Eden najbolj znanih Avstralcev je zaslovel z akcijskimi filmi, nato pa se uveljavil še kot režiser. Po Woodyju Allenu (1977), Robertu Redfordu (1980), Warrenu Beattyju (1981), Kevinu Costnerju (1990) in Clintu Eastwoodu (1992), je Gibson šesti "najprej-igralec", ki je dobil oskarja za režijo. Poleg Pogumnega srca, pa v njegov opus spada tudi eden najbolj kontroverznostih filmov desetletja, Kristusov pasijon, ki ga ne označujejo le številni prizori nasilja, temveč tudi to, da je bil posnet v že izumrlih jezikih: stari hebrejščini, arabščini in latinščini. Najprej je bilo mišljeno, da bo film predvajan brez podnapisov, saj naj bi bila zgodba dovolj znana, da gledalci ne bi imeli problemov z razumevanjem. A očitno so se producenti zbali slabega obiska in film je v kina prišel s podnapisi, kjer je zaslužil več kot katerikoli drugi ne angleški film v zgodovini. Uspehu je sledil še en film v mrtvem jeziku in sicer v jeziku starih Majev, ki pa ni ponovil predhodnikovega dosežka. Kakorkoli že, Gibson je s tema izdelkoma lepo pokazal kako pristnejši so filmi v katerih cel svet pač ne govori angleščine.
Za njim je vsekakor zelo uspešna kariera pred in za kamero, vendar mu mnogi sedaj napovedujejo zaton. Ne zaradi pijančevanja, saj je Hollywood takšnih padcev vajen, temveč zaradi sledečih izpadov homofobije, mačizma, rasizma in antisemitizma. Sploh zadnjih dveh pojmov v tovarni sanj ne trpijo in slišati je glasne trditve, da Gibson nikoli več ne bo snemal, kaj šele pobral katero od filmskih nagrad. To potrjuje tudi dejstvo, da se je pred kratkim že dogovoril za manjšo vlogo v nadaljevanju uspešne komedije Prekrokana noč, vendar jo je moral zaradi raznih pritiskov prepustiti Liamu Neesnu. A čas je čudovito zdravilo za pozabljanje, zato mislim, da zanj vse le še ni izgubljeno. Že naslednje leto v kino prihaja njegov najnovejši izdelek z vlogo, ki bi ne mogla biti primernejša zanj: družinski človek, ki pristane na dnu, od koder ga reši govoreči bober, ki predstavlja njegov drugi, pozitivnejši jaz.
Mad Max (1979) | Max Rockatansky
Nizko proračunski film, ki pokuka v "bližnjo prihodnost" kjer zmanjkuje goriva, je postal eden najuspešnejši avstralskih filmov, glavni igralec pa zvezda. V letih 1981 in 1985 sta sledili nadaljevanji (drugi del se mi zdi najboljši), ki sta Maxu omogočili maščevanje in zaključili trilogijo o postapokaliptičnem svetu.
The Year of Living Dangerously (1982) | Guy Hamilton
Mladi avstralski novinar pride v Jakarto, da bi poročal o tamkajšnjem političnem dogajanju, ki se jeseni 1965 nevarno zaostri, ko gibanje 30. september izvede neuspešen državni udar. Dogajanje dokumentira skupaj s kolegom, fotografom Billyjem Kwanom (odlično ga je odigrala kar Linda Hunt), vmes pa se zaljubi še v delavko na britanski ambasadi (Sigourney Weaver).
Lethal Weapon (1987) | Martin Riggs
Dve leti po koncu trilogije Norega Maxa, je štartala še ena franšiza, ki je Gibsona dvignila na hollywoodsko a-listo. Do leta 1998 je štirikrat zaigral bolj nori del črno-belega policijskega dueta, ki se ga danes spomnimo predvsem po tem, da si zmore sam izpahniti ramo. Iz povsem praktičnih razlogov, seveda.
Hamlet (1990) | Hamlet
Da bi se distanciral od običajnih akcijskih vlog je Gibson oblekel tudi pajkice in v roke prijel lobanjo ter si pod režisersko taktirko Franca Zeffirellija glasno zastavil znamenito eksistencialistično vprašanje. O najbolj znanih filmskih Hamletih sem sicer pred kratkim že
pisal.
The Man Without a Face (1993) | Justin McLeod
Po uspehu pred kamero, se je, menda tudi na prigovarjanja nekaterih studiov, odločil sesti še na režiserski stolček od koder je režiral samega sebe v vlogi bivšega profesorja, ki se po prometni nesreči v kateri je umrla njegova študentka, sam pa je ostal iznakažen, odtuji od sveta in postane samotar. Dokler ne spozna malega Chucka, ki rabi mentorja.
Braveheart (1995) | William Wallace
Njegov drugi režiserki poizkus je bil zadetek v polno. Resnična zgodba o junaku, ki je, da bi dosegel osamosvojitev svojega naroda, sicer neuspešno, popeljal Škotsko v vojno s kraljem Edvardom I., je dobila pet oskarjev, med drugim za najboljši film, Gibosn pa je bil okronan za najboljšega režiserja.
What Women Want (2000) | Nick Marshall
V do takrat najdobičkonosnejši romantični komediji vseh časov je Gibson upodobil oglaševalskega eksperta, ki začne po nenavadni nesreči slišati ženske misli. Medtem, ko ugotavlja ali je to prekletstvo ali dar, se zaljubi v kolegico in rivalko Helen Hunt.
Signs (2002) | Graham Hess
V enem uspešnejših trilerju M. Night Shyamalana, je Gibson med svojo koruzo lovil nezemljane, ki so ogrožali ne le njegove družine, temveč celoten planet.
Edge of Darkness (2010) | Thomas Craven
Prva večja vloga po daljšem premoru. Medtem je Gibosn pristal na socialnem dnu, osovražen od kolegov, ne pa toliko od gledalcev. Njegov najnovejši akcijski film, v katerem se kot policist maščuje za smrt svoje hčerke, namreč finančno ni ravno razočaral, čeprav je veliko slabši od istoimenske britanske mini-serije iz 80ih po kateri je bil posnet.
Sedaj pa zares pomembnim nagradam. National Board of Review (NBR) je neprofitna organizacija ločena od filmske industrije, ki že od leta 1909 spremlja tako umetniški kot zabavni filmski program, ameriški in tuji. Bistvo organizacije je širjenje filmskega znanja, tako z organiziranjem seminarjev in predavanj kot tudi s podeljevanjem štipendij. Njegovo volilno telo sestavljajo strokovnjaki s filmskega področja, profesorji, študentje in filmski zgodovinarji. Letno si NBR ogleda okoli 250 filmov vseh kategorij – domače, tuje, dokumentarne, animirane, umetniške, komercialne… Po ogledu pogosto sledi še poglobljena razprava o filmu skupaj z režiserji, igralci, scenaristi in drugimi filmskimi ustvarjalci.
