Grand Hotel (1931/32)

Grand Hotel, režiserja Edmunda Gouldinga, ima v zgodovini sedme umetnosti poseben položaj, saj gre za enega prvih filmov (če ne kar pionirja), čigar zgodba nima glavnega protagonista, temveč je nabita s filmskimi zvezdami, ki zavzemajo približno enako časa na ekranu. Tako imenovani "All-star movie" je na velikem platnu združil nekatere najbolj slavne igralce zlate dobe Hollywooda: Greto Garbo, Joan Crawford, Wallaca Beeryja ter brata Johna in Lionela Barrymore. Šlo je za povsem nov koncept, ki pa je bil odlično sprejet tako pri publiki, kot pri kritikih, zato je bila njegova zasnova kasneje še pogosto uporabljena in je danes znana tudi kot "tema Grand Hotela".

Ob takšnem številu zvezd v le nekaj filmskih kolutih, seveda ni šlo brez aferic. Največ prahu sta kakopak dvignili obe glavni igralki, ki sta se postrani gledali že od samega začetka, ko je Greta Garbo dobila prvo mesto v uvodni špici. Crawfordova se ji je menda maščevala z glasnim poslušanjem skladb Marlene Dietrich, za katero je vedela da jo Garbova prav tako ne prenaša. Ob enem je z veseljem zamujala, tako da se je zamaknil celoten predviden urnik snemanj. Ves ta cirkus in dami se sploh nista pojavili v istem prizoru.

Nazaj k filmu. Zgodba je postavljena v prestižni berlinski hotel, kjer se prepletajo usode njegovih bogatih in tudi manj bogatih gostov. Na prvi pogled nepovezani liki ruske primabalerine, osiromašenega barona, umirajočega računovodje in njegovega ambicioznega šefa ter strojepiske z željo po boljšem življenju, ustvarijo razgibano sliko družbe ob stiku veselih 20ih in depresivnih 30ih let dvajsetega stoletja.

"I want to be alone"

Scenarij je bil napisan na podlagi istoimenske gledališke igre, dramatika Williama A. Draka iz leta 1930, ta pa si je za osnovo sposodil leto dni starejši roman Menschen im Hotel, Vicki Baum. Leta 1945 je Robert Z. Leonard naredil remake z Ginger Rogers, Lano Turner, Walterjem Pidgeonim in Vanom Johnsonom v glavnih vlogah, zgodba pa se je leta 1989 kot mjuzikel preselila tudi na Broadway in bila nominirana za kar dvanajst nagrad tony. Omenimo, da so leta 1959 tudi Nemci posneli svojo priredbo romana Menschen im Hotel in pri tem ohranili naslov.

Gouldingov film iz leta 1932 je edini film v zgodovini podelitve oskarjev, nagrajen s kipec za najboljši film, ne da bi bil ob tem nominiran še v kateri drugi kategoriji. Vendar pa ni edini, ki je dobil samo tega. Še dva "najboljša filma" brez drugih oskarjev sta The Broadway Melody in Mutiny on the Bounty, ki sta bila sicer nominirana za tri oziroma osem nagrad Ameriške filmske akademije.

Cimarron (1930/31)

Izmed vseh filmov, ki so dobili oskarja za najboljši film ima Cimarron najslabšo povprečno oceno na spletnem portalu IMDb (6,2). Ne vem sicer zakaj, gre namreč za povsem spodoben vestern, ki dokaj uspešno kljubuje zobu časa. Je prvi in edini film nagrajen z najžlahtnejšim oskajrem, ki so ga je v celoti sproducirali pri nekoč zelo uspešnem hollywoodskem studiu RKO. Zanj so porabili nepredstavljivi pol drugi milijon dolarjev, kar je bilo v času velike gospodarske krize, ki je zajela ZDA po zlomu borze leta 1929, zelo tvegano dejanje. Kljub pozitivnim kritikam, pa ljudje niso drli v kinodvorane, saj so imeli težave že pri zagotavljanju osnovnih potreb, tako da je film studiu pravzaprav prinesel izgubo. Iz rdečih številk se je dvignil šele nekaj leta kasneje, ko se je RKO odločil da ga bo ponovno poslal v kinematografe.

