominirana tudi kostumografinja Gile Steele in skladatelj Jerome Kern.

Čisto prvo posmrtno nominacijo so pravzaprav podelili že na prvi ceremoniji leta 1929. Takrat sicer še ni bilo nominacij v takšni obliki kot danes, vendar so tisti, ki niso dobili oskarja, namesto tega domov odnesli plaketo. Med takratnimi dobitniki le te je bila tudi scenaristka filma The Private Life of Helen of Troy, Gerald Duffy, ki je umrla slabo leto prej. Leto zatem naj bi bila nominirana igralka Jeanne Eagels za film The Letter. Nominacija sicer ni uradna, prav tako "drugo uvrščeni" niso dobili plakete, vendar je iz arhivov Akademije razvidno, da so pred podelitvijo razpravljali o možnih nagrajencih, med katerimi je bila tudi Eagelsova.

Celozaslonsko zajemanje 14.7.2010 231552.jpg Celozaslonsko zajemanje 14.7.2010 231700.jpg

Prva prava uradna posthumna igralska nominacija pripada Jamesu Deanu, ki je bil leta 1956 nominiran za Vzhodno od raja, leto kasneje pa še za Velikana. Skupno je bilo v igralskih kategorijah posthumno nominiranih sedem oseb. Poleg že omenjenih Jeanne Eagels in Jamesa Deana, še: Spencer Tracy za Guess Who's Coming to Dinner (1968), Ralph Richardson za Greystoke: The Legend of Tarzan, Lord of the Apes (1985) in Massimo Troisi za Il Postino leta 1996. Slednji je bil nominiran tudi za scenarij. Edina dobitnika igralskega oskarja po smrti pa sta Peter Finch za Network (1977) in Heath Ledger za Viteza teme (2009).

Morda še veste, da je Akademija lani posthumno nominirala tudi preminuli filmski legendi, Sydneyja Pollacka in Anthonyja Minghello, ki sta bila oba producenta drame Bralec. V zahvalnem govoru se ju je spomnila tudi najboljša igralka, Kate Winslet.

Celozaslonsko zajemanje 14.7.2010 232047.jpg

Leta 1973 je prišlo do posebnega pripetljaja. Oskarja za glasbo je namreč dobil Chaplinov film Limelight, ki so ga posneli že dvajset let prej. Ker je bil Charles Chaplin dolga leta izgnan iz ZDA zaradi domnevnega simpatiziranja s komunizmom, film tam takrat ni bil predvajan. Ko pa je bil, ga je Akademija morala upoštevati. Kasneje so pravilo spremenili, tako da filmi starejši od dveh let ne morejo biti nominirani. Takrat sta bila za glasbo poleg Chaplina nagrajena še Raymond Rasch in Larry Russell, ki sta oba že umrla.
Med znanimi ljudmi, ki so po smrti dobili oskarja je tudi Walt Disney, ki je bil leta 1969 nagrajen za kratko risanko Winnie the Pooh and the Blustery Day. To je bil njegov že 22. in zadnji oskar.
Leta 1993 je nagrado Jeana Hersholta za delo na humanitarnem področju dobila legendarna Audrey Hepburn. 20. januarja 1993, le nekaj dni po objavi, da bo prejela nagrado je Hepburnova umrla za rakom. Na podelitvi je kipec sprejel njen sin, Sean H. Ferrer.
Edwardu G. Robinsonu je Akademija leta 1973 namenila častnega posthumnega oskarja, Douglas Fairbanks pa je leta 1940 dobil posebno nagrado za doprinos k filmski industriji kot prvi predsednik Akademije.

21. avgust 2010

Jack Dawson & Rose DeWitt Bukater

Titanic (1997) | Leonardo DiCaprio & Kate Winslet

On je ameriški revež, ki diha s polnimi pljuči in si na pokru priigra karto za vožnjo z najprestižnejšo čezoceansko ladjo tistega časa. Ona je članice britanske visoke družbe, ki jo mati prisili v zaroko z bogatim Philadelphijčanom, da bi si rešili ugled, saj jima je pokojni oče in mož zapustil le dolgove.

titanic_jack_rose.jpg


Celine Dion - My Heart Will Go On


Jack in Rose se srečata na krmi Titanika, ko jo on odvrne od poskusa samomora. Na istem kraju dve noči kasneje skupaj z ladjo potoneta v mrzel Atlantik. Ostalo je zgodovina. Še vedno eden najbolj gledanih in drugi najdobičkonosnejši film vseh časov, ki bo v kratkem menda dobil tudi svojo 3D rezličico, je na 70. podelitvi oskarjev prejel 11 zlatih kipcev, kar ga skupaj z Ben-Hurom in zadnjim delom trilogije Gospodar prstanov uvršča v sam vrh. DiCaprio in Winsletova sta si s tema vlogama prislužila nesmrtnost na filmskem platnu, kjer sta ponovno združila moči šele dvanajst let kasneje v Krožni cesti. Na slednjega lahko gledamo tudi kot na odgovor, kakšna bi bila zgodba o Jacku in Rose, če Titanik tiste usodne noči aprila 1912 ne bi trčil v ledeno goro.

20. avgust 2010

EMMY 2010: Stranski igralci v tv-filmih/mini-serijah

Najprej vrzimo uč na najboljših pet stranskih igralk v televizijskih filmih in mini-serijah. Po dva filma imata v ognju kar dve kandidatki v tej kategoriji. Julia Ormond in Catherine O'Hara sta v drami Temple Grandin upodobili mamo in teto naslovne junakinje, sicer avtističnega vendar na svoj način zelo bistrega dekleta. Slednja ima sicer tako malo prizorov, da ne vem komu je nominacija namenjena: njej ali neposredno filmu, ki bo verjetno snel svojega emmyja. Druga nominiran dvojica je iz filma You Don't Know Jack o zloglasnem "zdravniku Smrt", ki je pomagal številnim bolnim, da so si sami vzeli življenje in se rešili muk. Susan Sarandon je odigrala njegovo zaveznico in kasneje tudi pacientko, Brenda Vaccaro pa sestro in sodelavko.
Kathy Bates je nominirana v mini-seriji Alice, futuristični ZF adaptaciji klasične otroške pravljice Alica v čudežni deželi, kjer je odigrala zlobno srčno kraljico. Ker ima veliko več prizorov kot ostale štiri nominiranke bi jo to lahko kvalificiralo kot zelo možno kandidatko za zmago. Njena vloga ni tako zelo slaba kot je sama serija, ki pa je verjetno ni videlo prav veliko akademikov. Moja druga izbira bi bila Ormondova.

emmy_stranska_igralka_miniserija_tv-film.jpg
stranska_moska_vloga_emmy_mimi-serija_tv_film_2010.jpg

Poglejmo sedaj še fante. Dva izmed njih sta del ekipe že zgoraj omenjenih filmov: David Strathairn je bil srednješolski učitelj avtistične Temple Grandin, John Goodman pa tesen prijatelj in pomočnik doktorja Kevorkina. Patrick Stewart je v nekoliko modernejši adaptaciji Shakespearovega Hamleta odigral Klavdija, Jonathan Pryce pa je bil bogati vdovec, ki se po ženini smrti vrne v zakotno, a prisrčno angleško vasico Cranford. V še eni ekranizaciji romana Jane Austin, Emma, je Michael Gambon suvereno odigral (pre)skrbnega očeta glavne junakinje in se mi zdi, da je do emmyja najbolj upravičen. A presenečenje se lahko skriva v kateremu koli drugemu kandidatu.

18. avgust 2010

Love and Other Drugs

Prvič jima ni uspelo, ker je on več časa preživel s svojim kavbojskim "kolegom" kot pa z njo. :) Po Gori Brokeback pa sta se Jake Gyllenhaal in Anne Hathaway odločila, da dasta filmski ljubezni še eno priložnost. Tokrat sta oba precej svobodnega duha, ki z veseljem letata od cveta do cveta in se bojita večjih obveznosti.



Komična drama je nastala po romanu Hard Sell: The Evolution of a Viagra Salesman avtorja Jamieja Reidyja, njen naslov pa je povezan s poklicem glavnega junaka - marketinškega zastopnika velike farmacevtske korporacije, ki prodaja tablete za povečanje spolne moči. A kmalu spozna, da je najmočnejša tableta ljubezen.

Oba glavna igralca sta že bila nominirana za oskarja, nekaj kritikov pa pravi, da bo vsaj Annie letos zagotovo znova sedela v Kodakovi dvorani in kipec zalo verjetno tudi dobila. Te trditve pa menda ne slonijo zgolj na zgornjem napovedniku. Kakorkoli že, Hathawayjeva si ga vsekakor zasluži saj je od Princeskinega dnevnika izjemno napredovala in danes sodi med najbolj iskane igralke v Hollywoodu. Glede na videno sicer nimam občutka, da je v filmu kaj oskarjeveskega materiala saj bolj spominja le še na eno komično romanco iz tovarne sanj. A morda le ne bo tako rožnato, saj je film režiral Edward Zwick, avtor bolj akcijskih izdelkov Poslednji samuraj in Krvavi diamant.

15. avgust 2010

EMMY 2010: Tv film

Endgame
Britanski politični film o zadnjih letih apartheida v južnoafriški republiki in dogodkih, ki so vodili do prvih demokratičnih volitev v tej državi. Skrivna pogajanja je spodbujala britanska zlatarska družba z velikimi interesi na tem politično nemirnem območju.

endgame_2009.jpg Georgia OKeeffe 2009.jpg

Georgia O'Keeffe
Biografija o priznani ameriški modernistični slikarki iz prejšnjega stoletja Georgii O'Keeffe in njenem soprogu, fotografu Alfredu Stieglitzu. Glavna igralca, Joan Allen in Jeremy Irons, sta oba nominirana za svoji vlogi, pred tem pa sta se potegovala že za zlati globus in nagrado igralskega ceha SAG.

Moonshot
Lani je minilo štirideset let od morda največjega dosežka naše vrste: prvih korakov človeka po drugem nebesnem telesu. Neil Arsmtrong se je za vedno zapisal v zgodovino in celo petletni otroci vedno kdo je bil in kaj je dosegel. Koliko izmed vas pa pozna ime njegovega kolega, ki je na lunino površje stopil le nekaj minut kasneje. Vam je ime Buzz Aldrin kaj znano? Če ne, potem vam je gotovo še manj znano ime tretjega člana posadke Apolla 11, ki na Luni sploh ni pristal, Michaela Collinsa. V temle film so prikazani dogodki, ki so morda spremljali odpravo treh astronavtov pred štirimi desetletji ter njihov medsebojni odnos.

Moonshot (2009)_armstrong.jpg Temple Grandin (2010)_claire.jpg

Temple Grandin
O avtizmu je bilo posnetih že kar nekaj filmov, med katerimi je verjetno najbolj znan z oskarjem nagrajeni Rain Man z odličnim Dustion Hoffmanom v glavni vlogi. No tale mali filmček za njim prav nič ne zaostaja in ga celo prekaša, če upoštevamo, da gre za resnično zgodbo Temple Grandin, ki je omogočila tudi nam, "neavtistom", vpogled v njihovo zaznavanje sveta. Še več, prednosti, ki jih je imela zaradi slikovnega zaznavanja okolja, je izkoristila za prispevek k razvoju govedoreje.

The Special Relationship
To je zadnji film iz trilogije scenarista Petra Morgana o bivšem britanskem premierju, Tonyju Bailru. V prvem, The Deal, iz leta 2003 je razkrival ozadje domnevnega dogovora med Balirom in Gordonom Brownom iz leta 1994. Drugi, veliko bolj znani film, Kraljica je Morganu prinesel nominacijo za oskarja, Helen Mirren pa ga je za upodobitev slavne monarhije tudi prejela. V zadnjem delu je osvetljeno razmerje med Blairom (v vseh treh filmih ga igra Michael Sheen) in ameriškima predsednikoma Clintonom in Bushem.

