NAVEZA: Hitchcock - Stewart

Potem, ko je James Stewart zaslovel z nizom vesternov posnetih pod režisersko taktirko Anthonyja Manna, se je na vrhuncu svoje kariere povezal z mojstrom suspenza, Alfredom Hitchcockom, in z njim posnel štiri uspešnice.

Najprej sta sodelovala leta 1948 v danes dokaj kultnem Rope, baje deloma posnetem po resničnem dogodku. Vse skupaj sicer zgleda kot igra Agathe Christie, saj se celotna zgodba odvrti v newyorškem stanovanju, kjer dva zdolgočasen predstavnika visoke družbe umorita svojega bivšega sošolca. Kar tako, za zabavo. Da bi svojo igro dvignila še na višji nivo, kmalu za tem na obisk povabita pokojnikove prijatelje in sorodnike, vključno z bivšim vzgojiteljem (Stewart) ter jim hrano postrežeta s skrinje v katero sta skrila svojo žrtev. Prve pol ure filma (ki naj bi se dogajal v realnem času) je izjemno zabavne, saj eden od morilcev neprestano strelja namige s katerimi opozarja na svoje dejanje. Morda celo preveč, saj postane Stewartu zadeva kmalu zelo sumljiva, za nameček pa drugega morilca izdajo živci. Žal se film zaključi zelo pričakovano, priznati pa mu je treba odlično gibanje kamere, ki je prerezano le devetkrat.

Nato sta se za nekaj let "razšla" in leta 1954 skupaj z Grace Kelly posnela super uspešno Dvoriščno okno, ki še vedno velja za enega najboljših trilerjev vseh časov. Stewart je postal najbolj dobičkonosni igralec Hollywooda in se dokončno vpisal na seznam večnih zvezd. Upodobil je fotoreporterja na bolniški, ki si dolgčas krajša z opazovanjem sosedov. Sčasoma se mu začne dozdevati, da eden od njih nekaj skriva. A must see!

Petdeseta so bila Hitchcockovo morda najbolj plodno obdobje saj je posnel tudi po dva filma na leto. Med drugim se je leta 1956 lotil predelave svojega lastnega filma iz leta 1934, The Man Who Knew Too Much, in zanj ponovno angažiral Stewarta, družbo pa mu je delala Doris Day. Zgodbo o ameriški družini, ki na počitnicah v Maroku naključno prestreže novico o načrtovanem atentatu, je ponovno posnel, da bi jo izboljšal, kot je povedal sam. Če je izvirnik posnel nadarjeni amater, je želel, da tega posname profesionalec.

Zadnjič sta sodelovala pri Vrtoglavici, v katerem postane Stewart, kot bivši policaj z akrofobijo (strah pred višino), obseden z privlačno žensko (Kim Novak) katero bi moral v vlogi zasebnega detektiva zasledovati. Gre morda za najbolj osebno Hitchcockovo delo, ki ga danes štejemo med njegove najboljše izdelke, takrat pa je bil deležen precej mlačnih kritik in slabega sprejema v kinodvoranah. Režiser je okrivil svojega glavnega igralca, češ da je prestar, da bi privabil širše množice. A Stewart je že pričakoval, da bosta ponovno sodelovala v prihajajočem Sever-severozahod, zato je Hitchcock s predprodukcijo zavlačeval toliko časa, dokler se Stewart ni zavezal Ottu Premingerju in njegovi Anatomiji umora. Nato je najel Caryja Granta, ki je bil sicer štiri leta starejši od Stewarta. Ironično je Stewart v prvem skupnem projektu s Hitchem, že omenjeni Vrv, nadomestil prav Granta. Tako se je zaključilo to zelo plodno sodelovanje med obema filmskima velikanoma.

NAVEZA: Burton - Depp

Vsak umetnik potrebuje muzo. Petrarca je imel Lauro, Prešeren Julijo, Tim Burton pa ima Johnnyja Deppa. Odkar sta leta 1990 posnela srhljivo pravljico Edvard Škarjeroki, sta praktično neločljiva. Vloga nenadnega človeka z ogromnimi škarjami namesto dlani je pomenila prvi pravi preboj za Deppa in velik komercialni uspeh tudi za Burtona, ki je leto prej sicer posnel prvega pravega Batmana. Kasneje sta Johhny in Tim nanizala še šest skupnih projektov in postala tesna prijatelja.

Edvard Škarjeroki je bil velik finančni uspeh, kar velja za praktično vse njune izdelke, z eno samo izjemo. Biografija o "najslabšem režiserju vseh časov", Edwardu D. Woodu, Jr., namreč ni pritegnila množic, temveč očitno le Woodove oboževalce. Črbno-bela komična drama je res da manj populistična v primerjavi z drugimi Burtonovimi filmi vendar zato nič manj burtonska. Mojster temačnega, bizarnega in grotesknega je na njem namreč pustil svoj neizbrisen pečat. Vedno odlični Depp je bil, tako kot za Edvarda Škarjerokega, nominiran za zlati globus, Akademija pa ga je znova spregledala. Pravzaprav je z Burtonom prišel le do ene od sicer treh nominacij za oskarja. Akademija mu jo je namenila za glasbeni nastop v krvavem mjuziklu Sweeney Todd: The Demon Barber of Fleet Street, kjer je moči ponovno združil ne le s Timom, temveč tudi njegovo drugo muzo in ženo, Heleno Bonham Carter. V priredbi znamenite broadwayske predstave postavljene v viktorijanski London, sta suvereno odigrala morilskega brivca in njegovo sodelavko, ki nič hudega sluteče žrtve prodaja v obliki mesnih pit.

Burton, Carterjeva in Depp so skupaj posnel štiri filme, tudi najnovejšega in finančno najuspešnejšega, Alica v čudežni deželi, ki mi je bil izmed njihovih sodelovanj še najmanj všeč. Pretirana igra in načičkan scenarij sta precejšen odklon od dosedanjega stila in žal tudi Nori Klobučnik ni bil to kar bi si želel. Iz podobnega razloga ne maram tudi še ene velike komercialne uspešnice, Charlie in tovarna čokolade. Priredba pravljice Roalda Dahla, me z izjemo Deppove interpretacije Willya Wonke, sploh ni prepričala. Vsaj ne tako, kot me je stop-motion risanka Corpse Bride, ki se je potegovala tudi za oskarja v kategoriji celovečernih animiranih filmov. Zgodba o sramežljivem ženinu, ki med vajo poročne zaobljube pomotoma prepriča že davno mrtvo nevesto, da se želi z njo poročiti, je točno to kar smo pri Timu navajeni: zabavno-srhljiva.

Vmes med omenjenimi filmi, je usklajeni duet posnel še morda najtemačnejši skupni projekt, Brezglavega jezdeca. Gre za še eno od mnogih priredb klasičnega dela Washingtona Irvinga iz leta 1820 in govori o policistu Ichabodu Cranu, ki ga iz New Yorka pošljejo v vasico Sleepy Hollow, da bi razrešil skrivnostne umore. Ozračje je zelo burtonsko in je, poleg Sweeney Todda, meni najljubši izmed te sedmerice. Tudi kritiki so ga pohvalili, privabil pa je tudi veliko gledalcev in zaslužil več kot 200 milijonov dolarjev.

Kakšna je skupna pot obeh akterjev v tej navezi za enkrat še ni znano. Depp je trenutno žal zaposlen s snemanjem že četrtega dela Pirati s Karibov (upam, da se motim in film ne bo sledil trendu "biti slabši od predhodnika"), Burton pa se je ponovno zatekel k stop-motion tehniki in predeluje svoj kratki film Frankenweenie, parodijo na Frankensteina. Šepetalo se je tudi o obuditvi Trnuljčice, vendar so govorice za enkrat potihnile. V primeru, da bodo film vendarle posneli, bo Carterjeva verjetno odigrala zlobno vilo, za Deppa pa primerne vloge ravno ne vidim. Razen, če bo Burton namenil več zgodbe princu. Kakorkoli že, če ne na tem, se bo kreativna dvojica gotov našla na katerem drugem projektu v prihodnosti. Pustimo jima nekaj časa za predah in nabor novih idej, ki jima jih je med zadnjim snemanjem očitno zmanjkalo.

NAVEZA: Scorsese - DiCaprio

Veliko je primerov režisersko-igralskih navez, ki skupaj tako dobro funkcionirajo, da svoje sodelovanje peljejo iz projekta v projekt. Ena najbolj znanih tovrstnih navez v zadnjem času je gotovo naveza med legendarnim Martinom in zvezdniškim Leonardom. Duet je moči prvič združil leta 2002 v zgodovinski drami Tolpe New Yorka, nominirani za deset oskarjev, ki je na koncu ostal brez enega samega kipca. Marty je bil takrat sicer nominiran, Leova vloga maščevalca očetove smrti, pa Akademije očitno ni dovolj navdušila oziroma mu je žaromete ukradel veliko boljši Daniel Day-Lewis v vlogi njegovega nasprotnika.

Kakorkoli že, zveza je bila vzpostavljena in dve leti kasneje sta Scorsese in DiCaprio sedela v Kodakovi dvorani vsak s svojo nominacijo za Letalca, biografijo mogotca Howarda Hughesa. Oba sta domov odšla praznih rok, čeprav je sam film dobil pet zlatih kipcev, dva najžlahtnejša (za film in režijo) pa moral prepustiti Eastwoodovi Punčki za milijon dolarjev.

V tretje gre rado, pravijo. Čeprav je bil Scorsese leta 2006 za režiserskega oskarja nominiran že šestič, mu ga je prinesel šele tretji film z DiCapriem. Gre seveda za priredbo japonskega trilerja Notranje zadeve, ki se v ameriški verziji imenuje The Departed (Dvojna igra) in ostaja prvi ter edini remake nagrajen z oskarjem za najboljši film.

Trije film, trije (relativni) uspehi. Prav zaradi tega je svet že lani z nestrpnostjo pričakoval njunega četrtega "otroka", katerega "porod" pa je bil prestavljen na letošnje leto in se bo zgodil te dni na filmskem festivalu v Berlinu. Shutter Island, drama postavljena v petdeseta leta prejšnjega stoletja, je posneta po romanu Dennisa Lehana (avtorja Skrivnostne reke in Zbogom, punčka). Na otoku, kjer stoji psihiatrična bolnišnica Ashecliffe, skrivnostno izgine ena od bolnic. Začneta jo iskati dve detektiva, eden od njih je seveda Leo, drugi pa Mark Ruffalo.

Tu pa se njuno sodelovanje še zdaleč ne konča, saj v naslednjih letih pričakujemo še enkrat toliko filmov, kot sta jih posnela do sedaj. Vsaj toliko jih je bilo namreč napovedanih. Eden od njih je The Wolf of Wall Street, posnet po avtobiografiji newyorškega borznega posrednika, ki je za zapahi preživel 20 mesecev, ker ni pristal v sodelovanje pri razkrivanju velikih goljufij v devetdesetih. Že dalj časa se govori tudi o biografiji 26. ameriškega predsednika, Theodora Roosevelta, ki bo prikazovala predvsem njegova zgodnejša leta. Leo bo medna pod Martyjevo taktirko upodobil tudi Franka Sinatro, skupaj pa naj bi posnela še remake Hanekejevega filma Skrito (Cache), evropskega filma leta 2005.
A lot more to come, torej!