Plummer, najstarejši oskarjevec

Edini lanski film, kasneje nagrajen z oskarjem za igro, ki mi ga je uspelo videti v odsotnosti, je mali neodvisni Beginners, v katerem je Christopher Plummer odigral ostarelega geja, ki po ženini smrti svojo spolno usmerjenost končno razkrije tudi sinu. Zabaven in očarljiv je bil tako sam film, kot tudi 82-letni gospod, ki je postal najstarejši dobitnik oskarja v katerikoli igralski kategoriji.

You're only two years older than me, darling. Where have you been all my life?

Ne da si ga ni zaslužil, vendar mu ga je Akademija prav gotovo namenila tudi kot nagrado za celoten opus, ki obsega skoraj 200 filmskih in televizijskih vlog (Tako je, igral je še marsikaj drugega kot barona Von Trappa!). Akademija ga je prvič nominirala šele predlani, za vlogo ruskega pisatelja Leva Tolstoja v biografski drami Zadnja postaja, kar je za igralca s takšnim ugledom in razponom vlog precej nenavadno. A bolje pozno, kot nikoli, pravi stari rek. Kanadski igralec kljub osmim križem še vedno dela s polno paro in kdo ve, mogoče bo v naslednjih letih tokrat postavljeni rekord še izboljšal. Spodaj je seznam desetih najstarejših igralcev, ki so kadarkoli prejeli oskarja v eni izmed štirih kategorij. Pokojna Jessica Tandy je za najstarejšo oskarjevko veljala kar dvanajst let, še vedno pa ostaja najstarejša prejemnica oskarja za (žensko) glavno vlogo. Dobila ga je za komično dramo Šofer gospodične Daisy.

Christopher Plummer, Beginners (2011, stranska vloga) - 82 let, 75 dni
Jessica Tandy, Driving Miss Daisy (1989, glavna vloga) - 80 let, 252 dni
George Burns, The Sunshine Boys (1975, stranska vloga) - 80 let, 69 dni
Melvyn Douglas, Being There (1979, stranska vloga) - 79 let, 9 dni
John Gielgud, Arthur (1981, stranska vloga) - 77 let, 349 dni
Don Ameche, Cocoon (1985, stranska vloga) - 77 let, 297 dni
Peggy Ashcroft, A Passage to India (1984, stranska vloga) - 77 let, 93 dni
Henry Fonda, On Golden Pond (1981, glavna vloga) - 76 let, 317
Katharine Hepburn, On Golden Pond (1981, glavna vloga) - 74 let, 321
Josephine Hull, Harvey (1950, stranska vloga) - 74 let, 85 dni

Vse ostane v družini

“Jabolko ne pade daleč od drevesa” pravi star pregovor. In če pogledamo v Hollywood bomo videli, da ta drži. Poznamo veliko dobrih igralcev, katerih otroci stopajo po njihovih stopinjah in marsikaterega režiserja primerjajo z njegovim slavnim očetom. Zato sem malo raziskal in našel nekaj zanimivosti o krvnih odnosih med oskarjevci.

V Hollywoodu lahko trenutno najdemo dve družini, ki imata oskarjevce v kar treh generacijah. Prvi so Hustonovi. Leta 1949 je Walter Huston dobil oskarja za stransko vlogo v vesternu The Treasure of the Sierra Madre. Isti film je njegovemu sinu, Johnu prinesel kipca za režijo in scenarij. Skoraj štiri desetletja kasneje je zlatega viteza k sebi stisnila še njuna vnukinja oz. hčerka, Anjelica Huston. Nagrajeno vlogo je odigrala v filmu Prizzi’s Honor, katerega je režiral prav njen oče in Hustonova je ob prevzetju nagrade dejala, da ji prav zato ta še več pomeni. John Huston si je tistega leta kot režiser prislužil še zadnjo od kar petnajstih nominacij, ki jih je v dolgi karieri zbral v različnih kategorijah.

Druga filmska rodbina, ki se lahko pohvali s svojo vitrino, so Coppolovi. Francis Ford Coppola je svojega prvega oskarja snel leta 1971 kot so-scenarist vojne drame Patton, dve leti kasneje pa je bil ponovno nagrajen za scenarij prvega Botra. Drugi del te znamenite trilogije mu je prinesel še tri kipce: za režijo, scenarij in produkcijo. Njegov oče, Carmine Coppola, je bil tistega leta z Ninom Rota nagrajen za najboljšo glasbeno podlago, sestra, Talia Shire, pa je bila nominirana za stransko vlogo, vendar ji je nagrado speljala legendarna Ingrid Bergman. Leta 2004 je Francisova hčerka Sofia postala prva Američanka in tretja ženska nominirana za režijo, Akademija pa ji je namenila oskarja za scenarij Zgubljeno s prevodom. V kratkem bo Francis od Akademije dobil še Thalbergovo nagrado za izvrstno producentsko delo v svoji dolgoletni karieri.

Oskarjevcev v dveh generacijah je kar precej, najprej pa omenimo Lizo Minnellim ki je edina oskarjevka, katere tudi starša sta oba oskarjevca. Liza je kipec dobila leta 1973 za glavno vlogo v mjuziklu Cabaret, njen oče, Vincente Minnelli, pa za režijo mjuzikla Gigi leta 1959. Njena mati, legendarna Judy Garland, tekmovalnega oskarja ni sicer nikoli prejela, ji je pa Akademija leta 1940 pri sedemnajstih namenila majhnega oskarja za njeno delo kot otroška igralka.

Leta 1981 sta Henry in Jane Fonda prvič in zadnjič skupaj nastopila pred kamerami in sicer v družinski drami Na zlatem ribniku. Jane je svoja dva oskarja dobila že v letih 1972 za Klute in 1979 za Coming Home, njen oče pa je bil še vedno brez tekmovalnega kipca (leta 1981 mu je Akademija poklonila nagrado za življensjko delo). Za vlogo v omenjenem filmu sta bila leta 1982 nominirana oba, Henry pa ga je tudi dobil vendar ga zaradi bolezni na podelitvi ni bilo in kipec je sprejela Jane ter v govoru nagovorila očeta, češ da pride takoj domov in mu ga prinese. Po končani ceremoniji so jo kamere zares spremile do doma, kjer je Henry pri 76ih letih kot najstarejši dobitnik oskarja za glavno moško vlogo, sprejel svojo nagrado. Poleg Jane je bil za oskarja dvakrat nominiran tudi njen brat, Peter, vendar se mi je kipec tudi dvakrat izmuznil.

Med nagrajenimi starši in otroci sta še Jon Voight in Angeina Jolie. Prvi je svojega oskarja dobil za vlogo invalidnega vojnega veterana v Coming Home, ki je kipec prinesel tudi njegovi že omenjeni soigralki Jane Fona. Voight ima še dodatne tri nominacije, Angelina pa je pred kratkim pokasirala drugo. Prvo, ki ji je prinesla tudi oskarja, je dobila leta 2000 za Girl, Interrupted.

Ko govorimo o igralskih družinah, nikakor ne smemo pozabiti na angleško dinastijo Redgrave, ki ima igralce v kar petih generacijah, trije so tudi oskarjevi nominiranci. Sir Michael Redgrave se je za oskarja potegoval leta 1948 za glavno vlogo v Mourning Becomes Electra, njegovi hčerki Vanssa in Lynn pa sta bili obe prvič nominirani leta 1966. Prva za Morgan: A Suitable Case for Treatment, druga pa za Georgy Girl, vendar jima je kipec na koncu odnesla Elizabeth Taylor. Lynn je bila kasneje nominirana še leta 1999 za Gods and Monsters, Vanessa pa je do danes skupno zbrala šest nominacij, od tega ima oskarja za stransko vlogo v Julli iz leta 1978.

Leta 1992 sta bili mati in hči, Diane Ladd in Laura Dern, nominirani v različnih kategorijah, vendar za isti film, Rambling Rose, v katerem pa nista igrali sorodnic. Tisti večer sta obe odšli domov praznih rok, prav tako pa sta se morala le z nominacijami zadovoljiti oče in sin, Raymond in Daniel Massey, ki sta bila nominirana za glavno vlogo v Abe Lincoln in Illinois (1941) oz. stransko v Star! (1969).

OscarFlashback: Oskarji za igro

Tisti, ki ste nekajkrat gledali podelitev oskarjev, ste gotovo opazili ponavljajoči se vzorec: dobitnik oskarja za najboljšo moško vlogo naslednje leto podeli oskarja najboljši glavni igralki in obratno. To nenapisano pravilo je ena najstarejših tradicij te ceremonije, ki se je pojavila že na peti podelitvi, daljnega leta 1932. Začelo se je sicer že leto prej, ko sta vsak svoj kipec, ki se takrat še ni imenoval oskar, dobila Norma Shearer in George Arliss. Naslednje leto so organizatorji oba povabili, da bi podelila kipce svojima naslednikoma. Vse bi bilo zelo preprosto, če Shererova ne bi bila ponovno nominirana. Organizatorji so izide sicer poznali že v naprej in vedeli, da bo kipec tisto leto prejela Marie Dressler. A hkrati so se zavedali v kakšen neugoden položaj bi spravili Shererovo, če bi odprla kuverto s svojim imenom.

George Arliss, Marie Dressler, Norma Shearer in Lionel Barrymore na četrti podelitvi osakrjev, 10. novembra 1931.

Naslednje leto so postopek priredili tako, da so zamenjali podeljevalce glede na spol in enako "pravilo" uvedli še za oskarje v stranskih vlogah, ko so bili ti nekaj leta kasneje uveljavljeni. Od takrat se te tradicije dokaj dosledno držijo, vendar je tudi izjem precej veliko, sploh v primeru, da lanski zmagovalec nekje snema film ali nastopa v broadwayski predstavi, zaradi česar seveda ne prileti v Los Angeles zgolj, da bi podelil kipec.

No, lani se morda spomnite, da so to tradicijo popolnoma opustili in uvedli podeljevanje igralskih oskarjev s pomočjo večjega števila preteklih dobitnikov v isti kategoriji, ki takrat niso bili nominirani. To je bila v bistvu zelo dobra poteza, ki jo je odobravala večina gledalcev. Letos so koncept spet priredili tako, da so združili star in nov način podeljevanja: predstavitve so opravili prijatelji, znanci in sodelavci nominirancev, kuverto pa je še vedno odprl lanski zamgovalec/ka.

OscarFlashback: Nagec

46. podelitev oskarjev, ki je potekala 2. aprila 1974, je bolj kot po nagrajenih filmih znana po nenavadnem vdoru. Robert Opel, ki se je za odrom predstavljal kot fotograf, je v trenutku, ko je eden od gostiteljev, David Niven, napovedoval Elizabeth Taylor, ki je imela čast podeliti oskarja za najboljši film, gol stekel čez oder in z rokami pokazal mirovni znak. Vidno presenečeni voditelj se je le za trenutek zmedel in nato dejal: “Isn’t it fascinating to think that probably the only laugh that man will ever get in his life is by stripping off and showing his shortcomings?” (posnetek)

Veliko bolj šokirana je bila Elizabeth Taylor, ki je na oder stopila le nekaj sekund kasneje in komaj prebrala nominirance za najboljši film, ter ob tem dejala, da jo je dogodke prav zares vrgel iz tira (posnetek). Morda pa je bil to le izgovor, saj se očitno ni najbolje pripravila.

Kasneje so se pojavile nekatere nikoli dokazane domneve, da je za incident poskrbel sam producent podelitve, Jack Haley, Jr.. Kako bi sicer pojasnili dejstva, da Opel za to dejanje ni bil nikoli aretiran ali drugače kaznovan. Še več, Akademija mu je po dogodku dala oblačila, varnostniki pa so ga pospremili v ozadje, kjer je imel tako kot vsi zmagovalci, tiskovno konferenco. To sicer ni bila njegova prva javna razgalitev, saj se je tak že nekajkrat pojavil na srečanjih mestnega sveta, kjer je protestiral proti prepovedi nudizma na javnih plažah. Kakorkoli že, Opel je postal prava zvezda, odprl je znano galerijo za gejevsko umetnost in bil pet let kasneje med ropom le te, umorjen.

Po oskarja iz groba

Število ljudi, ki so bili po smrti nominirani za oskarja ali ga celo dobili, sploh ni majhno. Zgodovina beleži kar 58 že pokopanih nominirancev, od tega jih je kipec 14 tudi prejelo. V to številko niso všteti štirje, ki so po smrti dobili tehnične, častne ali posebne nagrade

"Rekorder" na tem področju je Howard Ashman, ki je bil po svoji smrti nominiran kar štirikrat. Leta 1992 najprej za tri različne pesmi iz risanke Lepotica in zver, naslednje leto pa še za pesem iz Aladdina. Enega izmed njih je tudi dobil, kar je bil njegov drugi kipec. Prvega je dobil za pesem "Under the Sea" iz risanke Mala morska deklica, ko je bil še živ.

Kar trikrat je bil po smrti nominiran scenograf William Horning. In sicer leta 1959 za Gigi, ter leta 1960 za Ben-Hur in Sever, severozahod. Od tega je dve nagradi tudi dobil in postavil svojevrsten rekord, saj je to največje število po smrti osvojenih oskarjev v zgodovini. Po trikrat sta bila posthumno nominirana tudi kostumografinja Gile Steele in skladatelj Jerome Kern.

Čisto prvo posmrtno nominacijo so pravzaprav podelili že na prvi ceremoniji leta 1929. Takrat sicer še ni bilo nominacij v takšni obliki kot danes, vendar so tisti, ki niso dobili oskarja, namesto tega domov odnesli plaketo. Med takratnimi dobitniki le te je bila tudi scenaristka filma The Private Life of Helen of Troy, Gerald Duffy, ki je umrla slabo leto prej. Leto zatem naj bi bila nominirana igralka Jeanne Eagels za film The Letter. Nominacija sicer ni uradna, prav tako "drugo uvrščeni" niso dobili plakete, vendar je iz arhivov Akademije razvidno, da so pred podelitvijo razpravljali o možnih nagrajencih, med katerimi je bila tudi Eagelsova.

Prva prava uradna posthumna igralska nominacija pripada Jamesu Deanu, ki je bil leta 1956 nominiran za Vzhodno od raja, leto kasneje pa še za Velikana. Skupno je bilo v igralskih kategorijah posthumno nominiranih sedem oseb. Poleg že omenjenih Jeanne Eagels in Jamesa Deana, še: Spencer Tracy za Guess Who's Coming to Dinner (1968), Ralph Richardson za Greystoke: The Legend of Tarzan, Lord of the Apes (1985) in Massimo Troisi za Il Postino leta 1996. Slednji je bil nominiran tudi za scenarij. Edina dobitnika igralskega oskarja po smrti pa sta Peter Finch za Network (1977) in Heath Ledger za Viteza teme (2009).

Morda še veste, da je Akademija lani posthumno nominirala tudi preminuli filmski legendi, Sydneyja Pollacka in Anthonyja Minghello, ki sta bila oba producenta drame Bralec. V zahvalnem govoru se ju je spomnila tudi najboljša igralka, Kate Winslet.

Leta 1973 je prišlo do posebnega pripetljaja. Oskarja za glasbo je namreč dobil Chaplinov film Limelight, ki so ga posneli že dvajset let prej. Ker je bil Charles Chaplin dolga leta izgnan iz ZDA zaradi domnevnega simpatiziranja s komunizmom, film tam takrat ni bil predvajan. Ko pa je bil, ga je Akademija morala upoštevati. Kasneje so pravilo spremenili, tako da filmi starejši od dveh let ne morejo biti nominirani. Takrat sta bila za glasbo poleg Chaplina nagrajena še Raymond Rasch in Larry Russell, ki sta oba že umrla.
Med znanimi ljudmi, ki so po smrti dobili oskarja je tudi Walt Disney, ki je bil leta 1969 nagrajen za kratko risanko Winnie the Pooh and the Blustery Day. To je bil njegov že 22. in zadnji oskar.
Leta 1993 je nagrado Jeana Hersholta za delo na humanitarnem področju dobila legendarna Audrey Hepburn. 20. januarja 1993, le nekaj dni po objavi, da bo prejela nagrado je Hepburnova umrla za rakom. Na podelitvi je kipec sprejel njen sin, Sean H. Ferrer.

Edwardu G. Robinsonu je Akademija leta 1973 namenila častnega posthumnega oskarja, Douglas Fairbanks pa je leta 1940 dobil posebno nagrado za doprinos k filmski industriji kot prvi predsednik Akademije.

Oskarjevski parčki

Nedavno je v rumenem tisku odjeknila novica, da sta se poročila Penelope in Javier. Ker sta oba dobitnika oskarjev, sem malo pobrskal po zgodovini, da bi ugotovil koliko je še tovrstnih zakoncev.

Slika je sicer s podelitve evropskih filmskih nagrad 2004, ko sta (takrat še neporočena) rojaka domov prav tako odkorakala vsak s svojim kipcem.

Kar trikrat se je celo zgodilo, da sta bila mož in žena nominirana za vlogo v istem filmu. Prvič se je to posrečilo Alfredu Luntu in Lynn Fontanne, ki sta bila daljnega leta 1932 nominirana za The Guardsman. Leta 1957 sta bila za Witness for the Prosecution nominirana Charles Laughton za glavno in Elsa Lanchester za stransko vlogo. Največ prahu pa sta gotovo dvignila Richard Burton in Elizabeth Taylor, ki sta bila leta 1966, ko sta bila prvič poročena, nominirana za Kdo se boji Virginie Woolf?. Liz ga je sicer dobila, vendar nobenega od njiju na podelitev ni bilo. Tisto leto je bil nominiran še en hollywoodski par, vedar ne za isti film: Rex Harrison se je za oskarja potegoval v zgodovinskem spektaklu Cleopatra, njegova (takrat četrta) žena, Rachel Roberts, pa v This Sporting Life.

Sedaj pa k dejanskim dobitnikom. Le dva para sta bila v času zakona nagrajena vsak s svojim kipcem za igro. Prva sta Laurence Olivier in Vivien Leigh: on ga je dobil za glavno vlogo v svojem Hamletu leta 1948, ona pa za Tramvaj Poželenje leta 1951 (Leighova ima sicer dva, vendar leta 1939, ko je bila nagrajena za V vrtincu, še nista bila poročena). Drugi par sta Joanne Woodward in Paul Newman. Ona je oskarja za glavno vlogo v The Three Faces of Eve dobila le dva meseca po njuni poroki leta 1958, on pa je nanj, kljub številnim nominacijam, čakal vse do leta 1986 za Barvo denarja. Akademija mu je leto prej sicer podelila častnega oskarja. Par je sodeloval pri številnih projektih, med njimi Rachel, Rachel iz leta 1968, ki je njej prinesel nominacijo za igro, njemu pa kot producentu, za režijo pa ni bil nominiran.

Med poročenimi pari z igralskim oskarjem sta, poleg omenjene španske dvojice Javier-Cruz, še Catherine Zeta-Jones in Michael Douglas, ki se sicer še nista poznala, ko je on dobil svoja dva kipca (kot producent najboljšega filma Let nad kukavičjim gnezdom in najboljši glavni igralec v Wall Street).

So pa tudi pari, ki imajo vsak svojega oskarja v različnih kategorijah: Helen Mirren in Taylor Heckford, Peter Jackson in Fran Walsh ter Joel Coen in Frances McDormand. Slednja je pravzaprav edina igralka, ki je oskarja dobila pod režisersko taktirko svojega soproga.

Nekateri tovrstni pari so sicer že ločeni, vendar si ne moram pomagati, da jih v mislih ne bi na hitro povezal: Kate Winslet in Sam Mandes, od letos dalje pa tudi James Cameron in Kathryn Bigelow. Na drugi strani, pa se nekateri niso sploh nikoli poročili. Izmed slednjih verjetno v oči najbolj bodeta Tim Robbins in Susan Sarandon, ki jo je do oskarja v Zadnjem sprehodu režiral prav njen dragi. Robbins je kipec dobil nekaj let kasneje za stransko vlogo v Skrivnostni reki, tu pa naj omenim še njenega bivšega moža, Chrisa Sarandona, ki je bil nominiran kot stranski igralec v Dog Day Afternoon štiri leta pred njuno ločitvijo.

Poročena nista bila tudi Spencer Tracy (dva oskarja) in Katherine Hepburn (rekordni, štirje oskarji), čeprav sta imela od leta 1941 do njegove smrti leta 1967, javno tajno razmerje, ki ga je tiho trpela celo njegova žena.

To bi bilo to. Več možnih kombinacij hollywoodskih parov, ki so kdaj bili skupaj in so bili tudi nagrajeni ali nominirani, pa raje ne bom našteval. Seznam je enostavno predolg.

Trojna igralska krona

"The Triple Crown of Acting" je besedna zveza, ki označuje prav poseben dosežek v igralskem poklicu: biti nagrajen z najvišjimi nagradami na treh igralskih področjih: filmu (oskar), televiziji (emmy) in gledališču (tony). To je do danes uspelo elitni skupini osemnajstih ljudi.

Jack Albertson
tony: stranska vloga v igri The Subject Was Roses (1965)
oskar: stranska vloga v filmu The Subject Was Roses (1969)
emmy: glavna vloga v komični seriji Chico and the Man (1975)

Anne Bancroft
tony: stranska vloga v igri Two for the Seesaw (1958)
tony: glavna vloga v igri The Miracle Worker (1959)
oskar: glavna vloga v filmu The Miracle Worker (1963)
emmy: stranska vloga v tv-filmu Deep in My Heart (1999)

Ingrid Bergman
oskar: glavna vloga v filmu Gaslight (1945)

tony: glavna vloga v igri Joan of Lorraine (1947)
oskar: glavna vloga v filmu Anastasia (1957)

emmy: glavna vloga v tv-filmu Turn of the Screw (1960)
oskar: stranska vloga v filmu Murder on the Orient Express (1975)
emmy: glavna vloga v tv-filmu A Woman Called Golda (1982)

Shirley Booth
tony: stranska vloga v igri Goodbye, My Fancy (1949)
oskar: glavna vloga v filmu Come Back, Little Sheba (1953)
emmy: glavna vloga v seriji Hazel (1962 & 1963)

Ellen Burstyn
oskar: glavna vloga v filmu Alice Doesn't Live Here Anymore (1975)
tony: glavna vloga v igri Same Time, Next Year (1975)
emmy: gostujoča vloga v seriji Law & Order (2009)

Melvyn Douglas
tony: glavna vloga v igri The Best Man (1960)

oskar: stranska vloga v filmu Hud (1964)

emmy: glavna vloga v tv-filmu Do Not Go Gentle Into That Good Night (1968)
oskar: stranska vloga v filmu Being There (1980)

Helen Hayes
tony: glavna vloga v igri Happy Birthday (1946)
tony: glavna vloga v igri Time Remembered (1957)
oskar: glavna vloga v filmu The Sin of Madelon Claudet (1932)
oskar: stranska vloga v filmu Airport (1971)
emmy: najboljša igralka (1953)

Jeremy Irons
tony: glavna vloga v igri The Real Thing (1984)

oskar: glavna vloga v filmu Reversal of Fortune (1991)

emmy: glasovna vloga v seriji The Great War and the Shaping of the 20th Century (1996)
emmy: stranska vloga v mini-seriji Elizabeth I (2006)

Thomas Mitchell
oskar: stranska vloga v filmu Stagecoach (1939)
tony: glavna vloga v mjuziklu Hazel Flagg (1953)
emmy: najboljši igralec (1953)

Rita Moreno
oskar: stranska vloga v filmu West Side Story (1961)
tony: stranska vloga v igri The Ritz (1975)
emmy: gostujoča vloga v seriji The Muppet Show (1977)
emmy: gostujoča vloga v seriji The Rockford Files (1978)

Al Pacino
tony: stranska vloga v igri Does a Tiger Wear a Necktie? (1969)
oskar: glavna vloga v filmu Scent of a Woman (1993)
emmy: glavna vloga v mini-seriji Angels in America (2004)

Vanessa Redgrave
oskar: stranska vloga v filmu Julia (1978)
emmy: glavna vloga v tv-filmu Playing for Time (1981)
emmy: stranska vloga v tv-filmu If These Walls Could Talk 2 (2000)
tony: glavna vloga v igri Long Day's Journey into Night (2003)

Jason Robards
tony: glavna vloga v igri The Disenchanted (1959)
oskar: stranska vloga v filmu All the President's Men (1977)
oskar: stranska vloga v filmu Julia (1978)
emmy: glavna vloga v tv-filmu Inherit the Wind (1988)

Geoffrey Rush
oskar: glavna vloga v filmu Shine (1997)
emmy: glava vloga v tv-filmu The Life and Death of Peter Sellers (2005)
tony: glavna vloga v igri Exit the King (2009)

