Ameriški filmski inštitut bo nocoj že 38. podelil nagrado za življenjske dosežke. Prejel jo bo eden najuspešnejših filmarjev zadnjega pol stoletja, Mike Nichols. Družina v Berlinu rojenega režiserja, je leta 1939 ušla nacistom in se preselila v ZDA, kjer je Nichols diplomiral na Univerzi v Chicagu. Nemško-ameriški filmski, televizijski in gledališki režiser je danes eden izmed deseterice ljudi, ki so v karieri dobili vse štiri najpomembnejše nagrade šovbiznisa: oskarja, emmyja, tonyja in grammyja.
Gledališko kariero je pričel v zgodnjih šestdesetih in za svoje delo do danes pobral nešteto nagrad, od tega kar sedem nagrad tony za prav toliko različnih produkcij. Njegov filmski opus, za katerega bo prejel nagrado Ameriškega filmskega inštituta, sicer ni ravno obsežen, je pa zato toliko bolj kvaliteten. Večina spodaj omenjenih filmov je najprej zaživela na odrskih deskah od koder jih je Nichols zelo uspešno prenesel na velika platna. Že njegov režijski prvenec, Kdo se boji Virginie Woolf?, je bil velik uspeh. Drama posneta po uspešni gledališki igri nam prikaže noč starejšega prepirljivega para univerzitetnih profesorjev, ki preživi pijano noč z mlajšim kolegom in njegovo ženo. V njem je imel Nichols priložnost delati z veliko igralsko dvojico Richardom Burtonom in Elizabeth Taylor, sam film pa je bil nominiran za kar trinajst oskarjev, dobil jih je pet. Nicholsa Akademija takrat sicer ni nagradila, vendar mu je že naslednje leto, leta 1967, podelila kipec za režijo Diplomiranca, v katerem gledamo mladega Dustina Hoffmana, ki se zaplete s svojo nesojeno taščo, Anne Bancroft. Zgodbo verjetno poznate, slavni prizor zapeljevanja pa še toliko bolj.
V kasnejših letih sta sledili še dve nominaciji za režijo. Silkwood je resnična zgodba v kateri se Meryl Streep, kot delavka v kemični industriji, upre vodstvu, ker jih ta sili delati v nevarnem okolju izpostavljenem radioaktivnemu sevanju. Četrto nominacijo je dobil za komično dramo Delavno dekle, v kateri je šefica ukradla tajničino idejo, in mislil da jo bo odnesla brez posledic. Ne le zase, oskarjeve nominacije je nabiral tudi za svoje igralce. Ti so bili v njegovih filmih namreč nominirani kar 18-krat, vendar sta edina dva dobitnika Liz Taylor in George Segal iz prvega filma.
Med njegove najljubše glumače spadata Jack Nicholosn in Meryl Streep s katerima je posnel štiri filme. Eden od njih je morda njegova največja polomija: Heartburn - delno avtobiografska zgodba Nore Ephron o njenem razburkanem drugem zakonu. Streepova si je v še dveh sodelovanjih priigrala nominaciji za oskarja: poleg že omenjenega Silkwood, je v Razglednice iz pekla upodobila filmsko zvezdo v zatonu, ki ima težave še z opojnimi substancami in svojo mamo. Z Nicholsom je sodelovala tudi pred nekaj leti ter za nastop v njegovi zelo hvaljeni mini seriji Angeli v Ameriki, prejela emmyja. Kot producent in režiser nekoliko odpuljene serije v kateri se na zanimiv način prepletajo teme smrti, homoseksualnosti in bližnjih odnosov, je bil nagrajen tudi sam Nichols. Tako je ponovil uspeh iz leta 2001, ko je oba emmyja snel za TV-film Wit o profesorici (Emma Thompson) oboleli za rakom na jajčnikih. Tudi Thompsonava spada med njegove najljubše igralce, saj sta sodelovala še pri že omenjenih Angelih v Ameriki in drami Primarne barve. Slednji, otvoritveni film Canneskega filmskega festivala 1998, je zgodba o kandidatu za ameriškega predsednika, ki nesporno spominja na Billa Clintona. Glavno vlogo je suvereno odigral John Travolta, saj jo je Tom Hanks, prijatelj takratnega predsednika, zaradi deloma negativnega prikazovanja protagonista, zavrnil.
Ko govorimo o njegovih filmih seveda ne moremo mimo nepozabne Zlate kletke, komedije zmešnjav o starajočem gejevskem paru, ki mora le za nekaj ur igrati običajen zakonski par. Nathan Lane je za počit smešen in kar ne morem verjeti, da mu je zlati globus za komičnega igralca tisto leto speljal Tom Cruise za Jerryja Maguirja.
V zadnjih letih se je navdušil nad Julio Roberts in z njo posnel svoja najnovejša izdelka. Eden od njiju spada med meni najljubše filmske izdelke tega desetletja, drugega sem skoraj da prezrl. Govorim o dramah Bližnji odnosi in Vojna Charlia Wilsona. V prvi gre za lep prerez parčkanja med četverico v Londonu stanujočih osebkov, ki si med prvim in zadnjim prizorom dvakrat izmenjajo partnerje in vsebuje odlične, ampak res odlične, besedne dvoboje vodilne četverice. V drugem gre za resnično zgodbo o kongresniku, ki je v osemdesetih pomagala Afganistancem v boju s Sovjeti, tako, da jih je oskrboval z orožjem.
Čeprav Nichols ni pisal scenarijev svojih filmov (izjema je sodelovanje pri nastajanju scenarija TV-filma Wit) se je v zgodovino vseeno zapisal kot režiser z močnim avtorskim pečatom. Njegove adaptacije so prežete s temami o medsebojnih, pogosto seksualnih, odnosih, do potankosti dodelani liki pa postavljeni v najrazličnejša okolja: od skromnih domov, do razgibanih delovnih prostorov in razkošnih klubov. Ne ustraši se niti političnega sveta in ga na neverjetno privlačen način predstavi gledalcu. Lahko rečem, da se ob njegovem podajanju zgodbe še nikoli nisem dolgočasil. Res, nikoli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar