12. april 2010

FILMSKI VIRTUOZZO: Paul Thomas Anderson



39-lerni ameriški režiser, scenarist in producent je posnel zgolj pet celovečercev in si z njimi zelo hitro vtrl pot med najbolj iskane režiserje v Hollywoodu. Samouk, ki je zamenjal številne šole, je že kot srednješolec posnel pol-urni The Dirk Diggler Story o zelo obdarjenem porno igralcu, ki je kasneje služila kot podlaga za njegov veliki hit Vroče noči.

Po kratkem filmu Cigarettes and Coffee s katerim so ga opazili na Sundancu je leta 1996 posnel prvi celovečeren Sydney kasneje preimenovan v Hard Eight. V njem spremljamo Philipa Baker Halla, Johna C. Reillya, Gwyneth Paltrow in Samuela L. Jacksona v vrtincu hazarda in laži. Film je izviren, na trenutke zabaven vendar tudi realističen. Perspektivni avtor, ki je sam napisal scenarij, je dobil kar nekaj nominacij za Independent Spirit Awards in s tem nov zagon. In to kakšnega. Naslednja dva filma sta bila oba veliki uspešnici. Prvi je že omenjeni Vroče noči v katerem je mlademu režiserju uspelo zbrati lepo vrsto zvezdnikov skozi katere nam da zabaven vpogled v porno industrijo. V glavni vlogi je Mark Wahlberg kot mladi, obdarjeni in neverjetno uspešni porno igralec, ob njem pa sta si Burt Reynolds kot režiser xxx filmov ter Julianne Moore kot starajoča se porno diva pridobila vsak svojo nominacijo za oskarja. Akademija je prepoznala tudi talent v Andersonu in ga nominirala za najboljši izvirni scenarij.

Celozaslonsko zajemanje 12.4.2010 11843.jpg Celozaslonsko zajemanje 12.4.2010 11940.jpg

Dve leti kasneje ga je morala Akademija ponovno nominirati. Tokrat za scenarij devetih na prvi pogled nepovezanih zgodb, ki jih gledalcem po treh urah, ko začnejo z neba padati žabe, le uspe povezati v smiselno celoto. Kot pomoč, da bi lažje razumeli Magnolijo, sem na spletu našel miselni vzorec v katerem so predstavljene povezave med vsemi pomembnejšimi liki v zgodbi. Film mu je prinesel zlatega berlinskega medveda.

Sledila je manj uspešna, čeprav zabavna komedija Punch-Drunk Love (nagrada za režijo v Cannesu), v kateri je glavno vlogo odigral meni sicer zelo nesimpatični Adam Sandler. Idejo za njegov lik je Anderson dobil na podlagi članka v reviji Time o človeku, ki je spregledal napako v promociji letalske družbe. Ta je poklanjala brezplačne milje za vsak kupljen puding, vendar ni pričakovala množične nabave s strani posameznika. Ta tip pa je kupil za tri tisoč dolarjev pudinga in dobil milijon milj poletov - dovolj za celo življenje. Kakorkoli že, po tejle še eni črno obarvani komediji, se je Anderson lotil bolj resnih filmov. Prvič je napisal scenarij po že objavljeni predlogi in tokrat zares očaral Hollywood, ki mu je osebno podelilo tri nominacije (režija, scenarij, film), samemu filmu pa skupno kar osem. Gre seveda za Tekla bo kri. Izdelek je popolno nasprotje njegovim prejšnjim veliko zabavnejšim filmom. Sama zgodba me ni pritegnila in minutaža (2 uri in 40 minut) je bila zame odločno preveč. Niti odlična kamera, dobra glasbena podlaga in neverjetna igra Daniela Day-Lewisa mi niso mogli preprečiti, da se ne bi po drugi uri začel nemirno presedati.

Celozaslonsko zajemanje 12.4.2010 11622.jpg
"I've Abandoned My Child!"

Kljub majhnemu številu filmov, jim ne moremo prilepiti enotne oznake. Medtem, ko se Vroče noči in Magnolija ponašata s široko igralsko zasedbo in nekako začutimo Altmanov vpliv, se ostali izdelki (sploh zadnja dva) osredotočajo na glavnega protagonista in nam v celoti razkrivajo njegovo dušo. Day-Lewis, ki je za izjemno upodobitev pohlepnega naftnega tajkuna izpred stotih let, dobil svojega drugega oskarja, je zamenjal režiserjevega "najljubšega" igralca, Philipa Seymourja Hoffmana, katerega smo (v večjih ali manjših vlogah) gledali v vseh ostalih štirih celovečercih. Po trikrat je sodeloval z Meloro Walters, Luisom Guzmánom, Philipom Baker Hallom in Johnom C. Reillyjem.

Konec devetdesetih in v začetku tisočletja je posnel tudi nekaj glasbenih spotov, od tega štiri za svojo takratnjo spremljevalko Fiono Apple. Anderson trenutno dela na svojem šestem celovečercu o katerem pravzaprav še ni veliko znanega. Morda le to, da gre za še eno umetnino. O tem ne gre dvomit. Režiser si je vzel čas, tako kot za vse njegove izdelke, med katerimi morda prav zaradi tega ne najdemo gnilega jabolka.

Ni komentarjev:

Objavite komentar