Hladnokrvno

Po skoraj dveh mesecih se mi je le uspelo prebiti skozi znameniti roman Trumana Capoteja, Hladnokrvno. Ne, da bi bilo slabih 450 strani mehke vezave težko branje, le časa mi kronično primanjkuje. A splačalo se je. Roman je zares poglobljena študija dogodkov pred in po usodni noči s 14. na 15. november 1959, v kateri sta Dick Hickock in Perry Smith umorila štiri člane ugledne kasaške družine ter za seboj pustila zelo malo sledi in še več ugibanj o motivu za to dejanje. Medijski pomp, ki se je dvignil okoli tega primera je pritegnil tudi Trumana Capoteja (tisti, ki ga ne poznate ste gotovo že slišali za njegov drugi slavni roman Zajtrk pri Tiffanyju), ki se je pogovoril z vsako osebo, vsaj malo povezano s primerom in v detajle seciral druge najmanjše podrobnosti. Najbolj se je seveda posveti osebnosti in osebni zgodovini obeh morilcev, s katerima se je tudi spoprijateljil.

Perry Smith in Richard "Dick" Hickock

Globoka analiza iracionalnega zločina, kakor označujejo roman je izšla leta 1966, sedem let po umoru in leto dni po izvedeni smrtni kazni za oba morilca. Leto po izdaji, je Richard Brooks posnel istoimenski film, v katerem sta zaigrala Robert Blake in Scott Wilson - oba neverjetno podobna resničnima akterjema. Čeprav ima film dobre ocene in je bil nominiran za štiri oskarje, tudi za režijo in scenarij, mene ni najbolj navdušil. Verjetno prav zato, ker sem ga pogledal takoj potem ko sem končal knjigo v kateri so, normalno, dogodki in osebe veliko bolj poglobljeno predstavljeni. Iz že tako več kot dve uri dolge filmske adaptacije so izpustili precej pomembnih dejstev in ne predstavljam si, kako so ga razumeli gledalci, ki literarnega dela niso poznali. Po drugi strani pa film ostaja neverjetno zvest njegovi predlogi in v nekaterih prizorih celo dobesedno kopira dialoge. Avtentičnost je skušal režiser povečati tudi s snemanjem na pravih lokacijah, vključno s hišo umorjenih Clutterjevih v kateri so bili njihove prave fotografije. V filmu je nastopilo tudi šest članov porote, ki je morilca obsodilo in kobila Babe, ljubljenka Clutterjeve hčerke Nancy.

R. Blake in S. Wilson - In Cold Blood (1967)

Razumem, da je takšen roman zelo težko prenesti na razumljivo dolg filmski trak in ob tem ohraniti visoko kvaliteto pripovedi. Zato sem si želeli ogledat še miniserijo s skupno dolžino 240 minut posneto leta 1996 in nominirano za emmyja, vendar je nisem nikjer našel. V njej sta v glavnih vlogah nastopila Eric Roberts in Anthony Edwards, Sam Neill pa je odigral poročnika Alvina Deweyja.

Po dveh izdelkih posnetih po knjigi je prišel čas za film o nastajanju tega znamenitega dela. Bennett Miller, rojen istega leta, kot je knjiga izšla, je leta 2005 posnel film s preprostim naslovom Capote. O njem ste gotovo že kaj slišali, saj je Philip Seymour Hoffman za neverjetno upodobitev tega ekscentričnega pisatelja dobil ne le oskarja, temveč še cel kup drugih nagrad. Tudi sam film je dobil pozitivne kritike, bil nominiran za najboljši film, režijo, scenarij in (če mene uprašate precej neupravičeno) stransko žensko vlogo - Catherine Keener je upodobila Nelle Harper Lee, Capotejevo prijateljico in sodelavko ter avtorico danes klasične knjige Ubiti ptico oponašalko, po kateri je bil posnet še znamenitejši film.

C. Collins Jr. in M. Pellegrino - Capote (2005)

Capote se bolj kot na sam zločin in dogajanje okoli njega osredotoča na pisatelja in njegov odnos s Perryjem Smithom. Ko sem ga prvič gledal, torej preden sem prebral knjigo, se mi je zdel grozno dolgočasen in takšne komentarje sem slišal tudi od drugih. A sedaj, ko sem poznal okoliščine v katere je postavljen, sta mi tisti dve urici minili veliko hitreje. Motile pa so me druge, s knjigo neusklajene podrobnosti. Capote sam sebe nikoli ni postavil v dogajanje svojega "resničnostnega" romana, čeprav je, sodeč po tem filmu, oziroma po istoimenski biografiji Geralda Clarkeja, ki je bila podlaga zanj, precej vplival tako na tok zgodovine, kot čustva smrt čakajočega zapornika. Njemu gredo očitno zasluge za večkrat prestavljeno izvršitev smrtne kazni, hkrati pa ga film slika kot egoista, ki si ni želel njune izpustitve, saj to ne bi bil primeren konec njegovega romana.

T. Capote l. 1959, P. S. Hoffman (Capote, 2005), T. Jones (Infamous, 2006)

Leto dni po Millerjevem filmu je izšel še ena Capotejeva biografija osredotočena na ta del njegovega življenja, ki pa ni niti približal odmevnosti predhodnika. Infamous je veliko bolj živahen in barvit vpogled v takratno newyorško elito, ki jo je odigrala cela vrsta znanih igralcev, sam Capote (britanski igralec Toby Jones) pa je prikazan nekoliko manj uglajen in bolj posmehovanja vreden. Prav zaradi tega je film, čeprav manj realističen, verjetno bolj privlačen za širše množice. Nagrade pa so se ga izognile. Samemu umoru in psihološki analizi morilcev film, posnet po knjigi Georga Plimptona iz leta 1997, ne posveča veliko pozornosti, podrobneje pa prikazuje odnos med Capotejem in Perryjem Smithom, ki ga je odigral takrat novopečeni Bond, Daniel Craig (filma sta izšla približno v istem času). Namigovanja o ljubezni medni njima so bila pogosta, vendar nikoli potrjena, to pa je tudi edino dejstvo, ki se ne ujema z ostalimi že omenjenimi izdelki.

D. Craig in L. Pace - Infamous (2006)

William Shawn, takratni urednik New York Timesa in Capotejev šef je dejal, da bo ta knjiga spremenila način branja in pisanja romanov. Velik "potres", ki je spremljal izdajo, še danes pošlje kakšen sunek in Hladnokrvno še vedno velja za enega najboljših del dokumentarne literature ne le v ameriškem, temveč svetovnem merilu. Truman Capote je postal zvezda in nikoli več ni napisal daljšega dela. Saj mu ga tudi ni bilo treba. Hladnokrvno mu je namreč prinesel pravo bogastvo. Priporočam v branje vsem, ki imate vsaj kako urico časa na dan!