Prikaz objav z oznako naj 10-letja. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako naj 10-letja. Pokaži vse objave

1. maj 2010

NAJ 10-LETJA: Najboljši film & režija

Ok, dajo počasi zaključit serijo oskarjevcev desetletja. Ostali sta nam še najprestižnejši kategoriji - najboljši film in režija. Po kratkem premisleku sem se ju odločil preprosto združiti. Prav velikih razlik med njima namreč ni. Najboljši film pač mora režirati dober režiser. Akademija navadno oba kipca podeli istemu filmu, razen kadar je razdvojena in misli, da si ga preprosto zaslužita oba. V 82-letni zgodovini so v teh dveh kategorijah le 21-krat nagradili dva različna izdelka, od tega trikrat v zadnjem desetletju. Le trije filmi v zgodovini pa so prejeli glavnega oskarja brez, da bi bil njihov režiser sploh nominiran. To se je zgodilo v prvih dveh letih s filmoma Wings in Grand Hotel, ko celoten glasovalni sistem pravzaprav še ni bil najbolje organiziran in nominacij v takšni obliki še ni bilo. Tretjič in zadnjič se je to zgodilo leta 1989, ko je oskarja za najboljši film odnesel Šofer gospodične Daisy, režiserja Bruca Beresforda pa so kolegi prezrli. Prav tako se je le v prvem in drugem letu zgodilo, da bi oskarja za režijo dobila režiserja katerih film ni bil nominiran v glavni kategoriji - Lewis Milestone (Two Arabian Knights) in Frank Lloyd (The Divine Lady).

Celozaslonsko zajemanje 1.5.2010 114508_ll.jpg Celozaslonsko zajemanje 1.5.2010 114529.jpg

Epski spektakel Gladiator je leta 2000 dobil pet oskarjev in njegov uspeh pri kritikih, še bolj pa pri gledalcih, je ponovno obudil ta že nekoliko pozabljen žanr, ki ga je Hollywood redno izdajal v šestdesetih. Ridley Scott, ki je k uspehu filma o rimskem vojskovodji, katerega družino ubijejo njega pa spremenijo v gladiatorja, zagotovo največ prispeval, je moral zmago prepustiti kolegu Stevena Soderberghu. Ta je bil tisto leto (prvi v zgodovini) nominiran kar dvakrat - za Erin Brockovich in Preprodajalce. Slednji, mamilska drama o dolgi poti prepovedane snovi iz Mehike v ZDA, mu je oskarja tudi prinesel.

Celozaslonsko zajemanje 1.5.2010 120403.jpg Celozaslonsko zajemanje 1.5.2010 120338.jpg

Russel Crowe je imel srečo pri izbiri novih vlog, saj se je spet odločil za film, ki je nato dobil kipec za najboljši izdelek leta in še tri zraven. Eden izmed njih je pripadal režiserju Ronu Howardu, ki je Crowa vodil skozi vlogo shizofrenega matematičnega genija, kasnejšega Nobelovega nagrajenca, Johna Nasha.

Celozaslonsko zajemanje 1.5.2010 120500.jpg Celozaslonsko zajemanje 1.5.2010 120424.jpg

Leta 2003 je Akademija nagradila Romana Polanskega, ki pa žal ni mogel priti na podelitev, saj bi bil nemudoma aretiran. Tale zgodba prav letos dobiva nove razsežnosti, saj verjetno veste, da je še vedno priprt v Švici, kjer čaka na morebitno izročitev Združenim državam. Tam ga čaka sojenje zaradi spolnega odnosa z mladoletnico pred več kot tridesetimi leti. Kakorkoli že, njegov Pianist je dobil tudi oskarja za scenarij in glavno moško vlogo, ne pa tistega za najboljši film. Prvič po letu 1969 se je Akademija namreč odločila nagradili mjuzikel. Chicago je skupaj z leto prej izdanemu Moulin Rougeom ponovno obudil tale že nekoliko zaspani žanr, ki je v zadnjih letih doživel pravo renesanso.

Celozaslonsko zajemanje 1.5.2010 120521.jpg Celozaslonsko zajemanje 1.5.2010 120549.jpg

Zadnji del trilogije Gospodar prstanov je leta 2004 povsem pometel s konkurenco. Spektakel v režiji novozelandskega čarovnika Petra Jacksona, je dobil kar enajst oskarjev - vse za katere je bil nominiran - in se po številu kipcev izenačil z do tedaj največkrat nagrajenima filmoma Ben-Hur in Titanik. Glede na to, da je prva dva filma Akademija praktično spregledala, se tale plaz soakrjev verjetno smatra kot nagrada za celotno delo - skupaj več kot devet urni film.

Celozaslonsko zajemanje 1.5.2010 120620.jpg Celozaslonsko zajemanje 1.5.2010 120707.jpg

Leto kasneje je Clint Eastwood dobil svojega drugega oskarja za režijo, hkrati pa tudi drugega kot producent najboljšega filma. Uspeh, ki ga je leta 1993 doživel z vesternom Neoproščeno, je tokrat ponovil s Punčko za milijon dolarjev v kateri je tudi igral in dobil nominacijo še v tej kategoriji. Mnogi so bili mnenja, da se bo Akademija vendarle usmilila Martina Scorseseja, ki je tekmoval z Letalcem, vendar je spet ostal praznih rok.

Celozaslonsko zajemanje 1.5.2010 120724.jpg Celozaslonsko zajemanje 1.5.2010 120823.jpg

Usodna nesreča, majhen filmček o rasni nestrpnosti v Los Angelesu, je poskrbel za eno največjih presenečenj na podelitvi v tem desetletju. Tik pred koncem večera je namreč premagal favorita, kavbojsko gejevsko romanco Goro Brokeback, in na začudenje večine odnesel oskarja za najboljši film. Režiser Paul Haggis, ki je prejel oskarja kot producent, je v tistem trenutku gotovo z veseljem prepustil režiserski kipec Angu Leeju. Okoli te podelitve se še vedno spletajo govorice, češ da je Hollywood še vedno preveč homofoničen, da bi v podprl izdelek kakršen je Gora Brokeback, sploh zato ker je povprečna starost članov Akademije menda med 55 in 60 let.

Celozaslonsko zajemanje 1.5.2010 120846.jpg Celozaslonsko zajemanje 1.5.2010 120903.jpg

2007 je bilo leto Martina Scorseseja. Končno! Po sedmih "praznih" nominacijah, mu je Akademija podelila oskarja za režijo trilerja Dvojna igra. Film je dobil tudi glavnega oskarja in postal prvi nagrajeni remake, saj so izvirnik naslovljen Notranje zadeve posneli že nekaj let prej v Hong Kongu. V njem spremljajmo zanimivo situacijo, ko policija med svojimi vrstami išče špijona, istočasno pa v mafijsko združbo vrine svojega človeka.

Celozaslonsko zajemanje 1.5.2010 120920.jpg Celozaslonsko zajemanje 1.5.2010 120959.jpg

Brata Joel in Ethan Coen sta leta 2008 oskarjem zavladala z njunim trilerjem Ni prostora za starce v katerem se nič hudega sluteči Teksašan, ki po naključju odkrije kovček poln denarja, znajde na begu pred srhljivim najetim morilcem. Takrat se je tretjič pripetilo, da bi bila za isti film nominirana dva režiserja. Leta 1961 sta oskarja za West Side Story dobila Robert Wise in Jerome Robbins, nominirana pa sta bila še Warren Beatty in Buck Henry za Heaven Can Wait (1978).

Celozaslonsko zajemanje 1.5.2010 121022.jpg Celozaslonsko zajemanje 1.5.2010 121041.jpg

Lani je oba glavna oskarja odnesel Revni milijonar. Romantična zgodba o dečku iz revne indijske četrti, ki mu uspe na kvizu Lepo je biti milijonar odgovoriti na vsa vprašanja. Film v režiji Dannya Boyla je deseti neameriški izdelek nagrajen z glavnim oskarjem in prvi po Zadnjem kitajskem cesarju iz leta 1987.

Celozaslonsko zajemanje 1.5.2010 121128.jpg Celozaslonsko zajemanje 1.5.2010 121101.jpg

Kot veste so letos prvič po letu 1943 v glavni kategoriji spet uvedli deset nominirancev, v tekmi med "Davidom in Goljatom" pa je nizko proračunska Bobna misija premagala najdonosnejši in tehnično najzahtevnejši film vseh časov - Avatar. Podelitev bo ostala v spominu tudi zato, ker je Akademija oskarja za režijo prvič v zgodovini podelila ženski. Ta čast je pripadla Kathryn Bigelow, četrti nominirani režiserki.

29. april 2010

NAJ 10-LETJA: Celovečerni animirani film

Oskar za celovečerni animirani film je najmlajša kategorija na podelitvi. V tekmovalnem smislu so prvega oskarja tem izdelkom sicer podelili šele leta 2002, vendar animirančki tudi v preteklosti niso ostali neopazni. Čisto prvi celovečerni risani film je Sneguljčica in sedem palčkov, ki so ga pri studiu Disney izdali že daljnega leta 1939. Ves svet je bil navdušen in Akademija je Waltu Disneyu podelila prav posebno nagrado za ta dosežek - velikega oskarja in sedem manjših.

ShrekWallpaper800.jpg spirited-away-7.jpg NEMO-finding-nemo-53764_1280_1024.jpg

Iz studia Disney je nato kot po tekočem traku prišla še cela vrsta danes klasičnih risank in veliko jih je bilo nominiranih za oskarja, predvsem v glasbenih kategorijah, saj so Disneyeve risanke znane po svojih melodičnih vložkih. A pomembneje kategorije so ostale nedosegljive vse do leta 1992, ko je bil Lepotica in zver kot prvi animirani film nominiran v glavni kategoriji. Kipec je tistega leta sicer odnesel triler Ko jagenjčki obmolknejo, vendar je Akademija s tem dala jasno vedeti, da ti izdelki niso nepomembni. To je še enkrat potrdila tri leta kasneje, ko je oskarja za posebne dosežke namenila Johnu Lasseteru (oziroma studiu Pixar) za prvi celovečerni računalniško animirani film Svet igrač, ki letos dobiva že svoje drugo nadaljevanje. Risanka se je izkazala za izjemen uspeh, saj je bila najdonosnejši film leta 1995 v ZDA. Studio Pixar, ustanovljen leta 1986, je na začetku izdeloval kratke risanke, z leti pa je tehnika precej napredovala in z njo tudi Pixarejv apetit. Računalniške risanke so tako končale renesanso klasičnih animiranih filmov, ki se je po precej sušnem obdobju pričela konec osemdesetih z Malo morsko deklico in trajala do Levjega kralja. Popularnost so računalniškim filmom dvignil tudi 3D učinki in uporaba glasov velikih filmskih zvezd. Disney je leta 2005 dokončno obupal nad klasično animacijo in za debelih 8 milijard ameriških dolarjev odkupil Pixar, s katerim je do tedaj le tesno sodeloval.

Pixar, ki danes velja za nekakšen standard računalniške animacije, je v devetih letih dobil pet oskarjev in še dodatni dve nominaciji. Poleg Reševanje malega nema, odlične in izvirne zgodbe o ribjem očetu, ki skupaj z pozabljivo prijateljico išče malega sinčka v vodah ob avstralski obali, je Pixar v žep spravil še kipce za upodobitev družine super-junakov, podgane s talentom za kuhanje, robotka s čustvi in starčka z željo po avanturi.

the-incredibles-1-sized.jpg wallacegromitwererabbit.jpg home2.jpg

K računalniški animacijam so se zatekli tudi drugi studii in prvi film, ki je prejel oskarja v tej kategoriji je prišel iz studia DreamWorks. Gre seveda za dobro znanega Shreka. Zgodba o zelenem spaku je bila velik finančni uspeh saj je le v prvem vikendu predvajanja zaslužil 121 milijona $ – več kot kateri koli drugi animirani film. Letos pričakujemo že četrto nadaljevanje, naslednje leto pa bo svojo risanko dobil tudi eden od drugih junakov risanke - obuti maček, kateremu glas posoja Antonio Banderas.

Enega od oskarjev za animirani film je prejel tudi japonski mojster Hayao Miyazaki za Čudežno potovanje v katerem spremljamo deklico Chihiro, ki se znajde v svetu duhov in se tam iz precej egoistične smrklje prelevi v marljivo punco vedno pripravljeno pomagati.

Britanca Nick Park in Steve Box, ki že leta ustvarjata prigode Wallaca in Gromita sta bila nagrajena leta 2005. Pred tem so kar tri kratke (v stop-motion tehniki posnete) risanke s tema junakoma dobile oskarja.

Avstralski filmar George Miller, znan po trilogiji o pobesnelem Maxu, je leta 2006 presenetljivo dobil oskarja za Vesele nogice, risanko o plesočem pingvinu. Favoriti so bil namreč Pixarjevi Avtomobilčki. A ta poraz je zanje že prazgodovina, saj so od takrat nanizali kar tri zaporedne zmage.

6xu2jd.jpg wall_e.jpg up-1.jpg

Čeprav se zdi, da so Američani (ne mislim le na Pixar) na tem področju nepremagljivi, pa Akademija rade volje pokima tudi tujim risankam. Kot že rečeno je leta 2002 nagradila japonsko Čudežno potovanje, Miyazaki pa je bil ponovno nominiran nekaj let kasneje za Čarovnik Howl in gibljivi grad. Tudi Francozi so prišli na vrsto z Trojčicami iz Bellvilla in zares odličnim Presepolisom.
In čeprav so računalniške risanke najdonosnejše in najpopularnejše, Akademija redno in čedno priznava tudi druge tehnike animiranja: klasično risanje in stop-motion tehnika. Različni žanri, teme in tehnike so risanke približale tudi odraslim, ki si jih že dalj časa hodijo ogledovat tudi brez otroške družbe. In komaj čakam, da vidim kaj bo prineslo novo desetletje.

14. april 2010

NAJ 10-LETJA: Celovečerni dokumentarec

Dobil sem nekaj namigov, da na svojem blogu premalo pozornosti posvečam dokumentarcem. S kritiko se moram kar strinjati. Ta žanr je vse prevečkrat zapostavljen, saj se nam ob koncu napornega dneva, preprosto ne ljubi ukvarjati s svetovnimi problemi in si raje pogledamo kakšno komedijo ali pa vsaj dramo za katero vemo, da se bo dobro končala. Dokumentarci pa so tu predvsem zato, da nas "zamorijo". Problemov je ogromno in večina se jih dogaja v tretjem svetu, kamor zelo redko pogledamo. Dokumentarni filmi so zato naše okno v ta svet in njihov primarni namen je ozaveščanje in klic na pomoč. Žal jih zaradi nizkih finančnih sredstev in posledično slabega oglaševanja vidi zelo malo ljudi, zato je oskar eden najmočnejših faktorjev, ki pritegne publiko. Tega se očitno zaveda tudi Ameriška filmska akademija, saj rada opozori na izdelke, ki izpostavljajo pereče situacije potrebne več pozornosti. Večina nagrajenih dokumentarcev zadnjega desetletja, se ukvarja s težavami sodobnega sveta.

Eden najodmevnejših dokumentarcev zadnjega desetletja, ki za svoj uspeh sicer ni potreboval ravno oskarja, je Neprijetna resnica, za katerim je stal nekdanji ameriški podpredsednik Al Gore. Odlične marketinške poteze so film popeljale po vsem svetu in marsikje prebudile zavest, da imamo le en sam planet. Celo podelitev oskarjev je bila tisto leto prvič "zelena" saj so, kar se da varčevali z energijo in uporabljali hitro razgradljive materiale.

1_Kindertransport_film.jpg

Še en filmar s tega področja močno izstopa - Michael Moore. Oskarja sicer ni dobil za svoj morda najbolj kontroverzen Fahrenheit 9/11, temveč nekoliko manj sporen Bowling for Columbine v katerem napada zagovornike pravice do nošenja orožja in vse skupaj podkrepi s primeri množičnih pobojev kakršen se je zgodil leta 1999 na srednji šoli v Kolordau, sledili pa so mu številni drugi. Oskarja je dobil ravno v času ameriškega napada na Irak in njegov govor v katerem je ostro kritiziral Bushevo administracijo bo gotovo ostal eden najbolj nepozabnih v zgodovini oskarjev.

Moore, ki nam svet zelo rad nariše precej črno-belo pa ni edini filmar, ki je v svojih izdelkih vzdignil glas proti ameriški politiki na bližnjem vzhodu. In Hollywood, katerega večinsko prebivalstvo so demokrati, jih pri tem podpira, saj so bili ti filmi večkrat nominirani, manjkrat pa tudi nagrajeni. Le Taxi to the Dark Side, nagrajen leta 2008, je sicer tesno povezan s to tematiko in graja neprimerne načine zasliševanja osumljenih terorizma. Drugi z vojno povezani nagrajeni dokumentarec je portret nekdanjega ameriškega obrambnega ministra McNamare, The Fog of War, znanega režiserja Errola Morrisa.

6_march-of-the-penguins.jpg

Ostali najboljši dokumentarni filmi desetletja po mnenju Akademije nam prikazujejo težave revnih otrok brez prihodnosti v rdeči četrti Kalkute, 15-letnega dečka po krivem obtoženega umora ter naravovarstvenike, ki skušajo preprečiti vsakoletni množični pokol delfinov na obali Japonske. Nekoliko več upanja nam vzbudi film o "Kindertransportu" kjer spoznamo zgodbe številnih Židov, ki so jih kot otroke pred drugo svetovno vojno prepeljali na varno v Veliko Britanijo. Če pa bi se ob dokumentarcu raje nekoliko sprostili vam izmed deseterice predlagam Popotovanje cesarskega pingvina ali Mož na žici v katerem spremljamo podvig nekoliko norega francoskega akrobata Philippa Petita, ki se je leta 1974 sprehodil po vrvi med takrat sveže zgrajenima dvojčkoma Svetovno trgovinskega centra v New Yorku.

10. april 2010

NAJ 10-LETJA: Glavna ženska vloga

V tokratni "epizodi" oskarjevcev desetletja bomo obdelali najboljše glavne igralke. Podelitev oskarja v tej kategoriji mi je še posebej zanimivo spremljati, saj smo večkrat deležni nepozabnega, smeha in solz polnega zahvalnega govora. Enega najboljših in tudi najdaljših govorov je podala Julia Roberts, ki je bila na začetku tisočletja nagrajena za vlogo resnične osebe Erin Brockovich. Nezaposlena mati samohranilka je proti elektro podjetju, odgovornemu za onesnaženje vodnega zajetja, vodila eno največjih in najuspešnejših skupinskih tožb v ZDA, vendar se ji je Julia v navalu čustev, ki jih je na odru izražala z glasnim vriskanjem, žal pozabila zahvaliti.



Še en nepozaben govor smo videli leto zatem, ko je Halle Berry postala prva temnopolta (tehnično gledano je sicer mulatka) igralka v zgodovini, nagrajena v tej kategoriji. V dolgem in emocionalnem govoru se je poklonila vsem njenim kolegicam, ki jim ta sreča ni bila dana. Upodobila je ženo usmrčenega zapornika, ki se kmalu po njegovi smeti zaplete z enim izmed zaporniških varnostnikov. Kasneje je bilo sicer slišati kar nekaj pripomb, da se je Akademija uklonila kritikam, češ da zapostavlja temnopolte igralce, saj sta tisto leto za favoritki veljali Sissy Spacek (In the Bedroom) in Nicoe Kidman v Moulin Rouge. Prva je sicer oskarja dobila že leta 1981, drugo pa je Akademija počastila leto kasneje. Nagradili so jo za vlogo znamenite pisateljice Virginie Woolf v filmu Ure do večnosti, ki spremlja nastanek njenega dela Gospa Dalloway in njegov vpliv na bralke kasnejših generacij.

Južnoafriška lepotca Charlize Theron se je za potrebe vloge prostitutke in serijske morilke Aileen Wuornos prelevila v povsem drugo bitje. Odlična maska, ki začuda ni bila nominirana, je kriva, da verjetno nikoli ni bi vedeli katero igralko sploh gledamo, če ne bi preverili odjavne špice. A ne le maska, tudi njena vloga je briljantna in verjetno ena najboljših v več kot 80-letni zgodovini podeljevanja oskarjev.



Druga nominacija in drugi oskar v le petih letih sta Hilary Swank okronala za resnično eno najboljših mladih igralk, ki se ne ustraši nobene vloge. V Eastwoodovi Punčki za milijon dolarjev je suvereno odigrala preprosto natakarico, ki si bolj kot vse želi postati profesionalna boksarka.

Tisto leto sem sicer navijal za "razočarano gospodinjo" Felicity Huffman, ki je odlično upodobila moškega tik pred operacijo spola, vendar je Akademijo bolj prepričala Reese Witherspoon kot country pevka, June Carter, druga žena še legendarnejšega Johnnyja Casha. Poleg dobre igre se je izkazala tudi z odličnimi vokalnimi sposobnostmi, saj je sama zapela vse pesmi.



Njeno veličanstvo, angleška kraljica Elizabeta II. je tako ikonična oseba, da se nam zdi, da jo dobro poznamo, čeprav o njeni osebnost vemo bolj malo. Tretjič nominirani Helen Mirrrn je uspelo odlična preobrazba v monarhinjo, ki kljub številnim škandalom ohranja ugled britanske kraljeve družine. Izjemna preobrazba je uspela tudi mladi Francozinji, Marion Cotillard, ki je z vlogo pariškega slavčka, Edith Piaf, postala peta igralka nagrajena z oskarjem za vlogo v tujem jeziku in prva v francoščini.

Pri 33-ih letih že šestič nominirana Kate Winslet, je leta 2009 končno postala tudi oskarjevka. Njena vloga nemške paznice v zloglasnem Auschwitzu, ki se po vojni zaplete v kratko, a strastno razmerje z veliko mlajšim fantom, je prva vloga nacista nagrajena z oskarjem, kateri je letos sledil še Christoph Waltz.

Kot veste je letos oskarja dobila Sandra Bullock. Ena najbolj priljubljenih ameriških igralk, ki je svojo kariero gradila predvsem na romantičnih komedijah, je Akademijo prepričala z vlogo skrbne republikanske žene Leigh Anne Tuohy, ki je z družino pod streho vzela revnega temnopoltega fanta ter mu nudila zavetje in izobrazbo.



Trend nagrajevanja v tej kategoriji, ki je pogosto poudarjen, je deljenje kipcev mladim igralkam, ki se dajo za vlogo pogršati. Vse oskarjevke tega desetletja razen Sandre Bullock in Helen Mirren, ki pa je pri 64-ih še vedno zelo sexy, so bile v času zmage v zgodnjih 30ih ali mlajše.

Še en, bolj tračarski vidik, te kategorije moram izpostaviti. Kmalu po letošnji podelitvi oskarjev so rumeni tisk preplavile novice, ki jih verjetno niste mogli spregledati. Sando naj bi mož varal z do sedaj petimi znanimi ženskami. Prav tako sta pred kratkim konec svojega zakona objavila oskarjevca Kate Winslet in Sam Mandes. Mediji so se tako ponovno spomnili na "prekletstvo oskarja". Večina vezanih najboljših igralk preteklega desetletja je namreč po zmagi ostala sama. Izjemi sta menda le Helen Mirren in Marion Cotillard. Kidmanova pa je bila takrat že (srečno) ločena od Toma. Naj gre za prekletstvo ali ne, oskarja si gotovo želi vsaka, ločitve pa so tako ali tako obvezen dodatek življenja med zvezdami.

5. april 2010

NAJ 10-LETJA: Tujejezični film

To bi morala biti po mojem mnenju najpomembnejša kategorija. A oskar je v prvi vrsti ameriška nagrada in tuje države so lahko srečne že, če jim tu pa tam uspe priti do koščka pogače. Vse pogosteje se sicer dogaja, da so filmi v tujem jeziku nominiran tudi v kašni drugi kategoriji, ne le v tej. Prvi pogoj za to je, da dobijo ameriškega distributerja in jih predvajajo v kinodvoranah v Los Angelesu. Drugič, kar je veliko zahtevnejše, jih mora videti dovolj ljudi, ki zanje glasujejo.

S filmi, ki tekmujejo le tujejezični kategoriji je nekoliko drugače. Ne potrebujejo ameriškega distributerja, temveč jih Akademiji predlaga vsaka država posebej. Tisti člani, ki so si ogledali dovolj prijavljenih naslovov lahko zanje glasujejo. Njihovo glasovanje pa je bilo pogosto jabolko spora. Kritiki in drugi filmski navdušenci se namreč le redko strinjajo z njihovim izborom. A tako pač je. Vsake oči imajo svojega malarja.

Kakorkoli že. Leta 2000 se je večina strinjala z odločitvijo Akademije. Prežeči tiger, skriti zmaj ni dobil le oskarja v tej kategoriji, temveč v še treh. Tajvanski spektakel, posnet po četrti od petih knjig iz te zbirke avtorja Wanga Duluja, je bil skupaj nominiran kar desetkrat, več kot katerikoli tuji film v zgodovini. Tudi za najboljši film in režijo, za katero je stal Ang Lee.

406px-crouching_tiger_hidden_dragon_poster-3___1.jpg

Leto kasneje mnogi niso bili tako navdušeni nad odločitvijo Akademije. Vendar tega ne moremo trditi za Slovence, ki smo se z zmago Nikogaršnje zemlje prvič dotaknili oskarjevskega blišča. Delno tudi naša koprodukcija v režiji Danisa Tanovića, postavljena v jarek med bosansko-srbsko fronto, kjer se znajdejo ujeti trije vojaki, je premagala francoskega favorita Amelie. Slednji je imel še dodatne štiri nominacije in očitno podporo celotne Akademije, a je kljub temu moral priznati poraz filmu z nekoliko resnejšo tematiko. Hollywood rad nagradi filme, ki poudarjajo svetovne probleme, kar je po mojem edini razlog, da je Nikogaršnja zemlja premagala Amelie. Slednji je odlični, vendar neresen izdelek, medtem ko drugi, še vedno nabit s črnim humorjem, pripoveduje tragično zgodbo, na katero je svet že po nekaj letih pozabil.

Devet različnih držav s petih različnih kontinentov je v tem desetletju dobilo tujejezičnega oskarja. Skupno je bilo nominiranih 28 različnih držav, kar je dober dokaz, da je svetovna kinematografija povsod na visokem nivoju. Edina država z dvema oskarjema v tem obdobju je Nemčija, ki je nagrado obakrat pobrala precej presenetljivo. Leta 2003 z dramo postavljeno v Afriko kamor pred vse večjo napetostjo iz Nemčije pribeži židovska družina, ko je večina pričakovala zmago finskega kandidata Mož brez preteklosti. Drugič so Nemci slavili veliko bolj upravičeno, vendar še vedno presenetljivo, saj je leta 2007 za favorita veljal mehiški Favnov labirint.

Že leta 1986 je kanadski režiser Denys Arcand posnel dramo Propad ameriškega imperija v kateri je za eno mizo posedel osem intelektualcev, štiri moške in štiri ženske, ki so ob okusni hrani in žlahtni kapljici veselo klepetali o kulturi, politiki in spolnosti. Predvsem o zadnjem. Sedemnajst let kasneje je staro klapo ponovno združil v Invaziji barbarov. In če je bil prvi film le nominiran, je drugi Kanadi prinesel prvega tujejezičnega oskarja v zgodovini.

apq2rm8l-1___2.jpg

Leta 2005 je svojega četrtega oskarja prejela Španija. Morje v meni je resnična zgodba o paraliziranem človeku, ki si je dolga leta prizadeval, da bi z evtanazijo končal svoje življenje. Odlična igra Javierja Bardema je žal ostala ne-nominirana, filmu pa so vseeno prikimali maskerji.

Leto po zmagi južnoafriške lepotice Charlize Theron je njena država dobila prvo nominacijo v tujejezični kategoriji za dramo Yesterday. Leto zatem je dobila tudi svojega prvega oskarja. Režiser Gavin Hood, ki mu je oskar prinesel tudi možnost sodelovanja na večjih mednarodnih projektih, je takrat posnel zgodbo o mladem fantu iz Johannesburga, ki skupaj z avtom pomotoma ugrabi tudi dojenčka in se nanj v nekaj dneh možno naveže.

das-leben-der-anderen-1____3.jpg

Naši severni sosedi so bili prvič nominirani leta 1986, nato pa dvakrat zaporedoma v letih 2007 in 2008. Uspelo jim je z odlično dramo Ponarejevalci v kateri so prikazali židovske ujetnike, ki so v koncentracijskih taboriščih pod nemškim poveljem ponarejali denar in druge dokumente ter jim na svoj način pomagali v vojni. A z zavlačevanjem določenih projektov so pravzaprav postali heroji.

Lani je oskar romal na daljni vzhod. Japonci so bili nominirani že dvanajstič, vendar oskarja v tekmovalni kategoriji še niso imeli. Akademiji jim je sicer namenila tri častne oskarja za tuji film v času, ko ta kategorija še ni obstajala. Tokrat so se dobro odrezali s prikazom v tej deželi zelo nezaželenega poklica - pripravljavca mrličev.

V razdoru med nemškim Belim trakom in francoskim Prerokom je uspelo tujejezičnega oskarja letos drugič odnesti Argentincem. Na trenutke komična kriminalna drama, s presenetljivim zaključkom, o upokojenem sodnem preiskovalcu, ki mu star zločin ne da miru, je sicer spodoben izdelek, vendar se se večini, tudi meni, zdi, da je Akademija ponovno vsekala mimo. A kaj hočemo... ponavljam: vsak lahko podeli svoje oskarje in si izbere svoje najljubše izdelke.



3. april 2010

NAJ 10-LETJA: Filmska pesem

V pregled oskarjevecev zadnjega desetletja sem vključil tudi najboljše filmske pesmi po mnenju Akademije. Čeprav se zdi, da ima pesem še najmanjši vpliv na kvaliteto filma kot celote, so prav filmske skladbe naredile določene filmske izdelke nepozabne.

Leta 2000 je oskarja dobil legendarni Bob Dylan za pesem »Things Have Changed« iz filma Wonder Boys. In res so se stvari v tehničnem smislu tisto leto zelo spremenile. Zaradi koncertne turneje po Avstraliji se Dylan prireditve v Los Angelesu namreč ni mogel udeležiti in je pesem zapel kar preko satelitskega prenosa ter kasneje oskarja na tak način kot prvi v zgodovini tudi sprejel.

Leto 2001 je bilo leto Randyja Newmna. Revež je bil takrat nominiran že šestnajstič, pred tem pa še nikoli ni dobil oskarja. Šlo je za svojevrsten rekord in Newman se je ob prevzemu kipca za pesem "If I Didn't Have You" iz risanke Pošati iz omare pošalil: "Nočem vašega usmiljenje." Kasneje je dobil še tri nominacije, a nobenega oskarja več.

Celozaslonsko zajemanje 4.4.2010 03027.jpg Celozaslonsko zajemanje 4.4.2010 02859.jpg

Leto kasneje je Akademija prvič nagradila rap komad. "Love Yourself" je bil velik hit tistega leta, vendar ga na podelitvi nismo slišali, saj je Akademija Eminema prosila, da besedilo v ta namen nekoliko "olepša", na kar pa kontroverzni repar seveda ni pristal in raje ostal doma. Kipec je prevzel skupaj z njim nominirani Luis Resto.

Oskarj za najboljšo filmsko pesem je bil le eden od enajstih, ki jih je leta 2004 prejel tretji del Gospodarja prstanov. "Into the West" je odpela Annie Lennox, skupaj z njo pa sta jo napisala skladatelj Howard Shore in ko-producentka ter so-scenaristka Fran Walsh.

Še eno prelomno leto v tej kategoriji je bilo leto 2005, ko je Akademija prvič nominirala in tudi nagradila pesem v španščini "Al Otro Lado Del Río" iz Motoristovega dnevnika. Njen avtor je Jorge Drexler, na prireditiv pa jo je v spremstvu Carlosa Santane odpel Antonio Banderas.

Da njena ljubezen do rapa ni bila zgolj muha enodnevnica, je Akademija dokazala ponovno leta 2005, ko je za najboljšo izbrala "It's Hard Out Here for a Pimp" iz drame Hustle & Flow. Verjetno se še vsi spominjamo, kako so člani skupin Three 6 Mafia oskarja navdušeno sprejeli.

»We need to wake up« je v Gorovem dokumentarcu Neprijetna resnica prepevala Melissa Etheridge in tako opozarjala na globalno segrevanje. Pesem je postala prva in za enkrat edina z oskarjem nagrajena pesem iz dokumentarnega filma.

Celozaslonsko zajemanje 4.4.2010 03114.jpg Celozaslonsko zajemanje 4.4.2010 03139.jpg

Zasluženo je najlepša filmska pesem leta 2008 postala "Falling Slowly" iz malega, neodvisnega filma Once, ki sta jo napisala ter izvedla glavna igralca Glen Hansard in Marketa Irglova. Avtorja sta oskarja tudi zelo prisrčno prevzela.

V Indiji zelo popularni DJ, A.R. Rahman, je bil kar trikrat nominiran za glasbo v Revnem milijonarju: kot avtor glasbene podlage in kot avtor dveh pesmi. Dobil ga je za "Jai Ho". Pesem so kasneje priredile Pussycat Dolls.

Letos je oskarja dobil drugič nominiran T Bone Burnett, ki si ga je razdelil z so-avtorjem in izvajalcem, Ryanom Binghamom. Pesem sta v filmu pela Colin Farrell in Jeff Bridges.







30. marec 2010

NAJ 10-LETJA: Glavna moška vloga

Nadaljujemo s pregledno oskarjevcev desetletja. Tokrat o najboljših glavnih igralcih.

Desetletje se je pričelo precej nenavadno. Oskarja je namreč dobil Russell Crowe, ki si ga za svoje pretepanje v areni po mojem ni niti malo zaslužil. Kipec vidim zgolj kot opravičilo, ker je leto prej (nominiran za izjemno igro v Prebujeni vesti) tekmo izgubil proti sicer dobremu Kevinu Sapeyju v Lepoti po ameriško. Mediji in drugi filmski navdušenci za naredili celo štalo in Akademiji močno zamerili to dejanje. Ta je očitno klonila pod močnimi pritiski in hitela napako na vrat na nos popravit. Škoda, da niso počakali še eno leto in Crowa veliko bolj zasluženo nagradili v Čudovitem umu. A tisto leto je Akademija klonila še enkrat, tokrat pod očitki o zapostavljenosti temnopoltih igralcev. Oskarja za glavno moško vlogo je tako dobil šele drugi Afro-Američan, Danezl Washington, kot pokvarjeni losangeleški policist. Do konca desetletja sta se mu pridružila še dva temnopolta igralca: Jamie Foxx in Forest Whitaker. Oba sta bila izjemna in nepremagljiva. Prvi kot nepozabni Ray Cahrles, ki je umrl le nekaj mesecev pred premiero filma, drugi pa kot razvpiti ugandski diktator Idi Amin. Njegova vloga v drami Zadnji škotski kralj je pravzaprav bolj stranska, saj se zgodba osredotoča na njegovega zdravnika (James McAvoy), a Whitaker pusti tak vtis, da si ga nobena organizacija ni upala nominirati za stransko vlogo.




Vmes je kipec dobil še mladi Adrien Brody v biografi poljskega žida Władysława Szpilmana, ki je preživel Varšavski geto. Brody, katerega zmaga je bila precejšnje presenečenje, je bil takrat star 29 let, s čimer je postal najmlajši dobitnik oskarja v tej kategoriji.

Sean Penn je edini igralec v tem desetletju z dvema kipcema. Povprečna doba med osvojitvijo prvega in drugega je devet let. Penn jih je rabil pet. Leta 2004 se je na podelitev kljub že četrti nominaciji sploh prvič prikazal in sprejel nagrado za vlogo v Eastwoodvi drami Mrzla reka, kjer je odigral bivšega kaznjenca Jimmya Markuma, katerega 19-letna hči je umorjena. Drugega oskarja so mu dali za upodobitev Harveya Milka, prvega izvoljenega politika, ki je javno priznal svojo homoseksualno usmerjenost in bil leta 1978 ustreljen v mestni hiši v San Franciscu.



Dolgo spregledani nadpovprečno talentirani karakterni igralec Philip Seymour Hoffman je na svoj račun prišel leta 2006, ko je pobral praktično vse nagrade, vključno z oskarjem. Zares odlična interpretacija ekscentričnega pisatelja Trumana Capoteja, ki ga spremljamo ob pripravah na pisanje njegovega znamenitega romana Hladnokrvno.

Še ena vloga, ki se bo zapisala v zgodovino kot izjemno močna in nepozabna, je vloga pohlepnega naftnega tajkuna, Daniela Plainviewa, ki je na prehodu iz 19. v 20. stoletje obogatel z nakupovanjem zemlje, ki je skrivala črno zlato. Daniel Day-Lewis je bil po letu 1989 z oskarjem nagrajen že drugič.



Zadnjega oskarja tega desetletja je Akademija namenila petič nominiranemu Jeffu Bridgesu in se na tak način poklonila njegovemu celotnemu, bogatemu opusu. Kljub temu, da je pri 60ih najstarejši izmed deseterice, je kot nekdaj uspešen country pevec Bad Blake, ki zapade v težave z alkoholom, pokazal da še zdaleč ni za odpad.

Med temi desetimi je nekaj izjemnih vlog in sam bi težko izbral samo eno. Res me zanima kako si bi se Akademija odločila, če bi v istem letu posneli Capoteja, Zadnjega škotskega kralja, Raya, Milk in Tekla bo kri. Verjetno bi res preteklo veliko krvi.