Arthur Penn (1922 – 2010)

"Life is like nothing I've ever seen."

Ennis Del Mar & Jack Twist

Brokeback Mountain (2005) | Heath Ledger & Jake Gyllenhaal

Pred petimi leti je Gora Brokeback dvignila precej prahu, ki se še nekaj časa ne bo polegel. O njem je bilo tisto leto, pa tudi kasneje, ogromno napisanega (pozitivnega in negativnega), o njem so debatirali številni kritiki, gledalci, tv-voditelji, blogarji in celotna filmska industrija. Kot gobe po dežju so vzklile številne šale ter parodije in dejansko je bil izdelek prisoten povsod, kjer se je govorilo o filmu in drugi pop-kulturi. In povsem jasno je, zakaj. Film je prinesel povsem novo podobo geja. Tega je Hollywood v glavnem zasmehoval ali ga predstavljal kot šibek in zelo redko glavni lik, Gora Brokeback pa je namignila, da se homoseksualnost lahko skriva v tudi tako možatem liku, kakršen je ameriški kavboj.

Padal je teorija, da so želeli pregovorno konservativni člani Ameriške filmska akademije te namige zavreči tako, da filmu enostavno niso podelili tistega najprestižnejšega oskarja, čeprav je do takrat pobral praktično vse druge obstoječe nagrade, od zlatega leva do BAFTE in zlatega globusa. Usodna nesreča je sicer prav spodoben film in nikakor ne moremo trditi, da je homofobija (glavni) razlog za njegovo zmago, a dejstvo je da bo Gora Brokeback zaradi svoje ostrine zobu časa veliko lažje kljubovala, zaljubljena kavbojca pa sta že postala eden tistih filmskih parov, ki so si zagotovili svoje mesto v zgodovini.

Gloria Stuart (1910 – 2010)

"I have enjoyed acting very much, because I know it's not for real!"

Neds

Škotski igralec Peter Mullan si je svetovno slavo prislužil tudi kot režiser in scenarist precej kontroverzne drame Sestre magdalenke in zanj dobil beneškega zlatega leva, pa tudi nagrado občinstva na ljubljanskem filmskem festivalu. Kot igralec je v zadnjih letih še vedno veliko nastopal, kot avtor pa si je vzel dolg dopust in letos ponovno navdušil z dramo o odraščanju v Glasgowu v 70ih letih ter zanjo na pravkar zaključenem filmskem festivalu v San Sebastianu dobil glavno nagrado - zlato školjko. Festival v tem čudovitem baskovsem mestecu zaseda nehvaležno četrto mesto v pomembnosti med evropskimi festivali, ki ga vsako leto sicer obiščejo številne zvezde.

Še nakaj o vsebini zmagovalnega izdelka. John McGill je nadarjen in bister najstnik s številnimi težavami: izhaja iz reven družine, oče je pijanec in pretepač, učitelji pa ga sovražijo samo zaradi slabega ugleda, ki ga je postavil njegov starejši brat Benny. Po drugi strani pa je bratov ugled vstopnica v ulično tolpo "The Neds" (Non-Educated Delinquents), ki razgraja po Glasgowu. Mladi Conor McCarron je prejel srebrno šoljko za najboljšega igralca.

GLASBA: Finding Neverland

Jan A. P. Kaczmarek - This Is Neverland

Ko se Joan Crawford rezjezi

...in to je očitno zelo pogosto. Sedaj, ko sem videl tole montažo, se pa res ne morem spomniti Crawfordove v kakšni prijaznejši in nasmejani vlogi.

Oskarji 2010: Resni kandidati za najboljši film

September je. Pred kratkim sta se zaključila festivala v Benetkah in Torontu, vmes pa se je zgodil še manjši festivalček v Telluridu, v ameriški zvezdi državi Kolorado, ki pa vse bolj pridobiva na prepoznavnosti. Filmski kritiki najpomembnejših medijskih hiš so že videli lepo število filmov, ki jih bomo mi, navadni smrtniki, videli šele v naslednjih mesecih (mi v Sloveniji verjetno še kasneje) in že oblikovali lestvico izdelkov, ki so jih najbolj navdušili in jim pripisujejo nominacijo za najboljši film.

Inception

Fiktivna mojstrovina Christopherja Nolana, ki je predlani verjetno za las zgrešil nominacijo z Vitezom teme. Tokrat naj ne bi smelo biti težav, saj je na voljo deset nominacijami mest.

The Kids Are All Right

Otroka lezbičnega para želita spoznati biološkega očeta. Vsekakor zanimivo in zelo aktualno. Odlične kritike gredo tudi igralski zasedbi.

The King's Speech

Akademija ima rada filme o britanskih monarhih, tega pa hvalijo tudi kritiki in gledalci, ki so mu na festivalu v Torontu prisodili najvišjo nagrado. Colin Firth je Jurij VI., oče sedanje kraljice Elizabete, ki je prestol zasedel po odstopu svojega starejšega brata. Nepripravljen na dano nalogo se po pomoč zateče k učitelju javnega nastopanja (Geoffrey Rush).

Toy Story 3

Tretje nadaljevanje uspešne serije, ki je gledalce osvojila že leta 1995. Ta naj bi bil najboljši do sedaj, vsekakor pa je največ zaslužil. Pravzaprav več kot katerikoli drugi animirani film v zgodovini. Oskar za animirani film že dolgo ni več pod vprašajem. Več >>

The Social Network

Zgodba o ustanoviteljih Facebooka. Aktualno in menda zelo gledljivo. Več >>

True Grit - Ok, tega sicer še nihče ni videl, vendar se na remake klasičnega vesterna, ki je leta 1969 Johnu Waynu prinesel oskarja za glavno vlogo, polaga velike upe. Posebej zato, ker sta ga posnela brata Coen. V glavni vlogi: Jeff Bridges.

Black Swan

Veliki hit z Beneškega festivala. Natalie Portman v vlogi primabalerine pod velikim pritiskom trenutko velja za frontrunnerko v kategoriji najboljših ženkih vlog. Filmu utegnejo pri že pregovorno zadržani Akademiji točke izbiti meda zelo vroči lezbični prizori.

Another Year

Mike Leigh je s temle izdelkom navdušil že v Cannes in nihče ne dvomi, da se bo znašel med najboljšo deseterico. Gre za zgodbo o starejšem paru.

127 Hours

Čeprav menda obrača želodce (v Torontu se je neka oseba celo onesvestila), pa ostaja novi izdelek Dannya Boyla med najrenejčimi kandidati. Več >>

Winter’s Bone

Zmagovalec Sundanca. Zgodba o hribovski družini, katere pijanski oče kljub varščini pobegne, zato ga mora hči najti, če se želi izogniti izgubi celotnega premoženja.

The Fighter

Boksarske filme ima Akademija rada. Pobesneli bik, Rocky, Punčka za milijon dolarjev. Zakaj bi bil tale kaj drugačen? Resnična zgodba z menda odličnimi liki.

Never Let Me Go

Posnet po izjemno hvaljenem romanu japonsko-britanskega avtorja Kazua Ishigura o odraščajočih prijateljih, med katerimi so se v času življenja v internatu spletle prav posebne vezi. V glavnih vlogah nastopajo Carey Mulligan, Andrew Garfield in Keira Knightley.

Rabbit Hole

Nicole Kidman ni le nastopila v glavni vlogi temveč tudi sproducirala film posnet po gledališki igri nagrajeni s Pulitzerjevo nagrado. Z Aaronom Eckhartom sta odigrala par, ki v nesreči izgubi sina.

The Town

Triler Bena Afflecka bo zelo težko prišel med deset najboljših, vendar mu bodo trume oboževancev, ki bodo najverjetneje drle v kinodvorane pri tem v veliko pomoč.

Blue Valentine

Življenjska zgodba sodobnega zakonskega para je bila na Sundancu zelo toplo sprejeta. pohvale so deževale tudi na oba glavna igralca: Michelle Williams in Ryan Gosling.

Hereafter

Clint Eastwood je ponovno razdelil kritike. Stara garda mu prikimava, tisti nekoliko mlajši pa nikakor ne najdejo spodbudnih besed. Matt Damon je jasnovidec, ki se lahko pogovarja z mrtvimi.

The Conspirator

Še en stari maček se letos poteguje za nagrade ali pa vsaj naklonjenost gledalcev. Robert Redford je prej režiral le sedem celovečercev, med katerimi še vedno najbolj izstopa z oskarjem nagrajeni prvenec Ordinary People. V zgodovinski drami spremljamo zgodbo edine ženske izmed osmih zajetih osumljencev priprtih kmalu po atentatu na ameriškega predsednika Abrahama Lincolna.

Somewhere

Sofia Coppola je pravakr dobila zlatega leva za tale izdelek. Nekateri pravijo, da samo zaradi tega, ker je žiriji predsedoval njen bivši. Nihče sicer ne pljuva po njem, vendar tudi pretirane vzhičenosti ni čutiti. O resnejši kampaniji menda ne razmišlja niti studio Focus Features. Več >>

Fair Game

Resnična zgodba o ameriških zakoncih (Naomi Watts in Sean Penn), ki sta se znašla sredi nenavadne afere potem, ko je on leta 2003 za New York Times napisal članek v katerem je Bushovo administracijo obtožil manipuliranja s podatki obveščevalnih agencij z namenom upravičiti napad na Irak, kjer naj bi se skrivalo orožje za množično uničevanje. Bela hiša je poskušala članku in njegovemu avtorju kredibilnost odvzeti z razkritjem, da je njegova žena pravzaprav tajna agentka CIE, ki mu je verjetno priskrbela informacije.

The Way Back

Peter Weir, šestkratni nominiranec za oskarja (kot režiser, scenarist in producent), se po nekajletnem odmoru vrača. Scenarij, ki temelji na spominih Sławomirja Rawicza, pripoveduje zgodbo o skupini zapornikov v enem izmed ruskih koncentracijskih taborišč, ki jim je leta 1942 uspelo iz Sibirije zbežati v Indijo.

How to Train Your Dragon

Števili so to sicer zabavno risanko dodali na svoj seznam možnosti. Sam se z izbiro sicer ne strinjam. Tudi, če bi bila risnaka zares dobra, kar ni, bi bilo med desetimi nominiranci težko pričakovati kar dva animirana filma.

