Kako je Dustin dobil vlogo Ratsa

Vsi zelo dobro vemo, kako je Dustin Hoffman zaslovel: leta 1967 je zapeljal gospo Robinson. Oziroma se je je pustil zapeljati. Vloga študenta Bena Braddocka ga je sicer izstrelila med zvezde, vendar ga je hkrati tudi nekoliko omejila pri nadaljnji izbiri vlog, saj so gledalci po tistem v njem videli pravega ameriškega poba primernega le za pozitivne vloge. Tega se je mladi Hoffman zavedal. Vedel je, da bo moral biti na avdiciji sila prepričljiv, če želi obleči cape newyorškega brezdomca v drami Polnočni kavboj. In točno to je storil. Producenta, s katerim bi se moral dobiti, je prosil naj pride na eno od manhatnskih ulic, kjer je v klošarja preoblečeni Hoffman prosil mimoidoče za drobiž. Producent ga menda ni prepoznal, dokler se mu igralec ni razkril.

In tako je Dustin Hoffman dobil priložnost odigrati eno svojih najbolj prepoznavnih vlog, ki jo je revija Premiere na seznamu stotih filmskih vlog vseh časov postavila na zavidljivo sedmo mesto. Kako tudi ne, Hoffman je v podobo Enrica "Ratsa" Rizza vložil veliko energije. Meda je zaradi pretiranega kašljanja, ki je bilo potrebno za uprizoritev njegove bolezni, enkrat celo bruhal. No, to pa je predanost svojemu poklicu.

Živel prvi maj!

Like Crazy

Malo romantike. Tale filmček, dobitnik glavne nagrade za domačo igrano produkcijo na lanskem Sundancu, me je prav raznežil, čeprav zgodba sama po sebi ni najbolj pozitivna. Ni ravno first date movie, saj bolj kot ljubezenske radosti, spremljamo njene tegobe. Režiser in so-scenarist Drake Doremus povsem realno oriše zvezo mladega para, ki se mora zaradi birokratskih zapletov ljubiti na daleč. Čez Atlantik. V dobi globalizacije, številnih potovanj in množičnih študentskih izmenjav se bo v filmu prav gotovo našlo na tisoče mladih src s podobno zgodbo. Verjetno bodo pritrdili, da happy ending pogosto žal ni odvisen samo od vložene energije in medsebojen predanosti, temveč je spekter preprek veliko širši kot se zdi na začetku zveze, takrat ko je vse rožnato in težave povsem obvladljive.

Film je počasnejši, ima super glasbo ter odlično igro dveh mladih igralcev (Anton Yelchin in Felicity Jones). Kar mi je najbolj všeč je njegova pristnost in razmeroma odprta zasnova, ki gledalcu dopušča nekaj lastne interpretacije. A, da se ne bom zarekel, bom na tem mestu raje končal. Prijeten ogled.

CAMEO: Roman Polanski (Carnage)

Ne vem, če si vam je uspelo dobro ogledati obraz radovednega soseda družine Longstreet, ki je za hip pokukal na hodnik, kjer se je odvijal pravi "masaker". Bil je nihče drug kot Roman Polanski, himslef. Režiser odlične satire o tem, kako odrasli spore med svojimi otroki rešujejo na kulturen način. No, ja... vsaj sprva se tako zdi.

Film je posnet po gledališki igri francoske dramatičarke Yasmina Reza, Bog masakra, ki je krstno uprizoritev doživela decembra leta 2006 v Zürichu in hitro postala svetovna senzacija. Ne le na Broadwayu in West Endu, prikazali so jo tudi v ljubljanski Mali drami (ha!). Meni je bil izjemno všeč, čeprav s stopnjevanjem napetosti med štirimi liki vse skupaj hitro postane absurdno in nekoliko izgubi tla pod nogami. Kar pa je konec koncev namen vsake satire. Priporočam ogled in bodite pozorni na režiserjev cameo.

Orange attack: Brave

Ne vem, če imam v spominu še kak drug animirani film o katerem se je govorilo tako dolgo pred njegovim izidom. Prvi teaser za Brave je izšel že lansko poletje, številne slike pa še prej. Mislil sem, da je film doživel premiero že davno tega, pa sem presenečen izvedel, da so jo celo prestavili za en teden in se bo tako zgodila šele 22. junija letos.

Studio Pixar je lani s nadaljevanjem Avtomobilčkov sicer doživel hladen tuš, saj mu kritiki tokrat niso enoglasno pritrdili, še vedno pa je zaslužil dvojno vsoto kot jo za produkcijo porabil. Cars 2 je tudi edina Pixarjeva celovečerna risanka, ki ni bila nominirana za oskarja za najboljši animirani film odkar je Akademija leta 2001 uvedla to nagrado. Ja, očitno so malce zašli s poti, kar pa hitro popravljajo in nekoliko spreminjajo dosedanji recept za uspeh: v najnovejšem izdelku se Pixar namreč prvič odpravlja v preteklost in prvič je "glavno vlogo" dobila punca.

Film nas popelje na srednjeveško Škotsko, kjer spoznamo neustrašno princeso Merido, ki je bila nemudoma sprejeta v ekskluzivni klub Disneyevih princesk. Saj veste: Sneguljčica, Pepelka, Ariela, Tiana, itd. S svojo mladostno zaletavostjo in trmo Merida spravi v težave celotno kraljestvo. Nič kaj presenetljivo novega, bi rekel. Veliko bolj kot glavne pripovedi se veselim vedno slastnih scenarističnih detajlov, ki jih v Pixarjevih filmih nikoli ne manjka, ter pristnega škotskega vzdušja, katerega bodo poskušali pričarati pravi škotski igralci: Kelly Macdonald, Robbie Coltrane, Billy Connolly ter "pol-Škotinja", kot samo sebe imenuje Emma Thompson. Ob vseh karirastih krilih in dudah prikazanih v risanki, se spodobi in je pravično, da se evropska premiera filma zgodi na Edinburškem filmskem festivalu.

Zaščitni znak princese Meride so prav gotovo njeni gosti in predvsem oranžni lasje. Nič čudnega, da so mi misli med pisanjem tega posta bežale še k drugim ognjenolasim filmskim likom, kot so Lola, Clementine, Leeloo in Wilma. Sami močni karakterji. Se spomnite še katere?

Danes je dan za partizanske film(ov)e. Vem, da se vedno najde kakšen izgovor, da bi namesto dobrih starih domačih klasik raje pogledali hollywoodski blockbuster, partizančke pa pustili za kakšen drug večer. Vendar verjemite, tudi naši so znali delati dobre akcijske filme. Torej kdaj, če ne danes? Bitka na Neretvi je samo eden od njih. Uživajte!

Ted, medvedek za odrasle

Tole je nekaj za vse oboževalce risane serije Family Guy. Njen ustanovitelj, Seth MacFarlane, ki je sodeloval tudi pri nastajanju podobnih sitcomov American Dad in The Cleveland Show, se je podal v prave filmske vode in bo še letos predstavil svoj režiserski prvenec. Scenarij sta mu pomagala napisat kolega Alec Sulkin in Wellesley Wild, s katerima je dolga leta že sodeloval pri nastajanju komičnih zapletov (ne)običajen družine iz izmišljenega mesteca Quahog. Ali ste vedeli, da MacFarlane posoja glas kar trem glavnim likom v seriji: fotru Petru, sinu Stewiju in psu Brianu? Uglasil je tudi medvedka Teda, zato se vem bom njegov vokal verjetno zdel nekam znan.

Zadevica zgleda hilarious. Upam le, da niso vseh najboljših trikov že uvrstili v napovednik, kar se v imenu učinkovitega marketinga rado dogaja. Mark Wahlberg se mi zdi idealna izbira za glavno vlogo. Kljub svojemu bad boy izgledu se odlično znajde tudi v bolj komičnih vlogah: Boogie Nights (mladi porno zvezdnik z nadpovprečno dolgim orodjem), Three Kings (satrični vojna streljačina postavljena v Irak v začetku devetdesetih), The Other Guys (akcijska komedija o dveh nesposobnih policajih; drugega je na moje razočaranje upodobil Will Ferrell) ter nepozabni I Heart Huckabees (<3). Komaj čakam!

Dvojna doza

Temu bi lahko rekli bad timing, vendar se dogaja prepogosto, da bi lahko bilo golo naključje. Hollywoodski studii (pre)večkrat presenetijo in v istem letu izdajo kar dva filma z zelo podobno, da ne rečem identično, tematiko. Letos bomo na primer dvakrat gledali Sneguljčico. Nobeden od projektov me sicer ne fascinira, vendar si ju bom z veseljem ogledal, priznam, predvsem oziroma samo zaradi obeh zlobnih mačeh: Julia Roberts (Mirror, Mirror) vs. Charlize Theron (Snow White and the Huntsman). Škoda, da ne nastopata v istem filmu. This chick fight could be epic! Even without mud... ok, malo sem zašel...

Nekaj dvojnikov iz zadnjih let:

• Flight 93 in United 93 - Vpogled v dogajanje na krovu nesrečnega letala družbe United Airlines, ki je tistega 11. septembra strmoglavilo v Pensilvaniji. Oba sta izšla leta 2006. Enega je režiral Paul Greengrass in si prislužil nominacijo za oskarja, drugega pa Peter Markle in je bil prikazan le na televitiji. Ok, mogoče tole ni najboljši primer, ker sta bila izdelka namenjena različnim medijem.
• The Illusionist in The Prestige - Dva filma o čarovniku, postavljena na prelom 19. in 20. stoletja. Oba izdana leta 2006.
• Chapter 27 (2007) in The Killing of John Lennon (2006) - Fikcijska rekonstrukcija priprav Marka Davida Chapmana na umor Johna Lennona. Ob predlanski 30. obletnici  Lennonove smrti in 70. obletnici njegovega rojstva je bilo prav tako posnetih nekaj filmov o njem, ki so se pridružili že tako dolgemu seznamu.
• Lambada in The Forbidden Dance - Leta 1990 se je plesalo lambado. K izidu dveh filmov o prepovedanem plesu je nedvomno veliko pripomogle poletni hit leta 1989, francoske pop skupine Kaoma (v sodelovanju z brazilsko vokalistko Loalwo Braz), ki je bil pravzaprav le še ena od mnogih predelav danes legendarnega komada Llorando se fue, bolivisjke skupine Los Kjarkas.

Kaoma feat. Loalwa Braz - Lambada

• Chasing Liberty in First Daughter - Vpogled v vsakdanjik hčerke predsednika ZDA. Scenariste sta verjetno navdihnili takrat precej nadobudni dvojčici Bush. Oba izdelka sta pogorela tako pri kritikih, kot pri gledalcih.
• Phone Booth in Liberty Stands Still - Leta 2002 naj bi trepetali za dva junaka (tip v telefonski govorilnici in ženska ob stojnici s hot dogi), ki ju ima sniper na muhi. V resnici smo trepetali samo za Colina Farrella, ker za drugi film sploh slišali nismo. Je kdo?
• Mission to Mars, Red Planet in Ghosts of Mars - Tri odprave na Mars v letih 2000 in 2001.
• Babe in Gordy - Res lahko prebavimo dva govoreča prašiča v enem koledarskem letu? Producenti so leta 1995 že tako mislili. 

• Twister in Tornado! - Leta 1996 je veter zapihal dvakrat. Enkrat nas je odneslo v kino, drugič smo sapico komaj občutili. 
• Robin Hood: Prince of Thieves in preprosto Robin Hood - Prvega poznate vsi, drugega verjetno ni videla živa duša (Ne, to ni tisti Robin Hood z Russlom Crowom!). V ZDA ga sploh niso predvajali v kinu, ampak je romal direkt na male zaslone. 
• 1492: Conquest of Paradise in Christopher Columbus: The Discovery - Ok, tema dvema je nekako oproščeno, saj sta bila posneta v namen obeleženja 500. obletnice Kolumbovega prihoda v Novi svet (1492-1992, če kdo ni poslušal pri zgodovini ;)).
• Deep Impact in Armageddon - Ne decembra 2012, konec sveta bi se moral zgoditi že leta 1998, ko sta nam grozila kar dva meteorita...
• ... oziroma 1996, ko smo doživeli dve invaziji marsovcev (Independence Day in Mars Attacks). Roko na srce, teh napadov smo itak deležni (skoraj) vsako leto in glede na to da gre za akcijski spektakel na eni ter komedijo na drugi strani, filmov ne moremo ravno metati v isti koš. Vseeno pa je zanimivo, da si nezemljani v obeh primerih kot eno prvih tarč izberejo Belo hišo. 

tudi risanke so nagnjene k temu fenomenu:

• Madagascar (2005) in The Wild (2006) - Dva animirana filma o živalih iz newyorškega živalskega vrta.
• Happy Feet (2006) in Surf's Up (2007) - Dva animirana filma o pingvinih. In tukaj sploh ne štejemo mafijskih pingvinov iz Madagaskarja, ki so bili itak najboljši.
• A Bug's Life in Antz - leta 1998 so nas napadle mravlje.

...in celo biografski filmi:

• Coco Avant Chanel in Coco Chanel & Igor Stravinsky - Leta 2009 smo gledali dva filma o Coco Chanel. Oba francoska! Le leto prej so Američani posneli tv film o njenih poznejših letih s Shirley MacLaine v naslovni vlogi.
• Quills in Sade (2000) - Geoffrey Rush in Daniel Auteuil kot kontroverzni francoski avtor Marquis de Sade.
• Capote in Infamous - Ne vem kdo je Hollywoodu namignil, da ljudtvo hrepeni po biografiji Trumana Capoteja, a vzeli so ga zelo resno in v razmiku enega leta (2005 in 2006) posneli kar dve. In ne samo to, posneli so dva filma o tem, kako je Capote pisal svoj slavni roman In Cold Blood. Vloga tega dokaj ekscentričnega avtorja ni mačji kašelj in oba igralca sta jo dobro zadela, vendar kot pri večini zgornjih primerov je samo eden od dvojice polizal smetano, drugi pa je bil v glavnem spregledan. Tako je Philip Seymour Hoffman prejel oskarja, Toby Jones pa se je obrisal pod nosom.

Ubogi Toby Jones utegne ponovno potegniti kratko. Obetata se nam namreč dva filma o tem kako je Alfred Hitchcock snemal dva svoja morda najbolj znana izdelka: grozljivki Psiho in Ptiči. Eden bo šel v kino, drugi pa na HBO. In ja, uganili ste v katerem igra Toby. The Girl, se bo predvsem osredotočal na razmerje med Hitchem in njegovo plavolaso muzo Tippi Hedren (Sienna Miller).

Drugi film, s prav tako preprostim naslovom, Hitchcock, bo režiral Sacha Gervasi, v naslovni vlogi pa bo nastopil Sir Anthony Hopkins. O filmu se je precej govorilo pred nekaj tedni, ko je bila za vlogo Janet Leigh rekrutirana Scarlett Johansson. Žal je spet tako, da oba filma ne moreta dobiti enake mere pozornosti in za enkrat kaže, da bo Hopkins z lahkoto opravil z malim Tobyjem.

"What we've got here is... failure to communicate."

Sailor Ripley & Lula Fortune

Wild at Heart (1990) | Nicolas Cage & Laura Dern

On je kaznjenec na pogojnem izpustu, ki je ubil človeka, katerega je nadenj poslala njegova bolestno obsesivna tašča. Ona je razvajena in ne preveč brihtna deklina, ki ima dovolj maminega (pre)tesnega naročja in s svojim jebačem pobegne dogodivščinam naproti. Za njima pa peščica do konca odpuljenih morilcev, ki poskrbijo za kaotičen, povsem lynchevski zaplet. Film se je v spomin in srca gledalcev zapisal po številnih nepozabnih prizorih ter poklonu klasičnemu Čarovniku iz Oza in kralju rock'n'rolla, Elvisu Presleyu.

 

 Nicolas Cage - Love Me Tender

David Lynch je za film posnet po romanu Barrya Gifforda, Wild at Heart: The Story of Sailor and Lula, najprej prejel precej negativnih kritik, nato pa mu je žirija na filsmkem festivalu v Cannesu, kateri je predsedoval italijanski mosjter Bernardo Bertolucci, podelila zlato palmo. Divji v srcu je danes po zaslugi bizarnih pripetljajev, odlične glasbe in nepozabne jakne iz kačjega usnja (njen lastnik je bil Cage sam, vendar jo je po snemanju podaril soigralki) postal kult, Sailor in Lula pa simbol nore avanture, strastne ljubezni in dobrega seksa.

The Hunger Games, instantna klasika?

Priznam, padel sem pod težo oglaševanja in si v Wellingtonu pogledal tole zadevo. Ne vem, kako je bil film sprejet pri nas, za Novo Zelandijo pa lahko rečem, da so ljudje dobesedno drli v kino. Razlog za to se verjetno skriva tudi v precej strogem nadzoru nad spletnim piratstvom in za evropske (ok, mogoče bi moral reči balkanske) standarde nenavadni poštenosti, ki preveva Kivije. Pa vendar, The Hunger Games ni bil le daleč najbolj gledan film tistega meseca, potrošniki so množično stegovali roke tudi po vseh treh knjigah avtorice Suzanne Collins. Sam sem imel pred ogledom zelo nizka pričakovanja in domneval, da bo vse skupaj zelo twilightish. Zasoljeno ceno kino vstopnice sem si opravičeval z dejstvom, da si bom lahko sproti ogledal vsaj notranjost velikega avditorija Embassy Theatre, zgrajenega v 20ih letih prejšnjega stoletja in krasno obnovljenega pred svetovno premiero zaključnega dela trilogije Gospodar prstanov, ki se je zgodila prav tukaj.

"May the odds be ever in your favor."  

Če se vrnem k filmu The Hunger Games, ki je te dni že presegel mejo pol milijarde ameriških dolarjev: Not that bad... not that bad at all! Saj pravim, verjetno so bila kriva nizka pričakovanja, vendar film sploh ni bil tako zgrešen. Ni bil otročji, igra je bila na nivoju (posebej bi pohvalil odličnega Stanleyja Tuccija) in nekateri elementi so tako zapomljivi, da bomo šli v zgodovino. Res mislim, da nam bodo nekateri prizori ostali v kolektivni zavesti in postali del pop-kulture. Pri tem ciljam predvsem na fenomenalno kostumografijo (resnično  upam, da bom že dolgo pod rušo, ko se bo svet takole oblačil) in seveda citat, ki ga bomo šepetali še vsaj nekaj let. Konec koncev nas čakata še dve nadaljevanji. In iskreno povedano, čisto potiho se ju celo veselim.

Plummer, najstarejši oskarjevec

Edini lanski film, kasneje nagrajen z oskarjem za igro, ki mi ga je uspelo videti v odsotnosti, je mali neodvisni Beginners, v katerem je Christopher Plummer odigral ostarelega geja, ki po ženini smrti svojo spolno usmerjenost končno razkrije tudi sinu. Zabaven in očarljiv je bil tako sam film, kot tudi 82-letni gospod, ki je postal najstarejši dobitnik oskarja v katerikoli igralski kategoriji.

You're only two years older than me, darling. Where have you been all my life?

Ne da si ga ni zaslužil, vendar mu ga je Akademija prav gotovo namenila tudi kot nagrado za celoten opus, ki obsega skoraj 200 filmskih in televizijskih vlog (Tako je, igral je še marsikaj drugega kot barona Von Trappa!). Akademija ga je prvič nominirala šele predlani, za vlogo ruskega pisatelja Leva Tolstoja v biografski drami Zadnja postaja, kar je za igralca s takšnim ugledom in razponom vlog precej nenavadno. A bolje pozno, kot nikoli, pravi stari rek. Kanadski igralec kljub osmim križem še vedno dela s polno paro in kdo ve, mogoče bo v naslednjih letih tokrat postavljeni rekord še izboljšal. Spodaj je seznam desetih najstarejših igralcev, ki so kadarkoli prejeli oskarja v eni izmed štirih kategorij. Pokojna Jessica Tandy je za najstarejšo oskarjevko veljala kar dvanajst let, še vedno pa ostaja najstarejša prejemnica oskarja za (žensko) glavno vlogo. Dobila ga je za komično dramo Šofer gospodične Daisy.

Christopher Plummer, Beginners (2011, stranska vloga) - 82 let, 75 dni
Jessica Tandy, Driving Miss Daisy (1989, glavna vloga) - 80 let, 252 dni
George Burns, The Sunshine Boys (1975, stranska vloga) - 80 let, 69 dni
Melvyn Douglas, Being There (1979, stranska vloga) - 79 let, 9 dni
John Gielgud, Arthur (1981, stranska vloga) - 77 let, 349 dni
Don Ameche, Cocoon (1985, stranska vloga) - 77 let, 297 dni
Peggy Ashcroft, A Passage to India (1984, stranska vloga) - 77 let, 93 dni
Henry Fonda, On Golden Pond (1981, glavna vloga) - 76 let, 317
Katharine Hepburn, On Golden Pond (1981, glavna vloga) - 74 let, 321
Josephine Hull, Harvey (1950, stranska vloga) - 74 let, 85 dni

Voulez Vous Cannes-Cannes?

Organizatorji filmskega festivala v Cannesu, ki bo na Azurni obali letos potekal med 16. in 27. majem so včeraj na tiskovni konferenci v Parizu razkrili naslove, ki se bodo potegovali za najprestižnejšo nagrado festivala, zlato palmo.

Še prej nam omenim, da bo festival odprl Wes Anderson s komedijo Moonrise Kingdom, ki že na prvi pogled kriči njegovo ime. Veliko je režiserjev z močnim avtorskim pečatom, vendar se mi zdi, da bi vsi rabili Andersonove inštrukcije s tega področja. Tudi njegovi muzi sta noter: Bill Murray in Jason Schwartzman. Zaključni film letošnjega Cannes bo Thérèse D, pred kratkim preminulega Clauda Millerja.

Cosmopolis | režija: David Cronenberg

Kanadskega režiserja sem zares vzljubil šele v zadnjih letih, ko nam je postregel z nekoliko bolj dramskimi poslasticami (A History of Violence in Eastern Promises), sedaj pa se ponovno vrača k abstraktnejšim filmom. Vsaj tako sem razbral iz napovednika za zgodbo o mladem bogatašu (Robert Pattinson), ki si želi samo novo pričesko medtem, ko ima newyorška noč z njim druge načrte. Vse skupaj izgleda precej lynchevsko. Lyncha pa obožujem, kar pomeni da se tudi tega veselim. + La Binoche je kot češnja na vrhu torte.

De rouille et d'os | režija Jacques Audiard

Režiser enega najboljših zaporniških filmov v zadnjih letih (Un Prophète) je združil moči z oskarjevko Marion Cotillard. Film je že na mojem seznamu! Btw, ko smo že pri Marion: ne vem, če poznam koga, ki je bolje izkoristil svojega oskarja kot ona: Inception, Nine, Contagion in prihajajoči The Dark Knight Rises. Nat bad for a French girl.

Amour | Michael Haneke

Cannes obožuje Hanekeja in Haneke ima očitno rad Cannes. To je že njuno šesto "sodelovanje". Če še niste videli Belega traku (zlata palma leta 2009), Skrito (nagrada za režijo leta 2005) ali Učiteljice klavirja (Grand Prix leta 2001) dajte so hitro popravit.

Vous n'avez pas rien vu | režija: Alain Resnais

89-letni režiser je najstarejši letošnji tekmovalec. Rešilni avto bo verjetno na stand-by 24/7.

Holy Motors | režija: Leos Carax

potovanje med paralelnimi svetovi. Igrajo Eva Mendes, Kylie Minogue, Denis Lavant in Michel Piccoli.

Killing Them Softly | režija: Andrew Dominik

Dominik je po vesternu The Assassination of Jesse James by the Coward Robert Ford izpred nekaj let ponovno vpregel Brada Pitta. V tej gangsterski drami igrajo še Scoot McNairy, Ben Mendelsohn, James Gandolfini, and Ray Liotta.

Lawless | režija: John Hillcoat

Še en film postavljen v čas velike depresije, ki je ponovno aktualna. Krimič ima impresivno zasedbo: Tom Hardy, Guy Pearce, Gary Oldman, Shia LaBeouf ter v zadnjem letu povsod prisotni Mia Wasikowska in Jessica Chastain.

Like Someone In Love | Abbas Kiarostami

Iranski filmar Abbas Kiarostami (Okus češnje, zlata palma leta 1997) nadaljuje svoje mednarodno popotovanje. Po odlični Overjeni kopiji (Juliette Binoche je predlani v Cannesu prejela nagrado za najboljšo igralko) se vrača s filmom, ki ga je posnel na Japonskem.

The Paperboy | režija: Lee Daniels

Se še spomnite Precious: Based on the Novel "Push" by Sapphire? Upam, da vam je znano še kaj več, kot samo nenavaden in zelo dolg naslov :). Anyway... Daniels, čeprav relativno nov obraz, je lahko v svojem tretjem celovečercu po zaslugi oskarjevskega uspeha, zbral igarlsko smetano, ki vključuje Zaca Efrona, Johna Cusacka, Matthewa McConaugheya in Nicole Kidman.

Reality | režija: Matteo Garrone

Gomora mu je prinesla slavo, pa tudi srd neapeljske mafije. Tokrat se je osredotil na nekaj lahkotnejšega: resničnostne šove.

In Another Country | režija: Hong Sang-soo

Isabelle Huppert in Yu Jun-Sang v mahni obmorski vasici. Le kako se bosta sporazumevala?

Taste of Money | režija: Im Sang-soo

Erotični triler postavljen v poslovni svet. Če še niste videli režiserjeve Služkinje (Hanyo), je sedaj čas da si ga ogledate.

The Angels' Share | režija: Ken Loach

Pozabite kar sem prej rekel o romanci med Hanekejem in Cannesom. Loach bi namreč moral biti že častni meščan, saj je to reci-in-piši njegov 14. film v uradni selekciji tega festivala. Zlato palmo je dobil le enkrat, leta 2006 za Veter, ki trese ječmen, pogled v zgodnje delovanje separatistične organizacije IRA. Tokrat nam predstavlja mladega očka, ki bi rad obrnil nov list.

Beyond the Hills | režija: Cristian Mungiu

Dve siroti v ortodoksni sirotišnici. Romun je leta 2007 pustil velik pečat v evropskem filmu, ko je predstavil dramo o prepovedanem splavu 4 meseci, 3 redni in 2 dni (obvezen ogled!).

In the Fog | režija: Sergei Loznitsa

Beloruski režiser predstavlja vojno dramo o človeku, ki so ga po krivem obtožili sodelovanja z Nacisti.

After the Battle | režija: Yousry Nasrallah

Kairski trg Tahrir je znan kot kraj, kjer se je rodilo novo upanje za moderni Egipt. Ni bilo potrebno čakati prav dolgo, da je dobil svoje mesto tudi na velikem platnu. Romanca, ne politični triler.

Mud | režija: Jeff Nichols

Prijateljstva med otroci/najstniki in odpadniki so dolgo prisotna filmska tema. Tukaj je še ena zgodba. V glavnih vlogah: Matthew McConaughey, Reese Witherspoon, Michael Shannon in Tye Sheridan.

Post Tenebras Lux | režija: Carlos Reygadas

delno avtobiografska drama o spominih, upanju in sanjah. hmmmm...

On the Road | režija: Walter Salles

Še en road movie brazilskega režiserja, ki je pred nekaj leti pritegnil veliko pozornosti z Motoristovim dnevnikom. Igrajo: Sam Riley, Garrett Hedlund, Kristen Stewart, Kirsten Dunst (se samo meni zdi, da igra v vsakem filmu isto vlogo?), Viggo Mortensen in Amy Adams.

Jagten | režija: Thomas Vinterberg

V deželi Danski se ponovno dogaja nekaj gnilega: Mads Mikkelsen (a.k.a. Le Chiffre) je obtožen pedofilije. Za moje pojme je danska kinematografija ena najboljših na svetu. Lars von Trier, Susanne Bier in Thomas Vinterberg (Festen, anybody?), itd. Skandinavski carji!

Paradise | režija: Ulrich Seidl

Avstrijska negovalak srednjih let se v iskanju ljubezni odpravi v Kenijo. Medtem njena preobilna hčerka doma trpi v shujševalnem kampu. Slišati je kot povsem povprečna zgodba 21. stoletja.

Dark Shadows

Here we go... Tim Burton in Johnny Depp sta ponovno združila moči. V njunem že osmem skupnem projektu sta ostala zvesta preverjenu receptu: groteskna adaptacija že znane, navadno nekoliko srhljive zgodbe ter popolna preobrazba glavnega igralca. V stranski vlogi pa se jima je ponovno pridružila še ena Burtonova muza, njegova žena Helena Bonham Carter.

Mojster temačnega je tokrat vrgel oko na uspešno istoimensko žajfnico s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Sprva je bila to le še ena od nadaljevank s katero so si razočarane gospodinje krajšale popoldneve, po enem letu predvajanja pa so avtorji v zgodbo vpeljali vampirja. Nenavaden zasuk je pritegnil veliko pozornosti zato so scenaristi kasneje vključili še druga misteriozna bitja: volkodlake, čarovnice, zombije in ostale stvore. You name it. 1225 epizod danes kultne nadaljevanke je povsem navdušilo tudi takrat mladega Deppa, ki je po svojih lastnih besedah postal obseden z glavnim likom imenovanim Barnabas Collins.

Na krilih uspeha, je MGM v letih 1970 in 1971 izdal celovečerna filma House of Dark Shadows and Night of Dark Shadows, samo serijo pa so v začetku devetdesetih v velikem slogu obudili pri NBC-ju, vendar je bila po prvi sezoni ukinjena. Za vpad v začetku precej visoke gledanosti menda ni bila kriva nizka kvaliteta, temveč zalivska vojna, zaradi česar je bila televizijska hiša prisiljena večkrat prestaviti ali odpovedati predvajanje. V kasnejših letih so jo poskušali ponovno zagnati in celo posneli pilota, ki pa ni nikoli zaživel.

  

ZA:

Helena Bonham Carter in Michelle Pfeiffer, ki nikoli ne razočarata.

PROTI:

ah ja... priznati moram, da sem se počasi že naveličal Burtonovega izživljanja nad Deppom. Zgolj kameleonska preobrazba ni dovolj za gledljiv film. Publika se sicer ne strinja, saj je bila njuna zadnja polomija, Alica v čudežni deželi, finančno drugi najuspešnejši film leta 2010. Zaslužil je več kot milijardo dolarjev in zaostal samo za tretjim nadaljevanjem Sveta igrač. Na splošno nisem velik Burtonov fan, vendar vedno pojem kar mi vrže na krožnik. Mogoče bi moral postati bolj izbirčen. Tale riba mi recimo že sedaj smrdi. Se pa precej bolj veselim Burtonovega drugega letošnjega izdelka: predelave njegovega kratkega animiranega filma Frankenweenie iz leta 1984.

I'm back!

