Biti morate precej pozorni, da opazite Hopperjev mladi obraz v enem od članov bande, s katerimi se James Dean spopade v nenavadnem obračunu imenovanem "Chickie Run". Z ukradenimi avtomobili dva tekmovalca vzporedno drvita proti prepadu. Kdor se prvi ustavi ali zavije s poti je reva. To je bil prvi Hopperjev film sploh, kasneje pa je z Deanom sodeloval pri še eni uspešnici, Giant.
Film, ki je Hopperja ne le izstrelil med zvezde, temveč ga tudi definiral. Film predstavlja njegov režijski in scenaristični prvenec, katerega uspeha, kljub številnim poizkusom ni mogel niti doseči, kaj šele preseči. Zgodba o dveh bikerjih, ki se, po uspešno opravljeni tihotapski misiji, s svojima jeklenima konjičkoma odpravita na festival v New Orleansu, je Hopperju, Petru Fondi in Terryju Southernu prinesla oskarjevo nominacijo za najboljši izvirni scenarij.
Film lepo povzema duh tistega časa: vzpon in zapad hipijev ter lahkotnejša uporaba mehke droge. Legenda pravi, da naj bi protagonista z Jackom Nicholsonov pred kamero zares pokadila đoint in da Jackovega samogovora o vesoljcih, ki je sledil, ni bilo v scenariju.
Der amerikanische Freund (1977) | Tom Ripley
Wim Wenders je rekrutiral Hopperja za tole nemško adaptacijo enega izmed romanov Patricie Highsmith o ponarejevalcu in goljufu, Tomu Ripleyu. Ko mu mafija ponudi posel morilca, stisne rep med noge in za nalogo raje predlaga domnevno za levkemijo obolelega izdelovalca okvirjev, Jonathana Zimmermanna. Da bi po svoji smrti sinu in ženi zagotovil finančno stabilnost se Zimmermann odloči za sodelovanje, Ripley pa se mu odloči pomagati.
Apocalypse Now (1979) | fotoreporter
Potem, ko se dolga letna njegova kariera ni premikala nikamor, mu je uspel še en vzpon v nepozabni vojni drami Fancisa Forda Coppole. Upodobil je odbitega ameriškega fotoreporterja, ki v vojnem Vietnamu slika s aparatom v katerem morda je, morda pa tudi ni filma. Lik menda sloni celo na resnični osebnosti.
Hoosiers (1986) | Shooter
Razmeroma majhna vloga lokalnega pijančka in bivšega trenerja šolske košarkarske ekipe, je Hopperju prinesla edino igralsko nominacijo za oskarja, vendar je moral premoč priznati Michaelu Cainu. Uspelo mu je sicer nekaj zelo solidnih prizorov, snov zanje pa je verjetno črpal kar iz svojih lastnih odvisniških izkušenj.
Blue Velvet (1986) | Frank Booth
Škoda, ker je v istem letu nastopil v dveh zares odličnih vlogah, saj bi bil za tole lahko komot spet nominiran. V zelo lynchevski kriminalki je namreč upodobil zelo jeznega kriminalca z nenavadnimi seksualnimi fetiši v katere sili Isabello Rossellini. Poleg tega ima še težave z dihanjem, kar ga naredi še bolj strašljivega (ali pa komičnega - kakor vam drago). Ne razumem zakaj se je Akademija odločila raje nominirati njegovo precej manj izrazito vlogo v Hoosiers.
Speed (1994) | Howard Payne
Devetdeseta so njegovi karieri prinesla predvsem krajše vloge zlobnežev. V tej nepozabni akcijski pustolovščini je denimo podtaknil bomo na avtobus v Los Angelesu, ki bi eksplodirala, če bi se njegova hitrost spustila pod 50 milj na uro (preračunano v evropske mere: 80,4672 km/h). Zato, da se je vse srečno končalo sta poskrbela Sandra Bullock in Keanu Reeves.
Waterworld (1995) | Deacon
Film, ki je do Titanika veljal za najdražjega vseh časov, je bil večkrat šinfan tudi kot najslabši vseh časov. S tem se sicer ne strinjam popolnoma, vendar ta trditev vseeno ni daleč od resnice. Ne vem kaj, če sploh kaj, sta scenarista (Peter Rader in David Twohy) razmišljala, ko sta v več stoletij (glede na to, da so nekateri ljudje razvili že škrge, bi moralo sicer preteči par milijonov let) potopljeni svet vključila skoraj vsakdanje stvari kot so alkohol, ki ga ni škoda zlivati stran, gorivo in seveda cigarete. Po tem je znana tudi tolpa Kadilcev, ki jo vodi zlobni a precej neumni Denis Hopper.
Sleepwalking (2008) | Mr. Reedy
Eno zadnjih boljših vlog, ki jih je odigral, je bila ponovno negativna. Kot nasilni oče Charlize Theron in Nicka Stahla, ki se po dolgih letih ponovno srečajo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar