50 najboljših grozljivk

Ameriška (pop)kultura nam narekuje, da danes izdolbemo bučo, okrasimo stanovanje z umetno pajčevino, zvečer pa se oblečemo v vampirja ali čarovnico. Če se že ne boste udeležili katere od zabav ob noči čarovnic, pa si morate nujno ogledati kakšno grozljivko. A katero? Seznamov najboljših horror filmov je približno toliko kot je grozljivk samih, zato sem se odločil objaviti glas ljudstva, ki ima ponavadi najbolj prav. Res pa je tudi, da vsi filmi na IMDb-jevi lestvici najboljših grozljivk vseh časov ne spadajo povsem v ta žanr, a stopnja groze je spet povsem subjektiven faktor. Na lestvico torej glejte zgolj kot na seznam predlogov, ki pa vključuje kar precej nepozabnih krikov, pokolov in (črne) magije.

01. Psycho (1960)
02. Alien (1979)
03. The Shining (1980)
04. Les diaboliques (1955)
05. The Thing (1982)
06. Rosemary's Baby (1968)
07. The Exorcist (1973)
08. Frankenstein (1931)
09. Das Cabinet des Dr. Caligari. (1920)
10. Nosferatu, eine Symphonie des Grauens (1922)
11. Faust - Eine deutsche Volkssage (1926)
12. Werckmeister harmóniák (2000)
13. Bride of Frankenstein (1935)
14. Dawn of the Dead (1978)
15. Invasion of the Body Snatchers (1956)
16. Night of the Living Dead (1968)
17. What Ever Happened to Baby Jane? (1962)
18. Kaidan (1964)
19. Shaun of the Dead (2004)
20. Onibaba (1964)
21. The Innocents (1961)
22. Halloween (1978)
23. Repulsion (1965)
24. Spalovac mrtvol (1969)
25. The Birds (1963)
26. The Unknown (1927)
27. Freaks (1932)
28. The Man Who Laughs (1928)
29. Les yeux sans visage (1960)
30. Evil Dead II (1987)
31. Grindhouse (2007)
32. Körkarlen (1921)
33. Vredens dag (1943)
34. The Invisible Man (1933)
35. Island of Lost Souls (1932)
36. Dead of Night (1945)
37. Peeping Tom (1960)
38. I pugni in tasca (1965)
39. The Haunting (1963)
40. Dr. Jekyll and Mr. Hyde (1931)
41. Zombieland (2009)
42. Vargtimmen (1968)
43. Häxan (1922)
44. The Wicker Man (1973)
45. The Phantom of the Opera (1925)
46. The Hound of the Baskervilles (1939)
47. Saw (2004)
48. [Rec] (2007)
49. Dracula (1931)
50. Profondo rosso (1975)

SVEŽA KRI: Paul Dano

26-letni Paul Franklin Dano je verjetno eden najboljših trenutno delujočih mladih igralcev v Hollywoodu. Njeg talent je bil odkrit zelo zgodaj, ko je z šolskih odrskih desk že pri desetih letih preskočil na Broadway in zaigral ob Georgu C. Scottu in Charlesu Durningu.

Prvo večjo vlogo je dobil v neodvisnem filmu L.I.E., ki se ukvarja s tematiko pedofilije, zaslovel pa je leta 2006 z neverjetno uspešno komedijo Naša mala mis, nominirani za štiri oskarje, tudi za najboljši film. Duno je tisto leto pobral kar nekaj nagrad za najboljšega mladega igralca ali "preboj", svoj talent pa je ponovno dokazal leto kasneje, ko je ob Danielu Day-Lewisu nastopil v kritiško zelo pohvaljenem Tekla bo kri, kjer je upodobil kar dva lika dvojčkov. Za vlogo je ponovno prejel številne pohvale, med drugim nominacijo za BAFTO.

Sedaj, ko je dokazal, da spada med odlične karakterne igralce, si lahko izbere tudi vloge v nekoliko popularnejših blockbusterjih, kakršen je letošnji Kot dan in noč, v katerem je Duno verjetno edina svetla točka. Videli smo ga v še eni komediji, The Extra Man, kjer se je pridružil Kevinu Kleinu in Katie Holmes, do konca leta pa izideta še dva filma z njegovim imenom na plakatu. "Up, up, up... there's no way but up from here!"

