NAJ 10-LETJA: Celovečerni dokumentarec

Dobil sem nekaj namigov, da na svojem blogu premalo pozornosti posvečam dokumentarcem. S kritiko se moram kar strinjati. Ta žanr je vse prevečkrat zapostavljen, saj se nam ob koncu napornega dneva, preprosto ne ljubi ukvarjati s svetovnimi problemi in si raje pogledamo kakšno komedijo ali pa vsaj dramo za katero vemo, da se bo dobro končala. Dokumentarci pa so tu predvsem zato, da nas "zamorijo". Problemov je ogromno in večina se jih dogaja v tretjem svetu, kamor zelo redko pogledamo. Dokumentarni filmi so zato naše okno v ta svet in njihov primarni namen je ozaveščanje in klic na pomoč. Žal jih zaradi nizkih finančnih sredstev in posledično slabega oglaševanja vidi zelo malo ljudi, zato je oskar eden najmočnejših faktorjev, ki pritegne publiko. Tega se očitno zaveda tudi Ameriška filmska akademija, saj rada opozori na izdelke, ki izpostavljajo pereče situacije potrebne več pozornosti. Večina nagrajenih dokumentarcev zadnjega desetletja, se ukvarja s težavami sodobnega sveta.

Eden najodmevnejših dokumentarcev zadnjega desetletja, ki za svoj uspeh sicer ni potreboval ravno oskarja, je Neprijetna resnica, za katerim je stal nekdanji ameriški podpredsednik Al Gore. Odlične marketinške poteze so film popeljale po vsem svetu in marsikje prebudile zavest, da imamo le en sam planet. Celo podelitev oskarjev je bila tisto leto prvič "zelena" saj so, kar se da varčevali z energijo in uporabljali hitro razgradljive materiale.

Še en filmar s tega področja močno izstopa - Michael Moore. Oskarja sicer ni dobil za svoj morda najbolj kontroverzen Fahrenheit 9/11, temveč nekoliko manj sporen Bowling for Columbine v katerem napada zagovornike pravice do nošenja orožja in vse skupaj podkrepi s primeri množičnih pobojev kakršen se je zgodil leta 1999 na srednji šoli v Kolordau, sledili pa so mu številni drugi. Oskarja je dobil ravno v času ameriškega napada na Irak in njegov govor v katerem je ostro kritiziral Bushevo administracijo bo gotovo ostal eden najbolj nepozabnih v zgodovini oskarjev.

Moore, ki nam svet zelo rad nariše precej črno-belo pa ni edini filmar, ki je v svojih izdelkih vzdignil glas proti ameriški politiki na bližnjem vzhodu. In Hollywood, katerega večinsko prebivalstvo so demokrati, jih pri tem podpira, saj so bili ti filmi večkrat nominirani, manjkrat pa tudi nagrajeni. Le Taxi to the Dark Side, nagrajen leta 2008, je sicer tesno povezan s to tematiko in graja neprimerne načine zasliševanja osumljenih terorizma. Drugi z vojno povezani nagrajeni dokumentarec je portret nekdanjega ameriškega obrambnega ministra McNamare, The Fog of War, znanega režiserja Errola Morrisa.

Ostali najboljši dokumentarni filmi desetletja po mnenju Akademije nam prikazujejo težave revnih otrok brez prihodnosti v rdeči četrti Kalkute, 15-letnega dečka po krivem obtoženega umora ter naravovarstvenike, ki skušajo preprečiti vsakoletni množični pokol delfinov na obali Japonske. Nekoliko več upanja nam vzbudi film o "Kindertransportu" kjer spoznamo zgodbe številnih Židov, ki so jih kot otroke pred drugo svetovno vojno prepeljali na varno v Veliko Britanijo. Če pa bi se ob dokumentarcu raje nekoliko sprostili vam izmed deseterice predlagam Popotovanje cesarskega pingvina ali Mož na žici v katerem spremljamo podvig nekoliko norega francoskega akrobata Philippa Petita, ki se je leta 1974 sprehodil po vrvi med takrat sveže zgrajenima dvojčkoma Svetovno trgovinskega centra v New Yorku.