Resnični liki nominirani za oskarja

Verjetno je bolj kot izmišljene like, težje upodobi resnične (zgodovinske) osebnosti. Gledalci jih poznajo in igralce ocenjujejo glede na to, kako dobro posnemajo njihovo mimiko, gibanje, govor in nenazadnje tudi kako podobni so jim. Medtem, ko je pri izmišljenih likih možno več improvizacije s katero likom vdihnejo življenje, je te (po mojem povem amaterskem prepričanju), pri upodobitvi znanih osebnosti, bistveno manj.
Vsako leto imamo med nominiranci za igro obe vrsti vlog - letos je takšnih, ki so v življenje priklicali resnične osebe, šest.

V Invoctus, ki prikazuje zgodnja leta predsednikovanja Nelsona Mandele, je tega južnoafriškega politika in Nobelovega nagrajenca upodobil Morgan Freeman, katerega je menda predlagal Mandela sam. Med njima so že dalj časa stkane prijateljske vezi in Freeman je imel lepo izhodišče, da se je pripravil na zahtevno vlogo. Kljub temu vsi kritiki niso najbolj zadovoljni z njegovo predstavo. Mene osebno je prepričal in o upravičenosti nominacije ne dvomim. Nekoliko manj sem začutil Matta Damona, ki se je poskušal vživeti v kapetana južnoafriške reprezentance, Françoisa Pienaarja. Naglas je sicer dobro naštudiral, a se mi zdi da je ob tem nekoliko pozabil na vsebino svojega nastopa. Kakorkoli že, uspelo mu je priti skoz, morda tudi zato, ker ga niso nominirali za glavno vlogo v The Informant.
Mandelova zaporniška leta smo sicer lahko podoživljali pred dvema letoma v Zbogom Bafana, kjer je njegove čevlje obul manj znani Dennis Haysbert, letos pa se je kot stranski lik pojavil tudi v tv-filmu Endgame.

Leigh Anne Tuohy, notranja opremljevalka iz Tennesseeja, sicer ni niti približno tako znana svetovni javnosti, kot je Mandela, vendar me je Sandra uspela prepričati, da njen lik res živi. Poleg južnjaškega naglasa, sem lahko začutil trdno republikansko držo, za katero se skriva dobro srce. Solidna vloga, vendar ji oskarja še ne bi kar tako hitro dal.

O življenju velikega ruskega avtorja Leva Nikolajeviča Tolstoja in njegove žene Sofije nisem vedel veliko. Niti mi še ni uspelo prebrati njegovih slavnih romanov Vojna in mir ter Ana Karenina. Na stara leta se je Tolstoj spreobrnil nazaj v krščanstvo in zanikal pravoslavno vero, s čimer je povzročil nemalo skrbi svojim najbližjim. Oba izkušena igralca sta vlogi dobro prevzela na svoja pleča in ti dve, zasebno manj znani, osebnosti lepo približala širši javnosti.

Tolstoj tokrat sicer ni prvič upodobljen na filmskem traku, je pa to prva angleško govoreča biografija. Nazadnje je bil film o njem posnet leta 1984 v katerem je naslovno vlogo odigral Sergei Gerasimov.

Prvi film o najbolj popularni ameriški kuharici, Julii Child, je bil posnet šele letos. Leta 2004 je bil sicer na PBSu predvajan enourni dokumentarec, vendar je svojo filmsko dvojnico dobila šele sedaj, pet let po svoji smrti. Dobrovoljna žena ameriškega diplomata se je med življenjem v Parizu naučila skrivnosti francoske kuhinje in jih nato v neštetih tv oddajah delila z zvestimi gledalci. Tem je k srcu prirasla predvsem zaradi svoje sproščenosti, kakršne tv prnosi takrat še niso poznali. Njene oddaje si lahko ogledate tudi na Youtubu.

Kot sem na blogu že omenil, se mi zdi tale interpretacija zabavna, lahkotna, vendar preveč karikirana in nekoliko nerealistična. Seveda ne tega ne morem z gotovostjo trditi, vendar malo dvomim, da je bila Childova vedno tako dobrohotna in rahlo prismuknjena, tudi kadar so bile kamere ugasnjene. Je pa v filmu en lep prizor, ki pokaže tudi njeno bolj žalostno plat - prizor, ko prebere sestrino pismo v kateri ji sporoča, da bo dobila otroka. Otroka, ki ga Julia nikoli ni mogla imeti. Če so jo že nominirali, so jo najverjetneje prav zaradi tega prizora.