The Broadway Melody (1928/29)

Prvi zvočni film in prvi mjuzikel nagrajen z oskarjem za najboljši film, je zob časa že močno načel. Izdelek je z današnjega stališča poln klišejev in nepotrebnega dramatiziranja, igralcem pa se vidi, da so še včeraj igrali v nemih filmih. A v tistem času je bil to velik hit in najdobičkonosnejši film leta. Ne le, da so gledalci lahko uživali ob plesnih in pevskih točkah, nekateri prizori so bili posneti celo v barvah, vendar ta del danes žal velja za izgubljenega.

V zgodbi spremljamo dve nadarjeni sestri Mahoney (Bessie Love in Anita Page), ki poskušata uspeti na Broadwayu. Pri tem jima je v veliko pomoč zaročenec starejše sestre Harriet, kateremu je uspelo napisati zelo poslušljivo skladbo, zato dobi zaposlitev pri uspešnem gledališkem producentu Zanfieldu. Problemi se začnejo, ker bi rad Zanfield najel le lepšo in mlajšo Queene. Ta pritegne mnogo pogledov, tudi bogatega Jocka Warrinera in nenazadnje sestrinega zaročenca Eddija.

Studio MGM je uspeh filma izkoristil in v kasnejših letih posnel še tri filme z istim naslovom ter podobno zgodbo, vendar različnimi igralci (med drugim Judy Garland in Fred Astaire). Leta 1940 je bil posnet še remake Two Girls on Broadway z Lano Turner, ki pa ni dosegel uspeha izvirnika.

Kritiki, ki kot rečeno, danes nad filmom niso navdušeni, pa poudarjajo, da je bil ta posnet v času pravega kaosa, ko je v Hollywood prišel zvok in da je Akademija konec koncev le izbrala najboljše kar je tisto škrbasto leto ponujalo. Po drugi strani izpostavljajo odlično predstavo Bessie Love, ki je za razliko od kolegov dobro prestala prehod od nemih do zvočnih filmov in bi morala po mnenju mnogih dobiti oskarja, vendar ga je Akademija raje namenila eni od njenih ustanovnih članic, Mary Pickford. Tisto leto nominacije niso bile uradne, saj je Akademija objavila le dobitnike, vendar je iz arhivov razvidno kateri kandidati so bili upoštevani. Na koncu je vsak film dobil po enega oskarja, kar se v zgodovini ni nikoli več ponovilo. The Broadway Melody je tako postal prvi najboljši film, ki ni dobil nobenega drugega oskarja več, kasneje pa sta se mu pridružila še Grand Hotel (1932) in Mutiny on the Bounty (1935).