Režiserski stolček

Po čem se pravzaprav razlikuje oskar za najboljši film od tistega za najboljšega režiserja? Glavnega oskarja naj bi dobil film, ki najbolje združuje vse ostale kategorije: od igre, scenarija, pa vse do tehničnih nagrad. A brez dobre režije še tako vrhunska igra in tako izjemen scenarij ne moreta rešiti filma. Kljub temu se je redko zgodilo, da je bila ista peterica filmov nominiranih v glavni kategoriji, nominirana tudi za režijo. Do razlike je prihajalo zato, ker nominirane filme izbirajo vsi člani Akademije, nominirane režiserje pa samo režiserji. Ta dva seznama sta se v preteklosti popolnoma ujemala le petkrat. Nazadnje lani, prej pa še v letih 1958, 1965, 1981 in 2006. Navadno je bila razlika v enem ali dveh filmih. Le petkrat med leti 1944 in 2008, odkar so v obeh kategorijah razglasili po pet nominirancev, pa se je zgodilo, da je bila razlika v kar treh naslovih.

Vsi vemo, da ima največ zaslug za uspeh filma prav režiser in zato velja nek tih dogovor, da v primeru, ko ni jasnega favorita, glavni nagradi razdelijo na dva filma, kar se je v 82-letni zgodovini zgodilo 21-krat. Precej prahu je dvignila podelitev izpred nekaj let, ko so z oskarjem za režijo Angu Leeju priznali visoko umetniško vrednost filma Brokeback Mountain, medtem ko so svojo homofobičnost izdali s tem, da so za najboljši film razglasili Usodno nesrečo.

Torej, režiserji ... največ, štiri, režiserke oskarje je dobil John Ford, in sicer za The Informer (1935), The Grapes of Wrath (1940), How Green Was My Valley (1941) in The Quiet Man (1952). S tremi nagradami mu sledita Frank Capra in William Wyler. Po dva oskarja pa je v svojo vitrino postavilo kar 15 režiserjev.

John Ford in Joseph L. Mankiewicz sta edina režiserja z dvema zaporednima zmagama. Kot rečeno je Ford zmagal v letih 1940 in 1941, Mankiewicz pa leta 1949 za A Letter to Three Wives in leta 1950 za All About Eve.

Wyler, ki ima največ (dvanajst) nominacij, se lahko pohvali tudi s tem, da so pod njegovo taktirko igralci zbrali kar 36 nominacij, od tega 14 oskarjev, kar je oboje svojevrsten rekord. Očitno pa se ne splača režirati samega sebe, saj sta v tem primeru do oskarja prišla le Laurence Olivier leta 1949 za glavno vlogo v svojem Hamletu in Roberto Benigni, ki je leta 1998 slavil s svojim La Vita e Bella.

Najstarejši režiser, ki je kadarkoli dobil oskarja je bil takrat 74-letni Clint Eastwood, ko so ga leta 2004 drugič nagradi za režijo Punčke za milijon dolarjev. S tem je potolkel rekord, ki ga je Roman Polanski postavil le dve leti prej. Najstarejši nominiranec je sicer John Huston, ki je bil leta 1986 pri 79ih nominiran za Prizzi's Honor.

Najmlajši nominiranec v tej kategoriji je John Singleton, ki je bil star komaj 24 let, ko so ga nominirali za njegov prvenec Boyz n the Hood. Čast, biti najmlajši dobitnik oskarja za režijo, že dolga leta, vse od četrte podelitve (1931), pripada Normanu Taurogu. Ko je dobil oskarja za režijo filma Skippy, je bil star 32 let. Takrat je za dobro leto premagal Lewisa Milestona, ki je bil pri 33ih nagrajen na čisto prvi podelitvi 16. maja 1929.

Če ostanemo še malo pri mladih in uspešnih režiserjih: Jason Reitman, star komaj 32 let, je bil letos nominiran že drugič, kar je za njegova leta svojevrsten rekord. Akademijo je najprej prepričal s komedijo Juno, tokrat pa še z dramo Up in the Air.