You Dont Know Jack (2010)_pacino.jpg The Special Relationship 2010.jpg

You Don't Know Jack
Evtanazija je še vedno stvar številnih polemik. Ali ima vsak pravico do humane smrti? Zakaj zdravnik ne bi smel ustreči bolnikovi prošnji, da ga na tak način reši trpljenja? Evtanazija je še vedno ilegalna v večini držav, med njimi pa izstopajo Japonska, nekatere evropske in ameriške zvezne države. Jack Kevorkian je eden od vodilnih osebnosti gibanja za legalizacijo evtanazije, ki je asistiral pri samomorih več kot 130 pacientov in bil osem let tudi zaprt zaradi umora druge stopnje. Njegovo prizadevanje lahko spremljamo v odličnem filmu nominiranem za kar petnajst emmyjev.

Kateri izmed šestih izdelkov bo domov odnesel emmya sicer ni najlažje napovedati. Žal sem videl le štiri, najbolj pa me je navdušila biografija Temple Grandin z odlično igralsko zasedbo, še posebej Claire Danes. Kot alternativno možnost bi izpostavil You Don't Know Jack, ki se prav tako ukvarja s perečimi temami v naši družbi. Moonshot mi ni bil všeč, Endgame pa me je dolgočasil.

13. avgust 2010

IZ BESEDE V SLIKO: Umor v Orient Expressu

Mojstrica nepričakovanih preobratov in tako imenovana "kraljica kriminalk", Agatha Christie, je med svojim dolgoletnim delovanjem ustvarila osemdeset detektivskih romanov, ki so navdušili svet. Posebej znana sta njena junaka gospodična Marple in Hercule Poirot, ki v ničemer ne zaostajata za Sherlockom Holmsom.

Med njena najbolj znana dela verjetno spada Umor v Orient Expressu, ki je prvič izšel leta 1934 in spremlja znamenitega belgijskega detektiva, Poirota, med raziskovanjem nenavadnega umora na tem legendarnem vlaku, ki se je zgodil med snežnim zametom v takratni Jugoslaviji. Konca vam seveda ne bom razkril, naj povzamem le, da je bil umorjen ugrabitelj otrok, kateremu so smrt pravzaprav privoščili vsi zbrani, zato je pravega morilca še toliko težje najti. Sicer ne ravno resen roman, ki pa je lahko odlična plažna literatura, če se odpravljate na dopust.

Ker je bila Agatha Christie zelo nezadovoljna z ekranizacijo njenih romanov je sprva zavrnila prodajo pravic za tale film, ki pa jo je na koncu menda najbolj navdušil. Pod režisersko taktirko slovitega Sidneya Lumeta, se je leta 1974 zbrala zvezdniška zasedba, ki je vključevala Lauren Bacall, Seana Conneryja, Ingrid Bergman (za vlogo raztresene švedske misijonarke je dobila tretjega oskajra), Vanesso Redgrave, Johna Gielguda ter Alberta Finneya, kateremu je humorna vloga brihtnega detektiva prinesla nominacijo za oskarja.
Scenarist Paul Dehn in režiser Lumet sta junake v primerjavi z romanom nekoliko bolj karikirala in jim v nekaterih primerih celo spremenila značilnosti. To velja tudi za Poirota, ki mi med branjem sicer ni deloval tako komičen, vendar je Christijeva kasneje dejala, da se je ta upodobitev še najbolj približala njeni ideji o junaku.
S precej poenostavljeno zgodbo Lumet gledalcev ne zapeljuje z uporabo lažnih sledi in dokazov, kot to počne avtorica, temveč jih popelje naravnost do presenetljivega razpleta, o katerem nimajo niti časa razmišljati. Tako Poirot izpade še bolj pameten kot v knjigi, morilec pa manj spreten. Opaziti je tudi, da ima jugoslovanska železniška služba v filmu višjo odzivnost pri reševanju zamedlega vlaka kot ji jo je v romanu pripisala Christijeva. :)

Celozaslonsko zajemanje 7.7.2010 204647-2.jpg Celozaslonsko zajemanje 7.7.2010 204752.jpg

Leta 2001 je bil posnet nizko proračunski tv film s sicer zanimivo idejo, a zelo slabo izvedbo. Hercule Poirot, z glasom in stasom Alfreda Moline, je postavljen v 21. stoletje. Kljub temu, da je bila linija ukinjena že leta 1977, scenarij prikazuje ponovno oživitev luksuznega vlaka, na katerem se je tokrat zbralo le devet in ne dvanajst osumljencev. Sicer pa zgodba precej zvesto sledi izvirniku, saj so dialogi v določenih prizorih skoraj dobesedno prepisani iz romana. Upoštevajoč drugo časovno obdobje so uvedeni nekateri novi dokazni predmeti (čistilec za pipo tako zamenja palčka za dlančnik), Poirot pa si uganko pomaga razrešiti kar z uporabo interneta. Scenaristi so dodali tudi njegov ljubezenski objekt - eksotično tatico. Igra je sicer pod nivojem in ogleda ne priporočam.

Morda ste na med popoldanskim preklapljanjem televizijskih programov kdaj ujeli katero od epizod serije Agatha Christie's Poirot z britanskim igralcem Davidom Suchetom v naslovni vlogi. Ta si želi brihtnega Belgijca upodobiti v vseh kadarkoli napisanih delih s strani Christijeve. Snemajo jih že od leta 1989 in so trenutno pri številki 65, manjka pa še ekranizacija štirih romanov, ene kratke zgodbe, gledališke igre in zbirke 12 zgodb. Serijo sestavljajo daljše in krajše epizode (odvisno od tega ali so bile posnete po kratki zgodbi ali romanu), najnovejša pa je prav Umor v Orient Expressu, ki je televizijsko premiero doživela 11. julija letos. Zgodba ostaja zvesta romanu, vendar so določeni popravki precej očitni. Poirot je prikazan precej bolj strog in celo veren. Film je kot nalašč za zaspano deževno popoldne, nikar pa ne tratite časa z gledanjem sredi poletja. Prav tako raje počakajte na zimo, če želite preizkusiti računalniško igro, ki sloni na legendarnem romanu.

11. avgust 2010

The Broadway Melody (1928/29)

Prvi zvočni film in prvi mjuzikel nagrajen z oskarjem za najboljši film, je zob časa že močno načel. Izdelek je z današnjega stališča poln klišejev in nepotrebnega dramatiziranja, igralcem pa se vidi, da so še včeraj igrali v nemih filmih. A v tistem času je bil to velik hit in najdobičkonosnejši film leta. Ne le, da so gledalci lahko uživali ob plesnih in pevskih točkah, nekateri prizori so bili posneti celo v barvah, vendar ta del danes žal velja za izgubljenega.

V zgodbi spremljamo dve nadarjeni sestri Mahoney (Bessie Love in Anita Page), ki poskušata uspeti na Broadwayu. Pri tem jima je v veliko pomoč zaročenec starejše sestre Harriet, kateremu je uspelo napisati zelo poslušljivo skladbo, zato dobi zaposlitev pri uspešnem gledališkem producentu Zanfieldu. Problemi se začnejo, ker bi rad Zanfield najel le lepšo in mlajšo Queene. Ta pritegne mnogo pogledov, tudi bogatega Jocka Warrinera in nenazadnje sestrinega zaročenca Eddija.

Studio MGM je uspeh filma izkoristil in v kasnejših letih posnel še tri filme z istim naslovom ter podobno zgodbo, vendar različnimi igralci (med drugim Judy Garland in Fred Astaire). Leta 1940 je bil posnet še remake Two Girls on Broadway z Lano Turner, ki pa ni dosegel uspeha izvirnika.

Kritiki, ki kot rečeno, danes nad filmom niso navdušeni, pa poudarjajo, da je bil ta posnet v času pravega kaosa, ko je v Hollywood prišel zvok in da je Akademija konec koncev le izbrala najboljše kar je tisto škrbasto leto ponujalo. Po drugi strani izpostavljajo odlično predstavo Bessie Love, ki je za razliko od kolegov dobro prestala prehod od nemih do zvočnih filmov in bi morala po mnenju mnogih dobiti oskarja, vendar ga je Akademija raje namenila eni od njenih ustanovnih članic, Mary Pickford. Tisto leto nominacije niso bile uradne, saj je Akademija objavila le dobitnike, vendar je iz arhivov razvidno kateri kandidati so bili upoštevani. Na koncu je vsak film dobil po enega oskarja, kar se v zgodovini ni nikoli več ponovilo. The Broadway Melody je tako postal prvi najboljši film, ki ni dobil nobenega drugega oskarja več, kasneje pa sta se mu pridružila še Grand Hotel (1932) in Mutiny on the Bounty (1935).