Nune in drugi filmski roparji

Ben Affleck me je s svojim režijskim celovečernim prvencem Zbogom, punčka pred nekaj leti zares navdušil. Film je dobil veliko pozitivnih kritik, Akademiji pa je nekako uspelo, da ga je v celoti spregledala. Žal. Da bi se mu odkupila s kakšno nominacijo za njegov novi izdelek, v Benetkah predstavljeni The Twon, sicer ni ravno verjetno, čeprav so ga kritiki enoglasno podprli. Film je preveč žanrski in morda preveč cilja na mase ter ni tako umetniški kot je bil Zbogom, punčka. Pa vendar, trilerji so že bili nominirani in celo nagrajeni (Dvoja igra). Ta teden je štartal v ZDA in se takoj povzpel na vrh gledanosti. Pričakuje se uspeh po vsem svetu, kar bo morda, le morda, prepričalo tudi Akademijo da mu nameni kakšen glas. Pa tudi če ne. Kdo rabi oskarja, če imaš na svoji strani gledalce.

Ob gledanju napovednika so me navdušile maske nun in drugih čudnih stvorov, ki so jih med roparskimi pohodi uporabljali protagonisti. Ob tem sem se poskušal sponiti še nekaterih drugih znanih in manj znanih roparskih mask iz različnih filmov. Takoj so mi seveda prišli na misel ameriški predsedniki za obraze katerih so se skrili surferji v Peklenskem valu. Lani so v Vitezu teme Jokerjevi pomočniki kakopak uporabili maske klovnov, že zelo dolgo nazaj pa sem gledal Cuker & poper, v katerem so si duška dale srednješolske navijačice. Drugih mask, ki vključujejo še kaj drugega kot razrezane kape in ženske najnolke, pa mi ni uspelo priklicati v spomin. Filmski ropi so pravzaprav nekaj vsakdanjega, zato sem presenečen, da se jih ne spomnim več. Mi lahko kdo pomaga?

I ♥ Sofia

Priznam, pilot humoristične serije Modern Family sem si naložil samo zaradi Sofie Vergara in nato v dveh dneh pogledal celotno prvo sezono. Ne zaradi emmyja, ki ga je serija pred kratkim dobila, temveč samo zaradi Sofie! Serij drugače sploh ne gledam. Je to preveč najstniško? No, res si nisem mogel pomagati. S svojim naglasom, smehom in oprsjem me je navdušila že na emmyjih, ko pa sem jo videl še na podelitvi MTV VMAs sem si zaželel še eno kratko 20-minutno dozico te kolumbijske lepotice. In nato še eno in še eno... sedaj komaj čakam otvoritev druge sezone.

Da ne bo pomote. Serija je fantastična in 24 epizod v enem vikendu gotovo ne bi pogledal le zaradi latinoameriškega magneta in slabega vremena. Karakterji morda res niso najbolj realistični zato pa izjemno izvirni in za crknit smešni. Kar tako naprej.

All Quiet on the Western Front (1929/30)

Danes je že nekako jasno, da ima Akademija zelo rada vojne filme, saj so ti zelo pogosto nagrajeni. Naklonjenost do tega žanra se je pokazala že v zgodnjih letih podeljevanja oskarjav: kipec za najboljši film sta v prvih treh letih namreč kar dvakrat dobili zgodbi postavljeni v čas prve svetovne vojne. Po letalskih Krilih je dve leti kasneje slavila adaptacija literarnega dela Na zahodnu nič novega, ki jo je leta 1929 izdal nemški avtor Erich Maria Remarque. Knjiga je bila skupaj z njenim nadaljevanjem Pot nazaj, v času nacistične Nemčije zaradi svoje jasne protivojne propagande, prepovedana. Tudi redna predvajanja tega filma so bila ovirana, saj so nacisti, ki so se v času premiere šele vzpenjali na oblast, predstave prekinjali z glasnimi vzkliki in celo spuščali podgane v dvorane. Kako tudi ne, Remarque je namreč preroško obsodil kasneje usodni pretirani nacionalizem in ga utelesil v fanatičnem učitelju, ki prepriča skupino šolarjev, da se častno podajo v boj za domovino. Fantje si pogumno oprtajo puške, čeprav nobenemu ni povsem jasno zakaj ali kdo je vojno sploh začel. Njihovi dnevi v globokih jarkih so prežeti s strahom, lakoto in mrazom, kar pa je le ena plat nesmiselne vojne. Drugo plat namreč spoznajo kasneje, daleč stran od bunkerjev, kjer pa so žvižgi granat še veliko glasnejši.

Ironično, filma niso obsojali le v Nemčiji, ker naj bi prikazoval šbikost njihovih vojakov, temveč tudi v sosednji Poljski, kjer so nanj gledali kot pretirano pro-nemškega. Kakorkoli že, film je bil velik uspeh povsod po svetu, zaradi česar so si pri studiu Universal pošteno oddahnili. Stal jih je namreč za tiste čase nezanemarljivih 1,25 milijona dolarjev, kar je v luči zloma newyorške borze nekaj mesecev prej, pomenilo še večje tveganje.

Film je bil poleg osvojenih oskarjev za najboljši film in režijo, nominiran še za scenarij in fotografijo. Slednjo odlikuje nekaj zares nepozabnih prizorov, med katere ne štejemo le za tisti čas spektakularnega prikazovanja bojev (zaradi realističnosti so jih uporabljali celo v nekaterih dokumentarcih), temveč tudi sentimentalne slike, ki so se zapisale v filmsko zgodovino. Eden takšnih je zadnji prizor v katerem takrat 21-letni igralec in kasnejši zvezdnik, Lew Ayers, stegne roko za nebogljenim metuljčkom. Roka pravzaprav ni bila Ayersova temveč je pripadala režiserju, Lewisu Milestonu, ki je za svoje delo prejel že drugega oskarja v treh letih. Milestone je bil tudi sam vojni veteran, Ayers po drugi strani, pa se je prav zaradi izkušnje s tem filmom uprl bojem druge svetovne vojne, kar je močno zrahljalo njegovo priljubljenost.

James Whale je sedem let kasneje na veliko platno prenesel še že omenjeno nadaljevanje romana, Pot nazaj, ki pa v ničemer ni dosegla svojega predhodnika. Zato pa je bila precej pozitivnih kritik deležen remake iz leta 1979, ki je bil sicer posnet le za televizijo, glavni vlogi pa sta odigrala Richard Thomas in Ernest Borgnine. Hollywood za leto 2012 pripravlja še en remake, katerega ekipa pa še ni znana. Šepeta se le, da naj bi mladega Paula Bäumerja odigral Daniel Radcliffe.

Mrs. Robinson

Simon & Garfunkel - Mrs.Robinson

OscarFlashback: Nagec

46. podelitev oskarjev, ki je potekala 2. aprila 1974, je bolj kot po nagrajenih filmih znana po nenavadnem vdoru. Robert Opel, ki se je za odrom predstavljal kot fotograf, je v trenutku, ko je eden od gostiteljev, David Niven, napovedoval Elizabeth Taylor, ki je imela čast podeliti oskarja za najboljši film, gol stekel čez oder in z rokami pokazal mirovni znak. Vidno presenečeni voditelj se je le za trenutek zmedel in nato dejal: “Isn’t it fascinating to think that probably the only laugh that man will ever get in his life is by stripping off and showing his shortcomings?” (posnetek)

Veliko bolj šokirana je bila Elizabeth Taylor, ki je na oder stopila le nekaj sekund kasneje in komaj prebrala nominirance za najboljši film, ter ob tem dejala, da jo je dogodke prav zares vrgel iz tira (posnetek). Morda pa je bil to le izgovor, saj se očitno ni najbolje pripravila.

Kasneje so se pojavile nekatere nikoli dokazane domneve, da je za incident poskrbel sam producent podelitve, Jack Haley, Jr.. Kako bi sicer pojasnili dejstva, da Opel za to dejanje ni bil nikoli aretiran ali drugače kaznovan. Še več, Akademija mu je po dogodku dala oblačila, varnostniki pa so ga pospremili v ozadje, kjer je imel tako kot vsi zmagovalci, tiskovno konferenco. To sicer ni bila njegova prva javna razgalitev, saj se je tak že nekajkrat pojavil na srečanjih mestnega sveta, kjer je protestiral proti prepovedi nudizma na javnih plažah. Kakorkoli že, Opel je postal prava zvezda, odprl je znano galerijo za gejevsko umetnost in bil pet let kasneje med ropom le te, umorjen.

Kje je Justin Henry?

Se ga spomnite? Simpatičnega osemletnega froca, ki je očetu samohranilcu (Dustin Hoffman), povzročal sive lase v danes klasični drami Kramer proti Kramerju. Mami (Meryl Streep) se je na lepem od vsakodnevne rutine in ujetosti med štirimi stenami preprosto utrgalo, zato je sina pustila v varstvo deloholičnemu očetu. Film je bil nagrajen s petimi oskarji, tudi za najboljši film, vsak svojega viteza pa sta k sebi stisnila tudi Dustin Hoffman in Meryl Streep. Nominiran je bil tudi mali Justin, ki z osmimi leti še vedno ostaja najmlajši nominiranec v katerikoli tekmovalni kategoriji.

In kaj je počel od tedaj? Naslednje leto bo star 40 let, njegova igralska kariera pa se ni bistveno premaknila. Pojavil se je v le še nekaj vlogah, med katerimi lahko izpostavimo tisto ob Susan Sarandon in Donu Johnsonu v Sweet Hearts Dance iz leta 1988 ter dveh epizodah Urgence.

Danes je strokovnjak za digitalne medije in zaposlen pri internetni televizijski postaji Veoh kot regionalni vodja prodaje. Občasno ga bomo morda še videli v kakšni manjši vlogici, sicer pa je igralstvo že zdaj obesil na klin.

Claude Chabrol (1930 - 2010)

"I brought the film like a flower to the world."

Somewhere

Zlati lev, najprestižnejša nagrada beneškega filmskega festivala, je že četrtič v zadnjih šestih letih romal v ZDA. Za svoj četrti celovečerec ga je namreč dobila Sofia Coppola, članica ene najuglednejših hollywoodskih dinastij. S svojim malim hitom, Zgubljeno s prevodom iz leta 2003, se je takoj znašla na seznamu najperspektivnejših mladih filmarjev. Akademija jo je kot tretjo žensko in prvo Američanko nominirala za režiserskega oskarja, podelila pa ji je tistega za izvirni scenarij. Pričakovanja pred izidom nekoliko humorne biografije o Mariji Antoinetti so bila zato (pre)velika in neuresničena, vendar je tokrat menda spet dokazala, da je vredna svojega priimka.

Drama, ki jo največkrat opisujejo kot "lahkotnejši prikaz temne strani zvezdništva" sicer ni veljala za največjega favorita, vendar so jo kritiki pohvalili kot duhovit in izviren izdelek. Dobre besede letijo tudi na oba glavna, sicer manj znana, igralca, Stephena Dorffa in 12-letno Elle Fanning (morda se jo spomnite kot malo Daisy iz Nenavadnega primera Benjamina Buttna). Snov za scenarij je avtorica verjetno črpala tudi iz lastnih izkušenj saj se s slavo in vsem kar je z njo povezano, srečuje že od samega rojstva. Francis jo je namreč že kot dojenčico uporabil v prvem delu svojega Botra, v drugem nadaljevanju iz leta 1991 pa je že imela nekoliko večjo vlogo. A igra ji ni bila pisana na kožo, kar je vedela še preden so ji za vlogo podelili zlato malino. Postavila se je na drugo stran kamere, kar ji vsekakor veliko bolje pristaja.

Seznam vseh nagrad podeljenih v Benetkah si lahko ogledate na uradni strani festivala.

9 OBRAZOV: Paul Newman

Somebody Up There Likes Me (1956) | Rocky Graziano

Vloga enega najboljših boksarjev vseh časov je bila sprva sicer namenjena Jamesu Deanu, ki se je tik pred pričetkom snemanja smrtno ponesrečil v avtomobilski nesreči. Namesto hollywoodskega bad boya je tako vskočil Newman, ki je imel takrat za sabo le eno filmsko izkušnjo, pa še to precej klavrno saj so The Silver Chalice kritiki povsem raztrgali. A izkazal se je za odličnega pretepača, ki je z ulice najprej zašel v poboljševalnice in zapore, nato pa do naslova svetovnega prvaka. Legenda je bila rojena.

Cat on a Hot Tin Roof (1958) | Brick Pollitt

V prvi ekranizaciji ene najbolj znanih iger Tennesseeja Williamsa je Newman dobil priložnost sodelovati z Elizabeth Taylor. Bila sta odličen prepirljiv par. On zagrenjeni pijanec, zagrenjen zaradi prijateljeve smrti, ona nekoliko vzvišena in spletkarska, vendar ljubeča žena. Film je bil nominiran za šest oskarjev, med njimi oba glavna igralca.

The Hustler (1961) | Eddie Felson

Vloga odličnega biljardnega igralca, ki po raznih beznicah stiska denar iz nič hudega slutečih amaterjev, je ena tistih, ki je najbolj zaznamovala njegovo kariero. Potem, ko je "Fast" Eddie ob koncu filma dokazal, da je najboljši ter v žep pospravil večjo vsoto denarja, se je upokojil. A 25 let kasneje je zopet segel po biljardni palici v nadaljevanju naslovljenem Barva denarja. Pod režisersko taktirko Martina Scorseseja, je kot mentor mladega in prav tako talentiranega Vincenta (Tom Cruise) leta 1986 dobil svojega prvega in edinega tekmovalnega oskarja.

Hud (1963) | Hud Bannon

Eden najboljših likov v njegovi karieri je bil lik samosvojega, če ne kar egoističnega Huda, ki si želi od očeta čim prej prevzeti ranč. Medtem na veliko popiva, se zabava in osvaja vaška dekleta ter poročene žene, v hlačke pa poskuša zlesti tudi njihovi gospodinji. Čeprav je lik vse prej kot pozitiven, je plakat z naslovnim junakom v svojo sobo obesilo veliko mladih, kar je je Newmana zelo presenetilo.

Cool Hand Luke (1967) | Lucas Jackson

Odlikovani vojni veteran se ga naseka in uniči nekaj parkirnih avtomatov. Za to dobi neverjetno visoko kazen - dve leti prisilnega dela v podeželski kaznilnici. Tam se na videz zelo lahkotno upira strogim pravilom, zaradi česar mu priljubljenost med sotrpini hitro naraste, sorazmerno pa upada potrpljenje pri vodstvu. Nazoren prikaz kako dolgo se posameznik lahko upira sistemu in kakšne so lahko posledice.

Butch Cassidy and the Sundance Kid (1969) | Butch Cassidy

Razburljiva zgodba o dveh zloglasnih lopovih, ki sta konec 19. in začetek 20. stoletja oropala številne banke, predvsem v Latinski Ameriki, se redno in čedno pojavlja na lestvicah najboljših filmov vseh časov. S filmskim partnerjem Robertom Redforodm in režiserjem Georgem R. Hillom je kmalu ponovno sodeloval pri z oskarjem nagrajeni kriminalki The Sting.

