Filmsko leto 2010

Staro leto se poslavlja. Kakršno koli je že bilo, vam želim, da bo naslednje še boljše. V vseh mogočih smislih. Tudi kar se tiče filmov.

Tukaj je ena od mnogih montaž letošnje filmske bere. Naj vam služi kot opomnik na izdelke, ki ste jih pozabili, prezrli ali preprosto niste utegnili pogledati. Vzemite si čas za dobro filmsko izkušnjo tudi v letu 2011!

Srečno!

O mutantih ne duha ne sluha

Tik-tak, tik-tak,... čas teče, nič ne reče in že je konec leta. Leta 2010, ki smo ga preživeli kljub nadaljevanju recesije, vulkanskemu pepelu, zasutemu čilskemu rudniku in poplavljenemu ljubljanskemu Barju. Prav tako nas niso napadli mutanti, čeprav naj bi se prvo dejanje danes že precej kultne franšize X-Men dogajalo prav v iztekajočem se letu. Tega film neposredno sicer ne razkriva, vendar natančno letnico menda poznajo tisti najbolj zagrizeni oboževalci te legendarne stripovske serije iz založniške hiše Marvel Comics, ki je luč sveta prvič ugledala že daljnega leta 1963.

Tole bi lahko bilo leto 2010, mar ne?

No, morda časopisnih stolpcev v zadnjih 12 mesecih res niso polnile vesti o morebitnem zakonu, ki predvideva registracijo mutantov, smo bili pa zato priča podobnim oblikam nestrpnosti do manjšin, kakršno je bilo izvažanje Romov iz Francije in pretepanje gejev na paradi ponosa v Beogradu. In kdo ve, morda je film le nekoliko prehiteval. Morda se Wolverine, Rogue, Cyclops, Storm in Jean Grey res skrivajo nekje med nami, vendar so preprosto preveč pametni, da bi se izpostavili, saj znamo biti ljudje zares neumni in prenagljeni, kadar se soočimo z neznanim.

"We're Americans, Henry. Let the rest of the damn world deal with mutants in their own way." - najbolj realističen del filma

X-Men je bil posnet preden je Halle Barry dobila oskarja in preden je Hugh Jackman vodil to podelitev, na začetku tisočletja, ko nihče ni slutil kaj vse nas čaka. Namesto teroristov in globalnega segrevanja, so po tej verziji v letu 2010 prvi problem mutanti - ljudje, ki so (meda iz samoobrambe pred gnilim svetom, ki jih zavrača - popravite me, če se motim) razvili neverjetne sposobnosti: od hitre regeneracije in dotika smrti, pa vse do uničujočih jezikov in branja misli. Hja, kar na enkrat tista lužica nafte v Mehiškem zalivu, ne izgleda tako zelo strašna. In, čeprav v filmu ni zaznati, da bi letu 2010 množično uporabljali mobilne telefone, internet in iPode, so scenaristi zadeli v polno s preprosto prognozo: še vedno se bomo bali neznanega.

"Do you know what happens to a toad when it's struck by lightning? ...
The same thing that happens to everything else."

Velik uspeh prvega celovečerca, ki ga je režiral Bryan Singer, je seveda le še potrdil že nakazano nadaljevanje filmske franšize, ki jo danes sestavljajo štirje deli (eden je pravzaprav prequel), peti pa prihaja na filmska platna prihodnje leto. Ne le ljudstvo, tudi kritiki so v večji meri pokimali filmu iz leta 2000, mene, ki se si ga ogledal šele pred kratkim pa ni prepričal. Kup pretepanja in cenenih stavkov (glej zgornjo sliko) in neverjetna zbirka klišejev. Morda, ti pred desetletjem res še niso bili tako očitni, žal se film danes izgubi v poplavi njemu podobnih. A ne morem si pomagati in že nalagam nadaljevanje, ki ima na IMDb-ju celo boljšo oceno od prvega dela.

Okrogla miza: režiserji o režiji

Še zadnji iz serije pogovorov med ustrvarjalci letošnjih najodmevnejših filmskih produkcij. Po igralkah in igralcih so za skupno mizo sedli še režiserji: Derek Cianfrance (Blue Valentine), Darren Aronofsky (Black Swan), Tom Hooper (The King's Speech), Peter Weir (The Way Back), David O. Russell (The Fighter) in Lisa Cholodenko (The Kids Are All Right). Ja vem, kaj boste rekli... Fincher manjka.

Debata se je med drugim vrtela okoli cenzorskih oznak za filme in o tem kako se Američani bolj kot pred nasiljem zaklepajo pred seksom, o delu z nizkimi proračuni in umetniškimi konflikti s producenti ter seveda o njihovem načinu ustvarjanja in pogledu na celotno filmsko industrijo.

8KA: Božiček

Božiček je danes tako kot Coca-Cola in McDonald's eden od simbolov amerikanizacije, vendar ne moremo spregledati dejstva, da se pravzaprav razvil iz krščanskega lika Sinterklaas, ki ga slavijo v Belgiji in na Nizozemskem ter njenih bivših kolonijah. Gre za nam poznanega svetega Miklavža, ki goduje 6. decembra in se najverjetneje navezuje na grškega svetnika iz Mire (današnja Turčija). Legenda pravi, da je obdaril tri osiromašena dekleta, da ne bi postale prostitutke. No, vplivov na njegovo legendo je bilo še ogromno, vendar bom te debate raje prepustil kakšnemu etnologu.

Kakorkoli že, danes ga poznamo pod različnimi imeni, najbolj uveljavljena pa je seveda ameriška verzija Santa Claus. Evropejci mu za dom pripisujemo Laponsko, čez lužo pa verjamejo, da skupaj s škrati, ženo in jeleni prebiva na Severnem polu od koder se vsako leto na božični večer odpravi na popotovanje okoli sveta z zelo zahtevno nalogo. K tej predstavi je veliko pripomogla otroška knjiga iz leta 1902, The Life and Adventures of Santa Claus, ameriškega avtorja Lymana Franka Bauma, sicer najbolj znanega po uspešnici Čarovnik iz Oza. Splošno prepričanje, da je Božičkovo rdečo-belo podobo ustvarila Coca-Cola, ne drži, saj se je v taki opravi pojavil že mnogo prej v drugih oglasih, med drugim za mineralno vodo leta 1915, vendar je res, da je Coca-Cola to ikono močno utrdila.

Če vanj verjamete ali ne, upam, da vam je sinoči, potem ko ste si na televiziji verjetno ogledali enega od mnogih filmov z njim v glavni vlogi, pod smrečico pustil kaj lepega.

