8KA: Košarkarski filmi

Košarka je nedvomno eden najbolj popularnih skupinskih športov na svetu. Danes velja, da jo je leta 1891 izumil doktor James Naismith, športni profesor iz Springfielda v ameriški zvezni državi Massachusetts, ki je tako hotel ob deževnih dnevih zaposliti svoje študente. Menda se je zgledoval po igrah Majev in Aztekov, ki so žoge sicer metali skozi vertikalno postavljene kroge, sam pa je uporabil košare za breskve. Te so sprva obdržale dno, kar se je kmalu izkazalo za nepraktično. Prva tekma je bila odigrana 21. decembra 1891, z nogometno žogo in devetimi igralci v vsaki ekipi.

Popularna igra se je kmalu razširila po Ameriki, z izbruhom prve svetovne vojne pa so jo vojaki ponesli v svet. Prva profesionalna liga je bila ustanovljena že leta 1889, vendar je, kot številne njene naslednice, kmalu tudi zapadla. NBA (sprva imenovana Basketball Association of America (BAA)) je nastala po drugi svetovni vojni, danes pa jo vsako leto spremlja na milijone ljubiteljev košarke.

Kmalu zatem, leta 1950, je bilo v Argentini prirejeno prvo svetovno prvenstvo, ki so ga dobili domačini. Trenutno se tri države ponašajo s tremi naslovi svetovnih prvakov: ZDA, bivša Sovjetska Zveza in bivša Jugoslavija, ki je prvič osvojila ta naziv pred štirimi desetletji v ljubljanskem Tivoliju.

Danes se v Turčiji pričenja že 16. svetovno prvenstvo v košarki, na katerem se bo pomerilo 24 reprezentanc, med njimi tudi Slovenska. Če vam številni neposredni prenosi in ob-turnirsko dogajanje še vedno ne bo dovolj, si lahko vmes pogledate katerega od spodnjih filmov s to tematiko, ki sem jih izbral.

Hoosiers (1986) | režija: David Anspaugh

Veliko je zgodb, ko ekipo prevzame nov trener in jo popelje med zvezde. No, tale je prav taka, vendar vseeno nekaj posebnega: je namreč resnična. Oziroma sloni na resničnih dogodkih, če smo natančni. Postavljena je v petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je majhna srednja šola iz Indiane zmagala na državnem prvenstvu. Gene Hackman je bil njihov trener, Dennis Hopper pa njihov zapiti bivši trener, ki si je s to vlogo pridobil edino igralsko nominacijo za oskarja v karieri.

White Men Can't Jump (1992) | režija: Ron Shelton

Stereotip o premoči temnopoltih košarkarjev nad belopoltimi je bil glavna tema te odlične komične drame, ki ga je izvrstno izkoristil glavni junak Billy Hoyle (Woody Harrelson) in z navidezno nesposobnostjo sklepal stave in nato od svojih žrtev pobral denar, da bi izplačal rubežnike. A kmalu spozna, da s črnci ni šale, ko mu Sidney Deane (Wesley Snipes) vrne milo za drago. Gliha vkup štriha pravijo in tako sta tale dva junaka združila moči in z nadaljnjim odiranjem lahkovernežev dokazala, da je tudi v ulični košarki veliko denarja.

Above the Rim (1994) | režija: Jeff Pollack

Kyle Lee Watson je obetaven srednješolski košarkar s precej problemi in puberteto. Ko se spre s trenerjem se pridruži tolpi razvpitega Birdia (igra ga še bolj razvpiti Tupac Shakur), ki naj bi mu omogočil lažje napredovanje in vpis na želeno fakulteto. A kmalu spozna, da si njihove družbe ne želi, vendar je pot nazaj zelo nevarna.

Bolj kot sama zgodba, mi je ostal v spominu eden zadnjih prizorov, v katerem je Tupac dokaj nazorno ustreljen, kar se je nekaj let kasneje tudi zares zgodilo.

Hoop Dreams (1994) | režija: Steve James

V dokumentarcu spremljamo dva mlada košarkarska upa s sanjami o uspešni karieri na parketu. Najstnika Williama Gatesa in Arthurja Ageeja sicer nista nikoli igrala v NBA, temveč sta le primera mnogih sanj, ki jim ne uspe premagati ovir kot so ekonomske in družinske težave, šolanje ter rasna nestrpnost. Izdelek je dobil odlične ocene kritikov, Ameriška filmska akademija pa ga ni nominirala za najboljši dokumentarec temveč samo za montažo. Javno ogorčenje je prililo vodstvo, da je naredilo revizijo glasovanja v tej kategoriji in nato spremenilo pravila, tako da sedaj nominirance lahko izbirajo samo člani Akademija, ki delajo na področju dokumentarnega filma.

Space Jam (1996) | režija: Joe Pytka

Košarki sijaj dajejo odlični igralci, ki z neverjetnimi spretnostmi premagajo nasprotnika in očarajo gledalca. Med najsvetlejšimi zvezdami v košarkarski zgodovini je gotovo Michael Air Jordan, ki je v dresu moštva Chicago Bulls v 80ih in 90ih predstavljal simbol lige NBA in vzor vsakemu mlademu basketašu. Ko se je po treh zaporednih osvojenih naslovih NBA prvaka, leta 1993 poslovil od košarke, da bi igral baseball, nikomur ni bilo nič jasno. A kmalu je bil nazaj in z Bullsi osvojil še tri zaporedne naslove. Aktualno dogajanje so takrat spretno izkoristili pri studiu Warner Bros. in posneli film o možnem razlogu za njegovo vrnitev. Jordan (odigral je kar samega sebe), naj bi navdih spet našel pri Looney Tunesih, ki so ga prisli, da jim pomagal premagati nezemljane, ki jih bodo sicer kot sužnje odpeljali na svoj planet. Kritiki niso bili najbolj navdušeni, gledalci pa so drli v kinodvorane in filmu prinesli dobrih 230 milijonov dolarjev.

He Got Game (1998) | režija: Spike Lee

Jesus Shuttlesworth (Ray Allen) je eden najuspešnejših mladih igralcev, ki ga zase hoče praktično vsaka univerza. V tednu, ko se mora dokončno odločiti katero ponudbo bo sprejel in ga vsi morijo z vprašanji in nasveti, se prikaže še dolgo zaprti oče (Denzel Washington). Če mu uspe prepričati sina, da se vpiše na točno določeno univerzo, mu je obljubljena predčasna svoboda. A to ne bo lahko, saj ga sin sovraži.

Coach Carter (2005) | režija: Thomas Carter

Še ena resnična zgodba. Tokrat o trenerju na srednji šoli v Richmondu v Kaliforniji, Kenu Carterju (Samuel L. Jackson), ki je zaradi slabega učnega uspeha prepovedal igrati praktično celotni košarkarski ekipi.

Glory Road (2006) | režija: James Gartner

In še ena resnična zgodba, ki se je vpisala ne le v košarkarsko, temveč tudi v ameriško (in s tem svetovno) zgodovino. Leta 1966, ko je bila rasna diskriminacija še vedno močno zasidrana v zavesti ameriškega naroda, je trmastemu trenerju Donu Haskinsu uspelo popeljati pretežno temnopolto (zaradi tega smatrano kot manj inteligentno in sposobno) ekipo do naslova prvaka lige NCAA ameriških univerz. Temnopolti igralci so, če sploh, do takrat igrali le po nekaj minut in nikoli v prvi postavi, zato je njihova zmagala pomenila velik korak v boju prosti rasizmu, še posebej na bolj konzervativnem jugu kjer so študirali.