The Verdict (1982) | Frank Galvin

Portret nekdaj uspešnega, sedaj pa zapitega in ločenega odvetnika je Newmanu prinesel še eno nominacijo za oskarja. Edini kolega, ki mu še zvesto stoji ob strani, ga priporoči znancem za posredovanje v enostavnem primeru, pri katerem je potrebna le zunaj-sodna poravnava. Kljub visoki ponudbi od katere bi precej dobil tudi sam, pa se odloči tožbo zoper malomarna zdravnika, ki sta nosečo žensko spravila v komo, pripeljati pred poroto. A zaradi vplivnega branilca ter njegovega načetega ugleda, se zdi da je zmaga vse prej kot blizu.

Nobody's Fool (1994) | Donald "Sully" Sullivan

Od vseh njegovih izjemnih likov mi je stari Sully najljubši. Ni najpametnejši, ni najspretnejši in ni več rosno mlad, vendar zna dobro opletati z jezikom in vsakomur povedati kar mu gre. Prav zato odlično paše v mozaik zabavnih (a zato nič manj realističnih) likov, ki prebivajo v majhnem mestecu. Dialogi so enkratni in te kljub sicer povsem resni zgodbi o osamljenosti in odnosih, nasmejejo skozi celoten film. Newman je bil spet nominiran za oskarja, vloga pa mu je v Berlinu prinesla tudi srebrnega medveda.

Road to Perdition (2002) | John Rooney

"I picture my epitah: 'Here lies Paul Newman, who died a failure because his eyes turned brown.'" Takole se je tudi sam zavedal pomena, ki so ga za njegovo prepoznavnost in vzpon med zvezde, imele njegove modre oči. Old blue eyes je svoja dva safirja na velikem platnu zadnjič razstavil v trilerju Sama Mendesa, kot razumni mafijski šef, ki mora zaradi neugodnih okoliščin ukazati odstrel svojega najbolj zvestega uslužbenca. Akademija mu je namenila še zadnjo od devetih igralskih nominacij, prvo za stransko vlogo.

Kako velike so filmske pošasti?

Kako neverjetno majčken je T-Rex v primerjavi z Stay Puft Marshmallow Manom, da Godzile sploh ne omenjam.

127 Hours

Režiser Danny Boyle in scenarist Simon Beaufoy sta nas predlani z Revnim milijonarjem odpeljala na čudovito popotovanje po Indiji in si med drugimi prislužila vsak svojega oskarja. Avantur jima očitno še ni dovolj, saj sta močni ponovno združila pri še enem pustolovskem projektu. Zgodba sloni na resnični izpovedi adrenalinskega navdušenca Arona Ralston, ki je bil maja 2003 več dni ujet v slikovitem skalovju v Utahu. Rešil se je z amputacijo ukleščene roke, nato pa preplezal dvajset-metrsko steno.

Tisti, ki so film že videli (uradno bo izšel šele v začetku novembra) pravijo, da si James Franco, ki je nastopil v glavni vlogi, zasluži nominacijo za oskarja, sam pa glede na trailer vidim potencial predvsem v glasbi in fotografiji. Tako skladatelj (A. R. Rahman), kot direktor fotografije (Anthony Dod Mantle) sta svoj talent že pokazala pri Revnem milijonarju in za svoje delo dobila tudi oskarja. Glede na videno bi rekel, da jima vsaj nominacija ne bi smela uiti. Pokrajina in skalovje v katerem se je menda skrival tudi Butch Cassidy s svojo tolpo, ponuja neskončen spekter barv, ki je bil očitno lepo ujet na filmski trak in se ga splača pogledati na velikem platnu. Komaj čakam!

Bening vs. Swank: Round 3?

Round 1

Annette Bening : Hilary Swank (0:1)

Leta 1999 sta se udarili prvič. Bilo je precej izenačeno, saj sta blesteli obe. Anette je bila odlična kot zdolgočasena žena in mati v v Lepoti po ameriško, Swankova pa je blestela v biografiji mladoletne Teene Brandon, ki je svoje življenje živela kot fant Brandon Teena. Zlati globus je dobila Hilary, Beningova pa ji je vrnila na podelitvi nagrad igralskega ceha. Napovedati rezultat oskarjev je bilo vse prej kot lahka naloga, vendar mislim, da je šel v prave roke. Beningova si ga je sicer zaslužila, vsekakor bolj kot njen soigralec Kevin Spacey, vendar je imela smolo, da je tisto leto tekmovala tudi Swankova. Pa naslednjič, si je rekla.

Round 2

Annette Bening : Hilary Swank (0:2)

Minilo je le pet let in Anette je bila znova nominirana. Prav tako tudi njena kolegica. Na zlatih globusih je šlo vse gladko, saj sta bili nominirani v ločenih kategorijah. Dobili sta ga obe. Igralski ceh je nekaj tednov kasnje izbral Swankovo. Nič hudega, to je zato ker je prejšnič niso, si je morda rekla poražena Annette. In prišla je noč oskarjev. Takrat 30-letna Hilary je bila nominirana drugič v karieri, doma pa je že imela oskarja. Ni mogoče, da bo dobila še enega, ko pa Annette nanj čaga že zelo dolgo in si ga nič manj ne zasluži. Ne le za Lepoto po ameriško temveč za kup drugih vlog, tudi za The Grifters iz leta 1990, ki ji je prinesle prvo (stransko) nominacijo. Sean Penn je prišel na oder, odprl kuverto in prebral: "...and the oscar goes to... Hilary Swank." Ja, nekoliko odcvetela igralka je dobila konockout od boksarke Maggie Fitzgerald. Kako primerni vlogi sta bili takrat nominirani. :)

Round 3

Annette Bening : Hilary Swank (?:?)

