Evropski film leta 2010

Prihodnji vikend bodo v Talinu 23. po vrsti podelili Evropske filmske nagrade. Nominiranci so že nekaj časa znani, med njimi pa bo 2300 članov Evropske filmske akademije, ki jo že 14 let vodi priznani nemški filmar Wim Wenders, izbralo dobitnike relativno prestižnih kipec. Relativno zato, ker večjega medijskega pompa okoli teh nagrad ni zaznati, čeprav gre za daleč najpomembnejše filmske nagrade na stari celini (ne-festivalskega tipa). Velike filmske zvezde se se podelitve redko udeležijo, vendar zaradi tega kakovost produkcije ni nič manjša. To potrjuje tudi šest izdelkov nominiranih za evropski film leta 2010.

Ok, saj če smo čisto pošteni, vidimo, da je čiste evropske produkcije v bistvu zelo malo: med spodnjimi nominiranci imamo tako turški, izraelski in celo argentinski izdelek. Ampak hej, saj tudi na oskarjih najdemo zelo malo čistih ameriških filmov. Igralci so pogosto iz Evrope, scenaristi prav tako. Tudi med režiserji se najdejo tujke, še posebej če upoštevamo njihovo poreklo. Ok, sedaj sem malo zabredel. Gremo nazaj na predstavitev nominirancev za najboljši EVROPSKI film leta:

Lebanon | režija: Samuel Maoz • Izrael, Nemčija, Francija

Lanski dobitnik beneškega zlatega leva, ki ste ga morda ujeli tudi na letošnjem Liffu. Super realističen, šokanten in na trenutke precej klavstrofobičen film nas popelje v notranjost tanka, kjer med prvo libanonsko vojno leta 1982, za svoja življenja trepetajo štirje mladi vojaki. Niso junaki v klasičnem pomenu besede. So navadni ljudje, ki se, tako kot vsi, bojijo smrti.

Bal | režija: Semih Kaplanoğlu • Turčija, Nemčija

Po Jajcu in Mleku je Med zadnji v trilogiji o Yusufu, s katerim je avtor na letošnjem Berlinalu osvojil zlatega medveda. Tih, estetski izdelek nam prikazuje težko življenje v turškem gorovju, kjer prebiva revna družina, katere glavni vir prihodka je med. Ko začne tega primanjkovati se glava družina odpravi iskat nove roje čebel. Medtem pa ga žena in šestletni sinček, ki se v šoli spopada s tremo ob glasnem branju, vztrajno čakata.

Des hommes et des dieux | režija: Xavier Beauvois • Francija

Božji možje je resnična zgodba o francoskih menihih v alžirskem samostanu, ki so jih leta 1996 zajeli in ubili islamski skrajneži v še vedno ne povsem pojasnjenih okoliščinah. Film je maja v Cannesu prejel veliko nagrado žirije, druga najpomembnejšo nagrado festivala, Francija pa ga je predlagala kot svojega kandidata za tujejezičnega oskarja. Film sem pred kratkim ujel na Liffu, kjer sem slišal nekaj negativnih kritik o njegovi "počasnosti in brezzveznosti". No ja, če bi ga posneli v Hollywoodu, bi se menihi verjetno uprli svojim napadalcem in jih v taktičnem protinapada zmleli v prah :).

The Ghost Writer | režija: Roman Polanski • Francija, Nemčija, Zdr. Kralj.

O njem ste gotovo že kaj slišali. Film, ki ga je Polanski dokončal kar iz zapora v Švici, mu je na Berlinskem filmskem festivalu prinesel srebrnega medveda za režijo. Posnet po romanu Roberta Harrisa, pripoveduje prigode na novo najetega pisca biografije nekdanjega britanskega premiera. Napeto, aktualno in vredno razmisleka.

El secreto de sus ojos | režija: Juan José Campanella • Španija, Argentina

V razdoru med nemškim Belim trakom in francoskim Prerokom je uspelo tujejezičnega oskarja letos drugič odnesti Argentincem. Na trenutke komična kriminalna drama, s presenetljivim zaključkom, o upokojenem sodnem preiskovalcu, ki mu star zločin ne da miru, je sicer spodoben izdelek, vendar se je večini, tudi meni, zdelo, da je Akademija ponovno vsekala mimo. Morda pa ne. Izdelek je v zadnjih mesecih izredno pridobil na priljubljenosti. Tudi tega so vrteli na Liffu.

Sould Kitchen | režija: Fatih Akin • Nemčija

Nemško-turški režiser se je v zadnjih letih dokazal s številnimi izdelki, ki se v glavnem posvečajo zgodbam turških priseljencev v Nemčiji. Tokrat je postregel z nekoliko lahkotnejšim filmom o nemškem kuharju z grškimi koreninami, ki ima velike težave pri usklajevanju dela v svoji restavraciji in ljubezenskim življenjem.

Poleg Kaplanoğluja, Maoza in Polanskega je Evropska filmska Akademija za najboljšo režijo nominirala še Francoza Olivierja Assayasja (njegov Carlos je tridelna mini-serija (!!) o razvpitem venezuelskem teroristu) ter Italijana Paola Virzija, ki je posnel uspešno komično dramo La prima cosa bella, italijanskega predstavnika v tekmi za tujejezičnega osakrja.