Režija je bila od nekdaj moški šport, kar pa se v zadnjih letih popravlja. Kot verjetno veste je Kathryn Bigelow letos kot prva ženska dobil oskarja za režijo. Pred njo je Akademija z nominacijo počastila še tri režiserke: Italijanko Lino Wertmüller (leta 1977 za film Pasqualino Settebellezze), Jane Campion iz Nove Zelandije (leta 1994 za film Piano) ter Sofio Coppola (leta 2003 ta Zgubljeno s prevodom).

Poleg tega, da so dobitniki tradicionalno moški, so tudi tradicionalno belci. Edini zmagovalec druge rase je namreč Ang Lee za Goro Brokeback. Na seznamu nominirancev najdemo le dva temnopolta režiserja, že omenjenega Johna Singletona, ki je hkrati tudi najmlajši nominiranec v tej kategoriji; in Leea Danielsa, čigar film Precious je tudi edini film temnopoltega režiserja nominiran v glavni kategoriji. Predstavniki drugih ras, ki jim je Akademija naklonila nominacijo so še Hiroshi Teshigahara za Ženska sipin (1964), Akira Kurosawa za Ran (1985) ter M. Night Shyamalan za Šesti čut (1999).

Akademija sicer rada nagrajuje tuje režiserje (Miloš Forman, Roman Polanski, Bernardo Bertolucci in mnogi drugi), vendar še nikoli ni nagradila filma posnetem v ne-angleškem jeziku. Kljub temu je bilo v zgodovini v tej kategoriji nominiranih kar dvajset režiserjev, katerih filmi so delno ali v celoti v tujem jeziku. Kar štiri nominacije je zbral Federico Fellini, tri pa Ingmar Bergman.

Ni v navadi, da bi si oskarja za režijo delila dva nagrajenca, vendar se je tudi to v preteklosti že zgodilo in to dvakrat. Prvič leta 1961, ko sta bila za režijo mjuzikla West Side Story nagrajena Robert Wise in Jerome Robbins. Slednji je bil sicer le koreograf filma, ki je poleg režiserskega dobil še častnega oskarja za delo na področju koreografije. Kasneje se je to ponovilo leta 2007, ko sta režiserskega oskarja dobila brata Coen za No Country for Old Men, vmes pa sta bila leta 1978 skupaj nominirana še Warren Beatty in Buck Henry za Heaven Can Wait.

Tudi režiserji, ki so v enem letu prislužijo kar dve nominaciji so zelo redki. Uspelo je o uradno le dvema: Michael Curtiz se je leta 1938 za oskarja potegoval z izdelkoma Angels with Dirty Faces in Four Daughters, vendar ni osvojil nobnenega; Steven Soderbergh pa je bil leta 2000 nominiran za režijo filmov Erin Brokovich in Traffic. Za slednjega mu je Akademija oskarja tudi podelila.

Kot rečeno je to uradna verzija. Neuradno je bil daljnega leta 1930 Frank Lloyd nominiran za kar tri filme (Drag, Weary River in The Divine Lady) vendar je Akademija tisto leto razglasila le zmagovalce, ne pa tudi nominacij. Iz njenih arhivov je danes sicer razvidno, katera imena so bila v ožjem izboru. Lloyd je na koncu dobil oskarja za režijo The Divine Lady.

Če se za trenutke vrnemo k Soderberghu, ki se je tisto leto v zgodovino vpisal še zaradi enega dosežka. Oba njegova izdelka (Erin Brokovich in Traffic) sta bila namreč nominirana tudi za najboljši film, kar je pred tem uspelo le še dvema režiserjema: Alfredu Hitchcocku (leta 1940 s filmoma Foreign Correspondent in Rebecca) ter Francisu Fordu Coppoli (leta 1974 z Botrom 2 in The Conversation).