Tisti, ki ste nekajkrat gledali podelitev oskarjev, ste gotovo opazili ponavljajoči se vzorec: dobitnik oskarja za najboljšo moško vlogo naslednje leto podeli oskarja najboljši glavni igralki in obratno. To nenapisano pravilo je ena najstarejših tradicij te ceremonije, ki se je pojavila že na peti podelitvi, daljnega leta 1932. Začelo se je sicer že leto prej, ko sta vsak svoj kipec, ki se takrat še ni imenoval oskar, dobila Norma Shearer in George Arliss. Naslednje leto so organizatorji oba povabili, da bi podelila kipce svojima naslednikoma. Vse bi bilo zelo preprosto, če Shererova ne bi bila ponovno nominirana. Organizatorji so izide sicer poznali že v naprej in vedeli, da bo kipec tisto leto prejela Marie Dressler. A hkrati so se zavedali v kakšen neugoden položaj bi spravili Shererovo, če bi odprla kuverto s svojim imenom.
George Arliss, Marie Dressler, Norma Shearer in Lionel Barrymore na četrti podelitvi osakrjev, 10. novembra 1931.
Naslednje leto so postopek priredili tako, da so zamenjali podeljevalce glede na spol in enako "pravilo" uvedli še za oskarje v stranskih vlogah, ko so bili ti nekaj leta kasneje uveljavljeni. Od takrat se te tradicije dokaj dosledno držijo, vendar je tudi izjem precej veliko, sploh v primeru, da lanski zmagovalec nekje snema film ali nastopa v broadwayski predstavi, zaradi česar seveda ne prileti v Los Angeles zgolj, da bi podelil kipec.
No, lani se morda spomnite, da so to tradicijo popolnoma opustili in uvedli podeljevanje igralskih oskarjev s pomočjo večjega števila preteklih dobitnikov v isti kategoriji, ki takrat niso bili nominirani. To je bila v bistvu zelo dobra poteza, ki jo je odobravala večina gledalcev. Letos so koncept spet priredili tako, da so združili star in nov način podeljevanja: predstavitve so opravili prijatelji, znanci in sodelavci nominirancev, kuverto pa je še vedno odprl lanski zamgovalec/ka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar