FRANŠIZA: Iron Man

Pozabite na poženščene super junake, ki nosijo pajkice. Superman, Batman in Spiderman so out. Prihaja: ta-ta-ta-ta– Iron Man!! Ja, na svetu je vedno več nasilja in človeštvo rabi še enega nad-moža, da ga rešuje. Predlani je svojo nalogo osvajanja kinematografov zaključil več kot odlično, saj je v žep spravil več kot pol milijarde zelencev. In povem normalna in pričakovana poteza Hollywooda po takšnem uspehu je seveda nadaljevanje. Nanj so bili pripravljeni še pred startom prvega dela, saj je celotna zasedba, z Robertom Downeyem Jr. na čelu, že podpisala pogodbo za celo trilogijo.

Da bo tudi drugi izdelek velik komercialni uspeh ne gre dvomiti, saj si je za svoje žrtve izbral najlažji cilj: fantovsko mladež tam od 8. pa do 15., 16., 17., … kje se to konča… leta. Uspeh takega filma je vedno v naprej zagotovljen. Če pogledamo lestvico največjih zaslužkarjev vseh časov, na njen najdemo vse tri Spidermane, pet Batmanov, starega in novega Supermana, Fantastične štiri, oba dela Transformerjev itd, itd.

Maj je vedno mesec, ko se Hollywood pokaže v največjem sijaju… in to se ustrezno kaže tudi v blagajnah. Vse do konca poletja bomo namreč gledali največje spektakle, ki so jih izdelal v tovarni sanj, septembra pa se bodo počasi umaknili in mesto v kinih prepustili resnim dramam, ki ciljajo na oskarja. To je že nekako utečen ritem in vsi vedo, da ne glede na to koliko bodo poletni blockbusterji zaslužili, nimajo šans pri Akademiji. Razen seveda v tehničnih kategorijah (vizualni efekti, obe zvočni kategoriji), kjer se bo verjetno izkazal tudi Železni mož. Prvi del je bil nominiran dvakrat.

Aja, kdo pa je Iron Man? Sploh ni tako mlad, kot bi utegnili misliti. Če ste nekoliko starejši in ste imeli radi stripe ste verjetno zanj slišali že pred omenjeno filmsko uspešnico. Rodil se je leta 1963 v zgodbi Tales of Suspense, kasneje se je pogosto pojavljal v skupini super junakov imenovanih The Avengers, imel pa je tudi precej samostojnih izdaj. Kot vsak super junak ima tudi Iron Man svoj alterego. Ko ne nosi železnega oklepa je Tony Stark, newyorški milijarder, velik pametnjakovič in izjemni izumitelj ter žurer in playboy. Medtem, ko pomaga ameriški vojski izdelati orožje za uničevanje sovražnikov ga v bombnem spopadu le ti zajamejo in prisilijo, da izdela orožje za njih. Iz materiala, ki ga ima na razpolago Stark izdela mogočen oklep in uide. Doma ta oklep posodobi in se začne boriti proti zlu. Da, bi zgodba bolj sovpadala z današnjim časom, so v vlogo sovražnih sil postavili – koga drugega – teroriste. Toliko, če ste zamudili prvi del. V drugem delu bo Stark nadaljeval svoj junaški pohod in se udaril s starim sovražnikom svoje družine, Rusom Ivanom Vankom v podobi Mickeya Rourka. Vanko, ki se v Marvelovih stripih sicer ne pojavlja temveč je nekakšna zmes dveh drugih likov - Blacklasha in Crimson Dynama, mu zameri, da je Sparkov oče ukradel idejo za bojno obleko njegovemu očetu in se hoče sedaj maščevati. V nadaljevanju gledamo tudi sexy Scarlett Johansson (tokrat v rjavem odtenku), ki je zamenjala Emily Blunt in morala za vlogo tajne agentke trenirati več tednov. O sami vsebini ne bom na dolgo in široko razpredal, saj jo boste spoznali, če si boste šli film pogledat v kino. Nalaganje s spleta se v tem prumeru ne splača, saj vsebina v nobenem primeru ne bo mogla nadomestiti užitkov ob vizualnih učnikih, ki jih boste na domačem PCju ali TVju vsekakor zamudili.

NAJ 10-LETJA: Celovečerni animirani film

Oskar za celovečerni animirani film je najmlajša kategorija na podelitvi. V tekmovalnem smislu so prvega oskarja tem izdelkom sicer podelili šele leta 2002, vendar animirančki tudi v preteklosti niso ostali neopazni. Čisto prvi celovečerni risani film je Sneguljčica in sedem palčkov, ki so ga pri studiu Disney izdali že daljnega leta 1939. Ves svet je bil navdušen in Akademija je Waltu Disneyu podelila prav posebno nagrado za ta dosežek - velikega oskarja in sedem manjših.