Bruummm - bruummm

Steppenwolf - Born To Be Wild

OscarFlashback: Oskarji za igro

Tisti, ki ste nekajkrat gledali podelitev oskarjev, ste gotovo opazili ponavljajoči se vzorec: dobitnik oskarja za najboljšo moško vlogo naslednje leto podeli oskarja najboljši glavni igralki in obratno. To nenapisano pravilo je ena najstarejših tradicij te ceremonije, ki se je pojavila že na peti podelitvi, daljnega leta 1932. Začelo se je sicer že leto prej, ko sta vsak svoj kipec, ki se takrat še ni imenoval oskar, dobila Norma Shearer in George Arliss. Naslednje leto so organizatorji oba povabili, da bi podelila kipce svojima naslednikoma. Vse bi bilo zelo preprosto, če Shererova ne bi bila ponovno nominirana. Organizatorji so izide sicer poznali že v naprej in vedeli, da bo kipec tisto leto prejela Marie Dressler. A hkrati so se zavedali v kakšen neugoden položaj bi spravili Shererovo, če bi odprla kuverto s svojim imenom.

George Arliss, Marie Dressler, Norma Shearer in Lionel Barrymore na četrti podelitvi osakrjev, 10. novembra 1931.

Naslednje leto so postopek priredili tako, da so zamenjali podeljevalce glede na spol in enako "pravilo" uvedli še za oskarje v stranskih vlogah, ko so bili ti nekaj leta kasneje uveljavljeni. Od takrat se te tradicije dokaj dosledno držijo, vendar je tudi izjem precej veliko, sploh v primeru, da lanski zmagovalec nekje snema film ali nastopa v broadwayski predstavi, zaradi česar seveda ne prileti v Los Angeles zgolj, da bi podelil kipec.

No, lani se morda spomnite, da so to tradicijo popolnoma opustili in uvedli podeljevanje igralskih oskarjev s pomočjo večjega števila preteklih dobitnikov v isti kategoriji, ki takrat niso bili nominirani. To je bila v bistvu zelo dobra poteza, ki jo je odobravala večina gledalcev. Letos so koncept spet priredili tako, da so združili star in nov način podeljevanja: predstavitve so opravili prijatelji, znanci in sodelavci nominirancev, kuverto pa je še vedno odprl lanski zamgovalec/ka.

GLASBA: Fantastic Mr. Fox

World Soundtrack Academy je inštitucija, ki so se jo zamislili organizatorji Gentskega filmskega festivala v Belgiji. Nagrade World Soundtrack Awards (WSA), ki so jih prvič podelili leta 2001, so namenjene piscem filmske glasbe po vsem svetu in ne le domačinom. Organizacija trenutno šteje več kot 240 članov, med katerimi je tudi precej uveljavljenih skladateljev filmske glasbe kot so Howard Shore, John Williams, Gustavo Santaolalla in Hans Zimmer.

Ob zaključku Gentskega filmskega festivala ta konec tedna, so omenjene nagrade podelili že desetič. Zmagovalec večera je bil francosko-grški skladatelj Alexandre Desplat, ki je bil že drugo leto zapored imenovan za skladatelja leta, prav tako pa je bila ponovno nagrajena njegova glasba, in sicer tokrat za animirano komedijo Fantastic Mr. Fox, ki jo je na podlagi znamenite pravljice Roalda Dahla odlično adaptiral Wes Anderson.

Alexandre Desplat - Just Another Dead Rat in a Garbage Pail

Nagrado za najboljšo filmsko pesem sta odnesla Ryan Bingham in T-Bone Burnett, ki sta se podpisala pod komad The Weary Kind iz Crazy Heart in že marca zanjo prejel tudi oskarja, prej pa še zlati globus in kopico drugih nagrad.

Seznam vseh nagrajencev, si lahko pogledate na uradni strani World Soundtrack Academy.

ReMake: Out of the Past vs. Against All Odds

Film noir. Žanr, ki je zaživel v začetku 40ih let prejšnjega stoletja in zamrl slabi dve desetletji kasneje, označujejo napete, večplastne, kriminalne zgodbe, navadno predstavljene v obliki flash-backov in prikazane z učinkovito igro svetlobe in scene v likovni teoriji imenovano tudi chiaroscuro. Termin film noir sicer ni povezan s tipično temačno fotografijo tovrstnostih izdelkov, temveč so ga v Franciji, kjer je bila filmska teorija veliko bolj živa kot v ZDA, povezovali s samim izvorom zgodb. Te so navadno temeljile na temačnih kriminalnih romanih, navadno nižje literarne kvalitete. Zanimivo, da so čez lužo te filme takrat preprosto imenovali melodrame in so francoski termin posvojili šele v 70ih, ko je bil ta žanr že dalj časa pokopan.

