Na svidenje v naslednji vojni

Evo pa je mimo. Preživeli smo še eno noč oskarjev, ki je zaključila še eno sezono filmskih nagrad. Nikar ne bodite preveč razočarani, če vaši favoriti niso bili med nagrajenci. Oskarji ne pomenijo nujno najboljšega, temveč odražajo stanje v Hollywoodu, vplive pomembnih producentov kakšen je Harvey Weinstein in so nenazadnje precej subjektivna ocena posameznih članov Akademije. Osebno se z njimi zelo redko strinjam, sploh ko pride do glavne kategorije. Med mojimi najljubšimi filmi ni prav veliko tistih, ki so bili okronani z "najžlahtnejšim priznanjem filmske industrije" in prav pomisliti moram, kdaj se je naslov mojega favorita nazadnje ujemal z dejanskim dobitnikom... hmmm, ja to je bilo pred več kot desetletjem, ko je slavila Lepota po Ameriško. Letos sem navijal za Črnega laboda, ki je na koncu odnesel le eno nagrado, vendar najzaslužnejšo. V bistvu so vsi štirje letošnji igralski oskarji po mojem okusu in tudi sicer so te nagrade tiste, ki me največkrat razveselijo.

"They picked me, Mommy!"

Ah, pa pustimo sedaj zmagovalce, ker ne bomo prišli nikamor. Itak se vsak strinja samo sam s sabo, ceremonijo pa gledamo bolj zaradi šova, kot pa klanjanja Hollywoodu, ki se že sam sebe dovolj treplja po rami. No, šov je bil letos presenetljivo kratek, eden najkrajših v zadnjih letih, čeprav govorov v glavnih kategorijah sploh niso rezali, za kar si režiser zasluži zlato čebelico :). Na začetku je sicer kazalo, da se bo zaradi Kirka Douglasa, podelitev zavlekela do sedmih zjutraj, kar s takimi vložki morda niti en bi bilo slabo. Stari Kirk je bil namreč moj najljubši del celotnega večera. No, in Billy Crystal. Gosh, how I miss him! Tega sem se šele nocoj zavedal! Bring Billy back!! Saj ne da mlada voditelja nista bila dobra... vendar je serija promocijskih spotov obljubljala veliko več smeha, kot jima ga je kasneje uspelo izvabiti iz gledalcev. Niti uvodna montaža, ki sto jo btw ukradla prav Billyju, ni bila tako posrečena kot bi lahko bila. Škoda, da niso raje spustili alternativne verzije:

Všeč so mi bili izleti v preteklost, ki so jo uspešno povezovali s sedanjostjo, kar pa bi bilo veliko učinkoviteje, če bi povabili še kakšno pravo filmsko legendo. Razen že omenjenega Kirka in holograma Boba Hopa, predstavnikov zlate dobe Hollywooda žal ni bilo. Ne, raje so razglasitev najboljšega filma ponovno prepustili Spielbergu (respect, ampak dajte še komu drugemo to čast!) in povabili obraze, ki jih dnevno videvam povsod, ne da bi jih sploh želel. Nič nimam proti Hanksu ali Kidmanovi, vendar če me spomin ne vara, sta bila med podeljevlaci vsaj štirikrat v zadnjih petih letih. Kje so Julie Andrews, Maggie Smith, Omar Sharif, Al Pacino, Olivia de Havilland (v soboto je na cesarjih v Parizu požela stoječe ovacije), Isabella Rossellini, Liza Minnelli, Peter O'Toole in Meryl Streep?? Slednje se sploh ne spomnim, da bi kdaj odprla kakšno kuverto, pa je nominirana vsako drugo leto. Dvakrat je podelila časni kipec, no... kakorkoli že... našteval bi lahko do jutra, oni pa bodo itak spet povabili Jennifer Garner, ki je letos začuda ni bilo. Niti Bena Stillerja in Tine Fey. Ona dva lahko prideta vsako leto. Ker sta zabavna jima je oproščeno. Zakaj enkrat en vodita te klinčeve ceremonije... Dovolj bo... s šimfanjem bom nadaljeval prihodnje leto, ker se itak ne bo nič spremenilo.

Oskarji 2010: Najboljši film

Že pred kake pol leta sem na blogu začel s serijo v kateri predstavljam vse filme okronane z najžlahtnejšim oskarjem. Do sedaj mi je uspelo obdelati štiri naslove, vendar obljubim, da bom s serijo nadaljeval takoj ko bo tega oskarveskega vrveža konec. Takrat bo zbirka vsebovala že 83 izdelkov, tako da se sedaj poglejmo deset kandidatov za najnovejši dodatek.

127 Hours (Christian Colson, Danny Boyle, John Smithson)
Black Swan (Mike Medavoy, Brian Oliver, Scott Franklin)
The Fighter (David Hoberman, Todd Lieberman, Mark Wahlberg)
Inception (Christopher Nolan, Emma Thomas)
The Kids Are All Right (Gary Gilbert, Jeffrey Levy-Hinte, Celine Rattray)
The King's Speech (Iain Canning, Emile Sherman, Gareth Unwin)
The Social Network (Scott Rudin, Dana Brunetti, Michael De Luca, Ceán Chaffin)
Toy Story 3 (Darla K. Anderson)
True Grit (Ethan Coen, Joel Coen, Scott Rudin)
Winter's Bone (Anne Rosellini, Alix Madigan)

Lansko leto nas je Akademija presenetila z razširitvijo te kategorije na deset nominirancev, da bi bilo več prostora tudi za popularnejše filme. Poteza je ponovno dosegla svoj namen, saj imamo tudi tokrat v naboru nekaj blockbusterjev, povprečen zaslužek vseh desetih filmov v ZDA na dan nominacij pa je bil kar 119 milijonov dolarjev, kljub temu da je le trem filmov uspelo do tokrat preseči magično mejo stotih milijonov zelencev. To so bili risanka Toy Story 3 (414,9 mil), znanstveno-fantastični Inception (292,5 mil) in vestern True Grit (137,9 mil). Nobeden od treh filmov sicer ni "tipičen" primerek oskarjevskega filma. Risanka je bila v glavni kategoriji namreč nominirana šele dvakrat v celotni zgodovini: prvič leta 1992 (Lepotica in Zver), drugič pa lani, ko so nominirali prav tako Pixarjev Up!. Toy Story 3, ki je sicer najdobičkonosnejši film lanskega leta in peti najuspešnejpi film vseh časov, je tudi edino nadaljevanje v zgodovini nominirano za najboljši film, brez da bi bil nominiran kateri on njegovih predhodnikov. Prav velikih možnosti za uspeh sicer nima, čeprav si Pixar s precej glasno kampanjo prizadeva za uspeh tudi v tej kategoriji. Risnaka je nominirana za pet oskarjev, prav gotovo pa bo dobila tistega za najboljši animirani film in tako studiu prinesla že četrtega oskarja zapored, skupno pa že šestega v le desetih letih podeljevanja te nagrade.