Santa Clause (1898) | neznani igralec

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko je film ravno začel dihati, je bila posneta cela vrsta kratkih (v večini eno-minutnih) filmčkov, ki so prikazovali Božička med obdarovanjem otrok. Tale angleški izdelek režiserja Georga Alberta Smitha pa predstavlja poseben mejnik, saj vključuje za tisti čas nepredstavljive vizualne učinke. Pogledate si ga lahko tudi na YouTubu.

Miracle on 34th Street (1947) | Edmund Gwenn

Za tole nepozabno božično klasiko ste gotovo vsi že slišali, čeprav ste si namesto nje verjetno ogledali remake iz leta 1994, ki ga na televiziji vrtijo prav vsako leto. Izvirnik, nominiran celo za oskarja za najboljši film, je bil na novo posnet kar štirikrat, zato je Božičkovo opravo obleklo kar pet igralcev, vendar se zid pravično, da na ta seznam uvrstim prvega, Edmunda Gwenna, ki je za vlogo prejel celo oskarja. Ostali štirje so: Thomas Mitchell, Ed Wynn, Sebastian Cabot in vsem verjetno najbolj znani Richard Attenborough.

Za tiste, ki zgodbe ne poznate čisto hitra obnova: Znamenita veleblagovnica Macy's, ki stoji na newyorški 34. ulici, najame velikodušnega starčka po imenu Kris Kringle, da bi zamenjal njihovega zapitega Božička, h kateremu se hodijo crkljat otroci. Kringle ves čas trdi, da je povsem pravi Božiček, zato ga proglasijo za norega in zadeva pristane celo na sodišču.

The Night They Saved Christmas (1984) | Art Carney

Zgodba nekoliko manj posrečenega televizijskega filma z oskarjevcem Artom Carneyjem v glavni vlogi, je pravzaprav še vedno aktualna. Govori namreč o požrešni nafti družbi, ki se odloči črpati nafto prav na severnem polu. Božiček in njegovi palčki se seveda ne dajo in s pomočjo otrok ter žene enega od zaposlenih pri naftni družbi preprečijo nadaljnje miniranje.

Santa Claus: The Movie (1985) | David Huddleston

Eden izmed popularnejših božičnih filmov nam razkrije celotno zgodbo tega dobrodušnega možakarja, njegov izvor, zgodovino in delovanje ter predstavi njegovo snidenje s škrati, ki mu zaupajo raznašanje njihovih daril. Eden izmed njih, škrat Patch (Dudley Moore), se odloči ustanoviti svojo lastno "obdarovano firmo", vendar se zaplete s požrešnim izdelovalcem igrač, kar skoraj uniči čar božiča.

Ernest Saves Christmas (1988) | Douglas Seale

Ernest P. Worrell je junak z gumijastim obrazom, ki ga je Jim Varney prvič upodobil v reklamnem oglasu iz leta 1980. Sledila je cela serija reklam, zaradi priljubljenosti pa so posneli tudi tv-serijo in cel kup filmov. Tretji po vrsti je bila tale božična zadeva v kateri poskuša glavni junak najti zamenjavo za ostarelega Božička, ki ga je upodobil Douglas Seale. Tematika iskanja Božičkovega naslednika je pravzaprav zelo popularna, kot boste videli v nadaljevanju.

The Santa Clause (1994) | Tim Allen

Tim Allen je nase opozoril v seriji Sam svoj mojster, ki so jo skoraj desetletje predvajali na ameriški televiziji ABC, preboj na veliko platno pa mu je uspel prav v rdečem Božičkovem kostumu. Kot Scott Calvin, ki po nesreči skati Božička s svoje strehe in zato prevzame njegovo nalogo ter identiteto, je bil tako uspešen, da ga je upodobil še v dveh nadaljevanjih. Ti sta izšli leta 2002 in 2006.

Call Me Claus (2001) | Whoopi Goldberg

Lucy Cullins je nekoliko tečna, vendar uspešna producentka televizijskega prodajnega programa, ki najame starega Nika, da bi igral Božička in povečal dobiček. Kot se izkaže kasneje je Nik čisto pravi Božiček, ki se mora po dvesto letih službovanja upokojiti in do božičnega večera najti zamenjavo. Ja, uganili ste! Naj se sliši še tako čudno, vendar tale film nas uči, da je Božiček ženska. Z rastami!

Fred Claus (2007) | Paul Giamatti

O Božičkovi družini ne vemo prav veliko. Poznamo sicer škrate, v nekaj filmih pa se pojavi tudi gospa Claus, to pa je v glavnem vse. No, v temle spoznamo tudi njegova starša in celo neodgovornega (starejšega!) brata (Vince Vaughn), ki v predbožičnem času obišče severni pol, da bi si sposodil večjo vsoto denarja.

Srečen božič!

Naslov tega posta ni le moje voščilo vam, dragi bralci, temveč tudi naslov enega mojih najljubših božičnih filmov in priporočilo za današnji večer. Če sta že vsaj malo siti pocukanih hollywoodskih komedij in Božičnikovih dogodivščin, potem je tale zgodba o neumrljivosti božičnega duha in ljubezni do sočloveka, kot nalašč za vas.

Film Joyeux Noël, režiserja Christiana Cariona, ki si je prislužil tudi nominacijo za tujejezičnega oskarja, pripoveduje resnično zgodbo o božičnem premirju sklenjenega decembra leta 1914 med Nemci na eni ter Francozi in Škoti na drugi strani fronte. Za nekaj ur ustavijo vse napade, da bi počastili rojstvo odrešenika, na božično jutro pa skupaj celo spijejo kavo, pokopljejo mrtve ter se raje kot z orožjem pomirijo v brcanju žoge. A realnost jih kmalu dohiti, konec koncev so spopadi na vrhuncu. Čudovit film o nesmiselnosti vojne in pravem pomenu božiča.

GLASBA: Black Swan

Britanski skladatelj Clint Mansell in Darren Aronofsky sta pred Črnim labodom sodelovala že pri štiri filmih: Pi, Requiem for a Dream, The Fountain in predlanskim The Wrestler. To povedano, mislim, da sta se tokrat najbolj ujela, saj je glasba, skupaj s fotografijo, odlično podkrepila zgodbo. Mansell je za izhodišče uporabil glasbo iz Labodjega jezera, zato njegove note žal ne ustrezajo strogim merilom Ameriške filmske akademije in niso primerne za oskarjevno nominacijo. Žal. Sicer bi bila ta neizbežna. Ali pa tudi ne, upoštevajoč dejstvo, da kljub številnim dobrim partituram, še nikoli ni bil nominiran.

Clint Mansell - A New Swan Queen

Hkrati so izločili tudi glasbeni podlagi za vestern True Grit, ker vsebuje preveč protestantskih himen ter dramo The Kids Are All Right, ki se je prepogosto zatekla k popularnim popevkam.

Nekaj ljudi se je razburjalo, češ da je Akademija hinavska, saj bi morala potemtakem izločiti tudi glasbo iz The King's Speech, saj je večkrat nagrajeni skladatelj Alexandre Desplat v njej uporabil nekaj Beethovnovih not, Gustavo Santaoalalla pa je pred kratkim celo prejel oskarja za Babilon, v katerem je bilo mogoče številne melodije brez njegovega podpisa. In kako si pravzaprav Akademiki predstavljajo film kot je Črni labod posnet brez znamenite glasbe velikega ruskega mojstra.

Čajkovski ali Mansell, ob poslušanju filma so mi pač šle kocine pokonci.

Kaj pa Javier?

Zgodi se vsako leto. Vsako leto opazim čudovito vlogo in se vanjo malodane zaljubim, nato pa precej razočaran ugotovim, da tisti, ki odločajo o razno raznih nagradah, niso istega mnenja. Lani sta to bile odlična Tilda Swinton v Julii in Catarina Saavedra v Služkinji, letos pa je ta usoda doletela Javierja Bardema v čudovitem Biutiful.

"Yo no me voy a morir."

Vloga na kateri bi moralo z velikimi črkami pisati "NAGRADE PROSIM" je do sedaj šla dokaj neopazno mimo vseh kritiških združenj. Nominirali so jo le za zlati satelit, medtem ko je sam film dejansko nominiran za najboljši tujejezični film na zlatih globusih. In prav to me moti; ljudje so film očitno videli - konec koncev gre za izdelek enega bolj uveljavljenih režiserjev zadnjih let (Alejandro González Iñárritu), ki je že snemal tudi v Hollywoodu in že pobiral nominacije za oskarja - pa v vlogi kljub temu niso videli potenciala.

Javier Bardem je "svojo" sezono že imel pred nekaj leti, ko je pobral praktično vse nagrade za vlogo krvoločnega psihopata Antona Chigurha, kar mu je seveda precej zmanjšalo letošnje možnosti, vendar res ne morem verjetni, da kot umirajoči oče, ki poskuša pred smrtjo svojo družino dvigniti s totalnega družbenega dna, ni prepričal prav nikogar. Heartless people! Ok, saj mogoče si ga Colin Firth res bolj zasluži, ampak vsaj za nominacijo prosim! No ja, do oskarjev je še nekaj časa in upanje umre zadnje. Tako upam, da se bodo okrepile tudi možnosti Noomi Rapace (Män som hatar kvinnor), kateri so kritiki namenili nekaj ljubezni, predvsem pa sem vesel njene nominacija za Critics Choice Awards.

Dragi Božiček

...ker sem bil letos ful priden, mi prosim prinesli črne allstarke s krili (takšne kakršne ima Percy Jackson). Hvala.

Tekma že odločena?

Ok, ok... malo sem spal te dni. Ampak samo na blogu, sicer pa sem bil zelo aktiven v pisanju poročil za službo in pohajanju po Benetkah in Dunaju. Kljub temu sem vas poskušal preko Twitterja obveščati o vseh nagradah, ki jo jih v teh tednih podelili. In teh ni bilo malo, sploh ne. Številna ameriška kritiška združenja so izbrala the best of 2010 in bila pri tem zelo zelo složna. Veliko bolj kot prejšnja leta. Vsa so nagradila Socialno omrežje, le v enem primeru je zmagala drama Winter’s Bone. Kaj to pomeni? Da je tekma za oskarja odločena še preden se je sploh dobro začela? Zelo verjetno, da ja. Po drugi strani pa se bodo člani Akademije do oddaje končnih glasovnic čez dobra dva meseca, morda že naveličali tega cirkusa in iz kaprice izbrali drug izdelek. A zakaj bi ga? Socialno omrežje dober film in David Fincher si preprosto zasluži oskarja, tudi za svoj celotni dosedanji opus.

Vmes so razglasili tudi nominacije za zlate globuse in nagrade igralskega ceha. Globusi (oziroma združenje tujih dopsinikov v Hollywoodu) se vedno bolj nagibajo h komercialnim filmom in pogosto dajejo prednost zvezdnikom (letos so to predvsem dokazali s Turistom v katerem nastopa tandem Depp - Jolie - oba nominirana) pa tudi z nominacijami za Marka Wahlberga, Halle Berry in Emmo Stone. Kljub temu pa ostajajo pomembni za napovedovanje oskarjev: V zadnjih tridesetih letih je samo osem igralcev dobilo oskarja ne da bi bili pred tem nominirani za zlati globus: Alan Arkin, Marcia Gay Harden, James Coburn, Roberto Benigni, Marisa Tomei, Kevin Kline, Geena Davis in Don Ameche. Seznam filmov, ki jim je uspelo osvojiti najprestižnejšega oskarja brez nominacije za zlati globus pa je še krajši: to je uspelo le štirim izdelkom, od tega sta bila Chariots of Fire in Gandhi zaradi svojiega britanskega porekla na globusih upoštevana kot tuja izdelka in nagrajena v teh kategorijah. Tako, da nam ostaneta le dva filma nagrajena z oskarjem, ki so ju tuji novinarji v Hollywoodo popolnoma prezrli: The Sting iz leta 1973 ter Usodna nesreča pred nekaj leti.

Globusi torej so pomembni, vendar še zdaleč ne tako pomembni kot nagrade igralskega ceha. Lani na primer, se je seznam dvajsetih vlog nominiranih za nagrado SAG in oskarja razlikoval le v enem imenu: Diane Kruger je morala nominacijo za oskarja prepustiti Maggie Gyllenhaal.

No prav kategorija za najboljše stranske igralke se mi zdi letos še povsem odprta. Amy Adams, Helena Bonham Carter, Mila Kunis, Melissa Leo, Hailee Steinfeld in Jacki Weaver so imena, ki se pojavljajo najpogosteje. Kritiki so opozorili še na Kimberly Elise (For Colored Girls) in Juliette Lewis (Conviction). Težko je reči. Privoščil bi ga marsikateri predvsem pa Heleni, Amy in Melissi. Jacki je avstralska legenda, vendar v tem sicer zelo dobrem filmu (Animal Kingdom) pač ne izstopa.