Iz studia Disney je nato kot po tekočem traku prišla še cela vrsta danes klasičnih risank in veliko jih je bilo nominiranih za oskarja, predvsem v glasbenih kategorijah, saj so Disneyeve risanke znane po svojih melodičnih vložkih. A pomembneje kategorije so ostale nedosegljive vse do leta 1992, ko je bil Lepotica in zver kot prvi animirani film nominiran v glavni kategoriji. Kipec je tistega leta sicer odnesel triler Ko jagenjčki obmolknejo, vendar je Akademija s tem dala jasno vedeti, da ti izdelki niso nepomembni. To je še enkrat potrdila tri leta kasneje, ko je oskarja za posebne dosežke namenila Johnu Lasseteru (oziroma studiu Pixar) za prvi celovečerni računalniško animirani film Svet igrač, ki letos dobiva že svoje drugo nadaljevanje. Risanka se je izkazala za izjemen uspeh, saj je bila najdonosnejši film leta 1995 v ZDA. Studio Pixar, ustanovljen leta 1986, je na začetku izdeloval kratke risanke, z leti pa je tehnika precej napredovala in z njo tudi Pixarejv apetit. Računalniške risanke so tako končale renesanso klasičnih animiranih filmov, ki se je po precej sušnem obdobju pričela konec osemdesetih z Malo morsko deklico in trajala do Levjega kralja. Popularnost so računalniškim filmom dvignil tudi 3D učinki in uporaba glasov velikih filmskih zvezd. Disney je leta 2005 dokončno obupal nad klasično animacijo in za debelih 8 milijard ameriških dolarjev odkupil Pixar, s katerim je do tedaj le tesno sodeloval.

Pixar, ki danes velja za nekakšen standard računalniške animacije, je v devetih letih dobil pet oskarjev in še dodatni dve nominaciji. Poleg Reševanje malega nema, odlične in izvirne zgodbe o ribjem očetu, ki skupaj z pozabljivo prijateljico išče malega sinčka v vodah ob avstralski obali, je Pixar v žep spravil še kipce za upodobitev družine super-junakov, podgane s talentom za kuhanje, robotka s čustvi in starčka z željo po avanturi.

K računalniški animacijam so se zatekli tudi drugi studii in prvi film, ki je prejel oskarja v tej kategoriji je prišel iz studia DreamWorks. Gre seveda za dobro znanega Shreka. Zgodba o zelenem spaku je bila velik finančni uspeh saj je le v prvem vikendu predvajanja zaslužil 121 milijona $ – več kot kateri koli drugi animirani film. Letos pričakujemo že četrto nadaljevanje, naslednje leto pa bo svojo risanko dobil tudi eden od drugih junakov risanke - obuti maček, kateremu glas posoja Antonio Banderas.

Enega od oskarjev za animirani film je prejel tudi japonski mojster Hayao Miyazaki za Čudežno potovanje v katerem spremljamo deklico Chihiro, ki se znajde v svetu duhov in se tam iz precej egoistične smrklje prelevi v marljivo punco vedno pripravljeno pomagati.

Britanca Nick Park in Steve Box, ki že leta ustvarjata prigode Wallaca in Gromita sta bila nagrajena leta 2005. Pred tem so kar tri kratke (v stop-motion tehniki posnete) risanke s tema junakoma dobile oskarja.

Avstralski filmar George Miller, znan po trilogiji o pobesnelem Maxu, je leta 2006 presenetljivo dobil oskarja za Vesele nogice, risanko o plesočem pingvinu. Favoriti so bil namreč Pixarjevi Avtomobilčki. A ta poraz je zanje že prazgodovina, saj so od takrat nanizali kar tri zaporedne zmage.

Čeprav se zdi, da so Američani (ne mislim le na Pixar) na tem področju nepremagljivi, pa Akademija rade volje pokima tudi tujim risankam. Kot že rečeno je leta 2002 nagradila japonsko Čudežno potovanje, Miyazaki pa je bil ponovno nominiran nekaj let kasneje za Čarovnik Howl in gibljivi grad. Tudi Francozi so prišli na vrsto z Trojčicami iz Bellvilla in zares odličnim Presepolisom.
In čeprav so računalniške risanke najdonosnejše in najpopularnejše, Akademija redno in čedno priznava tudi druge tehnike animiranja: klasično risanje in stop-motion tehnika. Različni žanri, teme in tehnike so risanke približale tudi odraslim, ki si jih že dalj časa hodijo ogledovat tudi brez otroške družbe. In komaj čakam, da vidim kaj bo prineslo novo desetletje.

Dr. Hannibal Lecter

Hannibal – kanibal. Eden najbolj zloveščih likov, ki jih pozna naša pop kultura je nastal v glavi ameriškega pisatelja Thomasa Harrisa, ki je o tem krvosesu z briljantnim umom napisal štiri romane. Prvi, Rdeči zmaj, je izšel leta 1981, sledili so še trije: Ko jagenjčki obmolknejo leta 1988, Hannibal leta 1999 in najnovejši, Hannibal Rising, ki je luč sveta ugledal leta 2006. Na velikem platnu so ga v petih filmih upodobili trije igralci, med katerimi je daleč najbolj znamenita vloga Anthonyja Hopkinsa. Zanjo je leta 1992 v Ko jagenjčki obmolknejo dobil oskarja v glavni kategoriji, čeprav se na ekranu pojavi za vsega skupaj 16 minut in pol, kar je najkrajša glavna vloga kadarkoli nagrajena z oskarjem. Tisto leto je podelitev gostil Billy Crystal, ki so ga na začetku na oder pripeljali vklenjenega v stilu Hopkinsovega lika.

Kot prvi se je v vlogi "Dr. Kanibala" sicer poizkusil škotski igralec Brian Cox. V filmu Manhunter, posnetem po prvi knjigi, so njegov priimek iz neznanih vzrokov spremenili v Lecktor. Njegova vloga je bila sicer precej majhna, saj je kot zapornik na posebne oddelku le pomagal agentu FBI, Willu Grahamu, prodreti v um serijskega morilca znanega kot Zobna vila. Podobno kot v prvem delu, je Lecter kasneje (tokrat že z glasom in stasom sira Hopkinsa) pomagal agentki Clarice Starling (Jodi Foser je bila prav tako nagrajena z oskarjem) razrešiti primer serijskega morilca znanega kot Buffalo Bill. Na koncu filma pobegne iz zapora in se v nadaljevanju naseli v Firencah, kjer občuduje umetnost ter okuša sladko italijansko vino, ob tem pa sem in tja zaužije še nekaj človeškega mesa. Na lov za njim se ponovno poda njegova “muza”, ki jo je namesto Fosterjeve upodobila Julianne Moore. Film preprosto naslovljen Hannibal je postal in ostaja finančno najuspešnejši izdelek franšize.

Remake Manhunterja oz. ponovna adaptacija Rdečega zmaja iz leta 2002, ki zvesteje sledi romanu, je bila velik finančni uspeh, kritiki pa ga niso najbolje sprejeli. V Lecterjeve čevlje je ponovno stopil Hopkins, Willa Grahama pa je upodobil Edward Norton. Zadnji film o tem genialnem kanibalu pa je bil tako pri gledalcih, kot kritikih, deleže precejšnjih kritik. Razkrije nam njegovo mladost in vzroke za njegovo krutost. Po drugi svetovni vojni se Hannibal iz rodne Litve preseli k ovdoveli teti v Pariz in obiskuje medicinsko fakulteto ter čaka na maščevanje za smrt svoje, v vojni umrle, družine. Gaspard Ulliel je precej neuspešno oponašal velikega vzornika in za nastop ni bil pohvaljen, kar je morda tudi razlog, da od takrat v glavnem ni ni več snemal angleško govorečih vlog.

Dr. Lecter se kasneje pojavi tudi v znanih satiričnih animiranih serijah Simpsonovi in South Park, njegovo zgodbo uporabijo v mjuziklu ter na splošno postane velika in nepozabna pop-ikona. Sam ga imam ob napisu "A frined for dinner" celo na kratki majici.

Navdih zanj naj bi njegov avtor črpal iz svojega dela, ko je bil v 60ih zaposlen kot reporter kriminalnega dogajanja, neki knjižničarki v Clevelandu pa je menda dejal, da je Lecterja ustvaril na podlagi lokalnega morilca Williama Coyna, ki je po pobegu iz zapora, leta 1934, prakticiral kanibalizem.

NAJ 10-LETJA: Celovečerni dokumentarec

Dobil sem nekaj namigov, da na svojem blogu premalo pozornosti posvečam dokumentarcem. S kritiko se moram kar strinjati. Ta žanr je vse prevečkrat zapostavljen, saj se nam ob koncu napornega dneva, preprosto ne ljubi ukvarjati s svetovnimi problemi in si raje pogledamo kakšno komedijo ali pa vsaj dramo za katero vemo, da se bo dobro končala. Dokumentarci pa so tu predvsem zato, da nas "zamorijo". Problemov je ogromno in večina se jih dogaja v tretjem svetu, kamor zelo redko pogledamo. Dokumentarni filmi so zato naše okno v ta svet in njihov primarni namen je ozaveščanje in klic na pomoč. Žal jih zaradi nizkih finančnih sredstev in posledično slabega oglaševanja vidi zelo malo ljudi, zato je oskar eden najmočnejših faktorjev, ki pritegne publiko. Tega se očitno zaveda tudi Ameriška filmska akademija, saj rada opozori na izdelke, ki izpostavljajo pereče situacije potrebne več pozornosti. Večina nagrajenih dokumentarcev zadnjega desetletja, se ukvarja s težavami sodobnega sveta.

Eden najodmevnejših dokumentarcev zadnjega desetletja, ki za svoj uspeh sicer ni potreboval ravno oskarja, je Neprijetna resnica, za katerim je stal nekdanji ameriški podpredsednik Al Gore. Odlične marketinške poteze so film popeljale po vsem svetu in marsikje prebudile zavest, da imamo le en sam planet. Celo podelitev oskarjev je bila tisto leto prvič "zelena" saj so, kar se da varčevali z energijo in uporabljali hitro razgradljive materiale.

Še en filmar s tega področja močno izstopa - Michael Moore. Oskarja sicer ni dobil za svoj morda najbolj kontroverzen Fahrenheit 9/11, temveč nekoliko manj sporen Bowling for Columbine v katerem napada zagovornike pravice do nošenja orožja in vse skupaj podkrepi s primeri množičnih pobojev kakršen se je zgodil leta 1999 na srednji šoli v Kolordau, sledili pa so mu številni drugi. Oskarja je dobil ravno v času ameriškega napada na Irak in njegov govor v katerem je ostro kritiziral Bushevo administracijo bo gotovo ostal eden najbolj nepozabnih v zgodovini oskarjev.

Moore, ki nam svet zelo rad nariše precej črno-belo pa ni edini filmar, ki je v svojih izdelkih vzdignil glas proti ameriški politiki na bližnjem vzhodu. In Hollywood, katerega večinsko prebivalstvo so demokrati, jih pri tem podpira, saj so bili ti filmi večkrat nominirani, manjkrat pa tudi nagrajeni. Le Taxi to the Dark Side, nagrajen leta 2008, je sicer tesno povezan s to tematiko in graja neprimerne načine zasliševanja osumljenih terorizma. Drugi z vojno povezani nagrajeni dokumentarec je portret nekdanjega ameriškega obrambnega ministra McNamare, The Fog of War, znanega režiserja Errola Morrisa.

Ostali najboljši dokumentarni filmi desetletja po mnenju Akademije nam prikazujejo težave revnih otrok brez prihodnosti v rdeči četrti Kalkute, 15-letnega dečka po krivem obtoženega umora ter naravovarstvenike, ki skušajo preprečiti vsakoletni množični pokol delfinov na obali Japonske. Nekoliko več upanja nam vzbudi film o "Kindertransportu" kjer spoznamo zgodbe številnih Židov, ki so jih kot otroke pred drugo svetovno vojno prepeljali na varno v Veliko Britanijo. Če pa bi se ob dokumentarcu raje nekoliko sprostili vam izmed deseterice predlagam Popotovanje cesarskega pingvina ali Mož na žici v katerem spremljamo podvig nekoliko norega francoskega akrobata Philippa Petita, ki se je leta 1974 sprehodil po vrvi med takrat sveže zgrajenima dvojčkoma Svetovno trgovinskega centra v New Yorku.

Lepo v vrsti, kot so hiše v Trsti

FILMSKI VIRTUOZZO: Paul Thomas Anderson

39-lerni ameriški režiser, scenarist in producent je posnel zgolj pet celovečercev in si z njimi zelo hitro vtrl pot med najbolj iskane režiserje v Hollywoodu. Samouk, ki je zamenjal številne šole, je že kot srednješolec posnel pol-urni The Dirk Diggler Story o zelo obdarjenem porno igralcu, ki je kasneje služila kot podlaga za njegov veliki hit Vroče noči.

Po kratkem filmu Cigarettes and Coffee s katerim so ga opazili na Sundancu je leta 1996 posnel prvi celovečeren Sydney kasneje preimenovan v Hard Eight. V njem spremljamo Philipa Baker Halla, Johna C. Reillya, Gwyneth Paltrow in Samuela L. Jacksona v vrtincu hazarda in laži. Film je izviren, na trenutke zabaven vendar tudi realističen. Perspektivni avtor, ki je sam napisal scenarij, je dobil kar nekaj nominacij za Independent Spirit Awards in s tem nov zagon. In to kakšnega. Naslednja dva filma sta bila oba veliki uspešnici. Prvi je že omenjeni Vroče noči v katerem je mlademu režiserju uspelo zbrati lepo vrsto zvezdnikov skozi katere nam da zabaven vpogled v porno industrijo. V glavni vlogi je Mark Wahlberg kot mladi, obdarjeni in neverjetno uspešni porno igralec, ob njem pa sta si Burt Reynolds kot režiser xxx filmov ter Julianne Moore kot starajoča se porno diva pridobila vsak svojo nominacijo za oskarja. Akademija je prepoznala tudi talent v Andersonu in ga nominirala za najboljši izvirni scenarij.

Dve leti kasneje ga je morala Akademija ponovno nominirati. Tokrat za scenarij devetih na prvi pogled nepovezanih zgodb, ki jih gledalcem po treh urah, ko začnejo z neba padati žabe, le uspe povezati v smiselno celoto. Kot pomoč, da bi lažje razumeli Magnolijo, sem na spletu našel miselni vzorec v katerem so predstavljene povezave med vsemi pomembnejšimi liki v zgodbi. Film mu je prinesel zlatega berlinskega medveda.

Sledila je manj uspešna, čeprav zabavna komedija Punch-Drunk Love (nagrada za režijo v Cannesu), v kateri je glavno vlogo odigral meni sicer zelo nesimpatični Adam Sandler. Idejo za njegov lik je Anderson dobil na podlagi članka v reviji Time o človeku, ki je spregledal napako v promociji letalske družbe. Ta je poklanjala brezplačne milje za vsak kupljen puding, vendar ni pričakovala množične nabave s strani posameznika. Ta tip pa je kupil za tri tisoč dolarjev pudinga in dobil milijon milj poletov - dovolj za celo življenje. Kakorkoli že, po tejle še eni črno obarvani komediji, se je Anderson lotil bolj resnih filmov. Prvič je napisal scenarij po že objavljeni predlogi in tokrat zares očaral Hollywood, ki mu je osebno podelilo tri nominacije (režija, scenarij, film), samemu filmu pa skupno kar osem. Gre seveda za Tekla bo kri. Izdelek je popolno nasprotje njegovim prejšnjim veliko zabavnejšim filmom. Sama zgodba me ni pritegnila in minutaža (2 uri in 40 minut) je bila zame odločno preveč. Niti odlična kamera, dobra glasbena podlaga in neverjetna igra Daniela Day-Lewisa mi niso mogli preprečiti, da se ne bi po drugi uri začel nemirno presedati.