V kratkem se nam obeta tretji spopad. Beningova je po mnenju mnogih kritikov že zagotovljena nominiranka kot polovica lezbičnjega para, ki ga z Julianne Moore tvori v komični drami The Kids Are All Right. A tudi Swankova ima po mnenju mnogih letos spet asa v rokavu. Nihče še ni videl njenega novega filma Conviction v katerem igra resnično osebo, ki je doštudirala pravo le da bi brata spravila iz zapora, a njen dokazan talent in samo dejstvo, da gre za resnično zgodbo, jo uvrščata med favorite. Je mogoče, da se bo zgodovina ponovila kar trikrat v enajstih letih? Komaj čakam razplet.

Pacino does the tango!

Carlos Gardel - Por una cabeza

SVEŽA KRI: Ben Barnes

29-letni Anglež je nase sicer opozoril že z manjšo vlogo v čarobnem Stardustu, vendar ga je med najstniške idole izstrelila vloga princa Caspian v drugem delu sage Zgodbe iz Narnije, delno posneta tudi na naši smaragdni lepotici Soči. Letošnjega decembra se vrača kot kralj Caspian v tretji epizodi s podnaslovom The Voyage of the Dawn Treader.

Vmes pa ni počival. Njegov talent in predvsem zmožnost privabljanja ženskega občinstva so producenti že zagrabili in mu ponudili številne vloge, med katerimi pa si je izbral nekoliko resnejše. Tako smo ga lahko videli v še eni od mnogih ekranizacij znamenitega romana Oscarja Wilda, Slika Doriana Graya, v kateri je odigral glavno vlogo nečimrnega plemiča katerega portret se stara namesto njega. Prepričljiv je bil tudi v lahkotni drami Easy Virtue postavljeno na angleško podeželje, ki ga v prvi polovici prejšnjega stoletja vznemiri prihod sina z novo, ameriško ženo. Jessice Biel je bila veliko manj prepričljiva, sploh v primerjavi s svojo filmsko rivalko, vedno odlično Kristin Scott Thomas.

Da bo Ben v Hollywoodu še marsikaj dosegel ne dvomim, saj bodo samo letos luč sveta ugledali kar trije njegovi projekti.

Noomi Rapace, švedska oskarjevka?

Eden najuspešnejših skandinavskih filmov zadnjih let, Moški, ki sovražijo ženske, je posnet po prvem delu "milenijske trilogije" avtorja Stiega Larssona. V trilerju spremljamo raziskovalnega novinarja Mikaela Blomkvista, ki ga najame premožnež Henkrik Vanger, da bi raziskal izginotje njegove ljube nečakinje pred 40 leti. Blomkvistu se pridruži še nenavadna deklina, Lisbeth Salander, ki ima težave s samoobvladovanjem in zato ne more skrbeti sama zase. Noomi Rapace je bila s strani Evropske filmske akademije za to vlogo nominirala za evropsko igralko leta. Začela so se tudi šepetanja, ali bi 30-letno Švedinjo morda lahko opazila tudi Ameriška filmska akademija. Ne zgodi se sicer pogosto, vendar so tudi tuji igralci v tujih filmih včasih opaženi, sploh če je film tako uspešen kot tale. Še posebej morda to velja prav za glavne igralke, saj ta kategorija najpogosteje sprejema tujce. Spodaj je seznam vseh glavnih igralk, ki so si nominacijo pridobile s tujejezičnimi vlogami. Oskarja sta sicer dobili le dve: italijanska diva Sophia Loren in francoska igralka Marion Cotillard.

Sophia Loren - La ciociara (1961)*
Sophia Loren - Matrimonio all'italiana (1964)
Anouk Aimee - Un homme et une femme (1966)
Ida Kaminska - Obchod na korze (1965)
Liv Ullmann - Utvandrarna (1971)
Isabelle Adjani - L'histoire d'Adèle H. (1975)
Marie-Christine Barrault - Cousin cousine (1975)
Liv Ullmann - Ansikte mot ansikte (1976)
Ingrid Bergman - Höstsonaten (1978)
Isabelle Adjani - Camille Claudel (1988)
Catherine Deneuve - Indochine (1992)
Fernanda Montenegro - Central do Brasil (1998)
Catalina Sandino Moreno - Maria, llena eres de gracia (2004)
Penélope Cruz - Volver (2006)
Marion Cotillard - La Vie en Rose (2007)*

Hollywood je sicer zavohal tudi finančni uspeh omenjene trilogije in se že pospešeno pripravlja na snemanje remaka z naslovom The Girl with the Dragon Tattoo. Sedaj je že znano, da bo vlogo Lisbeth Salander prevzela Rooney Mara, pred tem pa se je ugibalo o številnih drugih možnostih. Ena od resnejših kandidatk je bila tudi letošnja nominiranka za oskarja, Carey Mulligan.

