9 OBRAZOV: Dennis Hopper

Rebel Without a Cause (1955) | Goon

Biti morate precej pozorni, da opazite Hopperjev mladi obraz v enem od članov bande, s katerimi se James Dean spopade v nenavadnem obračunu imenovanem "Chickie Run". Z ukradenimi avtomobili dva tekmovalca vzporedno drvita proti prepadu. Kdor se prvi ustavi ali zavije s poti je reva. To je bil prvi Hopperjev film sploh, kasneje pa je z Deanom sodeloval pri še eni uspešnici, Giant.

Easy Rider (1969) | Billy

Film, ki je Hopperja ne le izstrelil med zvezde, temveč ga tudi definiral. Film predstavlja njegov režijski in scenaristični prvenec, katerega uspeha, kljub številnim poizkusom ni mogel niti doseči, kaj šele preseči. Zgodba o dveh bikerjih, ki se, po uspešno opravljeni tihotapski misiji, s svojima jeklenima konjičkoma odpravita na festival v New Orleansu, je Hopperju, Petru Fondi in Terryju Southernu prinesla oskarjevo nominacijo za najboljši izvirni scenarij.

Film lepo povzema duh tistega časa: vzpon in zapad hipijev ter lahkotnejša uporaba mehke droge. Legenda pravi, da naj bi protagonista z Jackom Nicholsonov pred kamero zares pokadila đoint in da Jackovega samogovora o vesoljcih, ki je sledil, ni bilo v scenariju.

Der amerikanische Freund (1977) | Tom Ripley

Wim Wenders je rekrutiral Hopperja za tole nemško adaptacijo enega izmed romanov Patricie Highsmith o ponarejevalcu in goljufu, Tomu Ripleyu. Ko mu mafija ponudi posel morilca, stisne rep med noge in za nalogo raje predlaga domnevno za levkemijo obolelega izdelovalca okvirjev, Jonathana Zimmermanna. Da bi po svoji smrti sinu in ženi zagotovil finančno stabilnost se Zimmermann odloči za sodelovanje, Ripley pa se mu odloči pomagati.

Apocalypse Now (1979) | fotoreporter

Potem, ko se dolga letna njegova kariera ni premikala nikamor, mu je uspel še en vzpon v nepozabni vojni drami Fancisa Forda Coppole. Upodobil je odbitega ameriškega fotoreporterja, ki v vojnem Vietnamu slika s aparatom v katerem morda je, morda pa tudi ni filma. Lik menda sloni celo na resnični osebnosti.

Hoosiers (1986) | Shooter

Razmeroma majhna vloga lokalnega pijančka in bivšega trenerja šolske košarkarske ekipe, je Hopperju prinesla edino igralsko nominacijo za oskarja, vendar je moral premoč priznati Michaelu Cainu. Uspelo mu je sicer nekaj zelo solidnih prizorov, snov zanje pa je verjetno črpal kar iz svojih lastnih odvisniških izkušenj.

Blue Velvet (1986) | Frank Booth

Škoda, ker je v istem letu nastopil v dveh zares odličnih vlogah, saj bi bil za tole lahko komot spet nominiran. V zelo lynchevski kriminalki je namreč upodobil zelo jeznega kriminalca z nenavadnimi seksualnimi fetiši v katere sili Isabello Rossellini. Poleg tega ima še težave z dihanjem, kar ga naredi še bolj strašljivega (ali pa komičnega - kakor vam drago). Ne razumem zakaj se je Akademija odločila raje nominirati njegovo precej manj izrazito vlogo v Hoosiers.

Speed (1994) | Howard Payne
Devetdeseta so njegovi karieri prinesla predvsem krajše vloge zlobnežev. V tej nepozabni akcijski pustolovščini je denimo podtaknil bomo na avtobus v Los Angelesu, ki bi eksplodirala, če bi se njegova hitrost spustila pod 50 milj na uro (preračunano v evropske mere: 80,4672 km/h). Zato, da se je vse srečno končalo sta poskrbela Sandra Bullock in Keanu Reeves.

Waterworld (1995) | Deacon

Film, ki je do Titanika veljal za najdražjega vseh časov, je bil večkrat šinfan tudi kot najslabši vseh časov. S tem se sicer ne strinjam popolnoma, vendar ta trditev vseeno ni daleč od resnice. Ne vem kaj, če sploh kaj, sta scenarista (Peter Rader in David Twohy) razmišljala, ko sta v več stoletij (glede na to, da so nekateri ljudje razvili že škrge, bi moralo sicer preteči par milijonov let) potopljeni svet vključila skoraj vsakdanje stvari kot so alkohol, ki ga ni škoda zlivati stran, gorivo in seveda cigarete. Po tem je znana tudi tolpa Kadilcev, ki jo vodi zlobni a precej neumni Denis Hopper.

Sleepwalking (2008) | Mr. Reedy

Eno zadnjih boljših vlog, ki jih je odigral, je bila ponovno negativna. Kot nasilni oče Charlize Theron in Nicka Stahla, ki se po dolgih letih ponovno srečajo.

Režiserski stolček

Po čem se pravzaprav razlikuje oskar za najboljši film od tistega za najboljšega režiserja? Glavnega oskarja naj bi dobil film, ki najbolje združuje vse ostale kategorije: od igre, scenarija, pa vse do tehničnih nagrad. A brez dobre režije še tako vrhunska igra in tako izjemen scenarij ne moreta rešiti filma. Kljub temu se je redko zgodilo, da je bila ista peterica filmov nominiranih v glavni kategoriji, nominirana tudi za režijo. Do razlike je prihajalo zato, ker nominirane filme izbirajo vsi člani Akademije, nominirane režiserje pa samo režiserji. Ta dva seznama sta se v preteklosti popolnoma ujemala le petkrat. Nazadnje lani, prej pa še v letih 1958, 1965, 1981 in 2006. Navadno je bila razlika v enem ali dveh filmih. Le petkrat med leti 1944 in 2008, odkar so v obeh kategorijah razglasili po pet nominirancev, pa se je zgodilo, da je bila razlika v kar treh naslovih.

Vsi vemo, da ima največ zaslug za uspeh filma prav režiser in zato velja nek tih dogovor, da v primeru, ko ni jasnega favorita, glavni nagradi razdelijo na dva filma, kar se je v 82-letni zgodovini zgodilo 21-krat. Precej prahu je dvignila podelitev izpred nekaj let, ko so z oskarjem za režijo Angu Leeju priznali visoko umetniško vrednost filma Brokeback Mountain, medtem ko so svojo homofobičnost izdali s tem, da so za najboljši film razglasili Usodno nesrečo.

Torej, režiserji ... največ, štiri, režiserke oskarje je dobil John Ford, in sicer za The Informer (1935), The Grapes of Wrath (1940), How Green Was My Valley (1941) in The Quiet Man (1952). S tremi nagradami mu sledita Frank Capra in William Wyler. Po dva oskarja pa je v svojo vitrino postavilo kar 15 režiserjev.

John Ford in Joseph L. Mankiewicz sta edina režiserja z dvema zaporednima zmagama. Kot rečeno je Ford zmagal v letih 1940 in 1941, Mankiewicz pa leta 1949 za A Letter to Three Wives in leta 1950 za All About Eve.

Wyler, ki ima največ (dvanajst) nominacij, se lahko pohvali tudi s tem, da so pod njegovo taktirko igralci zbrali kar 36 nominacij, od tega 14 oskarjev, kar je oboje svojevrsten rekord. Očitno pa se ne splača režirati samega sebe, saj sta v tem primeru do oskarja prišla le Laurence Olivier leta 1949 za glavno vlogo v svojem Hamletu in Roberto Benigni, ki je leta 1998 slavil s svojim La Vita e Bella.

Najstarejši režiser, ki je kadarkoli dobil oskarja je bil takrat 74-letni Clint Eastwood, ko so ga leta 2004 drugič nagradi za režijo Punčke za milijon dolarjev. S tem je potolkel rekord, ki ga je Roman Polanski postavil le dve leti prej. Najstarejši nominiranec je sicer John Huston, ki je bil leta 1986 pri 79ih nominiran za Prizzi's Honor.

Najmlajši nominiranec v tej kategoriji je John Singleton, ki je bil star komaj 24 let, ko so ga nominirali za njegov prvenec Boyz n the Hood. Čast, biti najmlajši dobitnik oskarja za režijo, že dolga leta, vse od četrte podelitve (1931), pripada Normanu Taurogu. Ko je dobil oskarja za režijo filma Skippy, je bil star 32 let. Takrat je za dobro leto premagal Lewisa Milestona, ki je bil pri 33ih nagrajen na čisto prvi podelitvi 16. maja 1929.

Če ostanemo še malo pri mladih in uspešnih režiserjih: Jason Reitman, star komaj 32 let, je bil letos nominiran že drugič, kar je za njegova leta svojevrsten rekord. Akademijo je najprej prepričal s komedijo Juno, tokrat pa še z dramo Up in the Air.

Režija je bila od nekdaj moški šport, kar pa se v zadnjih letih popravlja. Kot verjetno veste je Kathryn Bigelow letos kot prva ženska dobil oskarja za režijo. Pred njo je Akademija z nominacijo počastila še tri režiserke: Italijanko Lino Wertmüller (leta 1977 za film Pasqualino Settebellezze), Jane Campion iz Nove Zelandije (leta 1994 za film Piano) ter Sofio Coppola (leta 2003 ta Zgubljeno s prevodom).

Poleg tega, da so dobitniki tradicionalno moški, so tudi tradicionalno belci. Edini zmagovalec druge rase je namreč Ang Lee za Goro Brokeback. Na seznamu nominirancev najdemo le dva temnopolta režiserja, že omenjenega Johna Singletona, ki je hkrati tudi najmlajši nominiranec v tej kategoriji; in Leea Danielsa, čigar film Precious je tudi edini film temnopoltega režiserja nominiran v glavni kategoriji. Predstavniki drugih ras, ki jim je Akademija naklonila nominacijo so še Hiroshi Teshigahara za Ženska sipin (1964), Akira Kurosawa za Ran (1985) ter M. Night Shyamalan za Šesti čut (1999).

Akademija sicer rada nagrajuje tuje režiserje (Miloš Forman, Roman Polanski, Bernardo Bertolucci in mnogi drugi), vendar še nikoli ni nagradila filma posnetem v ne-angleškem jeziku. Kljub temu je bilo v zgodovini v tej kategoriji nominiranih kar dvajset režiserjev, katerih filmi so delno ali v celoti v tujem jeziku. Kar štiri nominacije je zbral Federico Fellini, tri pa Ingmar Bergman.

Ni v navadi, da bi si oskarja za režijo delila dva nagrajenca, vendar se je tudi to v preteklosti že zgodilo in to dvakrat. Prvič leta 1961, ko sta bila za režijo mjuzikla West Side Story nagrajena Robert Wise in Jerome Robbins. Slednji je bil sicer le koreograf filma, ki je poleg režiserskega dobil še častnega oskarja za delo na področju koreografije. Kasneje se je to ponovilo leta 2007, ko sta režiserskega oskarja dobila brata Coen za No Country for Old Men, vmes pa sta bila leta 1978 skupaj nominirana še Warren Beatty in Buck Henry za Heaven Can Wait.

Tudi režiserji, ki so v enem letu prislužijo kar dve nominaciji so zelo redki. Uspelo je o uradno le dvema: Michael Curtiz se je leta 1938 za oskarja potegoval z izdelkoma Angels with Dirty Faces in Four Daughters, vendar ni osvojil nobnenega; Steven Soderbergh pa je bil leta 2000 nominiran za režijo filmov Erin Brokovich in Traffic. Za slednjega mu je Akademija oskarja tudi podelila.

Kot rečeno je to uradna verzija. Neuradno je bil daljnega leta 1930 Frank Lloyd nominiran za kar tri filme (Drag, Weary River in The Divine Lady) vendar je Akademija tisto leto razglasila le zmagovalce, ne pa tudi nominacij. Iz njenih arhivov je danes sicer razvidno, katera imena so bila v ožjem izboru. Lloyd je na koncu dobil oskarja za režijo The Divine Lady.

Če se za trenutke vrnemo k Soderberghu, ki se je tisto leto v zgodovino vpisal še zaradi enega dosežka. Oba njegova izdelka (Erin Brokovich in Traffic) sta bila namreč nominirana tudi za najboljši film, kar je pred tem uspelo le še dvema režiserjema: Alfredu Hitchcocku (leta 1940 s filmoma Foreign Correspondent in Rebecca) ter Francisu Fordu Coppoli (leta 1974 z Botrom 2 in The Conversation).

Seks v puščavi

Glede na kritike se bodo naslednje leto sladkale le z zlatimi malinami.

Seksati v mestu drugič očitno ni tako vroče kot prvič. Morda pa je krivo dejstvo, da so se Carrie Bradshaw & Co. iz Manhattna tokrat preselile med arabske sipine. Krike so porazne, kot ste verjetno že slišali, tukaj pa je še eden zabavnejših tweetov na to temo:

robbiereviews Our genius TV critic Ian Hyland's verdict on SATC2: "This year's worst release since the BP oil spill, with just as many f***ed-up birds."

Perzijski princ izgubljen v sipinah časa

Prince of Persia je gotovo ena najbolj popularnih starih računalniških igric. Je sploh kdo iz te generacije, ki je ni igral? Z uspešnim premagovanjem zlobnih Arabcev, skoki skozi krvava rezila in pitjem pravilnih napojev si v nekaj urah lahko prišel do princeske. Kako razburljivo je bilo! Igrali smo jo over ane over and over again.

Novejših različici nisem nikoli poizkusil. Igrice sem takrat že nekoliko prerasel, pa tudi nisem si želel, da bi mi pokvarile spomin na tisto legendarno DOS pustolovščino, ki jo Guinnessova knjiga rekordov priznava kot prvo igro z zajetim gibanjem. Franšiza je danes sestavljena iz več kot petnajstih naslovov, igrati pa jo je mogoče na najrazličnejših sistemih in konzolah. Po vsem svetu je bilo prodanih več kot štirinajst milijonov kopij, da o ilegalnih sploh ne govorimo.

O predelavi igrice v film se je govorilo že konec devetdesetih in Robin Morningstar je menda že imel spisan scenarij, ki je temeljil na zgodbi prve igrice iz leta 1989. Nato pa je po treh nadaljevanjih izvirnika podjetje Ubisoft Montreal franšizo leta 2003 ponovno zagnalo s podnaslovom The Sands of Time in njen "oče", Jordan Mechner, se je raje pogodil z Disneyem, ki ustvaril letošnji izdelek v režiji Mika Newella (Štiri poroke in pogreb, Harry Potter in ognjeni kelih). Izdelek, v katerem glavno vlogo igra Jake Gyllenhaal, je najprej zaokrožil po svetu in zaslužil le "skromnih" 28 milijonov dolarjev (celoten proračun je namreč znašal kar 200 milijonov), ta vikend pa bodo premiero dočakali tudi ameriški oboževalci, ki bodo v kino blagajne verjetno drli nekoliko bolj množično kot Evropejci.

ANEKDOTA: Sinatara ne mara Cheesecaka

Cheesecake oz. v slovenščini sirova torta ali pogača je zares okusna sladica, ki pa je Frank Sinatra očitno ni maral. Za to je vedel tudi Marlon Brando, ko sta leta 1955 skupaj snemala mjuzikel Guys and Dolls. V enem od skupnih prizorov v kafiču poskuša Sinatrov lik Brandovega prepričati, da poskusi kako slastne sirove tortice ponujajo. Prizor so ponavljali tolikokrat, da so morali za tisti dan zaključiti s snemanjem, ker se je Sinatra tortic prenejedel in ni zmogel niti enega grizljaja več. Vse skupaj je bila pravzaprav Brandova krivda, saj je zanalašč večkrat zajebal prizor, ker je vedel kako Sinatara sovraži to sladico. Naslednji dan so prizor posneli v prvem poizkusu.

Zgoraj brez, Vol.2

Že kar nekaj časa je minilo od prve edicije "zgoraj brez". No, sedaj, ko se je ozračje ogrelo in se dekleta spet raje slačijo je primeren dan za drugo serijo topless filmskih zvezdnic. Prepoznate vse igralke in naslove filmov?

Rick Blaine & Ilsa Lund

Casablanca (1942) | Humphrey Bogart & Ingrid Bergman

On je nekoliko ciničen lastnik prestižnega lokala v Casablanci, kjer se zbirajo najrazličnejši gostje, od nacistov do ubežnikov. Ona je njegova bivša ljubezen, ki ga je po strastni pariški romanci zapustila brez besed, sedaj pa se skupaj z možen, voditeljem uporniškega gibanja na begu, pojavi v njegovem baru. Rick, ki jo še vedno ljubi, se mora odločiti ali jo je pripravljen ponovno izgubiti.

Ilsa: "But what about us?" Rick: "We'll always have Paris."

Film, posnet sredi druge svetovne vojne, je bil nagrajen s tremi oskarji: za najboljši film, režijo in scenarij. Predvsem zaradi slednjega je Casablanca postala nepozabna, saj vsebuje številne nepozabne prizore polne nepozabnih citatov. Eden najlepših filmskih parov v enem najlepših filmski izdelkov, se mora tako sprijazniti, da jima je na koncu ostal le spomin na Pariz.

Zlata palma za Strica Boonmeeja

Stric Boonmee, ki se spomni prejšnjih življenj (Loong Boonmee Raleuk Cha) je tajska komedija o človeku, ki se po odpovedi ledvic odloči svoje poslednje dni preživeti na podeželju med najbližjimi. Obiščeta ga tudi duh pokojne žene in izgubljeni sin. Film je režiral Apichatpong Weerasethakul, dobitnik nagrade žirije v Cannesu leta 2004 za Tropsko malarijo in zmagovalec sekcije Poseben pogled leta 2002.

Velika nagrada žirije je šla v roke domačina Xavierja Beauvoisa za dramo Božji in človeški (Des hommes et des dieux) v kateri spremljamo kaj se je leta 1996 zgodilo s sedmimi ugrabljenimi menihi. Odgovornost za njihovo smrt je sicer prevzela alžirska protivladna skupina GIA, vendar je iz nekaterih dokumentov francoskih tajnih služb mogoče razbrati, da je med reševalno akcijo alžirska vojska storila usodno napako.

Juliette Binoche (Copie conforme) je najboljša igralka, palmo za moško vlogo pa sta si razdelila Elio German (La nostra vita) in Javier Bardem (Biutiful).

seznam vseh nagrajencev

Vročica v Cannesu

Čez nekaj ur bo znano kdo je letošnji dobitnik ena najbolj zaželenih filmskih nagrad - zlate palme, ki jo bodo na azurni obali podelili ob zaključku 63. canneskega filmskega festivala.

Med glavnimi favoriti je Mike Leigh za Another Year, ki je palmo domov že odnesel leta 1996 za dramo Skrivnosti in laži. Mnogi kritiki so prepričani, da bo romala v roke mehiškega režiserja Alejandra Gonzáleza Iñárrituja, ki je predstavil Biutiful z oskarjevcem Javierjem Bardemom. Oba od favoritov vključujeta tudi potencialno najboljša igralca festivala - Lesley Manville in že omenjenega Bardema. Ker so pravila festivala takšna, da noben film v tekmovalnem programu ne more dobiti več kot ene nagrade, bo žirija morda okronala oba igralca, zlato palmo pa namenila še enemu favoritu, tajskemu Stricu Boonmeeju ali korejski Poeziji. Če bo Leigh le dobil palmo, se kot drugo možno dobitnico igralske nagrade omenja Juliette Binoche v Overjeni kopiji, vendar bi njeno poziranje za plakat s tem utegnilo priklicati na dan zlobne jezike.

Zelo verjetno, da palma ne bo romala v ZDA, državo, ki jih je v zgodovini dobila največ, kar štirinajst. Domačini jih imajo osem, zbirko pa si letos utegnejo po mnenju nekaterih kritikov, povečati z zgodovinsko dramo Princesa Montpensierja ali šokantnim Božji in človeški.

Link do nagrajencev bo objavljen v komentarju članka in na Twitterju, o naslovih v tekmovalnem programu pa sem v preteklih dneh že pisal. Sicer pa so sinoči v Cannesu že podelili nekaj drugih nagrad, med drugim tudi priznanja v sekciji Un Certain Regard. Povezave do novic so v tweetih v desnem meniju.

Člani žirije, ki bo izbrala nagrajence (od leve proti desni): predsednik Tim Burton, Alberto Barbera, Victor Erice, Giovanna Mezzogiorno, Emmanuel Carrere, Alexandre Desplat, Benicio Del Toro, Shekhar Kapur in Kate Beckinsale. Za zadnjo ne vem točno zakaj je zraven.

Palme D’Or, najprestižnejšo nagrado najprestižnejšega festivala na svetu, so prvič sicer podelili leta 1955 (dobil jo je film Marty), pred tem pa so od leta 1939 podeljevali vedno drugo nagrado, ki so jo oblikovali različni umetniki. Med leti 1964 in 1974 palme niso mogli podeljevati zaradi nerešenih avtorskih pravic. To težavo so odpravili in jo leta 1975 prvič podelili v škatli prevlečeni z rdečim maroškim usnjem. Od takrat je sama palma doživela še nekaj sprememb, danes pa jo podeljujemo v škatli prevlečeni z modrim maroškim usnjem.

Kot rečeno, trenutno največ zlatih palm raste v ZDA, doma jih je ostalo osem, v sosednjo Italijo pa so jih presadili šest. V primeru zmage Mika Leigha, bo to peta zmaga za Veliko Britanijo. Čeprav poskuša Cannes ohraniti sloves prikazovanja najboljših filmov vsega sveta, kar 79% dosedanjih zmagovalcev prihaja iz ZDA ali Evrope. Najuspešnejša država izven tega območja je Japonska s tremi trofejami.

FRANŠIZA: Shrek

Shrek, zeleni grdobec, ki prebiva v deželi Daleč, daleč stran je ena najbolj zabavnih in finančno uspešnih risanih nadaljevank v zadnjem času. In niso ga posneli pri Pixarju!! DreamWorksov film iz leta 2001 je bila prva risanka nagrajena z oskarjem za najboljši celovečerni animirani film, saj je Akademija kategorijo ustanovila šele tisto leto. Skoraj pol milijarde dolarjev zaslužka je bila več kot dobra vzpodbuda za scenariste, da so si izmislili njegovo nadaljevanje. In ne le eno; letos namreč pričakujemo že četrti, menda čisto zares zadnji, del.

Idejo si je DreamWorks sposodil pri Williamu Steigu, avtorju istoimenske otroške slikanice iz leta 1990, ter jo nekoliko predelal. Shreka (katerega ime izvira iz nemške besede Schreck, ki pomeni "strah") so za potrebe risanke nekoliko olepšali; princesa Fiona, ki je v risanki sprva lepo človeško bitje, pa je bila v knjigi vedno le zelena grdobka. Vključene so tudi drugi pravljični liki (Sneguljčica, Ostržek, ...), vendar zgolj v smislu parodije, ter številne reference na današnjo pop kulturo, kar se mi zdi daleč najboljši vidik scenarija.

Drugi del je svojega predhodnika pustil daleč zadaj. Z več kok 900 milijoni dolarjev je postal najdobičkonosnejši film leta 2004, in četrti film po zaslužku v otvoritvenem vikendu v zgodovini. Ta uspeh je lahko izboljšalo le njegovo nadaljevanje. Shrek Tretji iz leta 2007 je v prvem vikendu sicer zaslužil nekoliko več, vendar mu je na koncu zmanjkalo dobrih 120 milijončkov, da bi premagal naslednika. Tudi kritike so bile veliko slabše kot pri obeh predhodnikih, a DreamWorks ni videl razloga, da bi nad franšizo dvignil roke. Popularnost številnih računalniških igric, plastičnih figuric in tone druge krame okrašene z glavnimi junaki, se še vedno prodajajo za med.

Četrti film, ki je premiero doživel v tem tednu, naj bi zgodbo zaokrožil, vendar ne povsem pokopal. Že naslednje leto bo namreč izšla še posebna risanka o Obutem mačku, enem najpopularnejših likov iz franšize, ki ga je uglasil Antonio Banderas. Omenimo še posebno, kratko, božično risanko s Shrekom in njegovo družino ter posebno 4D risanko, ki si jo je mogoče ogledati v številnih zabaviščnih parkih po ZDA, Evropi, Aziji in Avstraliji.

Še malo o glasbi. V risankah, predvsem v prvem delu, je bilo vključenih veliko popularni in lahkotnih komadov, kakršna sta "All Star" zasedbe Smash Mouth in "I'm a Believer", ki jo je omenjena skupina prav tako zaigrala za namen produkcije. Uporabljena je bil tudi v mjuziklu postavljenem po risanki. Na Broadwayju so ga prvič izvedli leta 2008 in dobili osem nominacij za tonyja, tudi za najboljši mjuzikel. Naslednje leto ga bo mogoče gledati tudi na londonskem West Endu.
V drugem delu Shreka je mogoče slišati "Accidentally In Love" ki je zasedbi Counting Crows prinesla nominacijo za oskarja, zabavne pa so bile tudi interpretacije uspešnic "I Need a Hero" in "Livin' La Vida Loca". Na DVDju Shrek 2 lahko najdemo celo dodatek Far Far Away Idol v katerem glavni junaki nastopajo pred zloglasnim Simonom Cowellom.

Counting Crows - Accidentally In Love

Ali se bo Shrek v digitalni obliki letos čisto zares poslovil verjetno ni znano niti samim ustvarjalcem, saj bodo zadnjo besede prav gotovo imeli gledalci. Glede na to, da bo risanko možno gledati s 3D očali na nosu, obisk verjetno ne bo prav zanemarljiv in ob ugodnih številkah, se bo z glavnimi vokalisti (Mike Myers, Eddie Murphy, Cameron Diaz, Antonio Banderas) gotovo možno dogovoriti še za kakšno dodatno nadaljevanje.

Dior + Marion + Lynch

Dior se je lotil zanimivega projekta. Reklamo si dela s pomočjo znanih režiserjev. Trilogijo, ki sta jo pričela Olivier Dahan in Jonas Akerlund je zaključil kar sam David Lynch, kateremu snemanje oglasov sicer ni tuje saj je v preteklosti že sodeloval z velikimi kalibri kakršna sta Calvin Klein in Giorgio Armani.

V 16-minutnem filmčku naslovljenem Lady Blue Shanghai gledamo oskarjevko Marion Cotillard, kateri se v kitajskem velemestu, prav po lynchevsko, dogajajo nenavadne stvari. Razen omejitve, da mora vključiti Diorjevo torbico, je imel režiser proste roke in nastal je izdelek, kateremu "na čelu piše" kdo ga je posnel. Čeprav nisem noben uživač njegovih filmov, sem tegale z veseljem pogledal in se skušal ne truditi razvozlati njegovega globljega pomena.

Bodimo pohlepni

"Greed, for lack of a better word, is good."

Te dni so po 23 letih iz zapora izpustili Gordona Gekka, pohlepnega plenilca ranljivih podjetij, ki ga je v uspešnici iz leta 1987 upodobil Michael Douglas in si prislužil svojega prvega oskarja za igro. Lik je bil menda zasnovan na podlagi poslovneža Ivana Boeskyja, ki je v govoru leta 1986 na Univerzi v kalifornijskem Berkeleyju, uporabil danes znamenite besede "Greed is good!".

Ob koncu filma so Gekka in njegovega povzpetniškega vajenca (Charlia Sheena) zaprli zaradi goljufij na borznem trgu, sedaj pa se je Oliver Stone odločil posneti svoje prvo nadaljevanje in to v realnem času. Wall Street 2: Money Never Sleeps, ki je bil po premieri v Cannesu deležen zares odličnih kritik, se namreč dogaja točno 23 let po prvem filmu.

Vse najboljše, Oscar!

Na današnji dan leta 1929 so v Hollywood Roosevelt Hotelu v Los Angelesu, ki stoji nasproti današnjega gledališča Kodak, prvič podelili nagrade Ameriške filmske akademija, danes vsem dobro znane kot oskarji. Medtem, ko so imeli člani Akademije prost vstop, so morali gostje za karto odšteti pet dolarjev. Večer je bil sicer polen razno raznih govorov, same nagrade pa je takratni predsednik, Douglas Fairbanks, razdelil v petih minutah. Glede na to, da so bili dobitniki znani že tri mesece prej, napetosti ni bilo čutiti, kar pa so že popravili na naslednji podelitvi.

Več o samo zgodovini si lahko preberete tukaj, podrobnejši opis posameznih podelitev s seznami nagrajencev in nominirancev pa je tukaj.

Cannes 2010 - izven konkurence

O Robinu Hoodu, blockbusterju, ki je odprl letošnji festival v Cannesu sem že dovolj pisal. Kritike niso najboljše, saj je na spletnem mestu Rotten Tomatoes dosegel le 45%. Veliko bolje je bilo sprejeto nadaljevanje finančne drame Wall Street iz leta 1987. V prvem filmskem nadaljevanju, ki ga je kadarkoli posnel Oliver Stone, bomo ponovno gledali pohlepnega Gordona Gekka (lik je Michaelu Doulasu prinesel oskarja za glavno vlogo), ki ga dve desetletji kasneje spustijo izza zapahov. Namesto Charlia Sheena, v vlogi mladega povzpetnika tokrat spremljamo Shio LaBeoufa, njegov objekt poželenja pa je (upam, da precej bolje kot pred 23 leti Daryl Hannah) upodobila letošnja oskarjeva nominiranka Carey Mulligan, s katero sta par tudi v resničnem življenju. Zvezdniška zasedba vključuje še Josha Brolina, Franka Langello in Susan Sarandon, v nekaj prizorih pa se menda pojavi tudi najbogatejši slovenski zet, Donald Trump.

Na azurni obali bo svoj letošnji izdelek predstavil tudi neustavljivi Woody Allen. Kot je običajno za njegove filme, tudi o vsebini tegale ne vemo prav veliko. Vemo le, da v You Will Meet a Tall Dark Stranger nastopajo Roger Ashton-Griffiths, Antonio Banderas, Josh Brolin, Anthony Hopkins, Freida Pinto (lepa Latika iz Revnega milijonarja) in Naomi Watts. Da bi izvedeli, kako se bodo življenja teh likov prepletla, bo potrebno počakati na današnjo premiero.

