RIPORT: BAFTA Awards

Ob prenatrpanem urniku mi je ta teden kratko malo zmanjkalo časa za blog, zato tudi tole poročilo prihaja z nekajdnevno zamudo. Kakorkoli že, v nedeljo mi je vseeno uspelo pogledati bafte. Britanci so podelitev prenašali z eno in pol urnim zamikom, vmes izrezali manj pomembne kategorije (nerazumljivo tudi za montažo in kamero) in vse skupaj zapakirali v dve uri programa. Tega je, kot sedaj že nekaj let, gostil Jonathan Ross in mi s svojim britanskim humorjem ni bil preveč všeč. Vse skopaj je kot vedno potekalo precej monotono, saj so nagrade na statičnem odru podeljevali kot po tekočem traku.

Kot verjetno že veste, je The Hurt Locker odnesel šest pozlačenih mask in svojega tekmeca Avatarja postil daleč zadaj. Presenetljivo je speljal tudi nagrado za zvok in kamero. Lep pokazatelj stanja med filmarji dva tedna pred oskarji. Vsi nagrajenci in nominiranci so tukaj.

Stranska igralca sta bila pričakovana. Mo'Nique je ostala doma, Waltz pa je svoje govore dvignil že na nekoliko višji nivo. Upam, da mu do oskarjev ne zmanjka materiala in idej. Presenečenji pa sta bili v obeh glavnih igralskih kategorijah. Ali pa tudi ne, glede na to, da sta obe nagradi pobrala domačina, Colin Firth in ljubka Carey Mulligan.

Kot se je pošalil gostitelj so ustvarjalci najboljšega tujejezičnega filma, francoskega Preroka, dobili tudi nagrado za najboljši prevod zahvalnega govora. Eden od njih namreč ni znal angleško in je njegova spremljevalka vse na pol prevedla.

Bafta za naj čupo gre v roke Mickeyju Rourku, ki ni mogel iz svoje kože in je nekako moral zbujati pozornost. Vloga bad boya je pač del njegovega imidža in igrati jo mora kjer se pač pojavi.

Precejšnje presenečenje je bilo odličje za najboljši britanski film, ki ga je dobila Andrea Arnold za svoj, že v Cannesu predstavljeni in zelo pohvaljeni, Akvarij. Logično se mi je namreč zdelo, da bo Šola za življenje, ki je imela kar osem nominacij, toliko kot Avatar in Bombna misija, pobrla tole nagrado. Kakorkoli že, simpatična režiserka, ki je pred leti dobila tudi oskarja za svoj kratki film Wasp, je bila med zabavnejšimi govorici večera in omenjala sanje v katerih si je želela postaviti šotor, vendar so njen prostor vedno zasedli drugi in namigovala na povezavo s prireditvijo. Ko ji je na koncu zmanjkalo besed je po britansko rekla le še "God save the queen!".

Vrhunec večera je bila v vseh pogledih podelitev nagrade za življenjsko delo. To so podelili čisto na koncu, za nagrado najboljšemu filmu, prejela pa jo je legenda britanskega in svetovnega filma, Vanessa Redgrave. Skuapj z Umo Thurman ji jo je podelili sam princ William, ki je po upokojitvi Richarda Attenborougha, prevzel mesto predsednika Britanske filmska akademije. Glede na to, da nima nobene veze s filmom, je to malo čudno, vendar Otočani že vedo...

Potem, ko se je Redgravova, kljub svojim drugačnim pogledom na monarhijo, priklonila pred svojim bodočim kraljem, je podala daleč najdaljši govor večera, ki se je pričel zelo obetavno, potem pa se je 73-letnica nekoliko zmedla in začela omenjati tudi smrt svojega brata, očeta, princeso Diano in princa Charlesa...

Bafte so kljub precej nezanimivemu formatu daleč najuglednejše evropske filmske nagrade, ki v popularnosti presegajo tudi tisti, ki jih podeljuje Evropska filmska akademija. Na žalost je vpliv Hollywooda na London velik, poleg tega pa so preveč ponosi, da ne bi kdaj pa kdaj nagradili tudi svojih ljudi, čeprav to morda pomeni nižjo raven kvalitete.