Maestro Federico Fellini je leta 1963 posnel delno avtobiografski film 8½ o režiserju Guidu in njegovim bojem z umetniško blokado. Poleg vseh težav, ga spremljajo še sanje in spomini, ki od gledalca zahtevajo zbrano opazovanje, če želi ločiti med iluzijo in realnostjo. Po danes kultnem filmu je Mario Fratti leta 1981 napisal gledališko komedijo Devet, ki je doživela več kot 2000 ponovitev in že leto kasneje pristala na Brodwayu v obliki mjuikla. Glasbo in besedila pesmi je napisal Maury Yeston, predstava z Raulom Julio v glavni vlogi pa je doživela 729 ponovitev in pobrala 5 nagrad tony. Mjuzikel se je medtem preselil tudi na londonski West End, vmes pa v New Yorku doživel še nekaj novih postavitev. V najnovejši, iz leta 2003, je vlogo Guida prevzel Antonio Banderas.
Mjuzikel je na veliko platno prenesel Rob Marshall, čigar Chicago je pred leti zmagovalno pobral šest oskarjev, samega režiserja pa so pustili praznih rok. Celo leto se je na veliko pisalo o tem, kako bo krivica popravljena s temle izdelkom, ki je nastal v tovarni bratov Weinstein - pravih producentskih čarovnikov. A pričakovanja so bila prevelika in prve kritike precej mlačne. Tudi nominacije za oskarje so šle v glavnem mimo, zato sem imel tudi sam res nizka pričakovanja. Seveda v kompleksnosti ne dosega in niti ne poskuša doseči Fellinijeve verzije, vendar kot mjuzikel sploh ni slab. Nasprotno. Igralska zasedba je odlična. Posebej iztopata Marion Cotillard in Penelope Cruz, ki si je edina, zasluženo, uspela priigrati nominacijo (verjetno tudi zato, ker se je od vseh najlažje vživela v žensko z močnim italijanskim naglasom). Montaža in še posebej fotografija sta na visokem nivoju in zelo spominjata na tisto iz Chicaga. Kar pravzaprav ne preseneča, saj je direktor fotografije isti človek. Dion Beebe je bil takrat ta oskarja sicer nominiran, vendar izgubil proti Poti v pogubo, tokrat pa ga je Akademija grdo spregledala. To potezo sicer razumem, saj se njeni člani neradi ponavljajo in že videno ponavadi izpustijo.
Mjuziklu se sicer vidi, da je narejen za širšo publiko in scenarij gledalce ves čas drži za roko, da se ne bi izgubili, medtem ko jim Fellini dopušča veliko več lastne interpretacije dogodkov. Odnosi z ženskami, ki oblikujejo Guidovo življenje - žena, ljubica, matma muza, zaupnica, oboževalka in kurba iz otroštva - pa so morda tukaj prikazani bolj poglobljeno, a hkrati delujejo nepovezano in nekako ne zaznamo celotne kompleksnosti življenja, kakršno nam izriše Fellini.
Prav tako se Marshall izogiba resnejšim in težjim tematikam kot sta vera, vpliv dogodkov iz otroštva in smisel življenja, ki jih v italijanski verziji intenzivneje zaznamo. Veliko več se posveča ljubezni in bolj izpostavi razočaranje, ki jo ta lahko prinaša. Vse skupaj je postreženo z dodelanimi glasbeno-plesnimi točkami ob katerih te zaščemi v trebuhu, vendar te mine takoj, ko se prižgejo luči in ugotoviš, da te je film, tako kot večina hollywoodske produkcije, pustil praznega. Medtem, pa Fellinijeve "realnosti" še dolgo ne moreš pozabiti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar