NAJ 10-LETJA: Glavna moška vloga

Nadaljujemo s pregledno oskarjevcev desetletja. Tokrat o najboljših glavnih igralcih.

Desetletje se je pričelo precej nenavadno. Oskarja je namreč dobil Russell Crowe, ki si ga za svoje pretepanje v areni po mojem ni niti malo zaslužil. Kipec vidim zgolj kot opravičilo, ker je leto prej (nominiran za izjemno igro v Prebujeni vesti) tekmo izgubil proti sicer dobremu Kevinu Sapeyju v Lepoti po ameriško. Mediji in drugi filmski navdušenci za naredili celo štalo in Akademiji močno zamerili to dejanje. Ta je očitno klonila pod močnimi pritiski in hitela napako na vrat na nos popravit. Škoda, da niso počakali še eno leto in Crowa veliko bolj zasluženo nagradili v Čudovitem umu. A tisto leto je Akademija klonila še enkrat, tokrat pod očitki o zapostavljenosti temnopoltih igralcev. Oskarja za glavno moško vlogo je tako dobil šele drugi Afro-Američan, Danezl Washington, kot pokvarjeni losangeleški policist. Do konca desetletja sta se mu pridružila še dva temnopolta igralca: Jamie Foxx in Forest Whitaker. Oba sta bila izjemna in nepremagljiva. Prvi kot nepozabni Ray Cahrles, ki je umrl le nekaj mesecev pred premiero filma, drugi pa kot razvpiti ugandski diktator Idi Amin. Njegova vloga v drami Zadnji škotski kralj je pravzaprav bolj stranska, saj se zgodba osredotoča na njegovega zdravnika (James McAvoy), a Whitaker pusti tak vtis, da si ga nobena organizacija ni upala nominirati za stransko vlogo.

Vmes je kipec dobil še mladi Adrien Brody v biografi poljskega žida Władysława Szpilmana, ki je preživel Varšavski geto. Brody, katerega zmaga je bila precejšnje presenečenje, je bil takrat star 29 let, s čimer je postal najmlajši dobitnik oskarja v tej kategoriji.

Sean Penn je edini igralec v tem desetletju z dvema kipcema. Povprečna doba med osvojitvijo prvega in drugega je devet let. Penn jih je rabil pet. Leta 2004 se je na podelitev kljub že četrti nominaciji sploh prvič prikazal in sprejel nagrado za vlogo v Eastwoodvi drami Mrzla reka, kjer je odigral bivšega kaznjenca Jimmya Markuma, katerega 19-letna hči je umorjena. Drugega oskarja so mu dali za upodobitev Harveya Milka, prvega izvoljenega politika, ki je javno priznal svojo homoseksualno usmerjenost in bil leta 1978 ustreljen v mestni hiši v San Franciscu.

Dolgo spregledani nadpovprečno talentirani karakterni igralec Philip Seymour Hoffman je na svoj račun prišel leta 2006, ko je pobral praktično vse nagrade, vključno z oskarjem. Zares odlična interpretacija ekscentričnega pisatelja Trumana Capoteja, ki ga spremljamo ob pripravah na pisanje njegovega znamenitega romana Hladnokrvno.

Še ena vloga, ki se bo zapisala v zgodovino kot izjemno močna in nepozabna, je vloga pohlepnega naftnega tajkuna, Daniela Plainviewa, ki je na prehodu iz 19. v 20. stoletje obogatel z nakupovanjem zemlje, ki je skrivala črno zlato. Daniel Day-Lewis je bil po letu 1989 z oskarjem nagrajen že drugič.

Zadnjega oskarja tega desetletja je Akademija namenila petič nominiranemu Jeffu Bridgesu in se na tak način poklonila njegovemu celotnemu, bogatemu opusu. Kljub temu, da je pri 60ih najstarejši izmed deseterice, je kot nekdaj uspešen country pevec Bad Blake, ki zapade v težave z alkoholom, pokazal da še zdaleč ni za odpad.

Med temi desetimi je nekaj izjemnih vlog in sam bi težko izbral samo eno. Res me zanima kako si bi se Akademija odločila, če bi v istem letu posneli Capoteja, Zadnjega škotskega kralja, Raya, Milk in Tekla bo kri. Verjetno bi res preteklo veliko krvi.

poll by twiigs.com

Big Girls, You Are Precious

Ameriška filmska akademija je letos morda bolj kot kadarkoli prej pokazala, da je talent še vedno najpomembnejši faktor uspeha v Hollywoodu. Pogosto se jih sicer označuje za precejšnje mačiste, ker za najboljšo glavno igralk navadno izberejo mlado in vitko lepotico. V zadnjem desetletju od tega opisa delno odstopa le Helen Mirren, ki res da ni več rosno mlada, je pa za svoja leta še vedno neverjetno sexy. Kakorkoli že, letos so po rumenih časopisih veliko vlačili debelušno Gaby, kateri je eden od radijskih kritikov napovedal kar konec kariere, saj v Hollywoodu nima več kaj iskati. Kaj pa vem, meni se zdi precej talentirana. Je pa res, da vloge zanjo, sploh vodilne, ne čakajo kar za vsakim vogalom. Kako se bo nadaljevala filmska kariera simpatične tv voditeljice in novopečene oskarjevke Mo'Nique, si tudi ne upam napovedati, vendar se bo zanjo gotovo našla kakšna manjša vlogica sem ter tja.

Mika - Big Girl (You Are Beautiful)

Da uspeh ni nujno povezan z anoreksijo so dokazale tudi nekatere druge za osakrja nominirane igralke, vključno z Oprah, znano po svojih delno uspešnih dietah. Trenutno se kar drži, vendar pred 25 leti, ko so jo nominirali za Barvo škrlata ni bila ravno prekla. A kot kaže odvečni kilogrami prizanašajo le temnopoltim igralkam. Ne morem se namreč spomniti nobene svetlopolte in okrogle ter uspešne, po možnosti še za oskarja nominirane igralke. Kathleen Turner se je v zadnjih letih res nekoliko poredila, vendar je bila v času nominacije daljnega 1987 prava rožica. Vsake toliko naletim na sliko Kirstie Alley, ki se očitno zelo neuspešno bori s kilogrami, vendar tudi vidnejšega uspeha v zadnjih letih ni dosegla. Res ni nobene? Catherine Zeta-Jones, ki je bila takrat visoko noseča, najbrž ne šteje. :)

Cannes-Cannes

Festival v Cannesu je vse bližje. Organizatorji so včeraj predstavili uradni poster na katerem blesti oskarjevka Juliette Binoche. Filmska smetana se bo na azurni obali zbrala 12. maja in tam ostala teden in pol. Kot je znano bo festival odprl novi Robin Hood, ki se za zlato palmo sicer ne bo potegoval. Kateri filmi bodo sodelovali v tekmovalnem programu za enkrat še ni znano, šepeta pa se o prihodu Woodyja Allena, težko pričakovanega nadaljevanja Wall Street in drame Terrenca Malicka, The Tree of Life, z Bradom Pittom in Seanom Pennom, ki bi morala iziti že lani.

Prelet tedna: Damon, Hopper in zlate kokice

Spet je tu prelet minulega tedna. Akademija je sporočila datum naslednjih oskarjev. Te bodo podelili 27. februarja 2011, nominacije pa bodo znane 25. januarja. Sid Ganis, bivši predsednik Akademije je prevzel vlogo producenta podelitve častnih oskarjev, ki bodo 13. novembra letos. Znani so tudi datumi številnih drugih podelitev, vendar jih tu ne bom našteval... jih bom pa gotovo omenil, ko bo zanje prišel čas.

Na Japonskem so podelili svoje filmske nagrade. Najboljši domači film je Nezlomljivi s Kenom Watanabejem v glavni vlogi, ki je bil nagrajen tudi kot najboljši igralec. Več >>

V Nemčiji so objavili seznam nominirancev za njihove nacionalne nagrade Lola. Največ, trinajst nominacij je dobil lanski dobitnik zlate palme in evropski film leta, Beli trak, kateremu je oskar pokazal figo. Vsi nominiranci >>

V javnosti je precej odmevala novica, da so legendarnemu Dennisu Hopperju šteti dnevi. V Hollywoodu so tako pohiteli in igralcu hitro podarili 2403. zvezdo na pločniku slavnih. Vidno bolan igralec se je ceremonije udeležil, kar je bil verjetno tudi eden njegovih zadnjih javnih nastopov.

