Virginia Woolf velja za eno najpomembnejših pisateljic dvajsetega stoletja. Izmed njenih del, ki predstavljajo velik odmik od klasične literature, še posebej izstopa roman Gospa Dalloway iz leta 1925, na katerega je menda močno vplival Joyceov Ulikses. V njem spremljamo en dan v življenju meščanske ženske, Clarisse Dalloway, popolne gostiteljice, ki ponovno prireja eno od svojih nepozabnih zabav. Vmes nam pisateljica predstavi še druge osebe pomembne za razumevanje celote, skoke med vzporednimi zgodbami pa uspešno prekrije z uporabo zunanjih elementov skupim vmes junakom, kakršno je na primer zvonjenje Big Bena ali sprevod modro-krvne osebe. Poleg psihične bolezni za katero je v tistem času trpela tudi pisateljica, nam v nekaj opazkah podaja za tisti čas precej kontroverzne teme, kakršni sta homoseksualna nagnjena in feminizem. Med vrsticami omenja tudi staranje in precej pozornosti posveča samomoru, dejanju, ki ga je nekaj let kasneje storila tudi sama. Roman odlikuje moderen jezik, ki od bralca zahteva veliko zbranosti in morda je tudi tu razlog, da je to znamenito delo doživelo zgolj eno ekranizacijo, saj ga je skoraj nemogoče prirediti tako, da bi ohranili vse pomembne elemente. Spodobno adaptacijo je uspelo napisati britanski igralki Eileen Atkins, ki je za svoje delo dobila priznanje časnika Evening Standard. Pod režisersko taktirko Nizozemke Marleen Gorris (dobitnica tujejezičnega oskarja za film Antonia iz leta 1995) je glavno vlogo suvereno odigrala Vanessa Redgrave.
"What a day for my party!"
Kakorkoli že, film po premieri na festivalu v San Sebastianu ni bil deležen večjega uspeha in zanimanje za ponovne adaptacije ni oživelo. Je pa omenjeni roman kot podlago za svoj izdelek Ure, vzel ameriški avtor Michael Cunningham in z njim leta 1999 osvojil Pulitzerjevo nagrado. Avtor se v njem ne le poklanja Gospe Dalloway, temveč jo celo nadgrajuje. Obdržal je vse teme (duševno stisko, samomor in homoseksualnost) in jih, skladno s časom, ojačal. Moderni različici glavne junakinje, ki živi v New Yorku in pripravlja zabavo za svojega dobrega prijatelja, z aidsom obolelega gejevskega pesnika Richarda, ni bilo treba potlačiti svoje ljubezni Sally in z njo brezskrbno živi pod eno streho. Kljub temu ni ubežala preteklosti in velik "če" kot senca lebdi nad njenim srečnim življenjem. Vzporedno spremljamo še samo Virginio Woolf, ki se leta 1923 bori s svojimi duševnimi motnjami in piše pričujoč roman; ter gospodinjo iz 50ih, ki ga bere pred najpomembnejšo odločitvijo v svojem življenju - kaj bo storila z urami, ki so ji ostale do večnosti.
In ker pride vsak uspešen roman kaj kmalu po izidu tudi na veliko platno, tudi tale ni bil nič drugačen. Zaradi ne ravno lahkotnih tem film, ki ga je režiral Stephen Daldry, komercialno sicer ni bil velik bum, vendar so mu kritiki pokimali in Akademija ga je nagradila s kar devetimi nominacijami, tudi za film, režijo in scenarij. Tri nominacije so šle igralcem: Edu Harrisu, Julianne Moore ter Nicole Kidman, ki si je oskarja tudi prislužila - in to v glavni vlogi, čeprav jo gledamo le 28 minut, medtem ko sta bili njeni kolegici (Moore in Streep) na filmu vsaka po 33 oziroma 42 minut. A odločitev studiev za takšno kampanjo se je očitno izplačala in Kidmanova je postala četrta od danes šestih avstralski igralcev* nagrajenih z oskarjem in tretja, ki je kipec dobila z nošenjem umetnega nosu**. Da bi bila bolj podobna Woolfovi so ji namreč nadeli posebno, precej strašljivo, protezo, ki pa je očitno pomagala prepričati Akademijo na kar je opozoril tudi podeljevalec oskarja v tej kategoriji tisto leto, Denzel Washington, ki je, še preden je izdal ime zmagovalke, dejal: "Buy a nose!". No, Kidmanovi je bil nos menda tako pri srcu, da ga je nosila tudi zasebo, sploh zato ker so jo paparazzi težje prepoznali, kar je bilo v tistem času, ko se je ravno ločila od Toma Cruisa, zelo priročno.
Navadno slišim, da ti film ni preveč všeč, če si prej prebral knjigo. Ponavadi se s tem strinjam, vendar pa za tale film tega res ne morem trditi. Ker bistvo tega dela ni zgodba, katere razplet bi moral ostati skrit do konca, temveč globlje sporočilo, ki ga lahko vsak razume po svoje, vam branje ali gledanje v katerem koliko vrstnem redu, ne bi smelo škoditi pri uživanju v izjemni literarni ali filmski izkušnji, vendar vseeno priporočam najprej izlet v knjižnico in nato v Kinoteko.
_______________________________* Drugi igralci iz dežele "Down Under", ki so dobili oskarja so Peter Finch, Geoffrey Rush, Russell Crowe, Heath Ledger in Cate Blanchett. Finch in Ledger sta bila oba nagrajena posthumno.
** Pred njo je Akademija nagradila še José Ferrerja, ki je umetni nos nosil, kakopak, v znameniti upodobitvi Cyrana de Bergeraca (1950), ter Leeja Marvina za Cat Ballou (1965).
Ni komentarjev:
Objavite komentar