02. januar 2011

Mačka na vroči pločevinasti strehi

Ko sem pred dobrim mesecem (ali dvema) videl promocijske fotografije za novo predstavo v MGL-ju, Mačka na vroči pločevinasti strehi, priznanega ameriškega dramatika Tennesseeja Williamsa, sem bil, prizna, zelo skeptičen. Nikakor mi namreč ni bila všeč scena in z njo celotna postavitev, zato sem se zbal, da to še eden tistih masakrov, ki jih današnji režiserji vršijo nad klasičnimi deli in si končni izdelek upajo imenovati "moderna verzija". Pa ni bilo čisto tako. Pravzaprav sem bil nad predstavo celo navdušen, čeprav bolj malo spominja na klasični film z Elizabeth Taylor in Paulom Newmanom, ki je do takrat predstavljal moj edini vpogled v to, s Pulitzerjevo nagrado okronano, delo. Vedel sem, da je bil film zaradi strogih cenzorskih predpisov ob izidu leta 1958, deležen nekaj sprememb v primerjavi z izvirnim besedilom, vendar nisem mogel verjetni kako radikalno se je v filmskem scenariju potuhnila tema homoseksualnosti, ki jo je v večini nadomestila tema alkoholizma. Toliko viskija kot ga je Newman spil v tistem vročem popoldnevu, ko se zgodba odvija, bi položilo še tako utrjenega pijanček, Newman pa je ob tem še vedno stal ter celo precej trezno razmišljal.

cat_on_a_hot_tin_roof.jpg
"You know what I feel like? I feel all the time like a cat on a hot tin roof."
- "Then jump off the roof, Maggie. Jump off it. Cats jump off roofs and land uninjured. Do it. Jump."

No, potem sem in v knjižnici sposodil izvirno besedilo in si ob tem ogledal še druga dva filma posneta za male zaslone, ki skoraj dobesedno sledita svoji podlagi ter ugotovil, da Ivica Buljan (režiser izvedbe v Mestnem gledališču Ljubljanskem) pretiraval v drugi smeri in homoseksualnost že skoraj da preveč napihnil, ob tem pa mu je treba priznati mojstrstvo, saj ni zanemaril tudi drugih tem kot so strah pred smrtjo, pohlep in zvestoba.

Filmska adaptacija iz leta 1958, nominirana za kar šest oskarjev, tudi najboljši film leta, režijo in celo scenarij, je morda res najbolj znana in a must see klasika, vendar če želite res dojeti sporočilo Tennesseeja Williamsa in ne radi berete, potem vam predlagam eno od, že omenjenih, dveh televizisjih produkcij z istim naslovom. Prva iz leta 1976 je bila predvajana v sklopu šestih epizod naslovljenih Laurence Olivier Presents, ki jih je ta veliki angleški igralec in režiser sproduciral in v njih tudi (z izjemo ene) tudi igral. V glavnih vlogah sta nastopila Natalie Wood in Robert Wagner, Sir Olivier pa je obul čevlje Velikega Očka.

Nekaj let kasneje so se zmigali tudi Američani in posneli še svojo televizijsko adaptacijo v kateri so nastopili Jessica Lange, Tommy Lee Jones, Rip Torn in Kim Stanley. Slednja je bila celo nagrajena z emmyjem za najboljšo stransko vlogo.

cat_on_a_hot_tin_rook_1976.JPG cat_on_a_hot_tin_rook_1986.jpg cat_on_a_hot_tin_rook_2010.jpg

Težko vam priporočim eno od dveh, saj sta si skoraj dobesedno enaki: odločite se katero igralko bi raje gledali v vlogi Maggie the Cat: Jessico Lange ali Natalie Wood. Name sta obe naredili dober vtis. Pa tudi v MGL vas z veseljem napotim, čeprav ta izkušnja res ne ob enaka. Naj vas gradbeni odri na sceni ne motijo. Posvetite se besedam. Naj vas ne moti Gašper Tič, ki je veliko premlad za vlogo Velikega Očka in sicer zelo posrečena transformacija lika Velike Mame. Zapleti, ki si jih je pred več kot pol stoletja zamislil Tennessee Williams so še vedno tam. Aktualni kot nekoč.

1 komentar:

  1. Vem, za kakšen skepticizem je šlo pred predstavo, tudi sama sem ga imela. Ampak, tudi po mojem mnenju, so opravili zelo prepričljivo. Pravzaprav še bolj kot Elizabeth Tylor in Paul Newman, čeprav televizijskih produkcij (še) nisem videla.

    OdgovoriIzbriši