Bliža se maj in z njim najpomembnejši filmske festival na svetu. Ta teden so uradno potrdili, da ga bo otovoril najnovejši film o Robinu Hoodu v katerem sta moči že četrtič združila Ridley Scott in Russell Crowe.

Ameriška mularija je podelila svoje nagrade imenovane Kids' Choce Awards. Njihov najljubši film je nadaljevanje 3D risanke Alvin in veverički, ki je presenetljivo premagal Novo luno. Taylor Lautner je njihova najljubša filmska zvezda. Več >>

V Kalifornijskem mestecu Tiburon se je s podelitvijo nagrad zaključil tamkajšnji filmski festival. Glavno nagrado festivala je prejela turška drama Korak v temo režiserja Atile Inaca. Film pripoveduje o mladi ženski, ki edina v svoji vasi preživi napad Američanov. Vsi zmagovalci >>

Matt Damon je v soboto prejel nagrado za prispevek filmski industriji, ki jo podeljuje organizacija American Cinematheque. Predal mu je njegov "b.f.f." Ben Affleck.

V Londonu pa so sinoči podelili nagrade revije Empire, ki jih izbirajo njeni bralci. Nekoliko bolj "pop" usmerjene nagrade so bile v prvi vrsti namenjene Avatarju, ki je dobil kipce za film, režijo in (presenetljivo!) najboljšo igralko. Seznam nagrajencev skupaj z video posnetki zahval si lahko ogledate na uradni strani.

Od danes dalje lahko na uradni strani MTVja izbirate nominacije za njihovo vsakoletno podelitev zlatih kokic. Ta bo 6. junija v LA-ju.

Vse aktualne novice poskušam sicer kar se da ažurno objavljati na Twitterju, od tega tedna dalje pa me lahko spremljate tudi na Google Buzzu.

Žluk - bruh - bruummm - pobeg!

Če niste gledali straljačine Igričar (Gamer) niste veliko zamudili in vam niti ne priporočam, da izgubljate čas. Kakorkoli že, v njem je nekaj, kar moram omeniti. Kar vrglo me je od presenečenja, saj tako izvirnega filmskega pobega že dolgo nisem videl.

Gerard Butler igra po krivem obtoženega (itak!) zapornika v bližnji prihodnosti. Ti imajo priložnost, da si priigrajo svobodo. Nekaj podobnega kot v Dirki smrti, čeprav se je Jason Statham tam zanašal predvsem na svoje zmožnosti, medtem ko so tile odvisni od razvajenih mulcev, ki jih upravljajo. Tehnologija je namreč tako napredovala, da lahko ena oseba preko sistema upravlja drugo - z drugimi besedami: liki v igrici so pravi ljudje - podobno kot avatarji. Butler oziroma njegov "najemnik" seveda trga gate in skupaj jima uspe priti do finala, vendar se zaveda, da bodo vodje projekta naredile vse, da bi mu v danih okoliščinah spodletelo.

"Žluk, žluk, žluk"

In kaj si domisli? Preko vez mu uspe dobiti steklenico žganice, ki jo tik pred pričetkom igre izprazni na dušk. Omotičen se primaja do najbližje garaže, ki služi bolj za kuliso, saj vozila v njej ne premorejo niti kapljice goriva. Do tega trenutka mi še vedno ni bilo jasno, kaj bi tip sploh rad naredil...

"Bruh, bruh, pissss"

Vsebino svojega želodca in mehurja izprazni v tank za gorivo in mojstrsko na "old school" način vžge motor tik preden se pojavijo nasprotniki. Po krajšem otepanju nadležnežev mu seveda uspe spizditi. Neverjetno! :))) A tu se akcija in lov na pravico šele začneta. :)

"Brummm, brummm"

Za izvirnim pobegom stoji scenaristično-režiserski duo Mark Neveldine in Brian Taylor, ki je prej skupaj ustvaril še dva filma. Tale je prvi, ki sem ga videl in verjetno tudi zadnji. Če pa sta ustavila še kakšno podobno izvirni sceno vredno ogleda, me le obvestite.

Buon giorno, Principessa!

