Wings (1927/28)

Začenjam z novo serijo na blogu - predstavitvijo vseh filmov, ki so prejeli oskarja v glavni kategoriji. Danes to titulo nosi 82 naslovov, preden pa bom prišel do konca, bo verjetno številka nekoliko višja.

Nekateri izdelki iz te skupine, kot so V vrtincu, Casablanca, Lawrance Arabski in Moje pesmi, moj sanje so se za vedno zapisali med nesmrtne filmske izdelke; za nekatere oskarjevce pa verjetno mnogi med vami še nikoli niste slišali - Tom Jones (ne gre za biografijo znanega pevca), In the Heat of the Night ali The Sting? No, če še niste, boste kmalu. Če pa ste že, ne bo nič narobe, če vam malce osvežim spomin.

Začnimo tam kjer je najbolje začeti... na začetku.

Prvo leto je Akademija sicer podelila dva kipca za najboljši film: prvi, za »najboljšo produkcijo«, ki je veljal tudi za pomembnejšega je šel vojni drami Wings, drugega za »najbolj izviren in umetniški film«, pa je prejela kriminalka Sunrise: A Song of Two Humans. Kljub temu danes ni dvomov o tem, kateri izdelek spada v skupino najboljših po mnenju Akademije.

Ker se je govoreči film v tistem obdobju šele rojeval, so bili upoštevani le prevladujoči nemi izdelki, saj jih nekako niso znali primerjati z govorečimi. Tako je Wings ne le prvi najboljši film, temveč tudi edini nemi, ki ga je Akademija počastila s svojim najvišjim priznanjem. In to povsem zasluženo. Po in že med ogledom, sem bil res pozitivno presenečen nad globino zgodbe in samih junakov, ki nam jo lahko ponudi nemi izdelek. Film posvečen »tistim mladim nebesnim borcem, katerih krila so ostala za vedno razprta« nas popelje v čas prve svetovne vojne. Jack in David, ki se pridružita letalskim enotam, sta oba zagledana v isto dekle iz domačega kraja. To sicer izbere Davida, medtem ko je Jack slep za naklonjenost sosede Mary. Kakorkoli že, v vojni ni prostora za romanco in fanta ne dopustita, da rivalstvo omaja njuno prijateljstvo. Akcijske scene so za tisti čas neverjetne, saj so bile vse dejansko posnete v zraku. Kamera je bila pritrjena na sprednji del letala, pilot pa se je sklonil in kader prepustil Charlesu Rogersu, medtem ko je njegov soigralec Richard Arlen, sicer res pilot med prvo svetovno vojno, scene posnel povsem samostojno. Pri nastajanju filma je sodelovala tudi ameriška vojska, ki je prispevala letala ter vojake in pilote za statiste.

Izdelek je bil s strani Akademije nagrajen tudi za tehnične učinke, njegov režiser, prav tako vojni pilot, William Wellman, pa se ni znašel med tremi končnimi favoriti. Tako danes ostaja eden od le treh filmov nagrajenih z glavnim oskarjem, katerega režiser ni bil niti nominiran. Druga dva sta Grand Hotel (1932) in Šofer gospodične Daisy (1989).

Film, ki je dolga leta veljal za izgubljenega (dokler ene kopije niso našli v pariškem filmskem arhivu), je menda prvi, ki prikazuje poljub (čeprav povsem prijateljski) med dvema moškima in eden prvih izdelkov širšega prikazovanja, ki že vključuje delčke golote.

Pa še to. V nekajminutnem prizoru, v katerem glavna junaka po prihodu v vojaški tabor spoznata pilota, ki kmalu za tem umre v strmoglavljenju letala, je nastopil do takrat neznani igralec, kateremu je studio Paramount (po neštetih pismih oboževalk) ponudil pogodbo. Njegovo ime je bilo Gary Cooper.