"I've Abandoned My Child!"

Kljub majhnemu številu filmov, jim ne moremo prilepiti enotne oznake. Medtem, ko se Vroče noči in Magnolija ponašata s široko igralsko zasedbo in nekako začutimo Altmanov vpliv, se ostali izdelki (sploh zadnja dva) osredotočajo na glavnega protagonista in nam v celoti razkrivajo njegovo dušo. Day-Lewis, ki je za izjemno upodobitev pohlepnega naftnega tajkuna izpred stotih let, dobil svojega drugega oskarja, je zamenjal režiserjevega "najljubšega" igralca, Philipa Seymourja Hoffmana, katerega smo (v večjih ali manjših vlogah) gledali v vseh ostalih štirih celovečercih. Po trikrat je sodeloval z Meloro Walters, Luisom Guzmánom, Philipom Baker Hallom in Johnom C. Reillyjem.

Konec devetdesetih in v začetku tisočletja je posnel tudi nekaj glasbenih spotov, od tega štiri za svojo takratnjo spremljevalko Fiono Apple. Anderson trenutno dela na svojem šestem celovečercu o katerem pravzaprav še ni veliko znanega. Morda le to, da gre za še eno umetnino. O tem ne gre dvomit. Režiser si je vzel čas, tako kot za vse njegove izdelke, med katerimi morda prav zaradi tega ne najdemo gnilega jabolka.

Dr. Yuri Zhivago & Lara Antipova

Doctor Zhivago (1965) | Omar Sharif & Julie Christie

On je idealist, pesnik in zdravnik, poročen s Tonyo, hčerko človeka, ki ga je po materini smrti vzgojil in izobrazil. Ona je prostovoljka na vzhodni fronti druge svetovne vojne, kamor pride, da bi poiskala moža za katerega misli, da je umrl. Tu se med njima vžge iskrica, vendar ju konec vojne loči. Leta kasneje, ko mora Yuri skupaj z družino zaradi svoje ideologije zbežati v uralsko gorovje, se ponovno srečata. Tokrat je ljubezen premočna in Yuri se znajde razpet med ženo in ljubico.

Somewhere my love aka Lara's Theme

Epska zgodba, ki jo je je leta 1957 izdal Nobelov nagrajenec Boris Pasternak, je navdihnila kar nekaj filmov, vendar je danes daleč najbolj znan tri in pol urni izdelek Davida Leana, nagrajen s petimi oskarji. Tudi za najboljšo glasbeno podlago, ki jo je napisal francoski skladatelj Maurice Jarre in vsebuje danes znamenito Larino pesem.

NAJ 10-LETJA: Glavna ženska vloga

V tokratni "epizodi" oskarjevcev desetletja bomo obdelali najboljše glavne igralke. Podelitev oskarja v tej kategoriji mi je še posebej zanimivo spremljati, saj smo večkrat deležni nepozabnega, smeha in solz polnega zahvalnega govora. Enega najboljših in tudi najdaljših govorov je podala Julia Roberts, ki je bila na začetku tisočletja nagrajena za vlogo resnične osebe Erin Brockovich. Nezaposlena mati samohranilka je proti elektro podjetju, odgovornemu za onesnaženje vodnega zajetja, vodila eno največjih in najuspešnejših skupinskih tožb v ZDA, vendar se ji je Julia v navalu čustev, ki jih je na odru izražala z glasnim vriskanjem, žal pozabila zahvaliti.

Še en nepozaben govor smo videli leto zatem, ko je Halle Berry postala prva temnopolta (tehnično gledano je sicer mulatka) igralka v zgodovini, nagrajena v tej kategoriji. V dolgem in emocionalnem govoru se je poklonila vsem njenim kolegicam, ki jim ta sreča ni bila dana. Upodobila je ženo usmrčenega zapornika, ki se kmalu po njegovi smeti zaplete z enim izmed zaporniških varnostnikov. Kasneje je bilo sicer slišati kar nekaj pripomb, da se je Akademija uklonila kritikam, češ da zapostavlja temnopolte igralce, saj sta tisto leto za favoritki veljali Sissy Spacek (In the Bedroom) in Nicoe Kidman v Moulin Rouge. Prva je sicer oskarja dobila že leta 1981, drugo pa je Akademija počastila leto kasneje. Nagradili so jo za vlogo znamenite pisateljice Virginie Woolf v filmu Ure do večnosti, ki spremlja nastanek njenega dela Gospa Dalloway in njegov vpliv na bralke kasnejših generacij.

