Po oskarja iz groba

Število ljudi, ki so bili po smrti nominirani za oskarja ali ga celo dobili, sploh ni majhno. Zgodovina beleži kar 58 že pokopanih nominirancev, od tega jih je kipec 14 tudi prejelo. V to številko niso všteti štirje, ki so po smrti dobili tehnične, častne ali posebne nagrade

"Rekorder" na tem področju je Howard Ashman, ki je bil po svoji smrti nominiran kar štirikrat. Leta 1992 najprej za tri različne pesmi iz risanke Lepotica in zver, naslednje leto pa še za pesem iz Aladdina. Enega izmed njih je tudi dobil, kar je bil njegov drugi kipec. Prvega je dobil za pesem "Under the Sea" iz risanke Mala morska deklica, ko je bil še živ.

Kar trikrat je bil po smrti nominiran scenograf William Horning. In sicer leta 1959 za Gigi, ter leta 1960 za Ben-Hur in Sever, severozahod. Od tega je dve nagradi tudi dobil in postavil svojevrsten rekord, saj je to največje število po smrti osvojenih oskarjev v zgodovini. Po trikrat sta bila posthumno nominirana tudi kostumografinja Gile Steele in skladatelj Jerome Kern.

Čisto prvo posmrtno nominacijo so pravzaprav podelili že na prvi ceremoniji leta 1929. Takrat sicer še ni bilo nominacij v takšni obliki kot danes, vendar so tisti, ki niso dobili oskarja, namesto tega domov odnesli plaketo. Med takratnimi dobitniki le te je bila tudi scenaristka filma The Private Life of Helen of Troy, Gerald Duffy, ki je umrla slabo leto prej. Leto zatem naj bi bila nominirana igralka Jeanne Eagels za film The Letter. Nominacija sicer ni uradna, prav tako "drugo uvrščeni" niso dobili plakete, vendar je iz arhivov Akademije razvidno, da so pred podelitvijo razpravljali o možnih nagrajencih, med katerimi je bila tudi Eagelsova.

Prva prava uradna posthumna igralska nominacija pripada Jamesu Deanu, ki je bil leta 1956 nominiran za Vzhodno od raja, leto kasneje pa še za Velikana. Skupno je bilo v igralskih kategorijah posthumno nominiranih sedem oseb. Poleg že omenjenih Jeanne Eagels in Jamesa Deana, še: Spencer Tracy za Guess Who's Coming to Dinner (1968), Ralph Richardson za Greystoke: The Legend of Tarzan, Lord of the Apes (1985) in Massimo Troisi za Il Postino leta 1996. Slednji je bil nominiran tudi za scenarij. Edina dobitnika igralskega oskarja po smrti pa sta Peter Finch za Network (1977) in Heath Ledger za Viteza teme (2009).

Morda še veste, da je Akademija lani posthumno nominirala tudi preminuli filmski legendi, Sydneyja Pollacka in Anthonyja Minghello, ki sta bila oba producenta drame Bralec. V zahvalnem govoru se ju je spomnila tudi najboljša igralka, Kate Winslet.

Leta 1973 je prišlo do posebnega pripetljaja. Oskarja za glasbo je namreč dobil Chaplinov film Limelight, ki so ga posneli že dvajset let prej. Ker je bil Charles Chaplin dolga leta izgnan iz ZDA zaradi domnevnega simpatiziranja s komunizmom, film tam takrat ni bil predvajan. Ko pa je bil, ga je Akademija morala upoštevati. Kasneje so pravilo spremenili, tako da filmi starejši od dveh let ne morejo biti nominirani. Takrat sta bila za glasbo poleg Chaplina nagrajena še Raymond Rasch in Larry Russell, ki sta oba že umrla.
Med znanimi ljudmi, ki so po smrti dobili oskarja je tudi Walt Disney, ki je bil leta 1969 nagrajen za kratko risanko Winnie the Pooh and the Blustery Day. To je bil njegov že 22. in zadnji oskar.
Leta 1993 je nagrado Jeana Hersholta za delo na humanitarnem področju dobila legendarna Audrey Hepburn. 20. januarja 1993, le nekaj dni po objavi, da bo prejela nagrado je Hepburnova umrla za rakom. Na podelitvi je kipec sprejel njen sin, Sean H. Ferrer.

Edwardu G. Robinsonu je Akademija leta 1973 namenila častnega posthumnega oskarja, Douglas Fairbanks pa je leta 1940 dobil posebno nagrado za doprinos k filmski industriji kot prvi predsednik Akademije.