Kraljica Elizabeta I. je na angleški prestol sedla pri petindvajsetih letih in na njem ostala vse do svoje smrti skoraj 45 let pozneje. V zgodovino se je zapisala kot ena najuspešnejših monarhinj, ki je sama vladala velikemu imperiju, katerega eden od vrhuncev se je zgodil prav med, po njej imenovano, elizabetinsko dobo. Ker je zavrnila vse snubce, ki jih ni bilo malo, se je je prijel vzdevek "deviška kraljica", kljub temu da njeni številni ljubici niso bili skrivnost. O njih in njenemu vladanju je bilo posnetih nemalo filmov, prvi že leta 1912. Če pa prištejemo še vse knjige in gledališke predstave v katerih se pojavi lik njenega visočanstva, je njenih upodobitev precej več od katerega koli drugega vladarja v zgodovini. Spodaj je zbranih šest igralk, ki so si v zadnjih desetletjih nadele oranžno lasuljo in nas navdušile s svojo interpretacijo deviške kraljice.
The Private Lives of Elizabeth and Essex (1939) | Bette Davis
Vloga trdožive kraljice, ki je Angliji vladala celih 44 let, je prav pisana na kožo eni največjih igralk, kar jih je kdaj poznal Hollywood. Davisova, ki si je dala za vlogo pobriti del glave in obrvi, je suvereno stopila v čevlje ostarele monarhinje, ki je strastno zaljubljena v plemiča Roberta Devereuxa (tega je upodobil sam Errol Flynn). Šestnajst let kasneje je Bette vlogo ponovila v nekakšnem nadaljevanju, naslovljenem The Virgin Queen, ki prikazuje še eno nesojeno ljubezen deviške kraljice s pustolovcem Walterjem Raleighom.
Young Bess (1953) | Jean Simmons
V temle filmu spremljamo življenje mlade princese preden je sedla na angleški prestol. Po smrti njunega očeta Henrika VIII. je krono prevzel njen polbrat, devet-letni Edvard, Henrikova zadnja žena, Catherine Parr, pa se poročila z Edvardovim stricem, Thomasom Seymourjem, ter pod streho vzela tudi mlado princeso, ki je bila takrat stara le 13 let, medtem ko jih je imela Jean Simmons v času snemanja že 24. Zgodovina nas sicer uči, da je Seymour vrgel oči na svojo posvojenko, ki je menda zato utrpela precejšnje duševne bolečine, kar naj bi tudi vplivalo na kasnejše zavračanje snubcev. A tale film vrže povsem drugačno luč na njuno razmerje.
Mary, Queen of Scots (1971) | Glenda Jackson
V središče tega, za pet oskarjev nominiranega, filma je postavljen odnos med večnima rivalkama, sicer pa sorodnicama, škotsko kraljico Mary (Vanessa Redgrave) in branilko angleške krone, Elizabeto (Glenda Jackson). Kot namiguje že sam naslov, je večji poudarek na prvi, ki jo je Redgravova suvereno odigrala in si prislužila že tretjo od danes šestih oskarjevih nominacij. Kljub krvni povezanosti in razmeroma miroljubnemu odnosu med njima, je morala Elizabeta, zaradi varovanja prestola, po dolgih letih ujetništva le dati obglaviti svojo tekmico, katere sin je po Elizabetini smrti sedel na angleški prestol.
Zanimivo, istega leta je bila na malih zaslonih predvajana tudi šestdelna mini-serija Elizabeth R, v kateri je angleško monarhinjo prav tako upodobila Glenda Jackson in si za vlogo prislužila kar dva emmyja.
Blackadder II (1986) | Miranda Richardson
Že pregovorno strogo in vzvišeno ter posledično strah-vzbujajočo kraljico, je Miranda Richardson prikazala v povsem drugačni - komični - luči. Saj drugače tudi ne bi šlo. Gre namreč za lik v britanski seriji Črni gad, ki so ga prisrčno poimenovali Queenie. Gostovala je vseh šestih epizodah druge sezone v kateri se Lord Blackadder (Rowan Atkinson) trudi osvojiti srce njenega veličanstva. Vlogo je ponovila tudi v dveh posebnih izdajah serije: božične Blackadder's Christmas Carol in milenijske Blackadder: Back & Forth.
Elizabeth (1998) | Cate Blanchett
Leto 1998 je edino, ko sta bila za oskarja nominirani dve isti vlogi iz dveh različnih filmov. Deviško kraljico je poleg Blanchettove upodobila tudi Judi Dench in oskarja v stranski kategoriji tudi dobila. No, nadarjena Avstralka, ki je v prvem delu upodobila kraljico v mladih letih, je nominacijo še enkrat pokasirala skoraj desetletje kasneje, ko je vlogo ponovila v nadaljevanju Zlata doba, ki razkirva zrelejša leta njenega vladanja. Zgodovinarji in Cerkev nad tema dvema produkcijama niso bili navdušeni in so ju kritizirali, češ da je scenarij prav hollywoodsko naravnan v iskanje profita in se ne zmeni veliko za točnost pripovedi. Morda so prav zaradi teh očitkov potihnile tudi govorice o morebitnem nadaljevanju, ki bi zaokrožilo celotno trilogijo.
Shakespeare in Love (1998) | Judi Dench
Romantična zgodovinska drama je bila nagrajena s kar sedmimi oskarji, eden od njih je bil tisti za najboljši film. Drugi, precej bolj upravičen, pa za Judi Dench in njeno sicer zelo kratko upodobitev nejevoljne kraljice. Na platnu jo gledamo zgolj v štirih prizorih, kar skupaj znese nekaj več kot osem minut. Le še Beatrice Straight je dobila oskarja za manj dela - v drami Network iz leta 1976 je nastopila zgolj za slabih šest minut.
Elizabeth I (2005) | Helen Mirren
V dvodelni mini-seriji spremljamo politično in osebno življenje rdečelase vladarice, ki jo je odlično odigrala Helen Mirren. Tako odlično, da je bila nagrajena z zlatim globusom, emmyjem ter kipcem igralskega ceha. V središču dogajanja je, poleg vojne s Španijo in zavračanjem različnih snubcev, predvsem njeno dolgoletno razmerje z Robertom Dudleyjem, za čigar upodobitev je bil večkrat nagrajen tudi Jeremy Irons.
The Virgin Queen (2005) | Anne-Marie Duff
Britanci se kar ne naveličajo dokumentirati življenja ene svojih najbolj znanih zgodovinskih osebnosti. Tole štiridelno mini-serijo, ki je sicer povsem zbledela ob tisti iz prejšnjega odstavka, so posneli pri BBC-ju in prikazuje celotno življenje deviške kraljice od njene zgodnje mladosti, ko je bila le ogrožena prestolonaslednica, do njene smrti kot velike vladarice. Serija je zgodovinsko precej natančna in za razliko od večine drugih ne dramatizira, čeprav precej podrobno secira tudi ljubezensko življenje njenega veličanstva.
