Alica v Čudežni deželi, kakršno si predstavlja Tim Burton, mojster ustvarjanja srhljivega in temačnega vzdušja, že nekaj tednov polni kino blagajne po vsem svetu, medtem pa Ljubljana še vedno čaka, da se kolosejevci in disneyevci zmeinjo in pobotajo v korist vseh. Ob čakanju sem pripravil hiter pregled zgodovine ekranizacij te klasične, nepozabne pravljice.
Sama zgodba je stara več kot stoletje, saj jo je angleški pisatelj Charles Lutwidge, pod psevdonimom Lewis Carroll, izdal že daljnega leta 1865. Čeprav je njen pravi naslov Alice's Adventures in Wonderland je splošno znana z nekoliko krajšim Alice in Wonderland. V njem spremljamo deklico, ki skozi zajčjo luknjo, kamor je sledila belemu zajčku, pride v Čudežno deželo polno nenavadnih junakov, ki jih danes pozna ves svet. Nori Klobučnik, Mačka Režalka, Marčni Zajec, Srčna kraljica in drugi so menda vsi nastali na podlagi karakterjev pisateljevih prijateljev in znancev. Nekje sem slišal tudi, da naj bi imela knjiga, če jo dovolj natančno beremo med vrsticami, nekaj pedofilskih opazk, kar naj bi bila posledica avtorjevega zanimanja za neko deklico Alice. Očitno sem jo jaz bral preveč površno. Kakorkoli že, kritiki in bralci so si enotni, da gre za univerzalno zgodbo, ki ima veliko ponuditi tako najmlajšim, kot tudi starejšim knjižnim moljem, kar dokazuje tudi to, da je zob časa še zdaleč ni načel.
Besedilo so v gibljive slike prenesli že več kot trideset krat, prvič že leta 1903. Ta verzija se na žalost ni ohranila v celoti. Edino 8-minutno kopijo danes hrani Britanski filmski Institut, objavljena pa je tudi na YouTubeu. Primerjava med takratnimi učinki in učinki v Burtonovem filmu verjetno ni vredna omembe ;).
Prva zvočna verzija in zato tudi prva, ki je vsebovala tudi izvirne dialoge iz knjige, je bila posneta leta 1931. V uro dolgem filmu režiserja Buda Pollarda, so sami ameriški igralci s težavo oponašali britanski naglas, kar se zdi danes precej komično.
Danes je daleč najbolj znana seveda Disneyeva verzija iz leta 1951, ki je bila premierno predvajana na Beneškem filmskem festivalu, tri leta kasneje pa kot prva Disneyjeva risanka prikazana na televiziji. Tudi podoba Alice v modri obleki z belim predpasnikom in svetlimi lasmi, kakršna je danes najpogostejša predstava, je nastala takrat. No, Paris Hilton je na neki zabavi v maskah za vsak slučaj, če je nebi prepoznali, uporabili predpasnik z imenom :).
Leta 1966 je sledila še ena animirana verzija, ki je bila pravzaprav nekakšno nadaljevanje Carrollove zgodbe. V Alice of Wonderland in Paris glavna junakinja, slavna zaradi preteklih avantur, sanja o obisku Pariza. V sobo prikolesari mišek Francois, jo povpraša o njenih najljubših sirih in ji, potem ko je s pomočjo čudežne gobi pomanjša, odpelje na izlet v francosko prestolnico. Istega leta je Hanna-Barbera izdal še eno animirano verzijo Alice in Wonderland (or What’s a Nice Kid Like You Doing in a Place Like This?) v kateri Alice namesto v zajčjo luknjo pade v fotelj, Fred Kremnček in njegov prijatelj Barney se pojavita kot dvoglava gosenica, Norega Klobučnika pa zamenja nov ženski lik.
Manj znano je, da je avtor Lewis Carroll leta 1871 izdal Through the Looking Glass, ki velja za nekakšno nadaljevanje Alice v Čudežni deželi, čeprav nimam nikakršne veze z izvirnikom. V njem spremljamo isto junakinjo, natančno šest mesecev kasneje (4. novembra). Časovni zamik ni edina zrcalna slika prve zgodbe, saj takšnih referenc avtor skozi zgodbo naniza precej. In tudi po tej knjigi so filmarji stegnili prste. Prvič že leta 1928, ena bolj znanih pa je tudi verzija iz leta 1998 v kateri je Alici telo in glas posodila Kate Beckinsale.
Leta 1972 so Britanci posneli mjuzikel z zvezdniško zasedbo. Ralph Richardson je bil gosenica, Peter Sellers Marčni zajec, Dudley Moore pa zaspani polh. Deset let kasneje so televizijski mjuzikel za otroke, naslovljen Alice in the Palace posneli tudi v ZDA, glavno vlogo pa je odigrala kar Meryl Streep.
Televizijskih filmov in takšnih, ki so romali naravnost na video kaseto oziroma dvd je bilo na obeh straneh Atlantika posnetih še kar precej. Med leti 1991 in 1995 so na Diney Channel-u predvajali 100 epizod mladinske serije v kateri je Alica med to in Čudežno deželo potovala kar skozi ogledalo v svoji sobi. Hallmark je leta 1999 združil obe zgodbi o Alici, Odiseju in čarovniku Merilnu ter dobil štiri tehnične emmyje, v njem pa so natopili Whoopi Goldberg kot Mačka Režalka, Miranda Richardson kot Srčna kraljica in Ben Kingsley kot gosenica.
In vsaka kultna zgodba ima tudi svojo erotično verzijo, Alice ni prav nobena izjema. Komično-glasbeno-erotični film je izšel leta 1976 (kratek izsek je spodaj levo).
Filmi o Alici niso ostali zgolj v ameriško-angleški domeni temveč so jih snemali tudi drugi narodi. Sovjetska risanka Alisa v strane chudes je izšla leta 1981, istega leta kot belgijsko-poljska koprodukcija Alicja. Japonci so jo seveda izdali v obliki anime pod naslovom Fushigi no Kuni no Alice, katere uvodna špica je spodaj desno. Ta je sicer sinhronizirana v angleščino, vendar je kvaliteta veliko boljša od tiste, ki sem jo našel v izvirniku.
Krajših in daljših risank in filmov o Alici je še ogromno. Nekateri so želeli biti izvirni in v zgodbo vnesli nove elemente. Dve moderni adaptaciji literarne predloge sta Alice's Misadventures in Wonderland in Alice Underground o ženski, ki v New Yorku išče smisel svojega življenja. Britanska kriminalna drama Malice in Wonderland je postavljena na sever Anglije, videli pa smo tudi že balet na ledu. Tudi mali plišasti medkoti (v angleščini so Care Bears, ne vem kakšen je naš prevod) so v eni svojih risank že gostili elemente dežele, kakršno si je zamislil Lewis Carroll.
Če vam diši pobeg v Čudežno deželo, jih imate na voljo veliko, celo preveč in verjetno bo Burtinova verzija prej prišla v Kolosej ali pa dvd, kot vam bo uspelo pogledati vse. Upam, da nisem izpustil vaše najljubše.
Ni komentarjev:
Objavite komentar