Južnoafriška lepotca Charlize Theron se je za potrebe vloge prostitutke in serijske morilke Aileen Wuornos prelevila v povsem drugo bitje. Odlična maska, ki začuda ni bila nominirana, je kriva, da verjetno nikoli ni bi vedeli katero igralko sploh gledamo, če ne bi preverili odjavne špice. A ne le maska, tudi njena vloga je briljantna in verjetno ena najboljših v več kot 80-letni zgodovini podeljevanja oskarjev.

Druga nominacija in drugi oskar v le petih letih sta Hilary Swank okronala za resnično eno najboljših mladih igralk, ki se ne ustraši nobene vloge. V Eastwoodovi Punčki za milijon dolarjev je suvereno odigrala preprosto natakarico, ki si bolj kot vse želi postati profesionalna boksarka.

Tisto leto sem sicer navijal za "razočarano gospodinjo" Felicity Huffman, ki je odlično upodobila moškega tik pred operacijo spola, vendar je Akademijo bolj prepričala Reese Witherspoon kot country pevka, June Carter, druga žena še legendarnejšega Johnnyja Casha. Poleg dobre igre se je izkazala tudi z odličnimi vokalnimi sposobnostmi, saj je sama zapela vse pesmi.

Njeno veličanstvo, angleška kraljica Elizabeta II. je tako ikonična oseba, da se nam zdi, da jo dobro poznamo, čeprav o njeni osebnost vemo bolj malo. Tretjič nominirani Helen Mirrrn je uspelo odlična preobrazba v monarhinjo, ki kljub številnim škandalom ohranja ugled britanske kraljeve družine. Izjemna preobrazba je uspela tudi mladi Francozinji, Marion Cotillard, ki je z vlogo pariškega slavčka, Edith Piaf, postala peta igralka nagrajena z oskarjem za vlogo v tujem jeziku in prva v francoščini.

Pri 33-ih letih že šestič nominirana Kate Winslet, je leta 2009 končno postala tudi oskarjevka. Njena vloga nemške paznice v zloglasnem Auschwitzu, ki se po vojni zaplete v kratko, a strastno razmerje z veliko mlajšim fantom, je prva vloga nacista nagrajena z oskarjem, kateri je letos sledil še Christoph Waltz.

Kot veste je letos oskarja dobila Sandra Bullock. Ena najbolj priljubljenih ameriških igralk, ki je svojo kariero gradila predvsem na romantičnih komedijah, je Akademijo prepričala z vlogo skrbne republikanske žene Leigh Anne Tuohy, ki je z družino pod streho vzela revnega temnopoltega fanta ter mu nudila zavetje in izobrazbo.

Trend nagrajevanja v tej kategoriji, ki je pogosto poudarjen, je deljenje kipcev mladim igralkam, ki se dajo za vlogo pogršati. Vse oskarjevke tega desetletja razen Sandre Bullock in Helen Mirren, ki pa je pri 64-ih še vedno zelo sexy, so bile v času zmage v zgodnjih 30ih ali mlajše.

Še en, bolj tračarski vidik, te kategorije moram izpostaviti. Kmalu po letošnji podelitvi oskarjev so rumeni tisk preplavile novice, ki jih verjetno niste mogli spregledati. Sando naj bi mož varal z do sedaj petimi znanimi ženskami. Prav tako sta pred kratkim konec svojega zakona objavila oskarjevca Kate Winslet in Sam Mandes. Mediji so se tako ponovno spomnili na "prekletstvo oskarja". Večina vezanih najboljših igralk preteklega desetletja je namreč po zmagi ostala sama. Izjemi sta menda le Helen Mirren in Marion Cotillard. Kidmanova pa je bila takrat že (srečno) ločena od Toma. Naj gre za prekletstvo ali ne, oskarja si gotovo želi vsaka, ločitve pa so tako ali tako obvezen dodatek življenja med zvezdami.

poll by twiigs.com

OscarFlashback: Angie & njen brat

"I'm, I'm in shock and I'm so in love with my brother right now."

Pred enajstimi leti, torej pred vlogo Lare Croft in super zvezdniškim statusom, je Angelina Jolie dobila svojega prvega (in za enkrat edinega) oskarja. Unicef in posvajanje sirot sta ji bila takrat še španska vas, namesto Brada pa je pod roko držala svojega brata. Njuno stiskanje in strastno poljubljanje je v javnosti sprožalo nemalo ogorčenja in polnilo rumene medije. Tudi z očetom (oskarjevcem Jonom Voightom) sta bila, sodeč po zahvalnem govoru, še v dobrih odnosih. Res se zdi, da je bilo to že zelooo dolgo nazaj.

NAJ 10-LETJA: Tujejezični film

To bi morala biti po mojem mnenju najpomembnejša kategorija. A oskar je v prvi vrsti ameriška nagrada in tuje države so lahko srečne že, če jim tu pa tam uspe priti do koščka pogače. Vse pogosteje se sicer dogaja, da so filmi v tujem jeziku nominiran tudi v kašni drugi kategoriji, ne le v tej. Prvi pogoj za to je, da dobijo ameriškega distributerja in jih predvajajo v kinodvoranah v Los Angelesu. Drugič, kar je veliko zahtevnejše, jih mora videti dovolj ljudi, ki zanje glasujejo.

S filmi, ki tekmujejo le tujejezični kategoriji je nekoliko drugače. Ne potrebujejo ameriškega distributerja, temveč jih Akademiji predlaga vsaka država posebej. Tisti člani, ki so si ogledali dovolj prijavljenih naslovov lahko zanje glasujejo. Njihovo glasovanje pa je bilo pogosto jabolko spora. Kritiki in drugi filmski navdušenci se namreč le redko strinjajo z njihovim izborom. A tako pač je. Vsake oči imajo svojega malarja.

Kakorkoli že. Leta 2000 se je večina strinjala z odločitvijo Akademije. Prežeči tiger, skriti zmaj ni dobil le oskarja v tej kategoriji, temveč v še treh. Tajvanski spektakel, posnet po četrti od petih knjig iz te zbirke avtorja Wanga Duluja, je bil skupaj nominiran kar desetkrat, več kot katerikoli tuji film v zgodovini. Tudi za najboljši film in režijo, za katero je stal Ang Lee.

Leto kasneje mnogi niso bili tako navdušeni nad odločitvijo Akademije. Vendar tega ne moremo trditi za Slovence, ki smo se z zmago Nikogaršnje zemlje prvič dotaknili oskarjevskega blišča. Delno tudi naša koprodukcija v režiji Danisa Tanovića, postavljena v jarek med bosansko-srbsko fronto, kjer se znajdejo ujeti trije vojaki, je premagala francoskega favorita Amelie. Slednji je imel še dodatne štiri nominacije in očitno podporo celotne Akademije, a je kljub temu moral priznati poraz filmu z nekoliko resnejšo tematiko. Hollywood rad nagradi filme, ki poudarjajo svetovne probleme, kar je po mojem edini razlog, da je Nikogaršnja zemlja premagala Amelie. Slednji je odlični, vendar neresen izdelek, medtem ko drugi, še vedno nabit s črnim humorjem, pripoveduje tragično zgodbo, na katero je svet že po nekaj letih pozabil.

Devet različnih držav s petih različnih kontinentov je v tem desetletju dobilo tujejezičnega oskarja. Skupno je bilo nominiranih 28 različnih držav, kar je dober dokaz, da je svetovna kinematografija povsod na visokem nivoju. Edina država z dvema oskarjema v tem obdobju je Nemčija, ki je nagrado obakrat pobrala precej presenetljivo. Leta 2003 z dramo postavljeno v Afriko kamor pred vse večjo napetostjo iz Nemčije pribeži židovska družina, ko je večina pričakovala zmago finskega kandidata Mož brez preteklosti. Drugič so Nemci slavili veliko bolj upravičeno, vendar še vedno presenetljivo, saj je leta 2007 za favorita veljal mehiški Favnov labirint.

Že leta 1986 je kanadski režiser Denys Arcand posnel dramo Propad ameriškega imperija v kateri je za eno mizo posedel osem intelektualcev, štiri moške in štiri ženske, ki so ob okusni hrani in žlahtni kapljici veselo klepetali o kulturi, politiki in spolnosti. Predvsem o zadnjem. Sedemnajst let kasneje je staro klapo ponovno združil v Invaziji barbarov. In če je bil prvi film le nominiran, je drugi Kanadi prinesel prvega tujejezičnega oskarja v zgodovini.

Leta 2005 je svojega četrtega oskarja prejela Španija. Morje v meni je resnična zgodba o paraliziranem človeku, ki si je dolga leta prizadeval, da bi z evtanazijo končal svoje življenje. Odlična igra Javierja Bardema je žal ostala ne-nominirana, filmu pa so vseeno prikimali maskerji.

Leto po zmagi južnoafriške lepotice Charlize Theron je njena država dobila prvo nominacijo v tujejezični kategoriji za dramo Yesterday. Leto zatem je dobila tudi svojega prvega oskarja. Režiser Gavin Hood, ki mu je oskar prinesel tudi možnost sodelovanja na večjih mednarodnih projektih, je takrat posnel zgodbo o mladem fantu iz Johannesburga, ki skupaj z avtom pomotoma ugrabi tudi dojenčka in se nanj v nekaj dneh možno naveže.

Naši severni sosedi so bili prvič nominirani leta 1986, nato pa dvakrat zaporedoma v letih 2007 in 2008. Uspelo jim je z odlično dramo Ponarejevalci v kateri so prikazali židovske ujetnike, ki so v koncentracijskih taboriščih pod nemškim poveljem ponarejali denar in druge dokumente ter jim na svoj način pomagali v vojni. A z zavlačevanjem določenih projektov so pravzaprav postali heroji.

Lani je oskar romal na daljni vzhod. Japonci so bili nominirani že dvanajstič, vendar oskarja v tekmovalni kategoriji še niso imeli. Akademiji jim je sicer namenila tri častne oskarja za tuji film v času, ko ta kategorija še ni obstajala. Tokrat so se dobro odrezali s prikazom v tej deželi zelo nezaželenega poklica - pripravljavca mrličev.

