OSKAR METER: Dokumentarni film

Ameriška antropologinja, Margaret Mead, je nekoč dejala: "Nikoli se ne zanašaj na vlado ali institucije za reševanje večjih problemov. Vsaka dražbena sprememba je izzvana s strani zagnanih posameznikov."
Ta citat je bil uporabljen v enem izmed letošnjih nominiranih dokumentarnih filmov in pravzaprav lepo opisuje večji del dokumentarne produkcije. Ta se redko opira na finančna sredstva in pogosteje na strast filmarjev. V želji po tem, da bi nekaj spremenili, posnamejo dokumentarni film in upajo, da ga bo videlo čim več ljudi. In če je dokumentarec nominiran za oskarja, ali ga celo dobi, mu je nekaj sto tisoč gledalcev več zagotovljenih. In Akademija se očitno zaveda svojega vpliva pri prenašanju določenih idej med ljudi. V zadnjih letih je tako nagradila film Ala Gora, ki se je zavzemal za boj proti podnebnim spremembam in recimo Michaela Moora, startnega zagovornika prepovedni nošenja orožja. Lani so sicer nagradili nekoliko zabavnejšega francoskega vrvohodca, vendar pa niso imeli na izbiro ravno veliko kvalitetnih filmov namenjenim ozaveščanju. Letos imajo na razpolago kar dva. The Cove je bil posnet s podporo društva Oceanic Preservation Society v katerem sledimo režiserju in drugim aktivistom pod vodstvom Rica O’Barrya, pri skrivnem snemanju enega od mnogih pokolov delfinov, ki se vsako leto dogajajo na obali Japonske, vsem na očem, a hkrati dobro skriti. O’Barry je zaslovel z dresuro petih delfinov, ki so v popularni tv seriji iz 60ih igrali naslovnega junaka Flipperja. Ko je te živalce podbližje spoznal je ugotovil, da niso namenjene ujetništvu in se prelevil v borca za njihovo svobodo ter bil zaradi tega že neštetokrat aretiran. Srhljivi prizori posneti s skritimi nočnimi in podvodnimi kamerami nazorno kažejo enega izmed pobojev in dajejo vedeti, da delfini niso tako srečna bitja, čeprav se zdi, da se ves čas smehljajo.

Drugi nominirani dokumentarec, ki nas opozarja, da je ura pet do dvanajstih, je Food Inc., ki prikazuje vse packarije v razvejani in vplivni živilski industriji. Ne le krutega ravnanja z živalmi za zakol in njihove še okrutnejše smrti, film razkriva tudi, da je morda bolje, če ne vemo kaj vse zaužijemo z domnevno neoporečnim mesom, sadjem, moko, itd. Dokumentarec je prišel na uho tudi sami Oprah, ki mu je posvetila celotno oddajo.

Burma VJ: Reporter i et lukket land (Anders Østergaard, Lise Lense-Møller)
The Cove (Louie Psihoyos, Fisher Stevens)
Food, Inc. (Robert Kenner, Elise Pearlstein)
The Most Dangerous Man in America: Daniel Ellsberg and the Pentagon Papers (Judith Ehrlich, Rick Goldsmith)
Which Way Home (Rebecca Cammisa)

Akademija je prikimala tudi zbirki posnetkov, ki so jih na skrivaj posneli aktivisti v Burmi med demonstracijami menihov proti oblasti vojaške hunte. Te so nato skrivoma preko spleta ali "peš" pretihotapil iz države in nato v Oslo, kjer ima sedež televizija Democratic Voice of Burma. Od tam te posnetke pošiljajo nazaj v domovino in naprej po svetu tar mu tako sporočajo kakšno je stanje v tej pozabljeni državici.
Zadnjih dveh nominirancev nisem imel priložnost videti. Vem pa, da eden govori o človeku, ki je v 70ih skrivne dokumente iz Pentagona predal novinarjem New York Timesa. Tako je svet izvedel, da je kar pet ameriških predsednikov lagalo o poteku Vietnamske vojne. Zadnji dokumentarec sledi mehiškim otrokom, ki sami poskušajo doseči in preseči eno najbolj zastraženih mej na svetu.

Morda se sprašujete zakaj med nominacijami ni tako opevanega Jacksonovega izdelka. Razlog ni v tem, da ga Akademiki ne bi marali, temveč v tem, da se je pričel prepozno predvajati. Dokumentarci morajo namreč biti v Los Angeleskih kinodvoranah predvajani med 1. septembrom in 31. avgustom naslednje leto, če se hočejo uvrstiti na seznam primernih kandidatov. This is it, ki je štartal konec oktobra, bo tako tekmoval naslednje leto. Enako velja za Moorov Capitalism: A Love Story.

China's Unnatural Disaster: The Tears of Sichuan Province (Jon Alpert, Matthew O'Neill)
The Last Campaign of Governor Booth Gardner (Daniel Junge, Henry Ansbacher)
The Last Truck: Closing of a GM Plant (2009) (Steven Bognar, Julia Reichert)
Królik po berlinsku (Bartosz Konopka, Anna Wydra)
Music by Prudence (Roger Ross Williams, Elinor Burkett)

Izmed kratkih dokumentarcev si nisem pogledal nobenega od zgornjih dokumentarcev tako, da o tej kategoriji ne bom na veliko razglabljal. Eden govori o posledicah potresa leta 2007 na Kitajskem, drugi o nekdanjemu guvernerju Washingtona s Parkinsonovo boleznijo, ki se je boril za legalizacijo pomoči pri samomoru, tretji je vpogled v življenje delavcev General Motors, četrti je nikoli povedana zgodba o zajcih med Berlinskimi zidovi, peti pa prikazuje invalidno glasbenico iz Zimbabveja.

Oskarja za dokumentarni film so prvič podelili leta 1941, tri leta kasneje pa se je kategorija razdelila na dve, ki ju poznamo danes.