Evo me, nazaj sem. Se opravičujem za ta zelo dolg izostanek, ampak imam precej dober izgovor: več mesecev sem se potepal po deželi dolgega belega oblaka, Novi Zelandiji. Pisanje filmskega bloga pač nekako ni našlo mesta v mojem itinerariju, kar sicer ne pomeni, da sem se v tem času popolnoma odklopil od filmskega sveta. Primoran pa sem bil gledanje filmov zreducirati na minimum, tako da je moj watch list trenutno zelo dolg in vsebuje tudi številne izdelke, ki bi jih sicer moral videti že pred meseci. Tako mi ni uspelo pogledati niti letošnjega oskarjevca, nemega Umetnika. Sem pa ujel samo podelitev, ki je po novozelandskem času potekala popoldne, tako da mi enkrat za spremembo ni bilo potrebno prebedeti cele noči.

 

"I'm back"

Kakorkoli že, potep je bil kljub filmski abstinenci fenomenalen. Dal mi je potrebno energijo za nadaljevanje opuščenega dela. Trenutno me sicer še nekoliko daje jet lag, zato bom tale zapis počasi zaključil in pred spanjem pogledal še katerega od zamujenih naslovov. Kaj priporočate?

"If I wanna hear you talk, I’ll shove my arm up your ass and work your mouth like a puppet!"

Grand Hotel (1931/32)

Grand Hotel, režiserja Edmunda Gouldinga, ima v zgodovini sedme umetnosti poseben položaj, saj gre za enega prvih filmov (če ne kar pionirja), čigar zgodba nima glavnega protagonista, temveč je nabita s filmskimi zvezdami, ki zavzemajo približno enako časa na ekranu. Tako imenovani "All-star movie" je na velikem platnu združil nekatere najbolj slavne igralce zlate dobe Hollywooda: Greto Garbo, Joan Crawford, Wallaca Beeryja ter brata Johna in Lionela Barrymore. Šlo je za povsem nov koncept, ki pa je bil odlično sprejet tako pri publiki, kot pri kritikih, zato je bila njegova zasnova kasneje še pogosto uporabljena in je danes znana tudi kot "tema Grand Hotela".

Ob takšnem številu zvezd v le nekaj filmskih kolutih, seveda ni šlo brez aferic. Največ prahu sta kakopak dvignili obe glavni igralki, ki sta se postrani gledali že od samega začetka, ko je Greta Garbo dobila prvo mesto v uvodni špici. Crawfordova se ji je menda maščevala z glasnim poslušanjem skladb Marlene Dietrich, za katero je vedela da jo Garbova prav tako ne prenaša. Ob enem je z veseljem zamujala, tako da se je zamaknil celoten predviden urnik snemanj. Ves ta cirkus in dami se sploh nista pojavili v istem prizoru.

Nazaj k filmu. Zgodba je postavljena v prestižni berlinski hotel, kjer se prepletajo usode njegovih bogatih in tudi manj bogatih gostov. Na prvi pogled nepovezani liki ruske primabalerine, osiromašenega barona, umirajočega računovodje in njegovega ambicioznega šefa ter strojepiske z željo po boljšem življenju, ustvarijo razgibano sliko družbe ob stiku veselih 20ih in depresivnih 30ih let dvajsetega stoletja.

"I want to be alone"

Scenarij je bil napisan na podlagi istoimenske gledališke igre, dramatika Williama A. Draka iz leta 1930, ta pa si je za osnovo sposodil leto dni starejši roman Menschen im Hotel, Vicki Baum. Leta 1945 je Robert Z. Leonard naredil remake z Ginger Rogers, Lano Turner, Walterjem Pidgeonim in Vanom Johnsonom v glavnih vlogah, zgodba pa se je leta 1989 kot mjuzikel preselila tudi na Broadway in bila nominirana za kar dvanajst nagrad tony. Omenimo, da so leta 1959 tudi Nemci posneli svojo priredbo romana Menschen im Hotel in pri tem ohranili naslov.

Gouldingov film iz leta 1932 je edini film v zgodovini podelitve oskarjev, nagrajen s kipec za najboljši film, ne da bi bil ob tem nominiran še v kateri drugi kategoriji. Vendar pa ni edini, ki je dobil samo tega. Še dva "najboljša filma" brez drugih oskarjev sta The Broadway Melody in Mutiny on the Bounty, ki sta bila sicer nominirana za tri oziroma osem nagrad Ameriške filmske akademije.

Na svidenje v naslednji vojni

Evo pa je mimo. Preživeli smo še eno noč oskarjev, ki je zaključila še eno sezono filmskih nagrad. Nikar ne bodite preveč razočarani, če vaši favoriti niso bili med nagrajenci. Oskarji ne pomenijo nujno najboljšega, temveč odražajo stanje v Hollywoodu, vplive pomembnih producentov kakšen je Harvey Weinstein in so nenazadnje precej subjektivna ocena posameznih članov Akademije. Osebno se z njimi zelo redko strinjam, sploh ko pride do glavne kategorije. Med mojimi najljubšimi filmi ni prav veliko tistih, ki so bili okronani z "najžlahtnejšim priznanjem filmske industrije" in prav pomisliti moram, kdaj se je naslov mojega favorita nazadnje ujemal z dejanskim dobitnikom... hmmm, ja to je bilo pred več kot desetletjem, ko je slavila Lepota po Ameriško. Letos sem navijal za Črnega laboda, ki je na koncu odnesel le eno nagrado, vendar najzaslužnejšo. V bistvu so vsi štirje letošnji igralski oskarji po mojem okusu in tudi sicer so te nagrade tiste, ki me največkrat razveselijo.

"They picked me, Mommy!"

Ah, pa pustimo sedaj zmagovalce, ker ne bomo prišli nikamor. Itak se vsak strinja samo sam s sabo, ceremonijo pa gledamo bolj zaradi šova, kot pa klanjanja Hollywoodu, ki se že sam sebe dovolj treplja po rami. No, šov je bil letos presenetljivo kratek, eden najkrajših v zadnjih letih, čeprav govorov v glavnih kategorijah sploh niso rezali, za kar si režiser zasluži zlato čebelico :). Na začetku je sicer kazalo, da se bo zaradi Kirka Douglasa, podelitev zavlekela do sedmih zjutraj, kar s takimi vložki morda niti en bi bilo slabo. Stari Kirk je bil namreč moj najljubši del celotnega večera. No, in Billy Crystal. Gosh, how I miss him! Tega sem se šele nocoj zavedal! Bring Billy back!! Saj ne da mlada voditelja nista bila dobra... vendar je serija promocijskih spotov obljubljala veliko več smeha, kot jima ga je kasneje uspelo izvabiti iz gledalcev. Niti uvodna montaža, ki sto jo btw ukradla prav Billyju, ni bila tako posrečena kot bi lahko bila. Škoda, da niso raje spustili alternativne verzije:

Všeč so mi bili izleti v preteklost, ki so jo uspešno povezovali s sedanjostjo, kar pa bi bilo veliko učinkoviteje, če bi povabili še kakšno pravo filmsko legendo. Razen že omenjenega Kirka in holograma Boba Hopa, predstavnikov zlate dobe Hollywooda žal ni bilo. Ne, raje so razglasitev najboljšega filma ponovno prepustili Spielbergu (respect, ampak dajte še komu drugemo to čast!) in povabili obraze, ki jih dnevno videvam povsod, ne da bi jih sploh želel. Nič nimam proti Hanksu ali Kidmanovi, vendar če me spomin ne vara, sta bila med podeljevlaci vsaj štirikrat v zadnjih petih letih. Kje so Julie Andrews, Maggie Smith, Omar Sharif, Al Pacino, Olivia de Havilland (v soboto je na cesarjih v Parizu požela stoječe ovacije), Isabella Rossellini, Liza Minnelli, Peter O'Toole in Meryl Streep?? Slednje se sploh ne spomnim, da bi kdaj odprla kakšno kuverto, pa je nominirana vsako drugo leto. Dvakrat je podelila časni kipec, no... kakorkoli že... našteval bi lahko do jutra, oni pa bodo itak spet povabili Jennifer Garner, ki je letos začuda ni bilo. Niti Bena Stillerja in Tine Fey. Ona dva lahko prideta vsako leto. Ker sta zabavna jima je oproščeno. Zakaj enkrat en vodita te klinčeve ceremonije... Dovolj bo... s šimfanjem bom nadaljeval prihodnje leto, ker se itak ne bo nič spremenilo.

Oskarji 2010: Najboljši film

Že pred kake pol leta sem na blogu začel s serijo v kateri predstavljam vse filme okronane z najžlahtnejšim oskarjem. Do sedaj mi je uspelo obdelati štiri naslove, vendar obljubim, da bom s serijo nadaljeval takoj ko bo tega oskarveskega vrveža konec. Takrat bo zbirka vsebovala že 83 izdelkov, tako da se sedaj poglejmo deset kandidatov za najnovejši dodatek.

127 Hours (Christian Colson, Danny Boyle, John Smithson)
Black Swan (Mike Medavoy, Brian Oliver, Scott Franklin)
The Fighter (David Hoberman, Todd Lieberman, Mark Wahlberg)
Inception (Christopher Nolan, Emma Thomas)
The Kids Are All Right (Gary Gilbert, Jeffrey Levy-Hinte, Celine Rattray)
The King's Speech (Iain Canning, Emile Sherman, Gareth Unwin)
The Social Network (Scott Rudin, Dana Brunetti, Michael De Luca, Ceán Chaffin)
Toy Story 3 (Darla K. Anderson)
True Grit (Ethan Coen, Joel Coen, Scott Rudin)
Winter's Bone (Anne Rosellini, Alix Madigan)

Lansko leto nas je Akademija presenetila z razširitvijo te kategorije na deset nominirancev, da bi bilo več prostora tudi za popularnejše filme. Poteza je ponovno dosegla svoj namen, saj imamo tudi tokrat v naboru nekaj blockbusterjev, povprečen zaslužek vseh desetih filmov v ZDA na dan nominacij pa je bil kar 119 milijonov dolarjev, kljub temu da je le trem filmov uspelo do tokrat preseči magično mejo stotih milijonov zelencev. To so bili risanka Toy Story 3 (414,9 mil), znanstveno-fantastični Inception (292,5 mil) in vestern True Grit (137,9 mil). Nobeden od treh filmov sicer ni "tipičen" primerek oskarjevskega filma. Risanka je bila v glavni kategoriji namreč nominirana šele dvakrat v celotni zgodovini: prvič leta 1992 (Lepotica in Zver), drugič pa lani, ko so nominirali prav tako Pixarjev Up!. Toy Story 3, ki je sicer najdobičkonosnejši film lanskega leta in peti najuspešnejpi film vseh časov, je tudi edino nadaljevanje v zgodovini nominirano za najboljši film, brez da bi bil nominiran kateri on njegovih predhodnikov. Prav velikih možnosti za uspeh sicer nima, čeprav si Pixar s precej glasno kampanjo prizadeva za uspeh tudi v tej kategoriji. Risnaka je nominirana za pet oskarjev, prav gotovo pa bo dobila tistega za najboljši animirani film in tako studiu prinesla že četrtega oskarja zapored, skupno pa že šestega v le desetih letih podeljevanja te nagrade.

Tudi vestern ni tipično oskarjevski žanr. Samo trije tovrstni filmi so v zgodovini prepričali Akademijo, da jim je podelila svoje najvišje priznanje: Cimarron (1930/31), Dances With Wolves (1990) ter Unforgiven (1992). Morda bi v to skupino lahko šteli še nekoliko vesternsko obarvani triler bratov Coen, Ni prostora za starce, ki je kipec snel pred nekaj leti. No dvojica je letos nazaj, s čisto pravim vesternom, sicer predelavi klasičnega izvirnika iz leta 1969. To, da je film remke samo po sebi ne bi smelo zmanjšati njegovih možnosti za zmago, saj jo v zgodovini predelave že bile nagrajene: Mutiny On the Bounty (1935), Ben-Hur (1959), My Fair Lady (1964) in celo West Side Story (1961), ki je pravzaprav adaptacija prej že večkrat posnete tragedije Romeo in Julija.

Bratoma sicer ne napovedujejo ponovnega triumfa, čeprav je njun film skupno dobil kar deset nominacij in je letos drugi najuspešnejši film po številu nominacij - takoj za Kraljevim govorom, ki jih je zbral ducat.

Tretji netipični "oskar-material" izdelek je seveda Izvor. Znanstveno fantastični filmi nikoli niso bili po okusu Akademije, saj so do sedaj le štirje dobili nominacijo v tej kategoriji: E.T. vesoljček (1982), Star Wars (1977) ter lani Avatar in Okrožje 9. Očitno je z razširitvijo te kategorije največ pridobil prav ta žanr. In risanke. Tudi Vitez teme bi bil zagotovo med deseterico, če bi bila ta že v veljavi in očitno lahko v prihodnje pričakujemo, da bo število nominiranih ZF akcij hitro naraščalo.

Sedaj pa skočimo na drug konec seznama: od nadonosnejšim k najmanj donosnim: Winter's Bone, ki je pohod pričel lanskega januarja na festivalu Sundance, je do dane zbral slabih 6 milijonov in pol, kar je še vedno trikrat več od njegovega proračuna. A prav nominacija za takšen mali filmček daje upanje vsem neodvisnim režiserjem, da njihovo delo ni zaman in da utegnejo z nekaj sreče in veliko talenta tudi oni sesti v Kodakovo dvorano kot nominiranci.

Druga dva, finančno sicer nekoliko uspešnejša, vendar prav tako neodvisna letos nominirana filma, sta The Kids Are All Right in 127 Hours. Prvi ima odlično igralsko zasedbo in govori o lezbičnem paru, ki vzgaja dva najstniška otroka z željo spoznati biološkega očeta; drugi pa sloni na enem samem igralcu in pripoveduje resnično zgodbo ekstremista, ki si mora odrezati ukleščeno roko, če želi preživeti. Oba koncepta sta precej nova in netipična za pretekle oskarjevske tekme. Ne rečem, da homoseksualne tematike še niso videli na oskarjih, vendar so jo filmi (Gora Brokeback, Philadelphia, Fantje ne jočejo) navadno obravnavali kot glavnim problemom, medtem ko je šel ta film korak dlje in istospolno družino vzel zgolj kot ozadje. Tudi filmi z enim samim igralcem, ki bi bili povrh tega še nominirani v katerikoli kategoriji, mi ne pridejo na misel. Anybody?

Ok, dovolj ovinkarjenja. Posvetimo se filmom, ki imajo dejansko možnost za zmago. Kljub temu, da je nominiranih deset naslovov dobro vemo, da je v bistvu še vedno le pet najboljših. In to so filmi, ki imajo nominacijo za režijo. Brata Coen in njun vestern sem že omenil in ju kot možna nagrajenca tudi že izločil. Čeprav ima True Grit kar deset nominacij je bila tista za režijo vsaj delno presenečenje, medtem ko smo ostala štiri imena pričakovali.

David O. Russell se je menda zjokal, koje izvedel za nominacijo. Njegv boksarski film The Fighter, ki je bil meni zelo všeč, ima skupno sedem nominacij in malo mi je žal, da ga nobeden ni niti omenil kot možno presenečenje. Nenazadnje ima Akademija filme s tovrstno tematiko rada, kar dokazujejo nagrade za Million Dollar Baby in Rockyja ter številne druge nominacije, med drugim za Pobesnelega bika. Film z izjemno igralsko zasedbo (to sem poudaril že precejkrat) je med drugim sproduciral tudi njegov glavni zvezdnik, Mark Wahlberg in tako dobil že svojo drugo nominacijo. Prvič je bil nominiran kot stranski igralec v Dvojni igri pred nekaj leti.

In ko smo že pri producentih: Scott Rudin je letos nominiran kar dvakrat. To je za do sedaj uspelo le Francisu Fordu Coppoli, ki je imel leta 1974 v ognju dve železi: The Conversation in The Godfather 2, s katerim je nagrado tudi osvojil.

Rudin, eden trenutno uspešnejših producentov v Hollywoodu je kipec dobil pred nekaj leti, ko je z bratoma Coen sporoduciral Ni prostora za starce, letos pa je z njima ponovno nominiran za True Grit. A veliko večje možnosti za ponovni uspeh ima z drugim nominiranim izdelkom, Socialno omrežje, ki je še do nedavnega veljal za glavnega in edinega favorita v letošnji tekmi. Nagradila so ga praktično vsa kritiška združenja in tudi tuji dopisniki v Hollywoodu, ki so mu namenili kar štiri zlate globuse. S pričetkom podeljevanja nagrad tistih, ki dejansko delajo v filmski industriji (igralski, režiserski, producentski ceh...) pa je prišel hladen tuš. Aktualna zgodba o vzponu Facebooka se je morala umakniti zgodovinski drami o jecljajočemu kralju, ki je dobila vsa pomembnejša odličja. Resnično ne vem, kateremu od obeh bi napovedal oskarja. Raje bi sicer videl zmagati Socialno omrežje, saj me Kraljev govor ni niti malo prepričal. Pravzaprav mi je bila precej sorodna drama Kraljica izpred nekaj let veliko bolj pri srcu, če sem odkrit. Pa vendar, Hollywood se očitno ne strinja. Kraljev govor bo morda res dobil tistega najprestižnejšega oskarja, saj ima tudi največ nominacij. Kar dvanajst. Samo 24 filmov je v 82 letih dobilo 12 ali več nominacij in od tega jih je 15 dobilo oskarja za najboljši izdelek leta. Statistika torej podpira Kralja, vendar pa sem v dvomih... še posebej ko je potrebno napovedati režiserja. Sicer se ne zgodi ravno pogosto, da pride do razdelitve najpomembnejših kipcev med dva filma (nazadnje leta 2005, ko je Ang Lee slavil kot režiser, Crash pa kot najboljši film) vendar mislim, da bo letos do tega prišlo. Fincher je zelo spoštovano ime v Hollywoodu, medtem ko je Hooper še precej zelen. In to bi moralo prevagati. No, odgovor bomo izvedeli v noči z nedelje na ponedeljek, ko bo bodo odprli vse kuverte...

... in močno si želim, da bi prišlo do popolnega presnečenja in bi oba glavna oskarja dobil film Black Swan. Moj najljubši film preteklega leta je prava kino poslastica, ki ves čas stimulira gledalčeve receptorje za vid in sluh. Odlična kamera, perfektna glasba, noro dobra igra in seveda izjemna režija. No, ja Darren, pa drugič.

Moja napoved: The Social Network
Če bi glasoval jaz: Black Swan

Filmi, ki bi še lahko bili nominirani, pa niso: Another Year, The Town, Blue Valentine.

Lego Odisejada