Najboljši filmi z vsega sveta

Kljub temu, da so oskarji daleč najpomembnejša in najbolj zaželena filsmka nagrada na svetu, še zdaleč niso edina. Skoraj vsaka država ima svoje, nacionalne oskarje, ki so jih podeljevali v zadnjih mesecih. Odločil sem se narediti en kratek sprehod skozi najboljše, kar je svetovna kinematografija ponudila v zadnjem letu, pa je vseeno ostalo skrito pred oskarji.

Če začnem kar doma. Tudi Slovenci imamo svoje oskarje, ki jim pravimo vesna. Vsakoletni festival slovenskega filma se odvija proti koncu septembra oziroma začetek oktobra, na njem pa predvajajo večino novih filmov domače produkcije. Lansko vesno za najboljši film je odnesla drama 9.06 režiserja Igorja Šterka, o inšpektorju, ki postane obseden z nekim primerom samomorilca, se preseli v njegovo stanovanje in počasi prevzame njegovo identiteto. Izdelka mi žal še ni uspelo videti, sicer pa bo verjetno kaj kmalu pristal na malih zaslonih.

Sedaj pa po svetu. Eno meni najljubših nacionalnih kinematografij imajo Španci, čeprav je sami baje ne cenijo najbolj. V nekem pogovoru z domačinko sem namreč ugotovil, da se jim zdijo njihovi filmi brezzvezni, polni seksa in nasilja. "No, točno to si mi mislimo o naših" sem pomislil. Kakorkoli že, nagrada goya je šla letos zaporniški drami Celica 211 (Celda 211) v kateri se novi varnostnik že prvi dan po pomoti znajde na napačni strani rešetk.

Zaporniška tema je zmagala tudi v Franciji, kjer so cezarja za najboljši film namenili Preroku, sicer tudi nominirancu za tujejezičnega oskarja. Film govori o mladem, nepismenem zaporniku, ki se z iznajdljivostjo povzpne v sam vrh mafijske združbe.

Naši zahodni sosedje podeljujejo Donatellove Davide, kopije znamenitega kipa še znamenitejšega italijanskega umetnika. Dobila ga je drama L'uomo che verrà (Mož, ki bo prišel) o krutem pokolu pri Marzabottu med drugo svetovno vojno.

Beli trak Michaela Hanekeja je najprej osvojil zlato palmo, bil razglašen za evropski film leta ter dobil zlati globus za najboljši tujejezični film in še kup drugih nagrad, nato pa osvojil še lolo za najboljši nemški film. Ameriška filmska akademija ga je sicer nominirala za oskarja, a tega potem poslala v Argentino za Skrivnost v njihovih očeh. Na trenutke komična kriminalna drama, s presenetljivim zaključkom, o upokojenem sodnem preiskovalcu, ki mu star zločin ne da miru, je kakopak dobila tudi nagrado domače filmske akademije.

Kanadčani so z nagrado genie okronali šokanten Polytechnique v kateri spremljamo precej realističen prikaz pokola, ki se je zgodil na neki montrealski fakulteti leta 1989. Film je presenetljivo premagal favorita, Ubil sem svojo mamo, ki me je navdušil na lanskem Liffu.

V Mehiki je nagrado ariel za najboljši film dobila komična drama Cinco días sin Nora (Pet dni brez Nore) v kateri spremljamo moža med pripravami pogreba za svojo bivšo ženo, ki je naredila samomor.

Potem, ko je lani v Cannesu, Warwick Thornton, prejel zlato kamero za najboljši prvenec, je njegov mali filmček, Samson in Dalila, o mladem aboriginskem paru, toplo sprejel tudi Avstralski filmski inštitut in mu podelil nagrado za najboljši film pete celine.

Združena azijska kinematografija zadnjih nekaj let podeljuje azijske filmske nagrade. Letošnja je šla v Južno Korejo, filmu Mati o starejši ženski, ki išče morilca odgovornega za umor podtaknjen njenemu sinu.

Poleg teh nagrad nekatere azijske države podeljujejo tudi svoje, nacionalne nagrade. Tajvanci imajo zlate konje, letošnjega pa je prejela drama No Puedo Vivir Sin Ti. V svojem drugem celovečercu, sicer igralec Leon Dai predstavlja resnično zgodbo o moškem, ki sam skrbi za malo hčerko in v potrebi po zaslužku sprejme nevarno ladijsko delo. Socialna služba mu otroka vzame, on pa naredi vse, da bi jo dobil nazaj.

Japonska filmska nagrada je počastila triler Shizumanu taiyô (Nezlomljiv) v katerem oskarjev nominiranec Ken Watanabe igra predstavnika letalskih delavcev, ki se bori za njihove pravice.

Na Švedskem so izbrali dobitnike zlatih hroščkov, njihovih nacionalnih priznanj. Šest članska komisija je za najboljši švedski film leta 2009 izbrala triler Moški, ki sovražijo ženske, posnet po prvem delu "milenijske trilogije" avtorja Stiega Larssona. Glavnega junaka, raziskovalnega novinarja Mikaela Blomkvista, najame premožnež Henkrik Vanger, da bi raziskal izginotje njegove ljube nečakinje pred 40 leti. Blomkvistu se pridruži še nenavadna deklina, Lisbeth Salander, ki ima težave s samoobvladovanjem in zato ne more skrbeti sama zase. Noomi Rapace je bila za to vlogo prav tako nagrajena z zlatim hroščkom, Evropska filmska akademija pa jo je nominirala za evropsko igralko leta. Gre za enega uspešnejših švedskih filmov v zadnjih letih, ki bo doživel preobrazbo tudi v Hollywoodu.

Skočimo še na briatnsko otočje. BAFTO za najboljši film je sicer prejela Bomba misija, vendar Britanci delijo tudi posebno BAFTO za njihov nacionalni izdelek. To je za svoj drugi celovečerec, Akvarij, prejela Andrea Arnold. Zgodba se vrti okoli nekoliko samotarske 15-letne Mie, kateri edino veselje predstavlja hip-hop. Odraščanje v disfunkcionalni družini je vse prej kot lahko, odnosi pa se še nekoliko zaostrijo, ko mama domov pripelje novega fanta. Tega igra vedno bolj uveljavljeni Michael Fassbender, ki smo ga lani lahko gledali kot zapornika na gladovni stavki v Lakoti Steva McQueena ter kot žtrev lokalne mularije v Eden Lake; za nekaj sekund pa se je pojavil tudi v Tarantinovih Neslavnih Barabah.

Irci so njihovo IFTO podelili Mrku (The Eclipse) postavljenem v majhno obmorsko mestece, ki ga obišče pisatelj grozljivk.

Tako. Upam, da sem vam dal kakšen koristen namig, kaj se še splača pogledati, da ne boste prebavljali samo hollywoodske produkcije.