Samo za odkup avtorskih pravic so porabili takrat rekordnih 125 tisoč dolarjev, ogromno pa je stala tudi slovita začetna scena v kateri se je pet tisoč statistov pognalo v lov za zemljo. Zgodba, ki jo je leta 1929 izdala Edna Ferber, se namreč prične leta 1889, ko je potekala znamenita dirka za zemljišča v Oklahomi. Udeležil se je je tudi glavni junak, Yancey Cravat, sicer premožni odvetnik in urednik; kasneje pa tudi pridigar, lovec na bandite in še marsikaj. Potem, ko mu zaradi zahrbtne poteze neke Dixie Lee, spodleti osvojitev koščeka zemlje, ki si ga je zaželel, se Cravat vrne k ženi in sinu ter ju odpelje v na novo zraslo mesto v Oklahomi, kjer ustanovi uspešen časopis. A po nekaj letih ga začne njegov avanturistični duh priganjati, saj zgolj lokalna hrabra dejanja niso dovolj za njegovo apetiti. Tako pusti ženo samo z dvema otrokoma in časopisno hišo. Vmes se še enkrat vrne, vendar kaj kmalu tudi spet odide. Lik vsestransko sposobnega in junaškega mačota je bil menda oblikovan po znanem odvetniku Templu Houstonu.

Izdelek je bil nagrajen še z oskarji za scenarij in scenografijo, nominirani pa so bili tudi direktor fotografije Edward Cronjager, režiser Wesley Ruggles ter oba glavna igralca Richard Dix in Irene Dunne. Tako je postal prvi film nominiran za zlato peterico, dolga leta pa je ostal tudi edini vestern, kateremu je Akademija podelila svojo najprestižnejšo nagrado. Šele leta 1990 je bil nagrajen tudi Costnerjev Pleše z volkovi, dve leti kasneje pa še Eastwoodov Neoproščeno. V to kategorijo nekateri prištevajo tudi Ni prostora za starce bratov Coen, ki sicer ni čisto pravi vestern, vendar ima kar nekaj tovrstnih elementov. Kakorkoli že, dejstvo je da ta žanr pri Akademiji ni najbolj priljubljen, v tridesetih letih pa je veljal za pravi šund. Po prihodu zvoka so vesterne snemali le manjši filmski studii, do preobrata pa je prišlo šele leta 1939, ko je John Ford posnel zelo uspešni Stagecoach. A nad osvojeno nagrado nisem presenečen zaradi neugledna, ki ga je bil deležen žanr ali minusa, ki so ga beležili v blagajnah, temveč zato, ker je Hollywood z njo podprl tudi precej nazorni rasizem v njem. V filmih tistega časa, so bile manjšine (temnopolti, Židje, Indijanci, idr.) sicer predstavljene zelo stereotipno, vendar je šel Cimarron v marsikaterem pogledu predaleč, saj so Indijanci označeni tudi kot "umazanimi divjaki", čeprav ima po drugi strani glavni junak velik moralni vpliv tudi na sprejemanje drugačnih in na trenutke celo odpira razpravo o bledoličnikih, ki domorodcem kradejo zemljo.

Leta 1960 je Anthony Mann posnel remake v katerem je glavno vlogo odigral Glenn Ford. Komercialno je bil dokaj uspešen, prikupil pa se je tudi Akademiji, ki ga je nominirala za oskarja za zvok in scenografijo.

All Quiet on the Western Front (1929/30)

Danes je že nekako jasno, da ima Akademija zelo rada vojne filme, saj so ti zelo pogosto nagrajeni. Naklonjenost do tega žanra se je pokazala že v zgodnjih letih podeljevanja oskarjav: kipec za najboljši film sta v prvih treh letih namreč kar dvakrat dobili zgodbi postavljeni v čas prve svetovne vojne. Po letalskih Krilih je dve leti kasneje slavila adaptacija literarnega dela Na zahodnu nič novega, ki jo je leta 1929 izdal nemški avtor Erich Maria Remarque. Knjiga je bila skupaj z njenim nadaljevanjem Pot nazaj, v času nacistične Nemčije zaradi svoje jasne protivojne propagande, prepovedana. Tudi redna predvajanja tega filma so bila ovirana, saj so nacisti, ki so se v času premiere šele vzpenjali na oblast, predstave prekinjali z glasnimi vzkliki in celo spuščali podgane v dvorane. Kako tudi ne, Remarque je namreč preroško obsodil kasneje usodni pretirani nacionalizem in ga utelesil v fanatičnem učitelju, ki prepriča skupino šolarjev, da se častno podajo v boj za domovino. Fantje si pogumno oprtajo puške, čeprav nobenemu ni povsem jasno zakaj ali kdo je vojno sploh začel. Njihovi dnevi v globokih jarkih so prežeti s strahom, lakoto in mrazom, kar pa je le ena plat nesmiselne vojne. Drugo plat namreč spoznajo kasneje, daleč stran od bunkerjev, kjer pa so žvižgi granat še veliko glasnejši.

