The Hunger Games, instantna klasika?

Priznam, padel sem pod težo oglaševanja in si v Wellingtonu pogledal tole zadevo. Ne vem, kako je bil film sprejet pri nas, za Novo Zelandijo pa lahko rečem, da so ljudje dobesedno drli v kino. Razlog za to se verjetno skriva tudi v precej strogem nadzoru nad spletnim piratstvom in za evropske (ok, mogoče bi moral reči balkanske) standarde nenavadni poštenosti, ki preveva Kivije. Pa vendar, The Hunger Games ni bil le daleč najbolj gledan film tistega meseca, potrošniki so množično stegovali roke tudi po vseh treh knjigah avtorice Suzanne Collins. Sam sem imel pred ogledom zelo nizka pričakovanja in domneval, da bo vse skupaj zelo twilightish. Zasoljeno ceno kino vstopnice sem si opravičeval z dejstvom, da si bom lahko sproti ogledal vsaj notranjost velikega avditorija Embassy Theatre, zgrajenega v 20ih letih prejšnjega stoletja in krasno obnovljenega pred svetovno premiero zaključnega dela trilogije Gospodar prstanov, ki se je zgodila prav tukaj.

"May the odds be ever in your favor."  

Če se vrnem k filmu The Hunger Games, ki je te dni že presegel mejo pol milijarde ameriških dolarjev: Not that bad... not that bad at all! Saj pravim, verjetno so bila kriva nizka pričakovanja, vendar film sploh ni bil tako zgrešen. Ni bil otročji, igra je bila na nivoju (posebej bi pohvalil odličnega Stanleyja Tuccija) in nekateri elementi so tako zapomljivi, da bomo šli v zgodovino. Res mislim, da nam bodo nekateri prizori ostali v kolektivni zavesti in postali del pop-kulture. Pri tem ciljam predvsem na fenomenalno kostumografijo (resnično  upam, da bom že dolgo pod rušo, ko se bo svet takole oblačil) in seveda citat, ki ga bomo šepetali še vsaj nekaj let. Konec koncev nas čakata še dve nadaljevanji. In iskreno povedano, čisto potiho se ju celo veselim.