Urbana ljubezen

Sam sem bolj urbano bitje in se sredi mestnega vrveža odlično počutim. V mestih je neka posebna energija, ki se jo na še posebej pozitiven način začuti v teh dneh, ko se prebuja pomlad. Seveda pridejo tudi dnevi negativne energije, ko mi dosadi čakanje na šestico proti Bežigradu, medtem ko so v nasprotno smer pripeljale že tri in obupujem nad neskončno vrsto v Nami. V tem primeru se raje sprehodim po Čopovi, kupim kornet, skočim v Kinoteko ali se zleknem v Tivoliju in pomislim, kako lepo je živet v mestu. Res je, da se naša bela Ljubljana po velikosti, raznolikosti ali onesnaženosti ne more ravno primerjati z večjimi svetovnimi prestolnicami kakršne mi je v veselje obiskovati in raziskovati ter si predstavljati kako bi bilo tam živeti, a prav njena majhnost in simpatičnost ji daje poseben čar.

Ljubezen do mest se je velikokrat izražala tudi na velikem platnu. Woody Allen ima New York (vsaj imel ga je), Pedro Almodóvar ima Madrid, Mike Leigh pa London. Nova serija filmov, producenta Emmanuela Benbihya, ta trend nekoliko obrača.

Leta 2006 je zbral dvajset svetovno priznanih režiserjev (med drugim Joel in Ethan Coen, Wes Craven, Alfonso Cuarón, Alexander Payne, Tom Tykwer, Gus Van Sant in Gerard Depardieu), ki so posnel vsak svojo zgodbo, postavljeno v enega od 20 pariških okrožjih. Dve izmed njih v končni izdelek imenovan Paris, je t'aime, nista bili vključeni tako, da kolaž sestavlja 18 individualnih filmčkov v katerih igrajo številna znana imena od Gene Rowlands, Mirande Richardson in Juliette Binoche, do Willema Dafoa, Nicka Nolteja in Boba Hoskinsa.

Uspeh filma je producenta vodil v drugo svetovno prestolnico, New York, kateremu se je tri leta kasneje poklonilo enajst režiserskih imen kot so Mira Nair, Fatih Akin in Brett Ratner, pa tudi Natalie Portman. Gre za isti princip - enajst nepovezanih zgodb postavljenih v mesto, ki nikoli ne spi. Zvedzniška zasedba tokrat vključuje Orlanda Blooma, Chrisa Cooperja, Cloris Leachman, Julie Christie in Shio LaBeoufa. Celoten kolaž sicer ni nič posebnega, nekateri posamezni delčki pa so pravi biseri - najbolj sta se mi v spomin vtisnila prispevka Joshue Marstona o zaljubljenih starčkih in Yvana Attala o zakoncih, ki poskušata ponovno prižgati ogenj v njunem razmerju.

Kot kaže se ljubezen do veličastnih mest tukaj ne bo končala. V pripravi so menda še pokloni Jeruzalemu, Riu in Šanghaju. Ljubljane v tej seriji verjetno ne bomo dočakali, zato morda namig slovenskih filmskim ustvarjalcem, ki bi na podoben način lahko počastili naše belo mesto. Vendar naj z vsem skupaj še nekoliko počakajo, saj naša prestolnica v tem trenutku bolj kot na mesto, spominja na gradbišče.

NAJ 10-LETJA: Stranska moška vloga

Nadaljujem s pregledom dobitnikov oskarja v zadnjih desetih letih po glavnih kategorijah. Tokrat sledi hiter skok čez najboljše stranske igralce.

Portoriški igralec Benicio del Toro je postal četrti, od danes petih igralcev, ki so oskarja dobili za vlogo v ne angleškem jeziku. Akademijo je prepričal kot eden redkih ne-skorumpiranih mehiških policistov, ki predstavlja le enega od mnogih členov mamilske verige med ZDA in njeno južno sosedo.

Naslednje leto je oskar za stransko moško vlogo romal v Veliko Britanijo. Za svojo prvo (in za enkrat edino) nominacijo ga je dobil Jim Broadbent. Upodobil je Johna Bayleya, avtorja in kritika ter soproga znane irske pisateljice Iris Murdoch (tudi nominirana Judi Dench), ki je svoji življenjski ljubezni zvesto stal ob strani, ko so jo diagnosticirali z Alzheimerjevo boleznijo.

Zame eden najboljših igralcev svojega časa, Chris Cooper, je svojega oskarja dobil kot resnični John Laroche, ki je v narodnem parku na Floridi ilegalno trgal zaščitene vrste orhidej. Primer je pritegnil novinarko New Yorkerja, Susan Orlean, ki je o njem napisala knjigo, to pa je poskušal eden najizvirnejših piscev zadnjih let, Charlie Kaufman, predelati v scenarij in vanj vključil tudi svoje iskanje navdiha.