Šolski primer tega znamenitega (pod)žanra je Out of the Past, ki ga je leta 1947 za RKO posnel Jacques Tourneur. V njem spremljamo dve povezani zgodbi Jeffa Baileya (Robert Mitchum). Kot lastnika bencinske črpalke, ga nekega dne obišče oseba iz preteklosti, ki ga povabi na sestanek z njegovim nekdanjim delodajalcem Whitom Sterlingom (Kirk Douglas). Flachback nas pouči o njuni zgodovini, ko je Jeff skupaj s partnerjem kot zasebni detektiv pred leti poiskal Whitovo dekle Kathie (fatalna Jane Greer), ki mu je ukradlo večjo vsoto denarja. A namesto, da bi jo pripeljal nazaj se vanjo zaljubi. Žal se usoda kruto poigra z njima in ju loči. Sedaj Jeff ugotovi, da je Kathie spet z Whitom, ta pa mu poskuša podtakniti umor in se mu maščevati za njegovo nezvestobo.

Film je bil deležen precejšnjega uspeha, danes pa se ga časti kot enega najboljših izdelkov tistega obdobja. Ameriški filmski register ga je uvrstil na svoj seznam filmov s posebnim nacionalnim, zgodovinskim ali umetniškim pomenom, ki šteje nekaj več kot petsto naslovov.

In Hollywood seveda ne bi bil Hollywood, če ne bi iz te zgodbe poskušal iztisnit optimalnega dobička. Tako je leta 1984 nastala moderna adaptacija v režiji Taylorja Hackforda. V glavni vlogi je nastopil Jeff Bridges, katerega lik tokrat ni bil zasebni detektiv, temveč poškodovani športnik, njegov objekt poželenja pa Rachel Ward, katere slava je leto prej poletela v nebo z nepozabno mini-serijo Pesem ptic trnovk.

Vpeljani so tudi novi liki, med njimi mama glavne junakinje, ki jo je upodobila kar sama Jane Greer, manjšo vlogo pa ima tudi Paul Valentine, še en član izvirne zasedbe.

Zgodba, ki je tokrat pripovedovana linearno, je bila deležna precejšnjih sprememb v podrobnostih; predvsem je bilo žensko veliko težje najti, pa tudi osvojiti, kot v 40ih. Wardova ni taka egoistična prasica in zdi se da je v protagonista zares zaljubljena, kar bi za Greerovo težje trdili, vendar jo prav to naredi veliko bolj skrivnostno in fatalno. V duhu filmov noir torej. Moderna različica pa je bolj pisana na kožo romantikom, saj predpostavlja eno in neugasljivo ljubezen. Bridges nima namreč kaj zbirati, Mitchum pa se mora odločiti za eno od dveh različic zrcalne slike: temnolaso fatalko ali ukročeno blondino.

Če smo iskreni sta si scenarija pravzaprav zelo malo podobna, kar je bil v bistvu nujen ukrep, saj zgodba štiri desetletja kasneje preprosto ne bi več palila. Pa vendar se nam zdi nova verzija povsem privlečena za lase, medtem ko izvirnik brezpogojno sprejmemo in se mu celo klanjamo.

Phil Collins - Against All Odds (Take a Look at Me Now)

Remake, ki ga štejemo tudi v sklop neo-noir filmov oziroma posnemovalcev klasičnih izdelkov, je bil, kljub (ali pa tudi zaradi) veliko svetlejšemu koncu, precej ponesrečen in slabo sprejet, vendar ga je Akademija po zaslugi čudovite balade Phila Collinsa vseeno opazila.

CAMEO: Martin Scorsese (The Color of Money)

Martin Scorsese je še eden tistih režiserjev, ki se radi skrijejo v kader svojega izdelka. Leta 1986 je posnel nadaljevanje znamenitega filma The Hustler iz leta 1961 v katerem je ponovno obudil lik Eddija Felsona, ki je Paulu Newmanu končno prinesel oskarja. Tokrat je Newman odigral vlogo mentorja Tomu Cruisu, katerega popelje na turnir biljardnih igralcev. Enega izmed udeležencev je takole, le v delčku sekunde, upodobil tudi režiser sam.

Najljubši evropski film

Ste že glasovali za svoj najljubši evropski film leta? Storite to do konca oktobra in se potegujete za vstopnice za 23. podelitev evropskih filmskih nagrad, ki bo 4. decembra v Talinu.

Izbirate lahko med spodnji naslovi, ki so vsi po vrsti na svoj način zanimivi in dober dokaz, da evropski filmi niso samo zateženi art izdelki, temveč lahko tekmujejo z najpopularnejši hollywoodskimi pop-corni, ne glede na žanr: komedija, triler, družinski film ali zgodovinska drama. Samo na marketing bi bilo potrebno narediti nekoliko več.

Flickan som lekte med elden | režija: Daniel Alfredson

Nadaljevanje lanskega hita Dekleta, ki sovražijo moške je posnet po drugem deli Milenijske trilogije švedskega avtorja Stiega Larssona. V njem sta novinar Mikael Blomkvist in uporniška Lisbeth Salander na sledi trgovcem z belim blagom. Hollywood že snema remake celotne trilogije.

Soul Kitchen | režija: Fatih Akin

Nemško-turški režiser se je v zadnjih letih dokazal s številnimi izdelki, ki se v glavnem posvečajo zgodbam turških priseljencev v Nemčiji. Tokrat je postregel z nekoliko lahkotnejšim filmom o nemškem kuharju z grškimi koreninami, ki ima velike težave pri usklajevanju dela v svoji restavraciji in ljubezenskim življenjem.

Mr Nobody | režija: Jaco van Dormael

Barvit film z dobro glasbo belgijskega režisrja znanega po svojih kompleksnih izdelkih, je posnet v angleščini, glavna vloga pa je bila zaupana Jaredu Letu. Dotika se predvsem vprašanja tisočerih majhnih odločitev, ki jih vsak dan opravimo, ne da bi se zavedali kako korenito spreminjajo našo prihodnost. Več o filmu, ki je tudi moja izbira za najljubši evropski film leta, sem že pisal.

Baarìa | režija: Giuseppe Tornatore

Italijanski režiser, ki nam je postregel z uspešnicama Nuovo Cinema Paradiso in Malena, je tokrat na filmski trak ujel sago o treh generacijah sicilijanske družine, ki jo spremljamo skozi različna zgodovinska obdobja. Šlo naj bi pravzaprav za kroniko njegove rodbine, ki pa v nasprotju z njegovimi prejšnjimi filmi ni požela takšnega uspeha. Tudi sam nisem bil navdušen.

Mine vaganti | režija: Ferzan Ozpetek

Lahko si predstavljate reakcijo konzervativnega italijanskega očeta, ki je v majhnem mestecu obogatel s proizvodno testenin, ko mu najstarejši sin pove, da je gej. Moža zadene kap. Le kaj bi se zgodilo, če bi se razkril še njegov drugi sin. Ta mora zato za nekaj časa svojo izpoved potlačiti in se posvetiti družinskem poslu. Zabavno in sproščujoče, vendar nič posebnega.

An Education | režija: Lone Scherfig

Filma se gotovo spomnite še z lanske podelitve oskarjev, saj je bil nominiran za tri kipce, tudi za najboljši film. Mlada Carey Mulligan, ki si je tudi sama prislužila nominacijo, je upodobila vedoželjno in uporniško dijakinjo v 60ih, ki se zaplete z očarljivim mogotcem in na kocko postavi svojo izobrazbo.

Agora | režija: Alejandro Amenábar

Hypatia je bila prva znana matematičarka v zgodovini, ki je v Aleksandriji poučevala tudi filozofijo in astronomijo. Obdobje bojev med kristjani in pogani res ni bil najprimernejši čas za raziskovanje geo- in heliocentričnega sistema, še manj pa za romanco s sužnjem. A strasti ni lahko zadrževati.

Španec Amenábar je prodrl z grozljivko The Others in s tujejezičnim oskarjem nagrajeno dramo Mar Adentro.

The Ghost Writer | režija: Roman Polanski

Film, ki ga je Polanski dokončal kar iz zapora v Švici, mu je na Berlinskem filmskem festivalu prinesel srebrnega medveda za režijo. Posnet po romanu Roberta Harrisa, pripoveduje prigode na novo najetega pisca biografije nekdanjega britanskega premiera. Napeto, aktualno in vredno razmisleka.

