FILMSKI VIRTUOZZO: Mike Nichols

Ameriški filmski inštitut bo nocoj že 38. podelil nagrado za življenjske dosežke. Prejel jo bo eden najuspešnejših filmarjev zadnjega pol stoletja, Mike Nichols. Družina v Berlinu rojenega režiserja, je leta 1939 ušla nacistom in se preselila v ZDA, kjer je Nichols diplomiral na Univerzi v Chicagu. Nemško-ameriški filmski, televizijski in gledališki režiser je danes eden izmed deseterice ljudi, ki so v karieri dobili vse štiri najpomembnejše nagrade šovbiznisa: oskarja, emmyja, tonyja in grammyja.

Gledališko kariero je pričel v zgodnjih šestdesetih in za svoje delo do danes pobral nešteto nagrad, od tega kar sedem nagrad tony za prav toliko različnih produkcij. Njegov filmski opus, za katerega bo prejel nagrado Ameriškega filmskega inštituta, sicer ni ravno obsežen, je pa zato toliko bolj kvaliteten. Večina spodaj omenjenih filmov je najprej zaživela na odrskih deskah od koder jih je Nichols zelo uspešno prenesel na velika platna. Že njegov režijski prvenec, Kdo se boji Virginie Woolf?, je bil velik uspeh. Drama posneta po uspešni gledališki igri nam prikaže noč starejšega prepirljivega para univerzitetnih profesorjev, ki preživi pijano noč z mlajšim kolegom in njegovo ženo. V njem je imel Nichols priložnost delati z veliko igralsko dvojico Richardom Burtonom in Elizabeth Taylor, sam film pa je bil nominiran za kar trinajst oskarjev, dobil jih je pet. Nicholsa Akademija takrat sicer ni nagradila, vendar mu je že naslednje leto, leta 1967, podelila kipec za režijo Diplomiranca, v katerem gledamo mladega Dustina Hoffmana, ki se zaplete s svojo nesojeno taščo, Anne Bancroft. Zgodbo verjetno poznate, slavni prizor zapeljevanja pa še toliko bolj.

V kasnejših letih sta sledili še dve nominaciji za režijo. Silkwood je resnična zgodba v kateri se Meryl Streep, kot delavka v kemični industriji, upre vodstvu, ker jih ta sili delati v nevarnem okolju izpostavljenem radioaktivnemu sevanju. Četrto nominacijo je dobil za komično dramo Delavno dekle, v kateri je šefica ukradla tajničino idejo, in mislil da jo bo odnesla brez posledic. Ne le zase, oskarjeve nominacije je nabiral tudi za svoje igralce. Ti so bili v njegovih filmih namreč nominirani kar 18-krat, vendar sta edina dva dobitnika Liz Taylor in George Segal iz prvega filma.

Med njegove najljubše glumače spadata Jack Nicholosn in Meryl Streep s katerima je posnel štiri filme. Eden od njih je morda njegova največja polomija: Heartburn - delno avtobiografska zgodba Nore Ephron o njenem razburkanem drugem zakonu. Streepova si je v še dveh sodelovanjih priigrala nominaciji za oskarja: poleg že omenjenega Silkwood, je v Razglednice iz pekla upodobila filmsko zvezdo v zatonu, ki ima težave še z opojnimi substancami in svojo mamo. Z Nicholsom je sodelovala tudi pred nekaj leti ter za nastop v njegovi zelo hvaljeni mini seriji Angeli v Ameriki, prejela emmyja. Kot producent in režiser nekoliko odpuljene serije v kateri se na zanimiv način prepletajo teme smrti, homoseksualnosti in bližnjih odnosov, je bil nagrajen tudi sam Nichols. Tako je ponovil uspeh iz leta 2001, ko je oba emmyja snel za TV-film Wit o profesorici (Emma Thompson) oboleli za rakom na jajčnikih. Tudi Thompsonava spada med njegove najljubše igralce, saj sta sodelovala še pri že omenjenih Angelih v Ameriki in drami Primarne barve. Slednji, otvoritveni film Canneskega filmskega festivala 1998, je zgodba o kandidatu za ameriškega predsednika, ki nesporno spominja na Billa Clintona. Glavno vlogo je suvereno odigral John Travolta, saj jo je Tom Hanks, prijatelj takratnega predsednika, zaradi deloma negativnega prikazovanja protagonista, zavrnil.

Ko govorimo o njegovih filmih seveda ne moremo mimo nepozabne Zlate kletke, komedije zmešnjav o starajočem gejevskem paru, ki mora le za nekaj ur igrati običajen zakonski par. Nathan Lane je za počit smešen in kar ne morem verjeti, da mu je zlati globus za komičnega igralca tisto leto speljal Tom Cruise za Jerryja Maguirja.

V zadnjih letih se je navdušil nad Julio Roberts in z njo posnel svoja najnovejša izdelka. Eden od njiju spada med meni najljubše filmske izdelke tega desetletja, drugega sem skoraj da prezrl. Govorim o dramah Bližnji odnosi in Vojna Charlia Wilsona. V prvi gre za lep prerez parčkanja med četverico v Londonu stanujočih osebkov, ki si med prvim in zadnjim prizorom dvakrat izmenjajo partnerje in vsebuje odlične, ampak res odlične, besedne dvoboje vodilne četverice. V drugem gre za resnično zgodbo o kongresniku, ki je v osemdesetih pomagala Afganistancem v boju s Sovjeti, tako, da jih je oskrboval z orožjem.

Čeprav Nichols ni pisal scenarijev svojih filmov (izjema je sodelovanje pri nastajanju scenarija TV-filma Wit) se je v zgodovino vseeno zapisal kot režiser z močnim avtorskim pečatom. Njegove adaptacije so prežete s temami o medsebojnih, pogosto seksualnih, odnosih, do potankosti dodelani liki pa postavljeni v najrazličnejša okolja: od skromnih domov, do razgibanih delovnih prostorov in razkošnih klubov. Ne ustraši se niti političnega sveta in ga na neverjetno privlačen način predstavi gledalcu. Lahko rečem, da se ob njegovem podajanju zgodbe še nikoli nisem dolgočasil. Res, nikoli.

FILMSKI VIRTUOZZO: Paul Thomas Anderson

39-lerni ameriški režiser, scenarist in producent je posnel zgolj pet celovečercev in si z njimi zelo hitro vtrl pot med najbolj iskane režiserje v Hollywoodu. Samouk, ki je zamenjal številne šole, je že kot srednješolec posnel pol-urni The Dirk Diggler Story o zelo obdarjenem porno igralcu, ki je kasneje služila kot podlaga za njegov veliki hit Vroče noči.

Po kratkem filmu Cigarettes and Coffee s katerim so ga opazili na Sundancu je leta 1996 posnel prvi celovečeren Sydney kasneje preimenovan v Hard Eight. V njem spremljamo Philipa Baker Halla, Johna C. Reillya, Gwyneth Paltrow in Samuela L. Jacksona v vrtincu hazarda in laži. Film je izviren, na trenutke zabaven vendar tudi realističen. Perspektivni avtor, ki je sam napisal scenarij, je dobil kar nekaj nominacij za Independent Spirit Awards in s tem nov zagon. In to kakšnega. Naslednja dva filma sta bila oba veliki uspešnici. Prvi je že omenjeni Vroče noči v katerem je mlademu režiserju uspelo zbrati lepo vrsto zvezdnikov skozi katere nam da zabaven vpogled v porno industrijo. V glavni vlogi je Mark Wahlberg kot mladi, obdarjeni in neverjetno uspešni porno igralec, ob njem pa sta si Burt Reynolds kot režiser xxx filmov ter Julianne Moore kot starajoča se porno diva pridobila vsak svojo nominacijo za oskarja. Akademija je prepoznala tudi talent v Andersonu in ga nominirala za najboljši izvirni scenarij.

Dve leti kasneje ga je morala Akademija ponovno nominirati. Tokrat za scenarij devetih na prvi pogled nepovezanih zgodb, ki jih gledalcem po treh urah, ko začnejo z neba padati žabe, le uspe povezati v smiselno celoto. Kot pomoč, da bi lažje razumeli Magnolijo, sem na spletu našel miselni vzorec v katerem so predstavljene povezave med vsemi pomembnejšimi liki v zgodbi. Film mu je prinesel zlatega berlinskega medveda.

Sledila je manj uspešna, čeprav zabavna komedija Punch-Drunk Love (nagrada za režijo v Cannesu), v kateri je glavno vlogo odigral meni sicer zelo nesimpatični Adam Sandler. Idejo za njegov lik je Anderson dobil na podlagi članka v reviji Time o človeku, ki je spregledal napako v promociji letalske družbe. Ta je poklanjala brezplačne milje za vsak kupljen puding, vendar ni pričakovala množične nabave s strani posameznika. Ta tip pa je kupil za tri tisoč dolarjev pudinga in dobil milijon milj poletov - dovolj za celo življenje. Kakorkoli že, po tejle še eni črno obarvani komediji, se je Anderson lotil bolj resnih filmov. Prvič je napisal scenarij po že objavljeni predlogi in tokrat zares očaral Hollywood, ki mu je osebno podelilo tri nominacije (režija, scenarij, film), samemu filmu pa skupno kar osem. Gre seveda za Tekla bo kri. Izdelek je popolno nasprotje njegovim prejšnjim veliko zabavnejšim filmom. Sama zgodba me ni pritegnila in minutaža (2 uri in 40 minut) je bila zame odločno preveč. Niti odlična kamera, dobra glasbena podlaga in neverjetna igra Daniela Day-Lewisa mi niso mogli preprečiti, da se ne bi po drugi uri začel nemirno presedati.

"I've Abandoned My Child!"

Kljub majhnemu številu filmov, jim ne moremo prilepiti enotne oznake. Medtem, ko se Vroče noči in Magnolija ponašata s široko igralsko zasedbo in nekako začutimo Altmanov vpliv, se ostali izdelki (sploh zadnja dva) osredotočajo na glavnega protagonista in nam v celoti razkrivajo njegovo dušo. Day-Lewis, ki je za izjemno upodobitev pohlepnega naftnega tajkuna izpred stotih let, dobil svojega drugega oskarja, je zamenjal režiserjevega "najljubšega" igralca, Philipa Seymourja Hoffmana, katerega smo (v večjih ali manjših vlogah) gledali v vseh ostalih štirih celovečercih. Po trikrat je sodeloval z Meloro Walters, Luisom Guzmánom, Philipom Baker Hallom in Johnom C. Reillyjem.

Konec devetdesetih in v začetku tisočletja je posnel tudi nekaj glasbenih spotov, od tega štiri za svojo takratnjo spremljevalko Fiono Apple. Anderson trenutno dela na svojem šestem celovečercu o katerem pravzaprav še ni veliko znanega. Morda le to, da gre za še eno umetnino. O tem ne gre dvomit. Režiser si je vzel čas, tako kot za vse njegove izdelke, med katerimi morda prav zaradi tega ne najdemo gnilega jabolka.