Tudi vestern ni tipično oskarjevski žanr. Samo trije tovrstni filmi so v zgodovini prepričali Akademijo, da jim je podelila svoje najvišje priznanje: Cimarron (1930/31), Dances With Wolves (1990) ter Unforgiven (1992). Morda bi v to skupino lahko šteli še nekoliko vesternsko obarvani triler bratov Coen, Ni prostora za starce, ki je kipec snel pred nekaj leti. No dvojica je letos nazaj, s čisto pravim vesternom, sicer predelavi klasičnega izvirnika iz leta 1969. To, da je film remke samo po sebi ne bi smelo zmanjšati njegovih možnosti za zmago, saj jo v zgodovini predelave že bile nagrajene: Mutiny On the Bounty (1935), Ben-Hur (1959), My Fair Lady (1964) in celo West Side Story (1961), ki je pravzaprav adaptacija prej že večkrat posnete tragedije Romeo in Julija.

Bratoma sicer ne napovedujejo ponovnega triumfa, čeprav je njun film skupno dobil kar deset nominacij in je letos drugi najuspešnejši film po številu nominacij - takoj za Kraljevim govorom, ki jih je zbral ducat.

Tretji netipični "oskar-material" izdelek je seveda Izvor. Znanstveno fantastični filmi nikoli niso bili po okusu Akademije, saj so do sedaj le štirje dobili nominacijo v tej kategoriji: E.T. vesoljček (1982), Star Wars (1977) ter lani Avatar in Okrožje 9. Očitno je z razširitvijo te kategorije največ pridobil prav ta žanr. In risanke. Tudi Vitez teme bi bil zagotovo med deseterico, če bi bila ta že v veljavi in očitno lahko v prihodnje pričakujemo, da bo število nominiranih ZF akcij hitro naraščalo.

Sedaj pa skočimo na drug konec seznama: od nadonosnejšim k najmanj donosnim: Winter's Bone, ki je pohod pričel lanskega januarja na festivalu Sundance, je do dane zbral slabih 6 milijonov in pol, kar je še vedno trikrat več od njegovega proračuna. A prav nominacija za takšen mali filmček daje upanje vsem neodvisnim režiserjem, da njihovo delo ni zaman in da utegnejo z nekaj sreče in veliko talenta tudi oni sesti v Kodakovo dvorano kot nominiranci.

Druga dva, finančno sicer nekoliko uspešnejša, vendar prav tako neodvisna letos nominirana filma, sta The Kids Are All Right in 127 Hours. Prvi ima odlično igralsko zasedbo in govori o lezbičnem paru, ki vzgaja dva najstniška otroka z željo spoznati biološkega očeta; drugi pa sloni na enem samem igralcu in pripoveduje resnično zgodbo ekstremista, ki si mora odrezati ukleščeno roko, če želi preživeti. Oba koncepta sta precej nova in netipična za pretekle oskarjevske tekme. Ne rečem, da homoseksualne tematike še niso videli na oskarjih, vendar so jo filmi (Gora Brokeback, Philadelphia, Fantje ne jočejo) navadno obravnavali kot glavnim problemom, medtem ko je šel ta film korak dlje in istospolno družino vzel zgolj kot ozadje. Tudi filmi z enim samim igralcem, ki bi bili povrh tega še nominirani v katerikoli kategoriji, mi ne pridejo na misel. Anybody?

Ok, dovolj ovinkarjenja. Posvetimo se filmom, ki imajo dejansko možnost za zmago. Kljub temu, da je nominiranih deset naslovov dobro vemo, da je v bistvu še vedno le pet najboljših. In to so filmi, ki imajo nominacijo za režijo. Brata Coen in njun vestern sem že omenil in ju kot možna nagrajenca tudi že izločil. Čeprav ima True Grit kar deset nominacij je bila tista za režijo vsaj delno presenečenje, medtem ko smo ostala štiri imena pričakovali.

David O. Russell se je menda zjokal, koje izvedel za nominacijo. Njegv boksarski film The Fighter, ki je bil meni zelo všeč, ima skupno sedem nominacij in malo mi je žal, da ga nobeden ni niti omenil kot možno presenečenje. Nenazadnje ima Akademija filme s tovrstno tematiko rada, kar dokazujejo nagrade za Million Dollar Baby in Rockyja ter številne druge nominacije, med drugim za Pobesnelega bika. Film z izjemno igralsko zasedbo (to sem poudaril že precejkrat) je med drugim sproduciral tudi njegov glavni zvezdnik, Mark Wahlberg in tako dobil že svojo drugo nominacijo. Prvič je bil nominiran kot stranski igralec v Dvojni igri pred nekaj leti.

In ko smo že pri producentih: Scott Rudin je letos nominiran kar dvakrat. To je za do sedaj uspelo le Francisu Fordu Coppoli, ki je imel leta 1974 v ognju dve železi: The Conversation in The Godfather 2, s katerim je nagrado tudi osvojil.

Rudin, eden trenutno uspešnejših producentov v Hollywoodu je kipec dobil pred nekaj leti, ko je z bratoma Coen sporoduciral Ni prostora za starce, letos pa je z njima ponovno nominiran za True Grit. A veliko večje možnosti za ponovni uspeh ima z drugim nominiranim izdelkom, Socialno omrežje, ki je še do nedavnega veljal za glavnega in edinega favorita v letošnji tekmi. Nagradila so ga praktično vsa kritiška združenja in tudi tuji dopisniki v Hollywoodu, ki so mu namenili kar štiri zlate globuse. S pričetkom podeljevanja nagrad tistih, ki dejansko delajo v filmski industriji (igralski, režiserski, producentski ceh...) pa je prišel hladen tuš. Aktualna zgodba o vzponu Facebooka se je morala umakniti zgodovinski drami o jecljajočemu kralju, ki je dobila vsa pomembnejša odličja. Resnično ne vem, kateremu od obeh bi napovedal oskarja. Raje bi sicer videl zmagati Socialno omrežje, saj me Kraljev govor ni niti malo prepričal. Pravzaprav mi je bila precej sorodna drama Kraljica izpred nekaj let veliko bolj pri srcu, če sem odkrit. Pa vendar, Hollywood se očitno ne strinja. Kraljev govor bo morda res dobil tistega najprestižnejšega oskarja, saj ima tudi največ nominacij. Kar dvanajst. Samo 24 filmov je v 82 letih dobilo 12 ali več nominacij in od tega jih je 15 dobilo oskarja za najboljši izdelek leta. Statistika torej podpira Kralja, vendar pa sem v dvomih... še posebej ko je potrebno napovedati režiserja. Sicer se ne zgodi ravno pogosto, da pride do razdelitve najpomembnejših kipcev med dva filma (nazadnje leta 2005, ko je Ang Lee slavil kot režiser, Crash pa kot najboljši film) vendar mislim, da bo letos do tega prišlo. Fincher je zelo spoštovano ime v Hollywoodu, medtem ko je Hooper še precej zelen. In to bi moralo prevagati. No, odgovor bomo izvedeli v noči z nedelje na ponedeljek, ko bo bodo odprli vse kuverte...

... in močno si želim, da bi prišlo do popolnega presnečenja in bi oba glavna oskarja dobil film Black Swan. Moj najljubši film preteklega leta je prava kino poslastica, ki ves čas stimulira gledalčeve receptorje za vid in sluh. Odlična kamera, perfektna glasba, noro dobra igra in seveda izjemna režija. No, ja Darren, pa drugič.

Moja napoved: The Social Network
Če bi glasoval jaz: Black Swan

Filmi, ki bi še lahko bili nominirani, pa niso: Another Year, The Town, Blue Valentine.

Lego Odisejada

Oskarji 2010: Izvirna glasba

To je ena izmed mojih najljubših "tehničnih" kategorij, zato sem se ji odločil nameniti kratek post, kljub temu, da nimam prav veliko časa te dni. Vzemite si petnajst minut časa in prisluhnite kratkim odlomkom vseh petih nominiranih glasbenih podlag, ki so učinkovito pripomogle k pripovedi zgodbe na velikem platnu.

How To Train Your Dragon - John Powell (00:00)
Inception - Hans Zimmer (02:45)
The King's Speech - Alexandre Desplat (05:10)
127 Hours - A.R. Rahman (07:50)
The Social Network - Trent Reznor & Atticus Ross (10:45)

Redko se zgodi, da je v tej kategoriji nominirana več kot ena oseba na film. Znan je primer iz leta 1985, ko je glasbo za film Barva škrlata napisalo kar dvanajst različnih skladateljev. Nominirani so bili vsi, kar je največje število nominirancev za posamezno nagrado v zgodovini. No že lani sta bila za The Hurt Locker nominirana dva skladatelja, letos pa se je zgodba ponovila s prvič nominiranima Trentom Reznorjem in Atticusom Rossom. Prvega verjetno poznate kot vodjo skupine Nine Inch Nails, pri kateri je sodeloval tudi Ross.

Še en devičnik letos je Britanec John Powell, ki se lahko pri svojih 47ih pohvali z že zelo obsežnim opusom v katerem najdemo glasbo za uspešnice Shrek, Mr. & Mrs. Smith in Bournova trilogija.

Hansa Zimmerja menda ni potrebno posebej predstavljati. Nominiran je že devetič, dobil pa je oskarja za Levjega kralja leta 1995. Med njegovimi deli je glasba za Gladiatorja, Tanko rdečo črto in Rain Mana.

Alexandre Desplat je eden najbolj delavnih ljudi v Hollywoodu, ki je v zadnjih dveh letih napisal glasbo za kar enajst filmov. Prvič je bil nominiran leta 2006 za Kraljico, nato dve leti kasneje za Nenavadni primer Benjamina Buttna in lani za zabavno risanko Fantastic Mr. Fox. Letos mu preprosto mora uspeti, tudi zato ker je Kraljev govor eden najbolj hvaljenih izdelkov v letošnji sezoni.

Indijskega skladatelja A.R. Rahmana se verjetno spomnite po njegovem prvem sodelovanju z Dannyjem Boylom pri Revnem milijonarju. Rahman je za svoje delo dobil dva (za glasbo in pesem) od skupno osmih zlatih kipcev, ki jih je osvojil film. Letos je ponovno nominiran v obeh kategorijah.

Moja napoved: The King's Speech (Alexandre Desplat)
Če bi glasoval jaz: The Social Network (Trent Reznor, Atticus Ross)

Filmi, ki bi še lahko bil nominirani pa niso: Harry Potter and the Deathly Hallows, Part 1, Never Let Me Go, The Tempest, Biutiful, True Grit.

Oskarji 2010: Stranska ženska vloga

Torej najboljše stranske igralke... morda je to ena manj predvidljivih kategorij letos, saj si "poznavalci" nekako niso edini, katera izmed njih bo v nedeljo ponoči zaspala z zlatim vitezom. Med tistimi, ki si to vsekakor zaslužijo je Amy Adams, ena najbolj simpatičnih igralk, ki trenutno delajo v Hollywoodu. Navdušuje me v vsem, kar posname in očitno nisem edini, saj jo je Akademija letos nominirala že tretjič. Tretjič v le petih letih. Tretjič za stransko vlogo. Prvič je bila ljubka, blebetava nosečnica v Junebug, drugič pobožna nuna v Dvomu, letos pa je boksarjeva ljubica v The Fighter.

Adamsova je dokazala, da se znajde v različnih vlogah in oskar bo nekega lepega dne zagotovo njen, vendar pa letos verjetno še ne. Spopasti se bo morala namreč s svojo filmsko taščo in to bo zelo, zelo trd oreh. Melissa Leo je kot martiarhinja z močno hrbtenico in ostrim jezikom namreč že prepričala tuje novinarje in dobila zlati globus ter svoje kolege, ki so ji namenili nagrado SAG, pa tudi številne filmske kritike. Svojega dela ni z odliko opravile le tokrat, temveč ga konstantno drži na visokem nivoju, čeprav za to sedaj ni bila nagrajena tako kot bi morala biti. Neodvisna filmska produkcija v kateri se je dolga leta zadrževala, pač ne prinaša blišča in slave, a petdesetletna igralka bo letos vendarle dobila kar si zasluži. Prvič je bila za oskarja nominirana pred dvema letoma v zares odličnem, čeprav skromnem in neopaznem, filmčku Frozen River in od takrat si je imela privilegij izbrati nekaj opaznejših vlog (Conviction, Welcome to the Rileys in Everybody's Fine), med katera pa gotovo spada tudi tale nepozabna upodobitev sicer resnične osebe Alice Ward.

Ko smo že pri soigralkah iz drame The Fighter, naj omenim da je to že tretje leto zapored, ko sta v tej kategoriji nominirani po dve igralki iz istega filma. Lani sta se v njej znašli Vera Farmiga in Anna Kendrick (Up in the Air), predlani pa si je Amy Adams nominacijo delila z Violo Davis v Dvomu. No, tudi pred štirimi leti je prišlo do trga, ko je Akademija nominirala Adriano Barraza ter Rinko Kikuchi (Babel). Nobena, od njih kipca ni dobila. Bo letos drugače? Saj ne, da je to pravilo: leta 2002 je Catherine Zeta-Jones namreč dobila oskarja, kljub temu, da je bila za Chicago nominirana tudi Queen Latifah.

Amy Adams (The Fighter)

Helena Bonham Carter (The King's Speech)

Melissa Leo (The Fighter)

Hailee Steinfeld (True Grit)

Jacki Weaver (Animal Kingdom)

Poleg Leove je Akademija letos nominirala še eno vlogo družinske poglavarke: Jacki Weaver je člane namreč prepričala kot Janine "Smurf" Cody, šefica mafijske družine, ki pod streho vzame svojega osirotelega sorodnika in ga poskuša vpeljati v družinski posel. Animal Kindgdom je na lanskem Sundancu prejel nagrado za najboljši tuji film in resnično gre za enega najboljših izdelkov lanskega leta. Priporočam vsem, ki ga še niste videli, predvsem zaradi izvrstne pripovedi in ne toliko zaradi igre, ki se mi ni zdela tako zelo izstopajoča, da bi jo bilo potrebno nominirati za oskarja. Pa vendar, 63-letna igralka ima za seboj izjemno kariero, ki so jo očitno opazili tudi v Hollywoodu in menili, da ji je potrebno izkazat spoštovanje. Zakaj pa ne. Miniaturna Avstralka je tako najstarejša letošnja nominiranka za igralskega oskarja in ena najmanjših v zgodovini. Nikjer sicer nisem našel podatka o njeni višini, vendar se res ne spomnim kakšne še manjše odrasle igralke, razen Linde Hunt, ki je oskarja dobila leta 1982. Vendar pa Huntova spada med male ljudi in zato primerjava ni ravno realna. No, lahko pa vam razkrijem, da je najvišji nominiranec za oskarja v igralskih kategorijah 201 centimeter visoki James Cromwell, ki je bil leta 1995 nominiran za stransko vlogo v filmu Babe, najvišji dobitnik pa je Tim Robbins (196 cm), ki je kipec prejel leta 2004 za stransko vlogo v Mystic River. Letos je najvišji Colin Firth (187 cm).

Hailee Steinfeld, je s 14 leti najmlajša letošnja nominiranka. Mlade gospodične v tej kategoriji sicer niso nikakršna redkost, saj sta bili samo v zadnjih letih nominirani 10-letna Abigail Breslin in 13-letna Saoirse Ronan, tako da je Steinfeldova šele osma najmlajpša nominirana stranska igralka in tudi v primeru zmage bo zaostala za Tatum O'Neal in Anno Paquin, ki sta oskarja osvojili pri desetih oziroma enajstih letih.

A pustimo sedaj leta. Hailee je bila prepričljiva v svojem celovečernem prvencu in mnogi so mnenja, da bi morala biti nominirana v glavni kategoriji, saj jo na platnu gledamo prav toliko časa kot Jeffa Bridgesa. To drži in je tudi njen največji plus, čeprav moram priznati, da sam nisem bil tako navdušen nad njeno predstavo. Še vedno sem bil namreč pod vtisom Kim Darby, ki je vlogo Mattie Ross odigrala v izvirniku iz leta 1969. Ona sicer ni bila nominirana in njen soigralec John Wayne jo je menda zelo skritiziral ter se že na samem snemanju obrnil proti njej. A njena interpretacija mi še vedno ostaja v spominu kot ena najiskrivejših vesternskih vlog.

Ostane nam še meni najljubša izmed peterice: Helena Bonham Carter. Burtonava muza in žena za vloge v njegovih filmih ni bila nikoli nominirana, kar je čudno glede na pisano paleto predstav, ki jih je pokazala - nazadnje kot Mrs. Lovett v mračnem mjuziklu Sweeney Todd: The Demon Barber of Fleet Street. Akademija jo je enkrat sicer že nominirala in sicer leta 1997 za glavno vlogo v zgodovinski drami The Wings of the Dove v kateri je upodobila predstavnico visoke družbe, ki mora izbrati med bogastvom in ljubeznijo.

Njen obsežni opus kar kliče po tem, da bi na glasovnici obkrožili njeno ime in nekateri pravijo, da je prav ona tista, ki lahko preseneti. Prejšnji teden je v rodni Angliji že dobila BAFTO in njeno vlogo priljubljene kraljice matere so pohvalili že mnogi kritiki. Meni je bila všeč, vendar se zdi, da je igralka takšnega kova s to vlogo sposobna opraviti z levo roko in nagrade tukaj niso ravno na mestu. No, če zmaga bom kljub temu zelo vesel zanjo. Vsekakor bo verjetno imela najzabavnejši govor.

Moja napoved: Melissa Leo (The Fighter)
Če bi glasoval jaz: Melissa Leo (The Fighter)

Kdo bi še lahko bila nominirana, pa ni: Mila Kunis (Black Swan), Miranda Richardson (Made in Dagenham), Dianne Wiest (Rabbit Hole), Ruth Sheen (Another Year), Anne-Marie Duff, Kristin Scott Thomas (Nowhere Boy), Sissy Spacek (Get Low), Elle Fanning (Somewhere), Barbara Hershey (Black Swan), Ann Morgan Guilbert (Please Give).

Napetost se stopnjuje

Ponovno sem malo zaspal, vendar mi bo do podelitve oskarjev naslednji teden uspelo obdelati še vsaj dve izmed pomembnih kategorij. Že jutri se bom razpisal o stranskih igralkah. Medtem pa si osvežite spomin na Maggie Smith, ki je bila v tej kategoriji nagrajena leta 1978 in to za vlogo igralke, ki pride v Los Angeles prav na podelitev teh prestižnih nagrad. Ja, ni jim lahko...

Oskarji 2010: Glavna moška vloga

V 82-letni zgodovini je Ameriška filmska akademija s kipcem za glavno moško vlogo nagradila 74 različnih igralcev. Če oskarja ne dobi Jeff Bridges, se bo ta številka letos povišala. Šestič nominirani Bridges je kipec namreč domov odnesel že lani, v primeru zmage pa se bo pridružil peterici igralcev, ki jim je uspelo nagrado osvojiti dve leti zapored. To so: Luise Rainer (1936 in 1937), Spencer Tracy (1937 in 1938), Katharine Hepburn (1967 in 1968), Jason Robards (1949 in 1950) ter Tom Hanks (1993 in 1994).

61-letnik je v predelavi klasičnega vesterna True Grit iz leta 1969 ponovno obudil lik enookega veterana ameriške državljanske vojne, neustrašnega zveznega šerifa Roosterja Cogburna, ki si ga je leta 1968 zamislim ameriški avtor Charles Portis. Na velikem platnu ga je najprej upodobil legendarni John Wayne in si za vlogo prislužil edinega oskarja v karieri. Če bo Bridges letos oskarja dobil, kar je sicer malo verjetno, bosta z Waynom postala drugi par v zgodovini nagrajen za isto vlogo. Do sedaj je to uspelo le Marlonu Brandu in Robertu De Niru, ki sta upodobila ikoničnega mafijskega šefa Vita Corleona v nepozabni trilogiji Boter.

Kdo od njiju je bil boljši Rooster? Moja tehtnica se nagiba v prid Bridgesa, čeprav ga je bilo pravzaprav zelo težko razumeti :). A prav momljanje je bila ena od njegovih najrealnejših lastnosti. Po Wayneovi zmagi se je na filmski sceni sicer šepetalo, da mu je Akademija oskarja namenila bolj iz spoštovanja do celotnega opusa, kot dotične vloge, ki jo je nekaj let kasneje ponovil v manj uspešnem nadaljevanju preprosto naslovljenem Rooster Cogburn. Leta 1978 so za male zaslone posneli še eno nadaljevanje šefovih avantur, čigar škornje je takrat obul Warren Oates.

Javier Bardem (Biutiful)

Jeff Bridges (True Grit)

Jesse Eisenberg (The Social Network)

Colin Firth (The King's Speech)

James Franco (127 Hours)

A vrnimo se k naši peterici. Poleg Bridgesa, je v njej še en pretekli zmagovalec in eno največjih presenečenj letošnje razglasitve nominacij: Španec Javier Bardem. V najnovejšem izdelku mehiškega režiserja Alejandra Gonzáleza Iñárrituja, se je neverjetno dobro vživel v lik umirajočega očeta, ki poskuša pred smrtjo vsaj za silo urediti težke razmere v katerih živi njegova razpadajoča družina. To je okrogla, trideseta nominacija za vlogo v ne-angleškem jeziku in četrta v celoti v španskem jeziku. Skupno je bilo z oskarjam za tujejezično vlogo sicer nagrajenih sedem igralcev, vendar zadnjih dveh ne moremo povsem šteti v to kategorijo, saj je sta bila v filmu tudi precej angleških dialogov:

Sophia Loren, La ciociara (1961)
Robert De Niro, The Godfather Part II (1974)
Roberto Benigni, La vita è bella (1998)
Benicio Del Toro, Traffic (2000)
Marion Cotillard, La Vie en Rose (2007)
Penélope Cruz, Vicky Cristina Barcelona (2008)
Christoph Waltz, Inglorious Basterds (2009)

Bardem je svojega prvega oskarja dobil pred tremi leti in prav gotovo se še spomnite vloge krvoločnega Antona Chigurhja v vesternsko obarvanem trilerju bratov Coen, Ni prostora za starce, kjer je imel čast nositi "eno izmed najobupnejših pričesk v zgodovini filma," kot se je sam izrazil. Pred tem je bil leta 2000 nominiran tudi kot kubanski avtor Reinaldo Arenas v drami Preden se znoči.

Vsi trije preostali nominiranci so upodobili resnično osebo in za svoje delo že pobrali nekaj kritiških nagrad. Med njimi daleč največ britanski igralec Colin Firth, ki se po lanski prvi nominaciji v tej kategoriji (za A Single Man) letos na podelitev vrača kot veliki favorit. Akademija je že velikokrat dokazala, da ima rada zgodbe o modrokrvnežih in lik jecljajočega princa, ki postane kralj, se bo najverjetneje pridružil četverci vlog britanskih monarhov, ki je bila do sedaj okronana z oskarjem:

Charles Laughton je že leta 1933 dobil kipec za glavno vlogo v The Private Life of Henry VIII, Katharine Hepburn je leta 1968 Hollywoodu zavladala kot kraljica Eleonora iz Akvitanije (Lev pozimi), Judi Dench in Helen Mirren pa sta v zadnjih letih Akademijo prepričali kot Elizabeta I. in II.. Nominacije za vloge britanskih modrokrvnežev so dobili še Laurence Olivier, Kenneth Branagh, Cate Blanchett, Peter O'Toole, Robert Shaw, Vanessa Redgrave, Richard Burton, Genevieve Bujold in Nigel Hawthorne

Od štirih nominirancev, ki bodo namesto zmage okusili poraz, sej bo z neuspehom verjetno še najhitreje sprijaznil James Franco, ki bo imel v noči oskarjev povsem drugačne skrbi, glede na to, da so ga zaposlili kot gostitelja podelitve. Ne bo sicer prvi voditelj podelitev na kateri je bil nominiran, saj se je to zgodilo že sedemkrat, le gostitelj David Niven pa leta 1959 oskarja tudi dobil. O tem sem sicer že pisal in se tukaj ne bi ponavljal, vendar ne izključujem možnosti, da se bo ponovila tudi sama zgodovina. Franco, ki kot ukleščeni ekstremni športnik dejansko nosi celoten film, se bo po številu glasov prvo-uvrščenemu verjetno še najbolj približal.

Zaključimo z najmlajšim nominirancem v tej kategoriji, 27-letnim Jessejem Eisenbergom, ki je bil prav gotovo ena najboljših izbir za upodobitev najmlajšega milijonarja in hkrati najuspešnejšega računalniškega nerda na svetu. Mark Zuckerberg, oče Facebooka, je na prvi pogled prav takšen kot tale oskarjev nominiranec: prav nič zvezdniški in povsem človeško preprost.
Čeprav se zdi, da je Jessie še zelo mlad za takle uspeh, pa se na lestvici najmlajših nominirancev v tej kategoriji za las uvršča med deseterico. Pred njim je kar nekaj zvezdnikov, kot so Mickey Rooney, John Travolta, James Dean, Heath Ledger in celo Orson Welles. Status najmlajšega nominiranca v tej kategoriji že dolgo nosi Jackie Cooper, ki je bil leta 1931 star komaj devet let, ko ga je Akademija nominirala za vlogo v filmu Skippy in ostaja najzgodnejši še živeči nominiranec (star je 88 let).
Če bo oskarja po nekem čudnem scenariju tudi dobil, pa bo Jasse Eisenberg postal najmlajši dobitnik kipca za glavno moško vlogo. Rekord trenutno drži Adrien Brody, ki je bil leta 2003 ob prejmu nagrade za Pianista star dobrih 29 let.

Moja napoved: Colin Firth (The King's Speech)
Če bi glasoval jaz: Javier Bardem (Biutiful)
Kdo bi še lahko bil nominiran, pa ni: Robert Duvall (Get Low), Ryan Gosling (Blue Valentine), Paul Giamatti (Barney’s Version), Mark Wahlberg (The Fighter), Michael Douglas (Solitary Man), Kevin Spacey (Casino Jack), Stephen Dorff (Somewhere), Jim Broadbent (Another Year).

Jean Seberg v črtasti jopici

Vedno ko vidimo posnetek ali sliko Jean Seberg iz Godardovega À bout de souffle me nekaj premami. Njena milina, njen simpatičen pogleda, njeni kraki lasje, ki si jih skrbo skrtači preden gre na sestanek. Njena radoživost, veselje do življenja, njena naivnost. In seveda njena francoščina z močnim ameriškim naglasom. Ja, vedno rad pogledam Jean v tisi nepozabni črtasti jopici.

Oskarji 2010: Režija

Trije devičniki, trije povratniki. Brta Coen sta marsikoga presenetila, ko sta Christopherju Nolan speljala tole nominacijo, vendar to ni povsem skregano z logiko, saj ima njun vestern, True Grit, kar deset nominacij, Nolanov Izvor pa "le" osem (ok, imel bi jih devet, če bi bil režiser tudi nominiran), vendar je to še vedno ena manj. Tudi osem je zelo lepa cifra in ne zgodi se ravno vsako leto, da bi režiser filma s tako visokim številom nominacij ostal brez omembe. A to ni še nič, kajti v tem smislu je največji poraženec Steven Spielberg, čigar Barva škrlata je leta 1985 dobila kar 11 nominacij, sam pa se je moral obrisati pod nosom, kljub temu, da ga je pred tem nagradil (ne le nominiral!) tudi ceh režiserjev (DGA). Čeprav ima Spielberg danes kar šest nominacij in dva oskarja (plus enega kot producent), pa lahko rečemo, da je Akademija potrebovala kar nekaj časa preden ga je vzljubila. Spodaj je posnetek iz leta 1975, ko je skupaj s kolegoma pričakoval razglasitev in upal na svojo prvo nominacijo za izjemno uspešni in danes kultni triler Žrelo. A to se ni zgodilo! Film je prejel štiri nominacije (tudi za najboljši film!), Steve pa je takole razočarano obsedel na kavču: "I got beaten out by Fellini!"

Ok, malo smo zašli. Vrnimo se k bratoma Coen, edinima preteklima zmagovalcema v tej kategoriji, ki imata skupno že osem oskarjev. Pred nekaj leti sta vsak po tri dobila za scenarij, režijo in produkcijo trilerja Ni prostora za starce, komični Fargo pa jima je leta 1996 prinesel še kipec za scenarij.

Dvojice režiserjev so zelo redko nominirane. Tokrat se je zgodilo šele četrtič. Prvič sta bila daljnega leta 1961 za režijo mjuzikla West Side Story nagrajena Robert Wise in Jerome Robbins, leta 1978 sta bila skupaj nominirana Warren Beatty in Buck Henry za Heaven Can Wait, kot sem že omenil, pa sta brata Coen leta 2007 pospravila nekaj nagrad za Ni prostora za starce.

Black Swan (Darren Aronofsky)

True Grit (Ethan Coen, Joel Coen)

The Social Network (David Fincher)

The King’s Speech (Tom Hooper)

The Fighter (David O. Russell)

Drugi povratnik in do nedavnega največji favorit letošnje tekme, je seveda David Fincher, ki je širši javnosti ponudil vpogled v zakulisje ustanovitve najpopularnejšega družabnega omrežja na spletu, z več kot 600 milijonov aktivnih uporabnikov. Zgodba je sicer aktualna, vendar sama po sebi ne preveč atraktivna oziroma dramatična: kup razvajenih Harvardčanov se prepira glede ideje, ki je potencialno vredna precej denarja (danes kar 50 milijard ameriških dolarjev). A Fincherju je uspelo iz teh nekaj nastavkov potegniti zanimivo pripoved z repom in glavo, ki gledalca zadrži za celi dve uri. In zato si zasluži oskarja! Pa seveda tudi za njegove prejšnje, visokokakovostne izdelke kot sta Klub golih pesti in Se7en. Ta dva je Akademija sicer spregledala (vsakemu je namenila le po eno tehnično nominacijo) in Fincherja, do sedaj nominirala le enkrat, za Nenavadni primer Benjamina Buttna.

Darren Aronofsky bi moral biti po mnenju mnogih nominiran že za Rokoborca, če ne še prej za katerega od svojih precej bolj umetniških izdelkov, med katerimi zagotovo izstopa Rekvijem za sanje iz leta 2000. Črni labod je je po mojem mnenju njegov najboljši film do sedaj in je pravzaprav nekakšno nadaljevanje Rokoborca. Zgodbi je želel najprej predstavitev v enem filmu in pokazati kako zelo podobna sta si rokoborba in balet, saj gre pri obeh za umetniško predstavo, pašo za oči, ki zahteva velike telesne napore. In če je Mickey Rourke na koncu ostal praznih rok, Portmanova letos zagotovo ne bo. Žal pa bo moral sam Aronofsky na svoj trenutek še nekoliko počakati.

Britanski režiser Tom Hooper je pred Kraljevim govorom posnel le dva kino celovečerca, nase pa je opozoril predvsem z uspešno mini-serijo o drugem ameriškem predsedniku Johnu Adamsu, ki je pobrala štiri zlate globuse in kar trinajst emmyjev. Sam je sicer ostal praznih rok, vendar je to nagrado dobil že dve leti prej za režijo prav tako precej uspešne mini-serije Elizabeth I s Helen Mirren v naslovni vlogi. Po temle uspehu, bo Hooper delo na televiziji verjetno za nekaj časa obesil na klin, saj verjamem, da ponudbe že nekaj časa dežujejo z vseh strani. Kot kaže je njegov izdelek med filmskimi delavci zelo popularen in je edini, ki lahko Fincherju spelje pozlačeni kipec. Res me zanima, kako se bo ta tekma končala.

Zaključimo z nekoliko manj znanima nominirancema iz letošnje peterice. David O. Russell je nase opozoril z akcijo Trije kralji in nato še z nekoliko čudaško, vendar prisrčno, komedijo I Heart Huckabees. Pri obeh je sodeloval z Markom Wahlbergom, skupaj pa že načrtujeta naslednji projekt: adaptacijo akcijske igrice Uncharted, ki naj bi na velika platna prišla leta 2013.

Moja napoved: The Social Network (David Fincher)

Če bi glasoval jaz: Black Swan (Darren Aronofsky)

Kdo bi še lahko bil nominiran, pa ni: Inception (Christopher Nolan), The Kids Are All Right (Lisa Cholodenko), 127 Hours (Danny Boyle), Blue Valentine (Derek Cianfrance), Another Year (Mike Leigh), Biutiful (Alejandro González Iñárritu).

It's Groundhog Day!

Oskarji 2010: Glavna ženska vloga

Skupno ima pet letošnjih nominirank za najboljšo glavno žensko vlogo kar dvanajst nominacij. Levji delež k tej številki je prispevala Annette Bening, ki se za kipec poteguje že četrtič. Verjetno se ji je oddahnilo, da Akademija letos ni nominirala Hilary Swank, ki z vlogo v resnični življenjski zgodbi Conviction, nedvomno ni bila daleč zadaj. Pravzaprav je morala biti zelo blizu, glede na to, da jo je nominiral igralski ceh SAG. A Beningova, ki jo je Swankova v preteklosti že dvakrat porazila (o njunih spopadih sem pred časom že pisal), je tudi letos naletela na precej trd oreh: Natalie Portman. Glavni boj se nedvomno bije med njima. Zlati globus sta vsaka v svoji kategoriji sicer prejeli obe, vendar je Portmanova domov odnesla tudi nagrado igralskega ceha ter številna priznanja kritikov.

Annette Bening (The Kids Are All Right)

Nicole Kidman (Rabbit Hole)

Jennifer Lawrence (Winter’s Bone)

Natalie Portman (Black Swan)

Michelle Williams (Blue Valentine)

Annette Bening, nedvomno ena najboljših ameriških igralk svojega časa, bo tako morala svoj zahvalni govor še nekaj časa obdržati le zase, vendar se pritisk na Akademijo z vsako ne nagrajeno nominacijo povečuje in gotovo bo tudi ona v bližnji prihodnosti k sebi stisnila pozlačeni kipec, v najslabšem primeru pa lahko računa na častno nagrado. Konec kancev je pri Akademiji dobro zapisana tudi zaradi svojega dela v njenem upravnem odboru v zadnjih letih.

Če se še na hitro sprehodimo skozi njene dosedanje nominacije: prvič se je za oskarja potegovala leta 1990 v trilerju Stephen Frears, The Grifters, nato pa je bila čez skoraj desetletje ponovno nominirana kot razočarana gospodinja v enem mojih najljubših filmov, Lepota po Ameriško. Filmu je manjkal le še njen oskar, da bi bil kot četrti izdelek v zgodovini okronan z zlato peterico (oskarji za film, režijo, scenarij in obe glavni vlogi). A potrebno je priznati, da je bila Hilary Swank tisto leto kot dekle, ki bi veliko raje bila fant v drami Fantje ne jočejo, preprosto boljša. Prav tako je bila boljša pet let kasneje, ko je kot Maggie Fitzgerald v Eastwoodovi Punčki za milijon dolarjev knockoutirala vse svoje tekmice, vključno z Anette, ki je v drami Being Julia upodobila odcvetelo gledališko igralko, noro zaljubljeno v več let mlajšega fanta. Letos pa bi moralo iti vse po njenih načrtih, saj je za favoritko veljala že od samega začetka, vse dokler na beneškem festivalu niso premierno prikazala Črnega laboda. Portmanova, ki se prav tako kot Beningova v nominirani vlogi poljublja z žensko, je prevzelo mesto favoritke in ga še vedno močno drži. In to podpiram. Anette je sicer sijanja, vendar nič bolj kot njena filmska soproga, Julianne Moore. Tudi ona ima že štiri "prazne" nominacije in ne razumem zakaj se je okoli nje dvignilo tako očitno manj prahu.

A pojdimo nazaj k Portmanovi. Ta luštna, droba igralka se je leta 1981 rodila v Jeruzalemu, tri leta kasneje pa se je družina vrnila v ZDA. Prvo vlogo je odigrala leta 1994 v kultnem trilerju Léon Luca Bessona, nadaljevala pa z uspešnicami Mars napada, Vojna zvezd ter seveda odlični drami Mika Nicholsa, Bližnji odnosi, za vlogo v katerem je dobila zlati globus in nominacijo za oskarja za najboljšo stransko igralko. Letos je opravila odlično delo kot nadarjena, vendar čustveno in seksulano zavrta balerina, ki si bolj kot vse želi uspešne kariere. Ko se ji končno ponudi priložnost, pa jo nervoza in strah, da jo bo zapravila, pahneta v duševno nestabilen položaj, kjer je prisiljena opraviti z notranjimi demoni. O vlogi, ki bo očitno definirala njeno kariero, je z režiserjem Darrenom Aronofskym razpravljala že celo desetletje pred dejanskim izidom filma.

Komaj 20-letna Jennifer Lawrence, ki je nase že opozorila v Goreči planoti Guillerma Arriage, je edina izmed peterice, nominirana prvič. Suvereno je upodobila dekle iz revne gorske družine, ki mora čimprej poiskati svojega zapitega očeta, saj je ta kot varščino zastavil njihovo hišo, nato pa izginil. Kritiki so na dramo Winter's Bone opozorili že na lanskem Sundancu, kjer je bil prejel glavno nagrado v svoji kategoriji.

Če bo Jennifer oskarja tudi dobila, kar je sicer malo verjetno, bo postala najmlajša dobitnica te nagrade v svoji kategoriji, trenutno pa se uvršča na drugo mesto najmlajših nominirank. S precejšnjo prednostjo še vedno vodi Novozelandka Keisha Castle-Hughes, ki je bila leta 2003 nominirana za Jezdeca kitov. Spodaj je trenutna lestvica najmlajših.

Keisha Castle-Hughes - Whale Rider (2003) | 13 let, 309 dni
Jennifer Lawrence - Winter’s Bone (2010) | 20 let, 130 dni
Isabelle Adjani - L'histoire d'Adèle H. (1975) | 20 let, 235 dni.
Keira Knightley - Pride & Prejudice (2005) | 20 let, 311 dni
Ellen Page - Juno (2007) | 20 let, 335 dni

Nobena izmed zgornje peterice oskara ni osvojila, tako da status najmlajše dobitnice pripada šesti najmlajši nominiranki, Marlee Matlin (slika desno). Gluhonema igralka, ki je z Williamom Hurtom leta 1986 zaigrala v drami Otroci manjšega boga, je bila takrat stara 21 let in 171 dni.

Nicole Kidman je edina nominiranka v tej skupini, ki oskarja doma že ima (oziroma ga je menda podarila svojim staršem). Dobila ga je za upodobitev odlične, vendar depresivne, angleške pisateljice Virginie Woolf v drami Ure do večnosti iz leta 2002, in to za glavno vlogo, čeprav jo na platnu gledamo le 28 minut, medtem ko sta bili njeni kolegici (Julianne Moore in Meryl Streep) na filmu vsaka po 33 oziroma 42 minut, a sta se vseeno potegovali za nominacijo v stranski vlogi. A odločitev studiev za takšno kampanjo se je očitno izplačala, morda tudi zato ker je proti pričakovanjem izgubila leto prej. Njeno hvaljeno vlogo v mjuziklu Moulin Rouge!, med snemanjem katerega si je menda celo dvakrat zlomila rebro, je na podelitvi namreč zasenčila Halle Berry s še vedno nepozabnih zahvalnim govorom (ali bolje rečeno hlipanjem).

Nominacija za glavno žensko vlogo je tudi edina, ki jo je s strani Ameriške filmske akademije prejel njen drugi producentski poizkus. Rabbit Hole je posnet po uspešni broadwayski predstavi, ki je njenemu avtorju, Davidu Lindsay-Abairu, leta 2005 prinesla tudi prestižno Pulitzerjevo nagrado. Cynthia Nixon (rdečelasa Miranda iz Seksa v mestu - na sliki) je za vlogo žalujoče matere na odrskih deskah prejela tonyja, oskar pa se Kidmanovi ne nasmiha.

Peta nominiranka, nekdanja "Simpatija", Michelle Williams, se precej očitno izogiba popcorn filmom in ostaja v neodvisnih vodah, kjer pa se ji sploh ne godi slabo. Niza namreč eno močno vlogo za drugo: Brokeback Mountain (prva nominacija), Synecdoche, New York, Mammoth in sedaj še Blue Valentine ter število drugih za katere pa večina verjetno ni niti slišala. Tole nominacijo, ki si jo je prislužila z odlično interpretacijo polovice mladega zakonskega para v nestabilnem razmerju, vidimo predvsem kot pohvalo s strani kolegov za njeno konstantno profesionalnost, ki jo je tukaj še posebej pokazala. Film so namreč pričeli snemati skoraj takoj po smrti Hearha Ledgerja, očeta njene hčerke.

Moja napoved: Natalie Portman (Black Swan)
Če bi glasoval jaz: Natalie Portman (Black Swan)

Kdo bi še lahko bila nominirana, pa ni: Julianne Moore (The Kids Are All Right), Lesley Manville (Another Year) - ali za stransko, Hilary Swank (Conviction), Sally Hawkins (Made in Dagenham), Noomi Rapace (Män som hatar kvinnor), Halle Berry (Frankie and Alice).