Kick-Ass | režija: Matthew Vaughn

Pred ogledom sem res pričakoval brezzvezden najstniški film, kar izdelek tudi je. Vendar so v njem elementi, ki te pritegnejo in tako hitro povlečejo v zgodbo, da se sploh ne zavedaš kdaj jo je konec. Po ogledu ti res ne ostane veliko materiala za premislek in film zapusti gledalčevo glavo tako hitro kot jo je naselil.

Le petit Nicolas | režija: Laurent Tirard

Zabavno, duhovito, barvito. Prigode malega Nikca in njegovih raznolikih prijateljev postavljene v 60. leta prejšnjega stoletja, so posnete po istoimenski knjižni seriji iz tistega obdobja. Morda vam ga uspe ujeti tudi na prihajajočem Liffu. Toplo priporočam.

Machete

"Machete don't text."

Klasične napake

Tudi med snemanjem dobrih starih črno-belih filmov je pogosto prihajalo do napak. Poglejte si kako so se motili Bette Davis, James Stewart in Humphrey Bogart.

Kje je Enzo Staiola?

Ste kdaj videli nepozabno klasiko mojstra italijanskega realizma Vittoria De Sice, Tatovi koles? Če ne, potem jo hitro dodajte na seznam nujnih ogledov, če pa ste jo, se gotovo spomnite malega Bruna, ki je z očetom preiskal cel Rim, da bi našel ukradeno kolo, tako pomembno za opravljanje njegove službe kot raznašalec plakatov.

Ker je de Sica iskal neprofesionalne igralce za svoje realistične like, je takrat sedemletnega Enza izbral kar iz množice otrok, ki so opazovali snemanje na rimskih ulicah. Njegov objokan obraz je obkrožil svet in nedvomno pripomogle k izjemni priljubljenosti filma, ki ga je nagradila tudi Ameriška filmska akademija.

V dobrem desetletju, ki je sledilo, se pojavi v še ducatu filmov, med drugim v ameriškem Bosonoga grofica z Humphreyjem Bogartom. Danes je star 70 let in je upokojeni učitelj matematike, otroška kariera pa je le še lep in oddaljen spomin.

Vse najboljše, Jean-Claude Van Damme

Za trenutek naj odloži orožje Jean-Claude Van Damme in s prijatelji poveseli svojega srečanja z Abrahamom.

Neverjetno, famozni belgijski igralec je star že petdeset let. Ali pa niti ne tako zelo neverjetno, če pomislim, da njegove pretepačine že celo večnost vrtijo na televiziji. V četrt stoletja dolgi karieri je nastopil v več kot štiridesetih filmih. Preboj se mu je sporečil leta 1988 v filmu Bloodsport, med njegovo večje dosežke pa prištevamo akcije Double Impact, Timecop in Street Fighter. In še kar snema.

Adi Smolar - Jean-Claude Van Damme

Denzel, oskarjevec na kvadrat

Denzel je car. Eden najboljših trenutno delujočih igralcev v Hollywoodu, ki pa se za moj okus nekoliko preveč udejstvuje v blockbusterjih, čeprav je njegov talent verjetno precej lačen nekoliko več kompleksnejših vlog.

Kako priljubljen in spoštovanj je med svojimi kolegi in drugimi filmskimi ustvarjalci, potrjuje tudi dejstvo, da je edini temnopolti igralec z dvema tekmovalnima oskarjema: prvega je dobil leta 1989 za stransko vlogo v vojni drami Glory, drugega pa leta 2001 za glavno vlogo v akcijskem Dnevu za trening. Poleg tega je prvi temnopolti igralec, ki je prišel do dveh, treh, štirih in petih nominaciji za oskarja; v njihovem številu pa ga je danes dohitel Morgan Freeman, tako da skupaj nosita naziv največkrat nominiranega temnopoltega igralca - vsak ima tri nominacije v glavni ter dve v stranski kategoriji.

Najboljši filmi za odrasle

Te dni je filmski svet razburkala novica, da je Ameriški odbor za cenzuro hvaljeni romantični drami Blue Valentine prilepil oznako NC-17, kar pomeni, da si je mlajši od 17 let ne morejo ogledati. Gre za najstrožjo oznako celovečernega filma, ki jo je odbor uvedel leta 1990 in z njo zamenjal nalepko X, s katero so do takrat označevali filme za odrasle. Teh izdelkov v večjih kinematografih sploh ne vrtijo, kar jim močno zredči vire prihodka in zoži možnosti za osvojitev kakšne nagrade. Omenjena drama z Ryanom Goslingom in Michelle Williams je bila denimo ena od letošnjih favoritov za oskarje v najpomembnejših kategorijah. Pa vendar, umetnosti ni mogoče zatreti, kar dokazuje tudi spodnji seznam najdonosnejših NC-17 filmov, katerim je kljub strogi oznaki uspelo v kinodvorane privabiti veliko število gledalcev.

01. Showgirls (1995)
02. Henry & June (1990)
03. The Cook, The Thief, His Wife and Her Lover (1990)
04. La mala educación (2004)
05. Se, jie (2007)
06. Átame! (1990)
07. The Dreamers (2004)
08. Crash (1996)
09. Bad Lieutenant (1992)
10. Wide Sargasso Sea (1993)
11. A Dirty Shame (2004)
12. Whore (1991)
13. Young Adam (2004)
14. Inside Deep Throat (2005)
15. Dice Rules (1991)
16. Orgazmo (1998)
17. Bent (1997)
18. Topâzu(1993)
19. Matador (1986)
20. C'est arrivé près de chez vous (1992)

Avatar XXX toy

Danes lansiram novo rubriko v kateri bom objavljal razno razne parodije na bolj ali manj znane filme. Najbolj so seveda na udaru veliki filmski hiti, ki jih je videlo veliko ljudi in bodo zato tudi razumeli v čemu je fora parodije. Evo za začetek sem našel eno od sicer mnogih izpeljank iz največjega filmskega zaslužkarja vseh časov.

Če ste naveličani seksa z Zemljankami in želite izkusiti notranjost predstavnice drugoplanetnega plemena Na'vi, je to prava stav za vas. Naročite jo lahko tudi v kompletu s 3D porničem. :)

Paparazzi

Beseda paparazzo (množina paparazzi) s katerim označujemo fotografe, ki zalezujejo slavne ljudi, ni tako zelo nova, kot ste morda mislili. Njen izvor je povezan s kultnim izdelkom italijanskega mojstra Federica Fellinija, La dolce vita, ki je bil posnet pred pol stoletja. V njem poleg glavnega lika, novinarja Marcella (Marcello Mastroianni), spoznamo tudi njegovega prijatelja in sodelavca Paparazza (Walter Santesso), ki se pretežno ukvarja prav s fotografiranjem zvezd - v prvi vrsti seveda nepozabno Anito Ekberg, ki je upodobila švedsko-ameriško filmsko igralko Sylvio na obisku v Rimu.

Lady Gaga - Paparazzi

Kako je junak dobil to ime, pravzaprav ni povsem jasno. Fellini je morda uporabil oznako, ki v enem od italijanskih dialektov pomeni vrabec, morda pa se jo je izmislil sam. Po drugi strani pa je v Italiji zares mogoče najti družine s tem priimkom. Eden od poznavalcev Fellinija, Peter Bondanella, trdi da gre najverjetneje za izpeljanko iz besede papataceo, ki pomeni velikega in tečnega komarja, njeno preoblikovanje pa spominja na značilen zvok tega insekta.

No, sam so-scenarist filma, Ennio Flaiano, pravi, da je ime našel v romanu Georga Gissinga, Ob Jonskem morju iz leta 1901. Tako naj bi bilo ime latniku nekega hotela v knjigi, ki sta jo s Fellinijem naključno odprla in v njem piskala ime za svojega junaka.

Kakršen koli že je izvor besede, zahvaljujoč uspehu filma, jo danes uporabljamo v številnih svetovnih jezikih, ki uporabljajo latinske črke.

8KA: John Lennon

Danes mineva 70 let od rojstva Johna Lennona, 9. decembra pa bo minilo natanko 30 let od smrti te glasbene legende. Soustanovitelja ene komercialno najuspešnejših in kritiško najbolj hvaljenih zasedb v zgodovini popularne glasbe se še vedno spominja ves svet, o čemer pričajo številni spomeniki in popisani zidovi ter še vedno dejavni fan-clubi. Poleg bogate glasbene dediščine so nam dečki iz Liverpoola zapustili tudi številne filmske izdelke, visoka pa je tudi številka tistih na katere je njihova glasba neposredno vplivala. A če pustimo te za sedaj ob strani in pogledamo na osem filmov, ki prikazujejo življenje Johna Lennona, resnično, fiktivno ali najpogosteje zmes obojega.

Birth of The Beatles (1979) | Stephen MacKenna

Prvi in edini biografski film Beatlov posnet še za časa Lennonovega življenja, se osredotoča na zgodnja leta formiranja skupine in dneve v Hamburgu, vse do prvega večjega hita. Zgodovinsko je menda zelo dosleden, saj je kot tehnični svetovalec pri snemanju sodeloval tudi bivši Beatel, Pete Best.

Beatlemania (1981) | David Leon

Tole sicer ni biografski film, temveč filmska adaptacija broadwayskega mjuzikla z istim naslovom. V njem gledamo štiri posnemovalce, ki uro in pol izvajajo največje hite Beatlov, vmes pa se nam prikazujejo še podobe iz nepozabnih šestdesetih. Izdelek je bil zelo slabo sprejet.

The Hours and Times (1991) | Ian Hart

Kmalu po rojstvu sina Juliana, je Lennon leta 1963 preživel vikend v Barceloni z menedžerjem Beatlov, odkrito homoseksualno usmerjenim Brianom Epsteinom. Okoli tistih dni se je napletlo veliko zgodbic in ugibanj, kaj se je med njima morda zgodilo. Ena od morebitnih verzij je dobila celo filmsko adaptacijo. Na Sundancu je prejela posebno priznanje.

Backbeat (1994) | Ian Hart

Hart je Lennona ponovno upodobil nekaj let kasneje, zgodba tega filma pa je sicer postavljena nekaj let nazaj. Natančneje v čas, ko se je skupina vzpenjala z nastopi v Hamburgu. Takrat jih je bilo še pet, med njimi tudi Stuart Sutcliffe (igra ga Stephen Dorff), katerega zgodba je osrednja tema tega filma.

In His Life: The John Lennon Story (2000) | Philip McQuillan Phoenix

Ameriški TV film o mladih letih Lennonvega življenja, ko je spoznal Paula McCartneya. Zgodba je menda zelo ohlapna in izpušča ter prilagaja mnoge podrobnosti iz resničnega življenja, še najbolj pa morda motijo igralci prestari za upodabljanje najstnikov.

Two of Us (2000) | Jared Harris

Podobno kot The Hours and Times je tudi tale televizijski film izmišljena projekcija srečanja Johna Lennona in še ene od pomembnih oseb v njegovem življenju - Paula McCartneyja. Ta naj bi ga leta 1976 prvič po razpadu skupine obiskal v New Yorku. Kaj se je takrat tam dogajalo, če sploh kaj, ne ve nihče, razen njiju, vendar je tu zanimiv vpogled med štiri stene zgradbe Dakota, kjer naj bi skupaj pogledala oddajo Saturday Night Live, v kateri je Lorne Michaels Beatlom ponudil 3000 dolarjev za ponovno združitev in nastop v njegovi oddaji.

Nowhere Boy (2009) | Aaron Johnson

Zelo pozitivno sprejet biografski film o najstniških letih Johna Lennona, kjer je večji poudarek na njegovih odnosih z mamo Julio ter teto in skrbnico Mimi. Izdelek postreže s številnimi uspešnicami tistega časa, žal pa si ekipa ni mogla privoščiti nakupa avtorskih pravic za pesmi iz Lennonega opusa. Yoko Ono jim je podarila le zaključno skladbo "Mother". Film je bil nominiran za BAFTO za najboljši britanski film in obe stranski igralki (Kristin Scott Thomas in Anne-Marie Duff).

Lennon Naked (2010) | Christopher Eccleston

V letošnjem televizijskem filmu, ki ga je za BBC Four posnel Edmund Coulthard, spremljamo Lennona v času druge polovice obstoja liverpoolske četverice, ko se po 17 letih ponovno sreča z očetom, loči od Cynthie in spozna Yoko Ono ter se z njo po razpadu skupine, leta 1971 preseli v New York, od koder se nikoli več ne vrne.

Glej ptička!

"Smiiiiiiile!"

Zgoraj brez, Vol.4

Tokratna epizoda serije zgoraj brez je tematsko obarvana. Vse štiri igralke na spodnjih slikah namreč izvajajo "boob-flashing" - gre za obliko ekshibicionizma, pri katerem ženske za kratek čas pokažejo svoje golo oprsje, če kdo tega ne ve :). Kakorkoli že, vaša naloga je preprosta: imenujte vse štiri igralke in naslove filmov v katerih so pogumno razkazovale svoje okrasje. Eden izmed prizorov je bil iz končne verzije sicer izbrisan, vendar mislim, da s prepoznavanjem filma kljub temu ne boste imeli težav.