Tamara Drewe je najnovejši izdelek Britanca Stephena Frearsa (Nevarna razmerja, Kraljica), posnet po seriji istoimenskih stripov, ki jih je Posy Simmonds objavljala v Guardianu. Sam strip je moderna verzija romana Daleč od ponorelega sveta, ki ga je v 19. stoletju izdal Thomas Hardy, v njem pa spremljamo britansko novinarko, ki se vrne v svojo domačo vasico, kjer je njeno otroštvo naprodaj. Glavno vlogo je odigrala vzhajajoča zvezda Gemma Arterton (Io v Spopadu titanov), ob njej pa gledamo tudi Dominica Cooperja (Mamma mia, Šola za življenje).

Festival se bo 23. maja zaključil s francosko-avstralskim Drevesom (The Tree), ki ga je režirala Julie Bertucelli. V drami o družini, ki žaluje za svojim pokojnim očetom, igrajo lanska dobitnica nagrade za najboljšo igralko festivala, Charlotte Gainsbourg, družbo pa ji delata Marton Csokas in Aden Young.

Cannes 2010 - tretjič

Tukaj je še zadnji del letošnjih tekmovalcev za zlato palmo. V prvem delu sem se osredotočil na francoske, v drugem pa na azijske izdelke. Danes pa bom pokril še ostale.

Film, ki se ga morda sam najbolj veselim, je posnel Alejandro González Iñárritu. O zgodbi filma Biutiful ni veliko znanega. Menda gre za zgodbo o enem samem človeku (igra ga oskarjevec Javier Bardem), kar je za Iñárritujeve filme nenavadno. Tisti, ki spremljate njegovo delo, veste, da se posveča predvsem sestavljanju mozaičnih filmov v katerih se prepletajo življenja številnih oseb. Takšna sta med drugim tudi Pasja ljubezen iz leta 2000 in Babilon, s katerim je leta 2006 v Cannesu dobil nagrado za režijo.

Hollywood se letos v tekmovalnem programu predstavlja zgolj z enim izdelkom. Doug Liman bo predstavil politično dramo Fair Game z Naomi Watts in Seanom Pennom. Upodobila sta resnična ameriška zakonca, ki sta se znašla sredi nenavadne afere potem, ko je on leta 2003 za New York Times napisal članek v katerem je Bushovo administracijo obtožil manipuliranja s podatki obveščevalnih agencij z namenom upravičiti napad na Irak, kjer naj bi se skrivalo orožje za množično uničevanje. Bela hiša je poskušala članku in njegovemu avtorju kredibilnost odvzeti z razkritjem, da je njegova žena pravzaprav tajna agentka CIE, ki mu je verjetno priskrbela informacije.

Italijanski predstavnik je komedija Naše življenje (La nostra vita) Daniela Luchettija, ki letos za zlato palmo tekmuje drugič. V njem spremljamo Rimljana Claudia, ki z ženo pričakuje že tretjega otroka. Tragičen dogodek njegovo življenje obrne na glavo.

Dobitnik zlate palme za Skrivnosti in laži, ter nagrade za režijo za Naked, Mike Leigh, bo na ogled postavil Another Year. O izdelku v katerem bosta nastopila Jim Broadbent in Ruth Sheen ni veliko znanega. Krajšo obnovo torej lahko pričakujemo šele v prvih kritikah.

Ruski režiser Sergei Loznitsa, ki sedaj živi v Kijevu, je na francosko riviero prepeljal Mojo srečo (Schastye moe) o tovornjakarju Georgyju, ki se znajde v ruski vasici bogu za hrbtom, kjer je samoohranitveni nagon premagal zdravo pamet.

Naši sosedje Madžari, bodo mednarodno žirijo poskušali prepričati s Frankensteinovim projektom (A Frankenstein-terv) Kornéla Mundruczója, ki ga je razvil iz lastne gledališke predstave, katere zgodba delno sloni na znamenitem romanu Mary Shelley iz 19. stoletja. Ko se mlad fant vrne iz ustanove, kjer je odraščal, spozna, da doma ni najbolj zaželen. Potem, ko se zaman trudi, da bi si pridobil ljubezen svoje družine, jih umori.

"Get Out Of There!"

ReMake: Spopad titanov

Hollywood je morda res tovarna sanj, vendar se zdi, da nima lastnega goriva za pogon. Snov za filme črpa iz različnih virov, tudi stare grške mitologije. Letošnji 3D hit, Spopad Titanov, pa je poleg tega še remake istoimenskega filma iz leta 1981. Nobeden od njiju sicer ni zvest mitološkemu izročilu in znamenito bajko o Perzeju in Meduzi vzame le za podlago okoli katerega nato splete svojo zgodbo v katero strpa toliko akcije kot je občinstvo lahko prebavi. Morda se težnja po zadovoljevanju apetita množic v letošnji različici še nekoliko bolje pozna: tako škorpijoni kot Kraken (ki sploh ne spada v grško, temveč nordijsko mitologijo) so bistveno večji kot v izvirniku, smrtonosna gorgona pa je celo bolj sexy.

