Nominacije združenja režiserjev

Directors Guild of America, ki združuje okoli 13 tisoč članov, nagrade podeljuje že od leta 1948. Po letu 1950, ko se je koledarsko leto teh nagrad izenačilo s koledarskim letom oskarjev, se je le šestkrat zgodilo, da se nagrajenca nista ujemala. Od tega se je le dvakrat zgodilo, da dobitnik nagrade režiserskega ceha kasneje ni bil nominiran za oskarja: to sta bila Steven Spielberg za Barvo škrlata in Ron Howard za Apollo 13.

Darren Aronofsky (Black Swan)

David Fincher (The Social Network)

Tom Hooper (The King's Speech)

Christopher Nolan (Inception)

David O. Russell (The Fighter)

Seznam imen je več kot pričakovan. Zelo vejnato bo ista peterica nominirana tudi za oskarja, kakor se je to zgodilo lani, ko je obe nagradi odnesla Kathryn Bigelow. Popolno ujemanje nominirancev je sicer prej izjema kot pravilo, saj je do tega v celotni zgodovini prišlo zgolj petkrat.

Sam sem razdeljen med Fincherjem in Aronofskym. Oba ohranjata konstantno visoko nivo pri svojih izdelkih in si ga zato zaslužita tudi za preteklo opravljeno delo. Glede na kazalce bolje seveda kaže Fincherju, katerega film je tudi glavni favorit za oskarja, čeprav bi raje videl, da se letos ti dve nagradi razdelita med dva različna izdelka. Za Nolana me ne skrbi, on je vizionar in bo nominiran še velikokrat v naslednjih letih, zato lahko z nagradami za zdaj še nekoliko počakamo. Da mu ne bodo stopile v glavo. :)

Russell in Aronofsky sta s strani DGA nominirana povsem prvič, medtem ko se je Hooper pred nekaj leti potegoval za naziv najboljšega režiserja mini-serije John Adams. Nolana so kolegi za nagrado predlagali že dvakrat (Memento in Vitez teme). Fincher je bil predlani nominiran za Nenavaden primer Benjamina Buttna, ceh pa ga je leta 2004 že nagradil za režijo reklame blagovne znamke Nike. Kar se oskarjev tiče so vsi razen Fincherja še devičniki.

Ali koga pogrešam? pravzaprav ne. Danny Boyle bi lahko bil na seznamu; njegov 127 ur je povsem soliden, vendar se ne more meriti z zgornjo konkurenco (ok, Kraljevega govora še nisem videl, tako da tukaj ne morem soditi). Tudi bratov Coen ne pogrešam. Njun remake vesterna True Grit je kul, ni pa špica. Morda bi še najbolj privoščil Benu Afflecku. Ne le zaradi letošnjega The Twon, temveč tudi zato, ker njegovo prvenec, Zbogom, punčka, ni dobil sprejema kakšnega si je zaslužil.