Rodney Carrington - Show them to me

Šterkov 9:06 gre lovit oskarja

Triler 9:06, ki je lani pometel s konkurenco na Festivalu slovenskega filma, je bil letos povsem pričakovano izbran za našega predstavnika v tekmi za tujejezičnega oskarja. To je prvi izdelek Igorja Šterka, ki ga bomo poslali v ocenjevanje Ameriški filmski akademiji, po poročanju filmskega medija Screen International pa ga je izbral Slovenski filmski sklad, čeprav je bila ta naloga v preteklosti dodeljena Društvu slovenskih filmskih ustvarjalcev. Kakorkoli že, bolj se mi zdi zanimivo, da sem za novico izvedel iz tujih medijev, kjer so jo objavili že v petek, naši pa o tem dva dni kasneje še vedno niso zapisali niti besedice (vsaj na spletu ne, morda ste jo zasledili v kakšnem tiskanem ali televizijskem mediju).

Izdelek je bil, kot naročeno, v sredo predvajan na prvem programu nacionalne televizije, tako da mi ga je uspelo ujeti. Ne bom rekel, da sem bil nad videnim navdušen, saj sicer dobra ideja ni bila najbolje speljana. Tuje kritike so v glavnem sicer pozitivne, zato se sprašujem ali že pregovorno (neupravičeno) kritiziranje domače produkcije s strani slovenskega občinstva, velja tudi zame. Me je pa presenetila solidna igra celotne zasedbe, med katero bi izpostavil verjetno najboljšo trenutno delujočo slovensko igralko Silvo Čušin.

Do sedaj so znani že skoraj vsi letošnji kandidati za to nagrado. Rok za oddajo je potekel v četrtek, Ameriška filmska akademija pa bo verjetno kmalu objavila seznam prijavljenih filmov z vsega sveta. Pričakuje se, da se bo njihovo število gibalo med šestdeset in sedemdeset.

Pravila določajo, da mora biti film posnet v katerem koli drugem jeziku kot je angleški oz. angleščine ne sme biti več kot 50 odstotkov. Člani Akademije, ki bodo dosegli minimalno udeležbo na projekcijah teh filmov, bodo izbrali šest naslovov, nato pa bo 20-članska komisija temu seznamu dodala še tri. V drugi fazi bo deset naključno izbranih članov izmed teh devetih izbralo pet nominirancev.

Kakšnega jasnega favorita za enkrat še nimamo. Najbolje kaže dobitniku zlate palme, tajskemu predstavniku Stric Boonmee, ki se spominja svojih prejšnjih življenj. Če ste že pozabili, je lani slavila Argentina s kriminalko Skrivnost v njihovih očeh, ki je presenetljivo premagala favorita, nemškega predstavnika Beli trak.

SVEŽA KRI: Michael Cera

22-letni Kanadski igralec s sicilijanskimi koreninami naj bi se nad igro navdušil že pri treh letih, ko je zaradi noric obležal v postelji in večkrat pogledal kultne Ghostbusterse. Še vedno pravi, da je Bill Murray njegov idol.

Njegovi igralski začetki segajo v leto 1999, ko je dobil vlgo v kanadski seriji I Was a Sixth Grade Alien, kasneje pa je v Confessions of a Dangerous Mind pod režijsko taktirko Georga Clooneyja odigral otroško verzijo glavnega lika.

Prvi večji uspeh predstavlja vloga v treh sezonah precej hvaljene serije Arrested Development, na filmskem platnu pa še vedno ostaja v spominu po vlogi v sila uspešni komediji Juno. Sledila je še ena najstniška komedija Superbad ter nekoliko resnejša Nick and Norah's Infinite Playlist. Pred kratkim smo ga videli z Jackom Blackom v precej bednem Year One, letos pa se je vernil z akcijsko komedijo Scott Pilgrim vs. the World, kar kaže na to, da se v tem žanru kar dobro počuti. No ja, dečku za zdaj kar uspeva, vendar ga nikakor ne vidim kot novega Bena Stillerja. Mislim, da bo prej ali slej prešaltal na bolj resne filme.