Pri fantih se zdi, da presenečenj ne more biti: Colin Firth in Christian Bale že sedaj veljata za zelo varni stavi, medtem ko se bodo Akademiki pri glavnih igralkah verjetno najtežje odločili med Natalie Portman in Annette Bening. Še sam ne vem kateri bolj privoščim.

Moram priznati da so SAG nominacije prinesel nekaj presenečenj. Je mogoče, da bo Jeremy Renner, dobil že svojo drugo nominacijo zapored? Tudi šepetanja o ponovnem obračunu Swank:Bening so počasi potihnila, vendar je prva očitno še vedno v igri.

Okrogla miza: igralci o igralstvu

Pred dobrim mesecem sem objavil posnetek okrogle mize, okoli katere so pri Hollywood Reporterju zbrali nekaj letos najbolj vročih igralk. Sedaj so to ponovili še z igralci: o svojih izkušnjah so spregovorili Robert Duvall, Ryan Gosling, Mark Ruffalo, Colin Firth, James Franco in Jesse Eisenberg.

SVEŽA KRI: Jesse Eisenberg

Če je Sylvester Stallone tipični akcijski junak in če je Patrick Dempsey tipično pocukrani romantik, potem je Jesse Eisenberg tipični filmski nerd. Jap, takšen sloves si je v zadnjih letih ustvaril v Hollywoodu, letos pa ga nadgradil na zavidljiv nivo: piflar, ki je pogruntal Facebook (ali pa z njim vsaj obogatel - komu verjamete je stavr vaše presoje)! Vloga v Fincherjevemu Socialnemu omrežju, morda najboljšemu filmu letos (vsaj po mnenju nekaterih kritikov), mu bo pri rosnih 27ih letih zelo verjetno prinesla prvo nominacijo za oskarja. S tem se sicer ne bo uvrstil med najmlajšo deseterico kadarkoli nominirano v tej kategoriji, bo pa prišel zelo blizu. Če zmaga, bo seveda najmlajši dobitnik glavnega moškega oskarja vseh časov, vendar pustimo to za zdaj ob strani. V vsakem primeru bo največji car med piflarji in največji piflar med carji.

In zakaj ima tak sloves? To ni težko ugotoviti, sploh če pogledamo nabor njegovih največjih uspešnic. Filmski krst je doživel leta 2002 v solidnem Roger Dodger, kjer ga je stric (Campbell Scott) popeljal na turnejo po lokalih in lovu za kiklami, da bi ga odrešil devištva. Svoj status, pa tudi talent, je pred širšo javnostjo ponovno potrdil v kritiško zelo dobro sprejetem The Squid and the Whale, v kateri je upodobil nadarjenega sina staršev intelektualcev, ki so ločita. Če tega niste gledali, ste gotovo videli njegova zadnja dva filma, tako komercialno kot kritiško zelo uspešna Adventureland in Zombieland. Ne le, da imata podbne naslove, tudi Eisenbergovi vlogi sta si zelo podobni. Enako velja za letošnji Solitary Man v katerem je odigral manjšo vlogo ob Michaelu Douglasu. Nisem sicer gledal vseh njegovih filmov, vendar sem ga do sedaj še vsakič videl kot nesamozavestnega srednješolca, ki očitno še nekaj časa ne bo seksal. Na, koncu mu ponavadi vedno uspe, tako kot je uspelo Marku Zuckerbergu. Ha, kdo se smeji sedaj? In kdo se bo januarja, ko bodo brali nominirance za oskarja?

Pure Grace

Mika - Grace Kelly

9 OBRAZOV: Mel Gibson

Eden najbolj znanih Avstralcev je zaslovel z akcijskimi filmi, nato pa se uveljavil še kot režiser. Po Woodyju Allenu (1977), Robertu Redfordu (1980), Warrenu Beattyju (1981), Kevinu Costnerju (1990) in Clintu Eastwoodu (1992), je Gibson šesti "najprej-igralec", ki je dobil oskarja za režijo. Poleg Pogumnega srca, pa v njegov opus spada tudi eden najbolj kontroverznostih filmov desetletja, Kristusov pasijon, ki ga ne označujejo le številni prizori nasilja, temveč tudi to, da je bil posnet v že izumrlih jezikih: stari hebrejščini, arabščini in latinščini. Najprej je bilo mišljeno, da bo film predvajan brez podnapisov, saj naj bi bila zgodba dovolj znana, da gledalci ne bi imeli problemov z razumevanjem. A očitno so se producenti zbali slabega obiska in film je v kina prišel s podnapisi, kjer je zaslužil več kot katerikoli drugi ne angleški film v zgodovini. Uspehu je sledil še en film v mrtvem jeziku in sicer v jeziku starih Majev, ki pa ni ponovil predhodnikovega dosežka. Kakorkoli že, Gibson je s tema izdelkoma lepo pokazal kako pristnejši so filmi v katerih cel svet pač ne govori angleščine.

Za njim je vsekakor zelo uspešna kariera pred in za kamero, vendar mu mnogi sedaj napovedujejo zaton. Ne zaradi pijančevanja, saj je Hollywood takšnih padcev vajen, temveč zaradi sledečih izpadov homofobije, mačizma, rasizma in antisemitizma. Sploh zadnjih dveh pojmov v tovarni sanj ne trpijo in slišati je glasne trditve, da Gibson nikoli več ne bo snemal, kaj šele pobral katero od filmskih nagrad. To potrjuje tudi dejstvo, da se je pred kratkim že dogovoril za manjšo vlogo v nadaljevanju uspešne komedije Prekrokana noč, vendar jo je moral zaradi raznih pritiskov prepustiti Liamu Neesnu. A čas je čudovito zdravilo za pozabljanje, zato mislim, da zanj vse le še ni izgubljeno. Že naslednje leto v kino prihaja njegov najnovejši izdelek z vlogo, ki bi ne mogla biti primernejša zanj: družinski človek, ki pristane na dnu, od koder ga reši govoreči bober, ki predstavlja njegov drugi, pozitivnejši jaz.

Mad Max (1979) | Max Rockatansky

Nizko proračunski film, ki pokuka v "bližnjo prihodnost" kjer zmanjkuje goriva, je postal eden najuspešnejši avstralskih filmov, glavni igralec pa zvezda. V letih 1981 in 1985 sta sledili nadaljevanji (drugi del se mi zdi najboljši), ki sta Maxu omogočili maščevanje in zaključili trilogijo o postapokaliptičnem svetu.

The Year of Living Dangerously (1982) | Guy Hamilton

Mladi avstralski novinar pride v Jakarto, da bi poročal o tamkajšnjem političnem dogajanju, ki se jeseni 1965 nevarno zaostri, ko gibanje 30. september izvede neuspešen državni udar. Dogajanje dokumentira skupaj s kolegom, fotografom Billyjem Kwanom (odlično ga je odigrala kar Linda Hunt), vmes pa se zaljubi še v delavko na britanski ambasadi (Sigourney Weaver).

Lethal Weapon (1987) | Martin Riggs

Dve leti po koncu trilogije Norega Maxa, je štartala še ena franšiza, ki je Gibsona dvignila na hollywoodsko a-listo. Do leta 1998 je štirikrat zaigral bolj nori del črno-belega policijskega dueta, ki se ga danes spomnimo predvsem po tem, da si zmore sam izpahniti ramo. Iz povsem praktičnih razlogov, seveda.

Hamlet (1990) | Hamlet

Da bi se distanciral od običajnih akcijskih vlog je Gibson oblekel tudi pajkice in v roke prijel lobanjo ter si pod režisersko taktirko Franca Zeffirellija glasno zastavil znamenito eksistencialistično vprašanje. O najbolj znanih filmskih Hamletih sem sicer pred kratkim že pisal.

The Man Without a Face (1993) | Justin McLeod

Po uspehu pred kamero, se je, menda tudi na prigovarjanja nekaterih studiov, odločil sesti še na režiserski stolček od koder je režiral samega sebe v vlogi bivšega profesorja, ki se po prometni nesreči v kateri je umrla njegova študentka, sam pa je ostal iznakažen, odtuji od sveta in postane samotar. Dokler ne spozna malega Chucka, ki rabi mentorja.

Braveheart (1995) | William Wallace

Njegov drugi režiserki poizkus je bil zadetek v polno. Resnična zgodba o junaku, ki je, da bi dosegel osamosvojitev svojega naroda, sicer neuspešno, popeljal Škotsko v vojno s kraljem Edvardom I., je dobila pet oskarjev, med drugim za najboljši film, Gibosn pa je bil okronan za najboljšega režiserja.

What Women Want (2000) | Nick Marshall

V do takrat najdobičkonosnejši romantični komediji vseh časov je Gibson upodobil oglaševalskega eksperta, ki začne po nenavadni nesreči slišati ženske misli. Medtem, ko ugotavlja ali je to prekletstvo ali dar, se zaljubi v kolegico in rivalko Helen Hunt.

Signs (2002) | Graham Hess

V enem uspešnejših trilerju M. Night Shyamalana, je Gibson med svojo koruzo lovil nezemljane, ki so ogrožali ne le njegove družine, temveč celoten planet.

Edge of Darkness (2010) | Thomas Craven

Prva večja vloga po daljšem premoru. Medtem je Gibosn pristal na socialnem dnu, osovražen od kolegov, ne pa toliko od gledalcev. Njegov najnovejši akcijski film, v katerem se kot policist maščuje za smrt svoje hčerke, namreč finančno ni ravno razočaral, čeprav je veliko slabši od istoimenske britanske mini-serije iz 80ih po kateri je bil posnet.

Vse najboljše, Julianne Moore

Carica ima 50 let. Vse kar posname je na nivoju. Nisem je še videl slabo igrati, čeprav je, vsaj na začetku kariere, nastopila tudi v nekaj poden filmih. The Gun in Betty Lou's Handbag, anybody? Hčerka polkovnika, vojaškega sodnika in odvetnika ter škotske socialne delavke je bila nominirana za štiri oskarje: kot odcvetela porno diva v Boogie Nights, kot ljubica Ralph Fiennesa v The End of the Affair ter dvakrat kot razočaran gospodinja ameriškega povojnega predmestja v The Hours in Far from Heaven. Njen seznam nepozabnih vlog se tu seveda ne konča, vendar o tem kdaj drugič. Tokrat samo še: Vse najboljše in še na mnogo ustvarjalnih let. Oskar pa bo prišel slej ko prej.

Nagrade, nagrade, nagrade

Here we go. Sedaj se bo tempo močno dvignil. Vsul se bo plaz najrazličnejših nagrad. Vsaka filmska organizacija, vsak kritik in vsak medij bo objavil svoj seznam najboljših v letu 2010. Sinoči so nominirance (PDF) že izbrali pri International Press Academy (IPA), organizaciji, ki se je oblikovala z odcepitvijo od sorodne organizacije Hollywood Foregin Press Assotiation, ki podeljuje veliko bolj znane zlate globuse. Zanje danes glasuje okoli 200 članov IPE, vendar jih Hollywood ne jeba prav veliko. Morda so zato nominirali tudi po osem igralcev v vsaki kategoriji - da bo vsaj kdo prišel na podelitev. Skupaj je v vseh kategorijah menda nominiranih čez 150 ljudi oziroma skoraj vsak film, ki je bil letos posnet. :) No, toliko o njihovi kredibilnosti.

Sedaj pa zares pomembnim nagradam. National Board of Review (NBR) je neprofitna organizacija ločena od filmske industrije, ki že od leta 1909 spremlja tako umetniški kot zabavni filmski program, ameriški in tuji. Bistvo organizacije je širjenje filmskega znanja, tako z organiziranjem seminarjev in predavanj kot tudi s podeljevanjem štipendij. Njegovo volilno telo sestavljajo strokovnjaki s filmskega področja, profesorji, študentje in filmski zgodovinarji. Letno si NBR ogleda okoli 250 filmov vseh kategorij – domače, tuje, dokumentarne, animirane, umetniške, komercialne… Po ogledu pogosto sledi še poglobljena razprava o filmu skupaj z režiserji, igralci, scenaristi in drugimi filmskimi ustvarjalci.

Že od zgodnjega leta 1929, NBR letno izbere tudi najboljše kar so v iztekajočem se letu videli. V nekaj kategorijah, kot boste videli v nadaljevanju, izberejo Top 10 ali Top 5, kar pomeni, da določijo zmagovalca, ostali pa si sledijo v abecednem vrstnem redu in so vsi zasedli drugo mesto. Večjih presenečenji ni. Čudno da so ignorirali The King's Speech. Očitno si ga člani NRBja še niso ogledali.

Letos so izbrali takole. Odličja bodo zmagovalci prejeli enkrat januarja.

