"If I wanna hear you talk, I’ll shove my arm up your ass and work your mouth like a puppet!"

Grand Hotel (1931/32)

Grand Hotel, režiserja Edmunda Gouldinga, ima v zgodovini sedme umetnosti poseben položaj, saj gre za enega prvih filmov (če ne kar pionirja), čigar zgodba nima glavnega protagonista, temveč je nabita s filmskimi zvezdami, ki zavzemajo približno enako časa na ekranu. Tako imenovani "All-star movie" je na velikem platnu združil nekatere najbolj slavne igralce zlate dobe Hollywooda: Greto Garbo, Joan Crawford, Wallaca Beeryja ter brata Johna in Lionela Barrymore. Šlo je za povsem nov koncept, ki pa je bil odlično sprejet tako pri publiki, kot pri kritikih, zato je bila njegova zasnova kasneje še pogosto uporabljena in je danes znana tudi kot "tema Grand Hotela".

Ob takšnem številu zvezd v le nekaj filmskih kolutih, seveda ni šlo brez aferic. Največ prahu sta kakopak dvignili obe glavni igralki, ki sta se postrani gledali že od samega začetka, ko je Greta Garbo dobila prvo mesto v uvodni špici. Crawfordova se ji je menda maščevala z glasnim poslušanjem skladb Marlene Dietrich, za katero je vedela da jo Garbova prav tako ne prenaša. Ob enem je z veseljem zamujala, tako da se je zamaknil celoten predviden urnik snemanj. Ves ta cirkus in dami se sploh nista pojavili v istem prizoru.

Nazaj k filmu. Zgodba je postavljena v prestižni berlinski hotel, kjer se prepletajo usode njegovih bogatih in tudi manj bogatih gostov. Na prvi pogled nepovezani liki ruske primabalerine, osiromašenega barona, umirajočega računovodje in njegovega ambicioznega šefa ter strojepiske z željo po boljšem življenju, ustvarijo razgibano sliko družbe ob stiku veselih 20ih in depresivnih 30ih let dvajsetega stoletja.

"I want to be alone"

Scenarij je bil napisan na podlagi istoimenske gledališke igre, dramatika Williama A. Draka iz leta 1930, ta pa si je za osnovo sposodil leto dni starejši roman Menschen im Hotel, Vicki Baum. Leta 1945 je Robert Z. Leonard naredil remake z Ginger Rogers, Lano Turner, Walterjem Pidgeonim in Vanom Johnsonom v glavnih vlogah, zgodba pa se je leta 1989 kot mjuzikel preselila tudi na Broadway in bila nominirana za kar dvanajst nagrad tony. Omenimo, da so leta 1959 tudi Nemci posneli svojo priredbo romana Menschen im Hotel in pri tem ohranili naslov.

Gouldingov film iz leta 1932 je edini film v zgodovini podelitve oskarjev, nagrajen s kipec za najboljši film, ne da bi bil ob tem nominiran še v kateri drugi kategoriji. Vendar pa ni edini, ki je dobil samo tega. Še dva "najboljša filma" brez drugih oskarjev sta The Broadway Melody in Mutiny on the Bounty, ki sta bila sicer nominirana za tri oziroma osem nagrad Ameriške filmske akademije.