Mr. Nobody

Teorija o učinku metulja, ki jo secira tale film, pravi, da lahko majhni in na videz nepomembni dogodki za vedno spremenijo tok našega življenja: košček jajčne lupine, ki pade v testo za piškote ali material za vezalke, ki ga je izbral neki izdelovalec čevljev.

"Everything could have been anything else and it would have just as much meaning." je nekoč dejal Tennessee Williams. In imel je prav. Zaradi nenapovedane plohe bi lahko bili poročeni z drugo osebo in zaradi počene gume bi lahko imeli drugo službo. In bilo bi v redu, ker alternativ preprosto ne bi poznali. A kaj, če bi jih? Kaj, če se nikoli več ne bi bilo potrebno vprašati "Kaj, če...?"? Kaj, če bi poznali posledice vsake odločitve in posledice naslednje odločitve in še naslednje. Kaj, če bi poznali na tisoče možnih variant kako se bo naše življenje zapleteno in razpletlo? Bi bila prva odločitev zato kaj lažja? Glavni junak, Nemo Nobody (Jared Leto), kateremu je to znanje dano, na to vprašanje odgovri že nekje sredi filma: "My life has been cast in cement with airbags and seatbelts. [...] I'm fucking board."

Belgijski režiser in scenarist Jaco Van Dormael, znan po svojih kompleksih izdelkih, je tale prečudovito posnet film z izjemno glasbo svojega brata Pierra, premierno pokazal na lanskem festivalu v Benetkah. Od takrat je bil predvajan še na nekaterih drugih festivalih po vsem svetu, redno prikazovanje pa pričenja šele sedaj. Če ga bodo vrteli v katerem od slovenskih kinematografov vam ogled vsekakor toplo priporočam na velikem platnu.

Benetke so pred vrati

Danes se pričenja 67. edicija najstarejšega in drugega najpomembnejšega mednarodnega filmskega festivala na svetu. O favoritih se še ne govori, vendar imajo, glede na to, da žiriji predseduje Quentin Tarantino, bolj krvavi izdelki verjetno nekaj prednosti :). Drugi člani skupine, ki bo izbrala dobitnika zlatega leva so še: Guillermo Arriaga, Ingeborga Dapkunaite, Arnaud Desplechin, Danny Elfman, Luca Guadagnino in Gabriele Salvatores.

Svečana otvoritev na Lidu bo nocoj ob premieri Črne labodke, s katerim bo Darren Aronofsky poskušal osvojiti že svojega drugega levčka v treh letih. Predlani je namreč slavil z Rokoborcem.

Tekmovalni program
Black Swan (Darren Aronofsky)
La pecora nera (Ascanio Celestini)
Somewhere (Sofia Coppola)
Happy Few (Antony Cordier)
La solitudine dei numeri primi (Saverio Costanzo)
Ovsyanki (Aleksei Fedorchenko)
Promises Written in Water (Vincent Gallo)
Road to Nowhere (Monte Hellman)
Balada triste de trompeta (Álex de la Iglesia)
Vénus noire (Abdel Kechiche)
Post Mortem (Pablo Larraín)
Barney's Version (Richard J. Lewis)
Noi credevamo (Mario Martone)
La passione (Carlo Mazzacurati)
Jûsan-nin no shikaku (Takashi Miike)
Potiche (François Ozon)
Meek's Cutoff (Kelly Reichardt)
Miral (Julian Schnabel)
Essential Killing (Jerzy Skolimowski)
Noruwei no Mori (Tran Anh Hung)
Attenberg (Athina Rachel Tsangari)
Di Renjie (Tsui Hark)
Drei (Tom Tykwer)

Med film izven konkurence, ki jih prav tako nestrpno pričakujemo, je tudi The Tempest, nekakšna moderna verzija Shakespearovega Viharja v režiji Julie Taymor, s katerim se bo festival 11. septembra tudi zaključil. Na Bienale prihajata tudi brata Affleck, oba kot režiserja. Starejši Ben bo predstavil triler The Town v katerem bomo poleg njega gledali tudi Rebecco Hall, Jona Hamma in Jeremyja Rennerja. Predlani me je s svojim režiserkin prvencem Zbogom, punčka prav prijetno presenetil, zato veliko pričakujem tudi tokrat in tlačim strahove, da bo vse skupaj le glasna streljačina. No, njegov mlajši brat Casey pa bo predstavil (kvazi)dokumentarec, ki ga je posnel o svojem zadnje čase zboljenem kolegu Joaquinu Phoenixu. Kaj se z njim dogaja, ali je še zaraščen in kako napreduje njegova glasbena kariera, so vprašanja na katere bomo upam dobili jasne odgovore.

Na Mostro pridejo tudi Giuseppe Tornatore, John Turturro, Martin Scorsese, Robert Rodriguez (če bi njegova Mačeta tekmovala za zlatega leva bi mu ga Tarantino gotovo dal ne glede na mnenje ostalih članov žirije :)) ter naš Vlado Škafar.

O vsem dogajanju na blogu ne bom veliko pisal, bodite pa pozorni na Twitter-box, kjer bom poskušal ažurno twittati o upravičenih in neupravičenih pričakovanjih ter glavnih favoritih za najvišje nagrade.