Film: The Social Network
Režija: David Fincher (The Social Network)
Glavna moška vloga: Jesse Eisenberg (The Social Network)
Glavna ženska vloga: Lesley Manville (Another Year)
Stranska moška vloga: Christian Bale (The Fighter)
Stranska ženska vloga: Jacki Weaver (Animal Kingdom)
Izvirni scenarij: Buried
Prirejeni scenarij: The Social Network
Tujejezični film: Des hommes et des dieux (Francija)
Dokumentarni film: Waiting for “Superman”
Animirani film: Toy Story 3
Scenografija: Shutter Island
Igralska zasedba: The Town
"Breakthrough" vloga: Jennifer Lawrence (Winter’s Bone)
Režijski prvenec: Sebastian Junger & Tim Hetherington (Restrepo)
Spotlight Award: Sylvain Chomet & Jacques Tati (The Illusionist)
Special Filmmaking Achievement Award: Sofia Coppola (Somewhere)
William K. Everson Film History Award: Leonard Maltin
NBR Freedom of Expression: Fair Game, Conviction, Howl

Najboljši filmi leta (v abecednem vrstnem redu)
Another Year
The Fighter
Hereafter
Inception
The King’s Speech
Shutter Island
The Town
Toy Story 3
True Grit
Winter’s Bone

Najboljši tuji filmi leta (v abecednem vrstnem redu)
Io sono l'amore (Italija)
Incendies (Kanada)
Life, Above All (JAR, Nemčija)
Soul Kitchen (Nemčija)
White Material (Francija, Kamerun)

Najboljši dokumentarni filmi leta (v abecednem vrstnem redu)
A Film Unfinished
Inside Job
Joan Rivers: A Piece of Work
Restrepo
The Tillman Story

V naslednji tednih nas bodo bombardirala še druga društva, predvsem kritiška, izmed katerih sta najpomembnejši društvi iz Los Angelesa in New Yorka. Poskušal jih bom spremljati čim več in linke do njihovih nagrajencev objavljati v Twitter box-u na desni strani. Stay tuned!

Dan boja proti AIDS-u

Zanimivo kako zelo odmeven je današnji dan. Zanimivo zato, ker ga obeležujemo veliko bolj kot kakšne druge dneve namenjene boju proti različnim življenjskim tegobam. Kdo sploh vem kdaj je dan boja proti revščini, raku ali alkoholizmu? Vsak mulc ve, da je prvi december dan, ko si nadenemo rdečo pentljo in vsak najstnik ve, da na Prešercu delijo brezplačne kondome. Koliko vedo o AIDSu je verjetno čisto nekaj drugega, vendar je menda tudi izobrazba na tem področju precej dobra.

Bruce Springsteen - Streets Of Philadelphia

Morda nam je ta dan tako pri srcu zato, ker večjih težav s to boleznijo nimamo. V Sloveniji naj bi bilo okuženih okoli 300 ljudi, kar je procentualno gledano zanemarljivo malo v primerjavi z nekaterimi afriškimi in azijskimi državami. Vseeno pa mediji kot vsako leto cel današnji dan plozajo o tej nevarni bolezni, njenih simptomih in preventivi. In kot vsako leto bodo na televiziji spet vrteli Filadelfijo. Ok saj z njim ni nič narobe, Hanks je povsem upravičeno dobil oskarja in tudi Springsteenov komad gre še vedno lepo v uho, a želel sem pripraviti spisek tudi drugih zanimivih filmov na to tematiko, da ne bo kdo mislil, da o AIDSu ni posneto prav nič drugega, pa mi je zmanjkalo časa. Pa drugo leto, ko bomo spet napihovali kondome.

O gostiteljih

No, ja... nisem navdušen. Sploh ne. Saj mogoče res "poosebljata novo generacijo ikon Hollywooda." Mogoče sta res "sveža, razburljiva in se ponašata z več talenti," kot pravita producenta prireditve Bruce Cohen in Don Mischer, vendar to preprosto ni dovolj za najprestižnejšo hollywoodsko noč. Če bi se oskarji radi distancirali od poplave šunda številnih filmskih nagrad in ohranili primat, potem se morajo temu primerno tudi obnašati. Žal Akademija v zadnjih letih preveč stavi na zvezde in manj na legende. Ne le pri voditeljih, temveč predvsem pri podeljevalcih. Rekrutiranje zvezdic enodnevnic, kakršno smo vidlei v zadnjih dveh letih je pravzaprav smešno. Kje so filmske legende? Še pred nekaj leti se spomnim, da je podelitev gostila Olivio de Havilland in Julie Andrews, letos pa zasedbo trilogije Somrak. Predlani sem bil sicer navdušen nad prenovljenim podeljevanjem igralskih oskarjev, saj se je na odru zbralo nekaj nepozabnih zmagovalcev iz oskarjevse bogate zgodovine; žal pa so jih že lani zamenjali zgolj prijatelji in znanci nominirancev. No, saj ne rečem, videli smo Michelle Pfeiffer, ki se na takih prireditvah zelo redko pojavlja, kar me je zelo razveselilo. Ok, spet sem malo zabluzil. Ampak, če bi jaz imel kaj besede, Tom Hanks, Cameron Diaz in Steve Carell naslednjih pet let ne bi bil več povabljeni, ker so tam vsako leto. Oskarja za najboljši film pa bi recimo podelila Jodi Foser in Anthony Hopkins. Ali pa Julie Andrews in Christopher Plummer.

Še malo o voditeljih. Z 28 in 32 leti sta namreč najmlajša gostitelja vseh časov, ki utegneta biti celo nominirana. Sploh Franco skoraj zagotovo bo. Ne vem kaj utegne biti večja zagata: da bo izgubil ali ga celo dobil. Sicer pa moško-ženskega voditeljskega para nismo imeli že vse od kar sta leta 1987 oskarje gostila Chevy Chase in Goldie Hawn.

Jaz pogrešam Billyja, čeprav je bil Hugh Jackman pred nekaj leti zelo dobra zamenjava. A Billy je vendarle Billy!

Leslie Nielsen (1926 - 2010)

"Yes, it's true, I've been called the Laurence Olivier of spoofs. I guess that would make Laurence Olivier the Leslie Nielsen of Shakespeare."

Evropski film leta 2010

Prihodnji vikend bodo v Talinu 23. po vrsti podelili Evropske filmske nagrade. Nominiranci so že nekaj časa znani, med njimi pa bo 2300 članov Evropske filmske akademije, ki jo že 14 let vodi priznani nemški filmar Wim Wenders, izbralo dobitnike relativno prestižnih kipec. Relativno zato, ker večjega medijskega pompa okoli teh nagrad ni zaznati, čeprav gre za daleč najpomembnejše filmske nagrade na stari celini (ne-festivalskega tipa). Velike filmske zvezde se se podelitve redko udeležijo, vendar zaradi tega kakovost produkcije ni nič manjša. To potrjuje tudi šest izdelkov nominiranih za evropski film leta 2010.

Ok, saj če smo čisto pošteni, vidimo, da je čiste evropske produkcije v bistvu zelo malo: med spodnjimi nominiranci imamo tako turški, izraelski in celo argentinski izdelek. Ampak hej, saj tudi na oskarjih najdemo zelo malo čistih ameriških filmov. Igralci so pogosto iz Evrope, scenaristi prav tako. Tudi med režiserji se najdejo tujke, še posebej če upoštevamo njihovo poreklo. Ok, sedaj sem malo zabredel. Gremo nazaj na predstavitev nominirancev za najboljši EVROPSKI film leta:

Lebanon | režija: Samuel Maoz • Izrael, Nemčija, Francija

Lanski dobitnik beneškega zlatega leva, ki ste ga morda ujeli tudi na letošnjem Liffu. Super realističen, šokanten in na trenutke precej klavstrofobičen film nas popelje v notranjost tanka, kjer med prvo libanonsko vojno leta 1982, za svoja življenja trepetajo štirje mladi vojaki. Niso junaki v klasičnem pomenu besede. So navadni ljudje, ki se, tako kot vsi, bojijo smrti.

Bal | režija: Semih Kaplanoğlu • Turčija, Nemčija

Po Jajcu in Mleku je Med zadnji v trilogiji o Yusufu, s katerim je avtor na letošnjem Berlinalu osvojil zlatega medveda. Tih, estetski izdelek nam prikazuje težko življenje v turškem gorovju, kjer prebiva revna družina, katere glavni vir prihodka je med. Ko začne tega primanjkovati se glava družina odpravi iskat nove roje čebel. Medtem pa ga žena in šestletni sinček, ki se v šoli spopada s tremo ob glasnem branju, vztrajno čakata.

Des hommes et des dieux | režija: Xavier Beauvois • Francija

Božji možje je resnična zgodba o francoskih menihih v alžirskem samostanu, ki so jih leta 1996 zajeli in ubili islamski skrajneži v še vedno ne povsem pojasnjenih okoliščinah. Film je maja v Cannesu prejel veliko nagrado žirije, druga najpomembnejšo nagrado festivala, Francija pa ga je predlagala kot svojega kandidata za tujejezičnega oskarja. Film sem pred kratkim ujel na Liffu, kjer sem slišal nekaj negativnih kritik o njegovi "počasnosti in brezzveznosti". No ja, če bi ga posneli v Hollywoodu, bi se menihi verjetno uprli svojim napadalcem in jih v taktičnem protinapada zmleli v prah :).

The Ghost Writer | režija: Roman Polanski • Francija, Nemčija, Zdr. Kralj.

O njem ste gotovo že kaj slišali. Film, ki ga je Polanski dokončal kar iz zapora v Švici, mu je na Berlinskem filmskem festivalu prinesel srebrnega medveda za režijo. Posnet po romanu Roberta Harrisa, pripoveduje prigode na novo najetega pisca biografije nekdanjega britanskega premiera. Napeto, aktualno in vredno razmisleka.

El secreto de sus ojos | režija: Juan José Campanella • Španija, Argentina

V razdoru med nemškim Belim trakom in francoskim Prerokom je uspelo tujejezičnega oskarja letos drugič odnesti Argentincem. Na trenutke komična kriminalna drama, s presenetljivim zaključkom, o upokojenem sodnem preiskovalcu, ki mu star zločin ne da miru, je sicer spodoben izdelek, vendar se je večini, tudi meni, zdelo, da je Akademija ponovno vsekala mimo. Morda pa ne. Izdelek je v zadnjih mesecih izredno pridobil na priljubljenosti. Tudi tega so vrteli na Liffu.

Sould Kitchen | režija: Fatih Akin • Nemčija

Nemško-turški režiser se je v zadnjih letih dokazal s številnimi izdelki, ki se v glavnem posvečajo zgodbam turških priseljencev v Nemčiji. Tokrat je postregel z nekoliko lahkotnejšim filmom o nemškem kuharju z grškimi koreninami, ki ima velike težave pri usklajevanju dela v svoji restavraciji in ljubezenskim življenjem.

Poleg Kaplanoğluja, Maoza in Polanskega je Evropska filmska Akademija za najboljšo režijo nominirala še Francoza Olivierja Assayasja (njegov Carlos je tridelna mini-serija (!!) o razvpitem venezuelskem teroristu) ter Italijana Paola Virzija, ki je posnel uspešno komično dramo La prima cosa bella, italijanskega predstavnika v tekmi za tujejezičnega osakrja.

50 Disneyjevih klasičnih risank

Letos so pri studiu Walt Disney Pictures izdali že svojo petdeseto celovečerno risanko - Zlatolaska. Družba ustanovljenega daljnega leta 1932 je za vedno spremenila svet animacije, ko je leta 1937 lansirala svojo prvo celovečerni animirani film Sneguljčica in sedem palčkov. Disneyjeva žena Lillian je pred izidom filma sicer dejala, da nihče ne bo plačeval, da bi gledal film o škratih. Oh, kako se je motila! Tisto leto je zaslužil neverjetnih 8 milijonov dolarjev in postal najuspešnejši film vseh časov (dve leti kasneje je ta naslov sicer moral predati še uspešnejšemu V vrtincu).

In tako je nastala prva na seznamu tako imenovanih klasičnih Disneyjih risank. 73 let in 50 produkcij kasneje se je družba znašla na razcepu, ko je prisiljena klasično animacijo zamenjati za 3D tehnologijo, vendar v občinstvu še vedno najdemo tudi tiste, ki se jim toži po dobrih starih časih. To potrjuje tudi precejšen uspeh laske klasično animirane risanke Princesa in žabec. Upam, da sem vam s to video montažo prebudil marsikateri lep spomin na otroštvo. Sebi sem si zagotovo ga. Prav Sneguljčica in sedem palčkov je bil namreč prvi film, ki sem ga v življenju videl na velikem platnu.

Zgoraj brez, Vol.5

Evo, tu je nova uganka v sklopu serije zgoraj brez. Tale je malo težja, ker so igralke posnete nekoliko od daleč. Vam jih bo vseeno uspelo prepoznati? Kot vedno me zanima tudi naslov filma. Good luck!

