8KA: Filmi samostojne Slovenije

Naša državica danes praznuje. Da bom vsaj malo praznoval z njo, sem izbral šest filmov, ki so izšli po njeni osamosvojitvi in smo jih, kljub stalnemu pritoževanju nad našo slabo produkcijo, sprejeli za svoje. Bolj ali manj.

Babica gre na jug (1991) | režija: Vinci Vogue Anžlovar

Ne vem sicer kateri naj bi bil čisto prvi film samostojne Slovenije, vendar je bil med prvimi gotovo tale "road movie" napolnjen z jazzovskimi toni in zabavnimi pripetljaji. Kemija med Majolko Šuklje in rosno mladim Bojanom Emeršičem je dala filmu še dodatno vrednost.

Halgato (1995) | režija: Andrej Mlakar

Ciganska pripoved po romanu Namesto koga roža cveti, za katero njegov avtor, Feri Lainšček, leta 1991 dobil nagrado kresnik. Bolj kot zaradi same zgodbe, sem si film zapolnil zaradi krasne glasbe in majhne vloge Vlada Kreslina, ki odpoje tudi tisti nepozabni komad.

Sicer povem spodoben izdelek, vendar mi ni povsem jasno zakaj so naslov spremenili, saj Halgato niti ni glavna vloga v filmu. Veliko več namreč spremljamo Bumbaša in celo prijatelja Pištija (Jernej Kunter se je za silo naučil "gučati prekmürsko").

Outsider (1997) | režija: Andrej Košak

Evo, to je pa moj najljubši film samostojne Slovenije. Odlični dialogi v nepozabni zgodbi, ki zelo dobro uporabi zgodovinsko ozadje v katero je postavljena. Eden redkih slovenskih izdelkov, iz katerih se lahko celo naučimo nekaj o svoji pretklosti hkrati pa vlečemo vzporednice z današnjo, evropsko deželico. Bosanec Sead in Slovenska Metka sta namreč še vedno zelo aktualna lika.

V leru (1999) | režija: Janez Burger

Film za vse, ki so bili kdaj študenti in še posebej za tiste, ki so v času študija živeli v legendarnem bloku 1 v Ljubljanski Rožni dolini ali pa se vsaj udeležili katerega od tamkajšnjih žurov. Scenarij sta si zamislila režiser Burger in mladi Jan Cvitkovič, ki je odigral tudi glavno vlogo - večnega študenta Dizzya. Ta je zamenjal še celo vrsto cimrov, med katerimi pa je najnovejši, bruc Marko, prav gotovo zgodba zase.

Kruh in mleko (2001) | režija: Jan Cvitkovič

Ivan (odlični Peter Musevski) je zaradi zdravniške stavke en dan prezgodaj odpuščen z zdravljenja alkoholizma. Prvi dan po vrnitvi k družini se zdi, da bo družina ponovno srečna, a vse se zaplete, ko ga žena naslednje jutro pošlje v trgovino po kruh in mleko. Film je na festivalih po vsem svetu prejel številne nagrade, med drugim beneškega leva za najboljši prvenec (ali drugi film).

Kajmak in marmelada (2003) | režija: Branko Đurić

Nekakšno logično nadaljevanje prej omenjenega Outsiderja v katerem sta Bosanec in Slovenska poročena. Živita na dnu, vendar se imata rada. To je glavno sporočilo. Ko jebe razlike. Marmelada se lahko jé tudi s kajmakom. Zakaj pa ne?

Izdelek so pohvalili kritiki, sprejele so ga tudi množice. V kinu ga je videlo več kot 125 tisoč Slovencev, rekord v samostojni državi, ki ga je nekaj let kasneje popravil Petelinji zajtrk.

Tu pa tam (2005) | režija: Mitja Okorn

Še en slovenski hit, ki se mi ga je ljubilo gledat v kino. Mladi prodigy z rdečo kapo nas popelje v Kranjsterdam, kjer si štirje zabušanti sposodijo večjo vsoto denarja od lokalne mafije in ga, nesposobni kakršni so, izgubijo. V celoti gledano film ne predstavlja bog ve kakšnega presežka, vendar se v njem najdejo tudi iskrice, kakršna je debata o pljuncu, ob kateri sem dobil občutek, da bi jo lahko napisal tudi sam Tarantino. Okorn, prosim pridi nazaj! Slovenski film te potrebuje!

Petelinji zajtrk (2007) | režija: Marko Naberšnik

Zaključiti seveda ne morem drugače, kot z največjim hitom v samostojni Sloveniji. Petelinji zajtrk, še en izdelek posnetem po romanu Ferija Lainščka, si je v kinu ogledalo več kot 180 tisoč gledalcev, premiero na malih zaslonih pa 420 tisoč. Nekega hudega mednarodnega uspeha film ni požel (tujci pač niso štekali "insjaderskih" for), vendar nič zato - to se ponavadi zgodi s tistimi filmi, ki jih Slovenci ne maramo. Važno je, da je izdelek dal upanje naši tovarni sanj in dokazal, da se kljub finančnim in birokratskim oviram, splača vztrajati. Na še mnoga leta slovenskega filma!