Paul Scofield
tony: glavna vloga v igri A Man for All Seasons (1962)
oskar: glavna vloga v filmu A Man for All Seasons (1967)
emmy: glavna vloga v tv-filmu Male of the Species (1969)

Maggie Smith
oskar: glavna vloga v filmu The Prime of Miss Jean Brodie (1970)
oskar: stranska vloga v filmu California Suite (1979)
tony: glavna vloga v igri Lettice and Lovage (1990)
emmy: glavna vloga v tv-filmu My House in Umbria (2003)

Maureen Stapleton
tony: stranska vloga v igri The Rose Tattoo (1951)
tony: glavna vloga v igri The Gingerbread Lady (1971)
emmy: glavna vloga v tv-filmu Among the Paths to Eden (1968)
oskar: stranska vloga v filmu Reds (1982)

Jessica Tandy
tony: glavna vloga v igri The Gin Game (1978)
emmy: glavna vloga v tv-filmu Foxfire (1988)
oskar: glavna vloga v filmu Driving Miss Daisy (1990)

V zgornjo skupino, ki šteje deset Američanov, pet Britancev, Portoričanko, Švedinjo in Avstralca, bi lahko prištevali tudi Lizo Minnelli, ki ima doma tri tonyje in oskarja ter emmyja, ki ga sicer ni dobila za igranje, temveč za koncertiranje v šovu Liza with a 'Z'. A Concert for Television.

Vse tri prestižne nagrade, vendar ne v igralskih kategorijah, imajo tudi Ralph Burns, Bob Fosse, Scott Rudin in Tony Walton.

Režiserski stolček

Po čem se pravzaprav razlikuje oskar za najboljši film od tistega za najboljšega režiserja? Glavnega oskarja naj bi dobil film, ki najbolje združuje vse ostale kategorije: od igre, scenarija, pa vse do tehničnih nagrad. A brez dobre režije še tako vrhunska igra in tako izjemen scenarij ne moreta rešiti filma. Kljub temu se je redko zgodilo, da je bila ista peterica filmov nominiranih v glavni kategoriji, nominirana tudi za režijo. Do razlike je prihajalo zato, ker nominirane filme izbirajo vsi člani Akademije, nominirane režiserje pa samo režiserji. Ta dva seznama sta se v preteklosti popolnoma ujemala le petkrat. Nazadnje lani, prej pa še v letih 1958, 1965, 1981 in 2006. Navadno je bila razlika v enem ali dveh filmih. Le petkrat med leti 1944 in 2008, odkar so v obeh kategorijah razglasili po pet nominirancev, pa se je zgodilo, da je bila razlika v kar treh naslovih.

Vsi vemo, da ima največ zaslug za uspeh filma prav režiser in zato velja nek tih dogovor, da v primeru, ko ni jasnega favorita, glavni nagradi razdelijo na dva filma, kar se je v 82-letni zgodovini zgodilo 21-krat. Precej prahu je dvignila podelitev izpred nekaj let, ko so z oskarjem za režijo Angu Leeju priznali visoko umetniško vrednost filma Brokeback Mountain, medtem ko so svojo homofobičnost izdali s tem, da so za najboljši film razglasili Usodno nesrečo.

Torej, režiserji ... največ, štiri, režiserke oskarje je dobil John Ford, in sicer za The Informer (1935), The Grapes of Wrath (1940), How Green Was My Valley (1941) in The Quiet Man (1952). S tremi nagradami mu sledita Frank Capra in William Wyler. Po dva oskarja pa je v svojo vitrino postavilo kar 15 režiserjev.

John Ford in Joseph L. Mankiewicz sta edina režiserja z dvema zaporednima zmagama. Kot rečeno je Ford zmagal v letih 1940 in 1941, Mankiewicz pa leta 1949 za A Letter to Three Wives in leta 1950 za All About Eve.

Wyler, ki ima največ (dvanajst) nominacij, se lahko pohvali tudi s tem, da so pod njegovo taktirko igralci zbrali kar 36 nominacij, od tega 14 oskarjev, kar je oboje svojevrsten rekord. Očitno pa se ne splača režirati samega sebe, saj sta v tem primeru do oskarja prišla le Laurence Olivier leta 1949 za glavno vlogo v svojem Hamletu in Roberto Benigni, ki je leta 1998 slavil s svojim La Vita e Bella.

Najstarejši režiser, ki je kadarkoli dobil oskarja je bil takrat 74-letni Clint Eastwood, ko so ga leta 2004 drugič nagradi za režijo Punčke za milijon dolarjev. S tem je potolkel rekord, ki ga je Roman Polanski postavil le dve leti prej. Najstarejši nominiranec je sicer John Huston, ki je bil leta 1986 pri 79ih nominiran za Prizzi's Honor.