V razdoru med nemškim Belim trakom in francoskim Prerokom je uspelo tujejezičnega oskarja letos drugič odnesti Argentincem. Na trenutke komična kriminalna drama, s presenetljivim zaključkom, o upokojenem sodnem preiskovalcu, ki mu star zločin ne da miru, je sicer spodoben izdelek, vendar se se večini, tudi meni, zdi, da je Akademija ponovno vsekala mimo. A kaj hočemo... ponavljam: vsak lahko podeli svoje oskarje in si izbere svoje najljubše izdelke.

poll by twiigs.com

Zajčki, zajčki, zajčki

Tako kot je Božiček že skoraj popolnoma izrinil malega Jezuščka, tako je tudi Velikonočni zajček nekoliko spremenil praznovanje velike noči. Debeli mož je sicer v večini kapitalističnega izvora, medtem, ko ima mali zajček že precej dolgo tradicijo. Prvi zapisi o njem namreč izvirajo iz začetkov 17. stoletja v danes južni Nemčiji od koder se je stoletje kasneje skupaj z izseljenci preselil v Ameriko in od tam v nekoliko bolj komercialni obliki po vsem svetu. Velikonočni zajček sicer nima ene same univerzalne podobe, kakršno je po zaslugi Coca-cole dobil Božiček, zato si ga lahko predstavljamo po svoje. Tako sem zbral 12 (predvsem po zaslugi pop-kulture in marketinga) svetovno znanih zajčkov, ki naj vam popestrijo te praznike, kakorkoli jih že praznujete. Prepoznate vse?

NAJ 10-LETJA: Filmska pesem

V pregled oskarjevecev zadnjega desetletja sem vključil tudi najboljše filmske pesmi po mnenju Akademije. Čeprav se zdi, da ima pesem še najmanjši vpliv na kvaliteto filma kot celote, so prav filmske skladbe naredile določene filmske izdelke nepozabne.

Leta 2000 je oskarja dobil legendarni Bob Dylan za pesem »Things Have Changed« iz filma Wonder Boys. In res so se stvari v tehničnem smislu tisto leto zelo spremenile. Zaradi koncertne turneje po Avstraliji se Dylan prireditve v Los Angelesu namreč ni mogel udeležiti in je pesem zapel kar preko satelitskega prenosa ter kasneje oskarja na tak način kot prvi v zgodovini tudi sprejel.

Leto 2001 je bilo leto Randyja Newmna. Revež je bil takrat nominiran že šestnajstič, pred tem pa še nikoli ni dobil oskarja. Šlo je za svojevrsten rekord in Newman se je ob prevzemu kipca za pesem "If I Didn't Have You" iz risanke Pošati iz omare pošalil: "Nočem vašega usmiljenje." Kasneje je dobil še tri nominacije, a nobenega oskarja več.

Leto kasneje je Akademija prvič nagradila rap komad. "Love Yourself" je bil velik hit tistega leta, vendar ga na podelitvi nismo slišali, saj je Akademija Eminema prosila, da besedilo v ta namen nekoliko "olepša", na kar pa kontroverzni repar seveda ni pristal in raje ostal doma. Kipec je prevzel skupaj z njim nominirani Luis Resto.

Oskarj za najboljšo filmsko pesem je bil le eden od enajstih, ki jih je leta 2004 prejel tretji del Gospodarja prstanov. "Into the West" je odpela Annie Lennox, skupaj z njo pa sta jo napisala skladatelj Howard Shore in ko-producentka ter so-scenaristka Fran Walsh.

Še eno prelomno leto v tej kategoriji je bilo leto 2005, ko je Akademija prvič nominirala in tudi nagradila pesem v španščini "Al Otro Lado Del Río" iz Motoristovega dnevnika. Njen avtor je Jorge Drexler, na prireditiv pa jo je v spremstvu Carlosa Santane odpel Antonio Banderas.

Da njena ljubezen do rapa ni bila zgolj muha enodnevnica, je Akademija dokazala ponovno leta 2005, ko je za najboljšo izbrala "It's Hard Out Here for a Pimp" iz drame Hustle & Flow. Verjetno se še vsi spominjamo, kako so člani skupin Three 6 Mafia oskarja navdušeno sprejeli.

»We need to wake up« je v Gorovem dokumentarcu Neprijetna resnica prepevala Melissa Etheridge in tako opozarjala na globalno segrevanje. Pesem je postala prva in za enkrat edina z oskarjem nagrajena pesem iz dokumentarnega filma.

Zasluženo je najlepša filmska pesem leta 2008 postala "Falling Slowly" iz malega, neodvisnega filma Once, ki sta jo napisala ter izvedla glavna igralca Glen Hansard in Marketa Irglova. Avtorja sta oskarja tudi zelo prisrčno prevzela.

V Indiji zelo popularni DJ, A.R. Rahman, je bil kar trikrat nominiran za glasbo v Revnem milijonarju: kot avtor glasbene podlage in kot avtor dveh pesmi. Dobil ga je za "Jai Ho". Pesem so kasneje priredile Pussycat Dolls.

Letos je oskarja dobil drugič nominiran T Bone Burnett, ki si ga je razdelil z so-avtorjem in izvajalcem, Ryanom Binghamom. Pesem sta v filmu pela Colin Farrell in Jeff Bridges.

poll by twiigs.com