Ironično, filma niso obsojali le v Nemčiji, ker naj bi prikazoval šbikost njihovih vojakov, temveč tudi v sosednji Poljski, kjer so nanj gledali kot pretirano pro-nemškega. Kakorkoli že, film je bil velik uspeh povsod po svetu, zaradi česar so si pri studiu Universal pošteno oddahnili. Stal jih je namreč za tiste čase nezanemarljivih 1,25 milijona dolarjev, kar je v luči zloma newyorške borze nekaj mesecev prej, pomenilo še večje tveganje.

Film je bil poleg osvojenih oskarjev za najboljši film in režijo, nominiran še za scenarij in fotografijo. Slednjo odlikuje nekaj zares nepozabnih prizorov, med katere ne štejemo le za tisti čas spektakularnega prikazovanja bojev (zaradi realističnosti so jih uporabljali celo v nekaterih dokumentarcih), temveč tudi sentimentalne slike, ki so se zapisale v filmsko zgodovino. Eden takšnih je zadnji prizor v katerem takrat 21-letni igralec in kasnejši zvezdnik, Lew Ayers, stegne roko za nebogljenim metuljčkom. Roka pravzaprav ni bila Ayersova temveč je pripadala režiserju, Lewisu Milestonu, ki je za svoje delo prejel že drugega oskarja v treh letih. Milestone je bil tudi sam vojni veteran, Ayers po drugi strani, pa se je prav zaradi izkušnje s tem filmom uprl bojem druge svetovne vojne, kar je močno zrahljalo njegovo priljubljenost.

James Whale je sedem let kasneje na veliko platno prenesel še že omenjeno nadaljevanje romana, Pot nazaj, ki pa v ničemer ni dosegla svojega predhodnika. Zato pa je bila precej pozitivnih kritik deležen remake iz leta 1979, ki je bil sicer posnet le za televizijo, glavni vlogi pa sta odigrala Richard Thomas in Ernest Borgnine. Hollywood za leto 2012 pripravlja še en remake, katerega ekipa pa še ni znana. Šepeta se le, da naj bi mladega Paula Bäumerja odigral Daniel Radcliffe.

The Broadway Melody (1928/29)

Prvi zvočni film in prvi mjuzikel nagrajen z oskarjem za najboljši film, je zob časa že močno načel. Izdelek je z današnjega stališča poln klišejev in nepotrebnega dramatiziranja, igralcem pa se vidi, da so še včeraj igrali v nemih filmih. A v tistem času je bil to velik hit in najdobičkonosnejši film leta. Ne le, da so gledalci lahko uživali ob plesnih in pevskih točkah, nekateri prizori so bili posneti celo v barvah, vendar ta del danes žal velja za izgubljenega.

V zgodbi spremljamo dve nadarjeni sestri Mahoney (Bessie Love in Anita Page), ki poskušata uspeti na Broadwayu. Pri tem jima je v veliko pomoč zaročenec starejše sestre Harriet, kateremu je uspelo napisati zelo poslušljivo skladbo, zato dobi zaposlitev pri uspešnem gledališkem producentu Zanfieldu. Problemi se začnejo, ker bi rad Zanfield najel le lepšo in mlajšo Queene. Ta pritegne mnogo pogledov, tudi bogatega Jocka Warrinera in nenazadnje sestrinega zaročenca Eddija.

Studio MGM je uspeh filma izkoristil in v kasnejših letih posnel še tri filme z istim naslovom ter podobno zgodbo, vendar različnimi igralci (med drugim Judy Garland in Fred Astaire). Leta 1940 je bil posnet še remake Two Girls on Broadway z Lano Turner, ki pa ni dosegel uspeha izvirnika.