Poleg neprimerljivih vizualnih učinkov se različici nekoliko razlikujeta tudi v sami zgodbi. Medtem, ko je leta 1981 Perzeju z Olimpa življenje grenila Maggie Smith kot nimfa Tetija, se je tokrat nanj spravil Ralph Fiennes v vlogi Hada. Nobeden od likov se ne pojavi v obeh filmih. Zanimivo se mi je zdelo tudi dejstvo, da so Pegaza, letečega bajeslovnega konja (po legendi sicer rojenega iz Meduzinega vrata, ko je ta izgubila glavo) v novejši verziji obarvali v črno in zamenjali Perzejev objekt poželenja. Princeso Amdromedo, s katero so ju v zgodovini neštetokrat upodobili, je zamenjala nimfa Io.

Louis Leterrier, režiser novejšega in velik oboževalec starejšega filma, se je svojemu predhodniku, Desmondu Davisu, poklonil s kratkim prizorom mehanske sove Buba, ki me je zabavala večji del izvirnika. Tam jo je Perzej (še mladostni Harry Hamlin) dobil od Atene, da bi mu pomagala pri skoraj nemogoči nalogi, medtem ko je Sam Worthington veliko neodvisnejši in božja darila zaradi moralnih načel strogo odklanja.

Osebno me nobeden od izdelkov ni navdušil. Sploh se mi zdi, da Hollywood dela veliko krivico grški mitologiji, ki jo res da redko upodablja, vendar navadno izključno kot stojalo za svoj akcijski spektakel. V dobrem spominu imam le tv-film Odisejada iz pred nekaj let, v kateri je glavno vlogo odigral Armand Assante, vendar ga že dalj časa nisem videl in upam, da je res tako dober kot se ga spomnim. Sicer pa je Američanom grška mitologija španska vas in resno dvomim, da jih je večina že kdaj prej slišala mit o Perzeju, tako da bi lahko letel tudi na rožnati kravi, pa bi se pod 3D očali le hehljali.

Cannes 2010 - drugič

Pred jutrišnjo otvoritvijo canneskega filmskega festivala z zgodovinskim spektaklom Robin Hood, objavljam pregled druge tretjine tekmovalcev za zlato palmo. Žal ne bom utegnil podrobneje obravanavati festivalskega dogajanja na blogu, se bom pa potrdil biti ažuren preko Twitter-ja ali Buzz-a.

Če sem v prejšnjem postu obdelal francoske kandidate, bom tokrat azijske, kamor sem strpal tudi Rusijo, ker jo je velik del pač na tisti celini.

Im Sang-soo, vse bolj uveljavljeni južnokorejski režiser, se s Služkinjo (Ha-nyeo) v Cannesu letos predstavlja prvič. V remaku korejskega filma iz leta 1960 spremljamo hišno pomočnico, zaposleno pri bogati družini, ki se spusti v afero s svojim šefom in s tem povzroči pravi kaos.

Priznani japonski režiser, Takeshi Kitano, je v Cannesu sodeloval šele enkrat, leta 1999 z Kikujirovim poletjem. Tokrat nam predstavlja kriminalno dramo Nezaslišano (Autoreiji) s katero nam omogoča vpogled v japonsko podzemlje in življenje njihove slovite mafijske združbe, kjer se različni klani borijo za prevlado.

Stric Boonmee, ki se spomni prejšnjih življenj (Loong Boonmee Raleuk Cha) je tajska komedija o človeku, ki se po odpovedi ledvic odloči svoje poslednje dni preživeti na podeželju med najbližjimi. Obiščeta ga tudi duh pokojne žene in izgubljeni sin. Film je režiral Apichatpong Weerasethakul, dobitnik velike nagrade žirije v Cannesu leta 2004 za Tropsko malarijo in zmagovalec sekcije Poseben pogled leta 2002.

Dobitnik velike nagrade žirije v Cannesu leta 2005, kitajski režiser Wang Xiaoshuai, se letos na azurno obalo vrača z Chongqingškim bluzom (Rizhao chongqing) o pomorskem kapitanu Linu, ki so po 6-mesečni odsotnosti vrne domov in izve, da je policija ustrelila njegovega 25-letnega sina. Med raziskovanjem ozadja dogodkov ugotovi, da je o njem pravzaprav vedel zelo malo in dojame posledice njegove prepogoste odsotnosti.

Svetovno priznani režiser, Nikita Mikhalkov, je Rusiji prinesel tri nominacije za tujejezičnega oskarja. Sleparsko sonce ga je leta 1994 tudi prejel, isti film pa mu je v Cannesu prinesel veliko nagrado žirije. Zlato palmo bo tokrat skušal osvojiti z njegovim nadaljevanjem, Sleparsko sonce 2 (Utomlyonnye solntsem 2). Ruski oficir Sergei Kotov, ki ga je upodobil kar režiser sam, se je izognil smrti in jo še naprej izziva na fronti druge svetovne vojne.

Zadnji azijski izdelek v tekmovalnem programu letošnjega canneskega festivala je južnokorejski Poezija (Shi), Lee Chang-donga. V njem spremljamo 60-letno predmestno gospo, ki se začne zanimati za poezijo.