Oskarji 2010: Celovečerni dokumentarec

Čas je da vržemo uč tudi na dokumentarne filme, ki letos (potiho) upajo na oskarja. Akademija je namreč pred nekaj dnevi objavila seznam izbranih 15 celovečernih dokumentarnih filmov, ki jih je izbrala izmed 101 prijavljenega dela. Teh petnajst bodo člani Akademije, ki sodijo v "dokumentarno vejo" te organizacije, v naslednjih mesecih skrčili na pet nominirancev.

Ta kategorija se mi zdi neupravičeno preveč zapostavljena, saj v ta žanr vsako leto spada nekaj najboljših filmov, ki jih posnamejo svetovni filmarji. Letos je na paleti ponovno precej zelo raznolikih zgodb z vseh koncev našega planeta.

The Tillman Story

Pat Tillman je bil profesionalni igralec ameriškega nogometa, ki je po dogodkih 11. septembra 2001 opustil svojo športno kariero in se pridružil ameriškim vojakom v Afganistanu, kjer je umrl za posledicami "prijateljskega ognja". Ameriška vlada je razlog njegovo smrti poskušala sprva prikriti in sporočila, da so ga ubili sovražniki, vendar morala kasneje priznati resnico.

Inside Job

Ste že slišali da smo recesiji? V zadnjih dveh letih se je svet srečal z največjo gospodarsko krizo po veliki depresiji v zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja. Ta film raziskuje razloge zakaj je do tega prišlo in razkriva kako je kapital pritiskal na zakonodajalce in ekonomiste.

Waiting for "Superman"

Stereotip o neumnih Američanih, ki nimajo pojma o geografiji, zgodovini in ne zanjo drugega jezika kot angleščino (pa še to le v svojem popačenem narečju) morda ni le stereotip. Davis Guggenheim, avtor z oskarjem nagrajene Neprijetne resnice, je posnel dokumentarec o slabem izobraževalnem sistemu v ameriških javnih šolah, v katerih sploh ni dovolj prostora za vse, ki si želijo diplomo. Film je dobil nagrado občinstva na letošnjem Sundancu in spodbudil vseameriško razpravo o tem prblemu, v katero so se vključila tudi znana imena kot so Oprah, Bill Gates in Mark Zuckerberg.

Client 9: The Rise and Fall of Eliot Spitzer

Poglobljen dokuemntarec o bivšem ameriškem politiku in odvetniku ter sedanjemu komentatorju za CNN, Eliotu Spitzerju, katerega kariero so zaznamovali boj proti pohlepnemu kapitalizmu in podpora istospolnim parom ter druge kontroverzne teme.

Restrepo

Ameriški novinar Sebastian Junger in britanski fotograf Tim Hetherington, sta za z ameriškimi vojaki v Afganistnu preživeli leto dni in gradivo objavila v reviji Vanity Fair, sedaj pa je nastal še izjemno hvaljeni dokumentarec, ki je na letošnjem Sundancu prejel nagrado žirije.

Exit Through the Gift Shop

Thierry Guetta je francoski imigrant in ulični umetnik v LA-ju. Dokumentarca o njem se je lotil kar njegov kolega, znani grafitar Banksy in vmes tudi sam stopil na pred kamero, čeprav je njegov obraz vedno zakrit, glas pa popačen, da bi ohranil anonimnost. Zelo odmeven izdelek, katerega dokumentarnost pa je bila večkrat postavljena pod vprašaj.

Enemies of the People

Lani so minila tri desetletja od padca komunističnega režima Rdečih Kmerov, ki je bil v 70. letih prejšnjega stoletja odgovoren za genocid okoli dveh milijonov ljudi v Kambodži. Raziskovalni novinar Thet Sambath je zbral osupljiva pričanja nekaterih vršilcev teh krvavih dejanj: od navadnih vojakov pa vse do Pol Pot-ove desne roke.

GasLand

Lastnikom po vsej Ameriki so bili predstavljene mamljive ponudbe s strani energetskih podjetij, ki bi na njihovih parcelah rade črpale gorivo. Josh Fox je za film, ki prikazuje posledice tovrstnega pridobivanja goriva na posamezne skupnosti, na letošnjem Sundancu prejel posebno nagrado žirije.

Genius Within: The Inner Life of Glenn Gould

Zgodba o odličnem kanadskem pianistu, ki je zaslovel po vsem svetu z interpretacijo glasbe Johanna Sebastiana Bacha. Nekoliko skrivnosti "čarovnik" je s svojim sijajnim, do perfekcije izpiljenim igranjem Bachovih notnih zapisov, osvojil srca ljubiteljev klasične glasbe po vsem svetu in štiri nagrade grammy.

The Lottery

Še en letošnji dokumentarec o javnem šolstvu v ZDA. Ker je prejel manj publicitete kot Superman, ga bo slednji verjetno izrinil, saj močno dvomim, da bosta nominirana oba. V temle spremljamo štiri družine iz Harlema in Bronxa pred žrebanjem, ki bo odločilo, ali se bodo njihovi otroci lahko šolali v javnih ustanovah.

Precious Life

Izraelski pediater in palestinska mati, katere otrok trpi za neozdravljivo genetsko boleznijo. Bosta zmogla prebiti zid, ki deli njuna naroda in oblikovati realno gledano povsem nemogoče prijateljstvo?

Quest for Honor

Bivši učitelj in neumorni aktivist se poveže z lokalnim odvetnikom, agencijami kurdske vlade ter svojimi kolegi, da bi raziskal in končal tako imenovane "častne uboje" v plemenih na območju Kurdistana.

This Way of Life

V Berlinu nagrajeni dokumentarec nam prikazuje alternativno hitremu življenju v civilizaciji, ki jo izkorišča osem-članska družina z Nove Zelandije. Skupaj s svojo čredo konjev živi odmaknjeno od ponorelega sveta, kar pa ne pomeni, da nima povsem brez težav.

Waste Land

V filmu spremljamo dve leti v življenju sodobnega umetnika Vika Muniza. Ta se poveže z ljudmi, ki pobirajo odpadke za reciklažo na enem največjih smetišču na svetu, Jardim Gramacho v Riu, in iz njih ustvari umetniške izdelke, kasneje razstavljene v svetovno priznanih galerijah in prodane na dražbah v Londonu.

William Kunstler: Disturbing the Universe

William Kunstler je morda eden najbolj znanih odvetnikov 20. stoletja. Znan po svojem boju za človekove pravice je med drugim zagovarjal Martina Luthra Kinga in Malcolma X. Pod režijo sta se podpisali njegovi hčerki Emily in Sarah Kunstler.