05. april 2010

NAJ 10-LETJA: Tujejezični film

To bi morala biti po mojem mnenju najpomembnejša kategorija. A oskar je v prvi vrsti ameriška nagrada in tuje države so lahko srečne že, če jim tu pa tam uspe priti do koščka pogače. Vse pogosteje se sicer dogaja, da so filmi v tujem jeziku nominiran tudi v kašni drugi kategoriji, ne le v tej. Prvi pogoj za to je, da dobijo ameriškega distributerja in jih predvajajo v kinodvoranah v Los Angelesu. Drugič, kar je veliko zahtevnejše, jih mora videti dovolj ljudi, ki zanje glasujejo.

S filmi, ki tekmujejo le tujejezični kategoriji je nekoliko drugače. Ne potrebujejo ameriškega distributerja, temveč jih Akademiji predlaga vsaka država posebej. Tisti člani, ki so si ogledali dovolj prijavljenih naslovov lahko zanje glasujejo. Njihovo glasovanje pa je bilo pogosto jabolko spora. Kritiki in drugi filmski navdušenci se namreč le redko strinjajo z njihovim izborom. A tako pač je. Vsake oči imajo svojega malarja.

Kakorkoli že. Leta 2000 se je večina strinjala z odločitvijo Akademije. Prežeči tiger, skriti zmaj ni dobil le oskarja v tej kategoriji, temveč v še treh. Tajvanski spektakel, posnet po četrti od petih knjig iz te zbirke avtorja Wanga Duluja, je bil skupaj nominiran kar desetkrat, več kot katerikoli tuji film v zgodovini. Tudi za najboljši film in režijo, za katero je stal Ang Lee.

406px-crouching_tiger_hidden_dragon_poster-3___1.jpg

Leto kasneje mnogi niso bili tako navdušeni nad odločitvijo Akademije. Vendar tega ne moremo trditi za Slovence, ki smo se z zmago Nikogaršnje zemlje prvič dotaknili oskarjevskega blišča. Delno tudi naša koprodukcija v režiji Danisa Tanovića, postavljena v jarek med bosansko-srbsko fronto, kjer se znajdejo ujeti trije vojaki, je premagala francoskega favorita Amelie. Slednji je imel še dodatne štiri nominacije in očitno podporo celotne Akademije, a je kljub temu moral priznati poraz filmu z nekoliko resnejšo tematiko. Hollywood rad nagradi filme, ki poudarjajo svetovne probleme, kar je po mojem edini razlog, da je Nikogaršnja zemlja premagala Amelie. Slednji je odlični, vendar neresen izdelek, medtem ko drugi, še vedno nabit s črnim humorjem, pripoveduje tragično zgodbo, na katero je svet že po nekaj letih pozabil.

Devet različnih držav s petih različnih kontinentov je v tem desetletju dobilo tujejezičnega oskarja. Skupno je bilo nominiranih 28 različnih držav, kar je dober dokaz, da je svetovna kinematografija povsod na visokem nivoju. Edina država z dvema oskarjema v tem obdobju je Nemčija, ki je nagrado obakrat pobrala precej presenetljivo. Leta 2003 z dramo postavljeno v Afriko kamor pred vse večjo napetostjo iz Nemčije pribeži židovska družina, ko je večina pričakovala zmago finskega kandidata Mož brez preteklosti. Drugič so Nemci slavili veliko bolj upravičeno, vendar še vedno presenetljivo, saj je leta 2007 za favorita veljal mehiški Favnov labirint.

Že leta 1986 je kanadski režiser Denys Arcand posnel dramo Propad ameriškega imperija v kateri je za eno mizo posedel osem intelektualcev, štiri moške in štiri ženske, ki so ob okusni hrani in žlahtni kapljici veselo klepetali o kulturi, politiki in spolnosti. Predvsem o zadnjem. Sedemnajst let kasneje je staro klapo ponovno združil v Invaziji barbarov. In če je bil prvi film le nominiran, je drugi Kanadi prinesel prvega tujejezičnega oskarja v zgodovini.

apq2rm8l-1___2.jpg

Leta 2005 je svojega četrtega oskarja prejela Španija. Morje v meni je resnična zgodba o paraliziranem človeku, ki si je dolga leta prizadeval, da bi z evtanazijo končal svoje življenje. Odlična igra Javierja Bardema je žal ostala ne-nominirana, filmu pa so vseeno prikimali maskerji.

Leto po zmagi južnoafriške lepotice Charlize Theron je njena država dobila prvo nominacijo v tujejezični kategoriji za dramo Yesterday. Leto zatem je dobila tudi svojega prvega oskarja. Režiser Gavin Hood, ki mu je oskar prinesel tudi možnost sodelovanja na večjih mednarodnih projektih, je takrat posnel zgodbo o mladem fantu iz Johannesburga, ki skupaj z avtom pomotoma ugrabi tudi dojenčka in se nanj v nekaj dneh možno naveže.

das-leben-der-anderen-1____3.jpg

Naši severni sosedi so bili prvič nominirani leta 1986, nato pa dvakrat zaporedoma v letih 2007 in 2008. Uspelo jim je z odlično dramo Ponarejevalci v kateri so prikazali židovske ujetnike, ki so v koncentracijskih taboriščih pod nemškim poveljem ponarejali denar in druge dokumente ter jim na svoj način pomagali v vojni. A z zavlačevanjem določenih projektov so pravzaprav postali heroji.

Lani je oskar romal na daljni vzhod. Japonci so bili nominirani že dvanajstič, vendar oskarja v tekmovalni kategoriji še niso imeli. Akademiji jim je sicer namenila tri častne oskarja za tuji film v času, ko ta kategorija še ni obstajala. Tokrat so se dobro odrezali s prikazom v tej deželi zelo nezaželenega poklica - pripravljavca mrličev.

V razdoru med nemškim Belim trakom in francoskim Prerokom je uspelo tujejezičnega oskarja letos drugič odnesti Argentincem. Na trenutke komična kriminalna drama, s presenetljivim zaključkom, o upokojenem sodnem preiskovalcu, ki mu star zločin ne da miru, je sicer spodoben izdelek, vendar se se večini, tudi meni, zdi, da je Akademija ponovno vsekala mimo. A kaj hočemo... ponavljam: vsak lahko podeli svoje oskarje in si izbere svoje najljubše izdelke.



Ni komentarjev:

Objavite komentar