10. avgust 2010

Patricia Neal (1926-2010)

patricoa-neal-rip.jpg
"I may be a dumb blonde, but I'm not that blonde."

09. avgust 2010

Oskarjevski parčki

Nedavno je v rumenem tisku odjeknila novica, da sta se poročila Penelope in Javier. Ker sta oba dobitnika oskarjev, sem malo pobrskal po zgodovini, da bi ugotovil koliko je še tovrstnih zakoncev.

pene_javier_bardem_cruz.jpg
Slika je sicer s podelitve evropskih filmskih nagrad 2004, ko sta (takrat še neporočena) rojaka domov prav tako odkorakala vsak s svojim kipcem.

Kar trikrat se je celo zgodilo, da sta bila mož in žena nominirana za vlogo v istem filmu. Prvič se je to posrečilo Alfredu Luntu in Lynn Fontanne, ki sta bila daljnega leta 1932 nominirana za The Guardsman. Leta 1957 sta bila za Witness for the Prosecution nominirana Charles Laughton za glavno in Elsa Lanchester za stransko vlogo. Največ prahu pa sta gotovo dvignila Richard Burton in Elizabeth Taylor, ki sta bila leta 1966, ko sta bila prvič poročena, nominirana za Kdo se boji Virginie Woolf?. Liz ga je sicer dobila, vendar nobenega od njiju na podelitev ni bilo. Tisto leto je bil nominiran še en hollywoodski par, vedar ne za isti film: Rex Harrison se je za oskarja potegoval v zgodovinskem spektaklu Cleopatra, njegova (takrat četrta) žena, Rachel Roberts, pa v This Sporting Life.

Celozaslonsko zajemanje 28.7.2010 211931.jpg Celozaslonsko zajemanje 28.7.2010 211929.jpg

Sedaj pa k dejanskim dobitnikom. Le dva para sta bila v času zakona nagrajena vsak s svojim kipcem za igro. Prva sta Laurence Olivier in Vivien Leigh: on ga je dobil za glavno vlogo v svojem Hamletu leta 1948, ona pa za Tramvaj Poželenje leta 1951 (Leighova ima sicer dva, vendar leta 1939, ko je bila nagrajena za V vrtincu, še nista bila poročena). Drugi par sta Joanne Woodward in Paul Newman. Ona je oskarja za glavno vlogo v The Three Faces of Eve dobila le dva meseca po njuni poroki leta 1958, on pa je nanj, kljub številnim nominacijam, čakal vse do leta 1986 za Barvo denarja. Akademija mu je leto prej sicer podelila častnega oskarja. Par je sodeloval pri številnih projektih, med njimi Rachel, Rachel iz leta 1968, ki je njej prinesel nominacijo za igro, njemu pa kot producentu, za režijo pa ni bil nominiran.
Med poročenimi pari z igralskim oskarjem sta, poleg omenjene španske dvojice Javier-Cruz, še Catherine Zeta-Jones in Michael Douglas, ki se sicer še nista poznala, ko je on dobil svoja dva kipca (kot producent najboljšega filma Let nad kukavičjim gnezdom in najboljši glavni igralec v Wall Street).

So pa tudi pari, ki imajo vsak svojega oskarja v različnih kategorijah: Helen Mirren in Taylor Heckford, Peter Jackson in Fran Walsh ter Joel Coen in Frances McDormand. Slednja je pravzaprav edina igralka, ki je oskarja dobila pod režisersko taktirko svojega soproga.

Celozaslonsko zajemanje 28.7.2010 212050.jpg Celozaslonsko zajemanje 28.7.2010 211050.jpg Celozaslonsko zajemanje 28.7.2010 212152.jpg

Nekateri tovrstni pari so sicer že ločeni, vendar si ne moram pomagati, da jih v mislih ne bi na hitro povezal: Kate Winslet in Sam Mandes, od letos dalje pa tudi James Cameron in Kathryn Bigelow. Na drugi strani, pa se nekateri niso sploh nikoli poročili. Izmed slednjih verjetno v oči najbolj bodeta Tim Robbins in Susan Sarandon, ki jo je do oskarja v Zadnjem sprehodu režiral prav njen dragi. Robbins je kipec dobil nekaj let kasneje za stransko vlogo v Skrivnostni reki, tu pa naj omenim še njenega bivšega moža, Chrisa Sarandona, ki je bil nominiran kot stranski igralec v Dog Day Afternoon štiri leta pred njuno ločitvijo.
Poročena nista bila tudi Spencer Tracy (dva oskarja) in Katherine Hepburn (rekordni, štirje oskarji), čeprav sta imela od leta 1941 do njegove smrti leta 1967, javno tajno razmerje, ki ga je tiho trpela celo njegova žena.

To bi bilo to. Več možnih kombinacij hollywoodskih parov, ki so kdaj bili skupaj in so bili tudi nagrajeni ali nominirani, pa raje ne bom našteval. Seznam je enostavno predolg.

08. avgust 2010

Zgoraj brez, Vol.3

Evo, nova epizoda serije zgoraj brez. Tokrat sem slekel samo tri zvezde. Katere so in v katerih filmih so pokazale svoje čare?


06. avgust 2010

The Facebook Movie

Je že tako... vsaka, vsaj malo aktualna tema, je slej ko prej predelana tudi v film. In ne vem zakaj smo tako dolgo čakali na film o pojmu s katerim se (dnevno) srečuje več kot pol milijarde ljudi. A smo ga dočakali. The Social Network, pod režisersko taktirko Davida Fincherja (Sedem, Klub golih pesti, Benjamin Button, idr.) bo v kina prišel v začetku oktobra.



Posnet je po knjigi Bena Mezricha, The Accidental Billionaires: The Founding of Facebook, A Tale of Sex, Money, Genius, and Betrayal, v kateri se je avtor razpisal o pokvarjeni mladini, ki je ustvarila najbolj priljubljeno spletno socialno omrežje in s tem zaslužila več milijonov oziroma milijard dolarjev. Vse skupaj ima sicer precej negativen prizvok, čeprav gre pravzaprav zgolj za genialnega mladeniča, ki je le našel pravo nišo. Kar je sledilo (laži, tožbe, spori glede vdora v zasebnost, ipd.) pa je že druga zgodba o kateri je ustanovitelj Mark Zuckerberg dejal, da si je ne želi na film pred svojo smrtjo.

Da bi po prihodu filma v kinodvorane, znatno upadel "promet" na Facebooku ne gre pričakovati. Ljudi pač ne zanima ozadje problema, oni bi svojim kolegom radi samo povedali, da "jih moti vročina" in jim kdaj pa kaj poslali kakšno kravo na FarmVillu. Vsekakor bi bil poleg gumba "Like" zelo dobrodošel tudi "Nobody cares", vendar je to že tema, ki bi jo lahko pokrival kakšen satirični film, kar pa tale zagotovo ne bo. Bo le zgodba o pohlepu. Povsem realna zgodba o pohlepu.

05. avgust 2010

Kdaj se je pa Chevy postaral?

Chevy Chase.jpg Chevy Chase_2.jpg
Sinoči sem si za sprostitev pogledal komedijo Hot Tub Time Machine, ki sploh ni tako zelo slaba, kot sem predvideval. Kakorkoli že, bolj kot na zgodbo sem kmalu postal pozoren na debelušnega, starega hišnika, ki je želel popraviti pokvarjeni časovni stroj. Je to on? Itak, da je! To je Chevy Chase! Dobro so ga zamaskirali sem si rekel in se poskušal spomniti v katerem filmu sem ga nazadnje gledal. Hjaaa... verjetno v kašni od tistih komedij o družini, ki na počitnicah doživlja nenavadne pripetljaje... ali pa mogoče v tisti komediji o golfu... kako je že naslov... Caddyshack? Potem me je prešinilo: to je bilo vse snemano nekje v osemdesetih. Koliko je tip sploh star? Takoj sem šel preverit in ugotovil, da ima Chevy že 66 let in da v tem filmu sploh ni zamaskiran. Hja, čas pa res beži.

04. avgust 2010

Robert F. Boyle (1909 - 2010)

the birds-movie.jpg

Zgornja scena vam je verjetno precej znana, tudi če niste gledali znamenite Hitchcockove grozljive Ptiči. Za njeno prepoznavnost je sicer kriv režiser sam, vendar jo je ustvaril scenograf, Robert F. Boyle, s katerim sta sodelovala še pri nekaterih drugih hitih, kot na primer Sever-Severovzhod in Marnie. Boyle je avtor tudi scen v filmih It Came from Outer Space, Cape Fear, In Cold Blood, The Shootist, Private Benjamin in številnih drugih.

Za oskarja je bil nominiran štirikrat in vedno neuspešno. Zato mu je Akademija predlani podelila častno nagrado za življenjsko delo. S tem je postal najstarejši dobitnik tega kipca in do svoje smrti tudi najstarejši živeči oskarjevec (oktobra bi bil star 101 leto). Ta naziv je sedaj prevzela 100 let stara igralka Luise Rainer, ki si je prislužila dva kipca za glavno žensko vlogo v dveh zaporednih letih: za The Great Ziegfeld (1936) in The Good Earth (1937).

03. avgust 2010

Singin’ in the Rain

Danes ena najbolj znanih in največkrat prirejenih filmskih pesmi za oskarja sploh ni bila nominirana. Tudi sam film ob izidu ni bil deležen ravno stoječih ovacij. Akademija je sicer nominirala stransko igralko, Jean Hagen ter izvirno filmsko glasbo, vendar si je kultni status tale mjuzikel pridobil mnogo kasneje.



Zgodba je postavlja v leto 1927, ko je izšel prvi zvočni film, The Jazz Singer. Veliko navdušenje občinstva je gnalo studie v produkcijo tovrstnih izdelkov, katerim pa se vse zvezde nemih filmov niso mogle prilagoditi. Ker je imela Lina Lamont (Jean Hagen) obupen glas, so morali uporabiti dvojnico (Debbie Reynolds) v katero se je zaljubil zvezdnik Don Lockwood (Gene Kelly).

Znamenita glasbena točka, ki je hkrati tudi naslov filma, s samo zgodbo pravzaprav nima veliko skupnega. Pesmi so bile napreč napisane pred scenarijem, zato so jih morali pisci kar se da spretno vključiti v film. Zgoraj je posnetek tega legendarnega petja v dežju, ki ga je Kelly menda izvedel kljub visoki vročini (govori se, da je imel tisti dan kar 40°C).

02. avgust 2010

Kako hitro rastejo!

Dakota Fanning i am sam.jpg Dakota Fanning the runaways.jpg

Če ste gledali I Am Sam potem vam je poleg fenomenalne igre Seana Penna v spominu prav gotovo ostala tudi njegova simpatična filmska hči Lucy (Dakota Fanning). 6-letnica je svojo nalogo odlično opravila in takoj se je vedelo, da bo verjetno zrasla z odlično igralko. Padlo je še kar nekaj vlog - v vseh je bila krasna in v vseh je bila nedolžna deklica. No, ob ogledu biografije dekliškega rock banda iz 70ih, The Runaways, pa sem bil zelo presenečen. Kdaj je mala zrasla? Februarja je praznovala 16. rojstni dan in najstniškim letom primerno, si je zbrala nekoliko uporniško vlogo glavne pevke te sicer zelo hitro propadle skupine. Kar težko jo je gledati kako se baše z alkoholom, cigareti in mamili, saj je odraščala tako rekoč pred našimi očmi. Ne morem si pomagati, da ne bi čutil nekaj očetovskih skrbi. :)

01. avgust 2010

Play it, Sam

casablanca-as time goes by.jpg


Dooley Wilson - As Time Goes By