Kritiki, ki kot rečeno, danes nad filmom niso navdušeni, pa poudarjajo, da je bil ta posnet v času pravega kaosa, ko je v Hollywood prišel zvok in da je Akademija konec koncev le izbrala najboljše kar je tisto škrbasto leto ponujalo. Po drugi strani izpostavljajo odlično predstavo Bessie Love, ki je za razliko od kolegov dobro prestala prehod od nemih do zvočnih filmov in bi morala po mnenju mnogih dobiti oskarja, vendar ga je Akademija raje namenila eni od njenih ustanovnih članic, Mary Pickford. Tisto leto nominacije niso bile uradne, saj je Akademija objavila le dobitnike, vendar je iz arhivov razvidno kateri kandidati so bili upoštevani. Na koncu je vsak film dobil po enega oskarja, kar se v zgodovini ni nikoli več ponovilo. The Broadway Melody je tako postal prvi najboljši film, ki ni dobil nobenega drugega oskarja več, kasneje pa sta se mu pridružila še Grand Hotel (1932) in Mutiny on the Bounty (1935).

Wings (1927/28)

Začenjam z novo serijo na blogu - predstavitvijo vseh filmov, ki so prejeli oskarja v glavni kategoriji. Danes to titulo nosi 82 naslovov, preden pa bom prišel do konca, bo verjetno številka nekoliko višja.

Nekateri izdelki iz te skupine, kot so V vrtincu, Casablanca, Lawrance Arabski in Moje pesmi, moj sanje so se za vedno zapisali med nesmrtne filmske izdelke; za nekatere oskarjevce pa verjetno mnogi med vami še nikoli niste slišali - Tom Jones (ne gre za biografijo znanega pevca), In the Heat of the Night ali The Sting? No, če še niste, boste kmalu. Če pa ste že, ne bo nič narobe, če vam malce osvežim spomin.

Začnimo tam kjer je najbolje začeti... na začetku.

Prvo leto je Akademija sicer podelila dva kipca za najboljši film: prvi, za »najboljšo produkcijo«, ki je veljal tudi za pomembnejšega je šel vojni drami Wings, drugega za »najbolj izviren in umetniški film«, pa je prejela kriminalka Sunrise: A Song of Two Humans. Kljub temu danes ni dvomov o tem, kateri izdelek spada v skupino najboljših po mnenju Akademije.

Ker se je govoreči film v tistem obdobju šele rojeval, so bili upoštevani le prevladujoči nemi izdelki, saj jih nekako niso znali primerjati z govorečimi. Tako je Wings ne le prvi najboljši film, temveč tudi edini nemi, ki ga je Akademija počastila s svojim najvišjim priznanjem. In to povsem zasluženo. Po in že med ogledom, sem bil res pozitivno presenečen nad globino zgodbe in samih junakov, ki nam jo lahko ponudi nemi izdelek. Film posvečen »tistim mladim nebesnim borcem, katerih krila so ostala za vedno razprta« nas popelje v čas prve svetovne vojne. Jack in David, ki se pridružita letalskim enotam, sta oba zagledana v isto dekle iz domačega kraja. To sicer izbere Davida, medtem ko je Jack slep za naklonjenost sosede Mary. Kakorkoli že, v vojni ni prostora za romanco in fanta ne dopustita, da rivalstvo omaja njuno prijateljstvo. Akcijske scene so za tisti čas neverjetne, saj so bile vse dejansko posnete v zraku. Kamera je bila pritrjena na sprednji del letala, pilot pa se je sklonil in kader prepustil Charlesu Rogersu, medtem ko je njegov soigralec Richard Arlen, sicer res pilot med prvo svetovno vojno, scene posnel povsem samostojno. Pri nastajanju filma je sodelovala tudi ameriška vojska, ki je prispevala letala ter vojake in pilote za statiste.

Izdelek je bil s strani Akademije nagrajen tudi za tehnične učinke, njegov režiser, prav tako vojni pilot, William Wellman, pa se ni znašel med tremi končnimi favoriti. Tako danes ostaja eden od le treh filmov nagrajenih z glavnim oskarjem, katerega režiser ni bil niti nominiran. Druga dva sta Grand Hotel (1932) in Šofer gospodične Daisy (1989).

Film, ki je dolga leta veljal za izgubljenega (dokler ene kopije niso našli v pariškem filmskem arhivu), je menda prvi, ki prikazuje poljub (čeprav povsem prijateljski) med dvema moškima in eden prvih izdelkov širšega prikazovanja, ki že vključuje delčke golote.

Pa še to. V nekajminutnem prizoru, v katerem glavna junaka po prihodu v vojaški tabor spoznata pilota, ki kmalu za tem umre v strmoglavljenju letala, je nastopil do takrat neznani igralec, kateremu je studio Paramount (po neštetih pismih oboževalk) ponudil pogodbo. Njegovo ime je bilo Gary Cooper.