Najmlajši nominiranec v tej kategoriji je John Singleton, ki je bil star komaj 24 let, ko so ga nominirali za njegov prvenec Boyz n the Hood. Čast, biti najmlajši dobitnik oskarja za režijo, že dolga leta, vse od četrte podelitve (1931), pripada Normanu Taurogu. Ko je dobil oskarja za režijo filma Skippy, je bil star 32 let. Takrat je za dobro leto premagal Lewisa Milestona, ki je bil pri 33ih nagrajen na čisto prvi podelitvi 16. maja 1929.

Če ostanemo še malo pri mladih in uspešnih režiserjih: Jason Reitman, star komaj 32 let, je bil letos nominiran že drugič, kar je za njegova leta svojevrsten rekord. Akademijo je najprej prepričal s komedijo Juno, tokrat pa še z dramo Up in the Air.

Režija je bila od nekdaj moški šport, kar pa se v zadnjih letih popravlja. Kot verjetno veste je Kathryn Bigelow letos kot prva ženska dobil oskarja za režijo. Pred njo je Akademija z nominacijo počastila še tri režiserke: Italijanko Lino Wertmüller (leta 1977 za film Pasqualino Settebellezze), Jane Campion iz Nove Zelandije (leta 1994 za film Piano) ter Sofio Coppola (leta 2003 ta Zgubljeno s prevodom).

Poleg tega, da so dobitniki tradicionalno moški, so tudi tradicionalno belci. Edini zmagovalec druge rase je namreč Ang Lee za Goro Brokeback. Na seznamu nominirancev najdemo le dva temnopolta režiserja, že omenjenega Johna Singletona, ki je hkrati tudi najmlajši nominiranec v tej kategoriji; in Leea Danielsa, čigar film Precious je tudi edini film temnopoltega režiserja nominiran v glavni kategoriji. Predstavniki drugih ras, ki jim je Akademija naklonila nominacijo so še Hiroshi Teshigahara za Ženska sipin (1964), Akira Kurosawa za Ran (1985) ter M. Night Shyamalan za Šesti čut (1999).

Akademija sicer rada nagrajuje tuje režiserje (Miloš Forman, Roman Polanski, Bernardo Bertolucci in mnogi drugi), vendar še nikoli ni nagradila filma posnetem v ne-angleškem jeziku. Kljub temu je bilo v zgodovini v tej kategoriji nominiranih kar dvajset režiserjev, katerih filmi so delno ali v celoti v tujem jeziku. Kar štiri nominacije je zbral Federico Fellini, tri pa Ingmar Bergman.

Ni v navadi, da bi si oskarja za režijo delila dva nagrajenca, vendar se je tudi to v preteklosti že zgodilo in to dvakrat. Prvič leta 1961, ko sta bila za režijo mjuzikla West Side Story nagrajena Robert Wise in Jerome Robbins. Slednji je bil sicer le koreograf filma, ki je poleg režiserskega dobil še častnega oskarja za delo na področju koreografije. Kasneje se je to ponovilo leta 2007, ko sta režiserskega oskarja dobila brata Coen za No Country for Old Men, vmes pa sta bila leta 1978 skupaj nominirana še Warren Beatty in Buck Henry za Heaven Can Wait.

Tudi režiserji, ki so v enem letu prislužijo kar dve nominaciji so zelo redki. Uspelo je o uradno le dvema: Michael Curtiz se je leta 1938 za oskarja potegoval z izdelkoma Angels with Dirty Faces in Four Daughters, vendar ni osvojil nobnenega; Steven Soderbergh pa je bil leta 2000 nominiran za režijo filmov Erin Brokovich in Traffic. Za slednjega mu je Akademija oskarja tudi podelila.

Kot rečeno je to uradna verzija. Neuradno je bil daljnega leta 1930 Frank Lloyd nominiran za kar tri filme (Drag, Weary River in The Divine Lady) vendar je Akademija tisto leto razglasila le zmagovalce, ne pa tudi nominacij. Iz njenih arhivov je danes sicer razvidno, katera imena so bila v ožjem izboru. Lloyd je na koncu dobil oskarja za režijo The Divine Lady.

Če se za trenutke vrnemo k Soderberghu, ki se je tisto leto v zgodovino vpisal še zaradi enega dosežka. Oba njegova izdelka (Erin Brokovich in Traffic) sta bila namreč nominirana tudi za najboljši film, kar je pred tem uspelo le še dvema režiserjema: Alfredu Hitchcocku (leta 1940 s filmoma Foreign Correspondent in Rebecca) ter Francisu Fordu Coppoli (leta 1974 z Botrom 2 in The Conversation).

Nobelovec z oskarjem

Do današnjega dne je eni sami osebi uspelo dobiti dve izmed najbolj prestižnih nagrad na svetu: Nobelovo nagrado in oskarja.

To sicer ni Al Gore, dobitnik Nobelove nagrade za mir leta 2007, čigar dokumentarec Neprijetna resnica je dobil tudi oskarja. Slednjega namreč ni dobil Al Gore osebno, saj je po pravilniku Akademija nominirala ter nagradila režiserja in producenta Davisa Guggenheima.

Edini nobelovec z oskarjem oziroma edini oskarjevec z Nobelovo nagrado je irski romanopisec, esejist, v prvi vrsti pa dramatik, George Bernard Shaw. Švedska akademija ga je z Nobelovo nagrado za literaturo odlikovala leta 1925, Ameriška filmska akademija pa mu je trinajst let kasneje izročila še oskarja za najboljši prirejeni scenarij, Pygmalion, spisan na podlagi njegove gledališke igre. Adaptacije sicer ni napisal Shaw, temveč Ian Dalrymple, Cecil Lewis in W.P. Lipscomb, vendar so uporabili njegove izvirne dialoge, tako da je bil do oskarja upravičen tudi sam. Na podelitev se takrat ni prikazal in menda oskarja kasneje precej godrnjaje sprejel, češ da je to prava žalitev za Akademijo, ko mu poklanja nagrado, kljub temu, da zelo verjetno prej sploh še ni slišala zanj oziroma njegova dela.

Pygmalion je bil leta 1938 nominiran še za glavnega igralca in igralko (Leslie Howard in Wendy Hiller) ter najboljši film, vendar izgubil bitko z You Can't Take It With You. Igra je bila leta 1956 predelana v broadwayski mjuzikel z naslovm My Fair Lady, ki se je nato leta 1964 preselil tudi na velika platna in pobral kar osem oskarjev, tudi za najboljši film. V nepozabnem izdelku Georga Cukorja sta glavni vlogi odigrala Audrey Hepburn in Rex Harrison.

Showov oskar, ki ga vidite tudi na zgornji sliki, je razstavljen v njegovi hiši, sedaj muzeju, v britanski vasici Ayot St Lawrence.

OSKAR TRIVIA: Scenaristke in oskarji

Ste opazili, da je med letošnjimi nominiranci za scenarij ena sama ženska!? Na žalost ne morem reči, da je to ravno naključje, saj so bile v zgodovini precej zapostavljene, če jih primerjamo z njihovimi moškimmi kolegi. Ti so prejeli več kot 1200 nominacij in skoraj 230 kipcev. Ženske so dobile zgolj 133 nominacij (100 manj, kot moški oskarjev!), le 21 pa jih je kipec tudi prejelo - 9% vseh oskarjev za scenarij.

Če pa pogledamo le nominirane scenarije, ki so jih napisali posamezniki je statistika še slabša. 39 žensk je bilo samostojno nominiranih v eni od scenarističnih kategorij, deset jih je oskarja tudi dobilo. Nazadnje predlani, Diablo Cody za Juno. To je bilo nekakšno rekordno leto za ženske, saj je so bile kar štiri samostojno nominirane. Ostale tri so: Tamara Jenkins (The Savages), Nancy Oliver (Lars and the Real Girl) in Sarah Polley (Away from Her).

Največje število nominiranih žensk v posameznem letu, vendar ne nujno samostojno, je sicer šest. Zgodilo se je dvakrat: leta 1991, ko je kipec odnesla Callie Khouri za Thelma and Louise in leta 2003, ko sta bili ženski nagrajeni v obeh kategorijah. Sofia Coppola je oskarja dobila za Lost in Translation, Fran Walsh ter Philippa Boyens pa sta si s Petrom Jacksonom delili kipec za adaptacijo tretjega dela Gospodarja prstanov.

Na tretji podelitvi oskarjev leta 1930 je Frances Marion postala prva ženska nagrajena z oskarjem za scenarij. Osvojila ga je s filmom The Big House. Dve leti kasneje je bila nagrajena še za zgodbo The Champ. 50 let je preteklo, preden je Ruth Prawer Jhabvala izenačila ta rekord in dobila svojega drugega oskarja za scenarij. Leta 1992 je bila nagrajena za Howardov kot, šest let prej pa za Sobo z razgledom.

Frances Goodrich ostaja največkrat nominirana scenaristka v zgodovini. Njene štiri nominacije je zbrala za filme: The Thin Man (1934), After the Thin Man (1936), Father of the Bride (1950) ter Seven Brides for Seven Brothers (1954). Nobenega sicer ni napisala povsem samostojno. Skupaj z možem, Albertom Hackettom, ki ji ji je pomagal spisati prve tri scenarije, je leta 1956 dobila tonyja za gledališko igro Dnevnik Anne Frank. To sta nato predelala v film, ki si je zaslužil osem nominacij in tri oskarje, vendar sama nista bila med nominiranci.

Šest scenaristk je bilo za oskarja nominiranih trikrat: Francis Marion, Ruth Gordon, Nora Ephron, Claudine West ter že omenjeni Ruth Prawer Jhabvala, in Fran Walsh, ki drži tudi rekord, kot največkrat nagrajena ženska na eni podelitvi. Tisto leto je namreč oskarja snela še kot soavtorica najboljše pesmi "Into the West" ter kot so-producentka najboljšega filma.

Omenimo še simpatično Emmo Thompson. Britanka je bila leta 1992 nagrajena za glavno vlogo v Howardovem kotu, tri leta kasneje pa dobila še oskarja za priredbo klasičnega dela Jane Austin, Razsodnost in rahločutnost. Tako ostaja edini posameznik z oskarjem za igro in scenarij.