V naslednjih dveh letih sta oskarja v tej kategoriji dobila igralca, ki ju je režiral Clint Eastwood. Tim Robbins kot eden izmed trojice prijateljev iz otroštva, katerega še vedno preganja ugrabitev izpred 25 let, njegov soigralec iz Kaznilnice odrešitve, Morgan Freeman, pa kot bivši boksar in prijatelj ter uslužbenec trenerja Frankija Dunna, ki je vedno na razpolago z nasveti, med določenimi deli filma pa nastopa kot pripovedovalec.

George Clooney je bil leta 2005 kot prvi hkrati nominiran za režijo (Lahko noč in srečno) in igro v drugem filmu (Syriana). Upodobil je Boba Barnesa, izkušenega agenta CIE pozicioniranega na Bližnjem vzhodu, ki poskuša končati ilegalno preprodajo orožja na tem področju.

Na veliko presenečenje marsikoga je leta 2006, Alan Arkin speljal oskarja favoriziranemu Eddiju Murphyju, ki je (menda zaradi užaljenosti) prireditev predčasno zapustil. Tretjič nominirani Arkin se je takrat vživel v najstarejšega člana čudaške družine, ki svojo najmlajšo članico v rumenem kombiju s pokvarjeno sklopko, pospremi na otroško lepotno tekmovanje.

Zadnja tri leta prejšnjega desetletja so oskarja v tej kategoriji dobile tri skrajno negativne vloge. Poklicni morilec Anton Chigurh z obupno frizuro; Joker, večni Batmanov nasprotnik (Heath Ledger je po Petru Finchu postal drugi po smeti nagrajeni igralec) in najbolj simpatični nacist, kar sem jih kdaj videl na velikem platnu.

poll by twiigs.com

Zatišje

Po podelitvi oskarjev je v filmskem svetu zavladalo nekakšno zatišje. Čeprav se je sezona nagrad še dobro zaključila, pa se Hollywood že pripravlja na novo. Med prvi mi je svoj datum rezerviralo Društvo tujih dopisnikov, ki bo Zlate globuse podelilo 16. januarja 2011.

V teksaškem Austinu se je odvrtela nova edicija festivala South by Southwest, kjer vzporedno tečejo glasba, film ter interaktivni mediji. Zmagovalci prvega, za tale blog najbolj relevantnega dela festivala so tukaj.

Azijske filmske nagrade, ki so jih letos podelili šele četrtič, nagrajujejo najboljše filmske izdelke po celotnem kontinentu. Prvič so jih podelili ob otvoritvi 31. mednarodnega festivala v Hong Kongu, kot kaže pa se bodo dobro uveljavile. Korjeska Mati je bila okronana s titulo najboljšega azijskega filma lanskega leta, kipec pa je dobila tudi glavna igralka Kim Hye-ja. več >>

Bombna misija je dodala še eno trofejo v svojo vitrino - društvo Chlotrudis Society for Independent Film s sedežem v Bostonu jo je izbralo za najboljši neodvisni film 2009. Nagradili so še Gabourey Sidibde, Colina Firtha, Mo'Nique in Petera Capaldija. A potem, ko so oskarji podeljeni, nas te male nagradice ne zanimajo več. Za vsak slučaj, tule je link.

In še skok na gledališke deske. V Londonu so podelili Olivier Awards (imenovane seveda po legendarnem Laurencu Olivierju) - britanske različice ameriških tonyjev. Najboljša nova igra lani prikazana na West Endu je The Mountaintop, najboljši mjuzikel pa Pomladno prebujenje (na ogled tudi v MGL-ju). Oskarjevka Rachel Weisz je bila nagrajena za vlogo v legendarni igri Tramvaj poželenje. več >>

IZ BESEDE V SLIKO: Alica v Čudežni deželi

Alica v Čudežni deželi, kakršno si predstavlja Tim Burton, mojster ustvarjanja srhljivega in temačnega vzdušja, že nekaj tednov polni kino blagajne po vsem svetu, medtem pa Ljubljana še vedno čaka, da se kolosejevci in disneyevci zmeinjo in pobotajo v korist vseh. Ob čakanju sem pripravil hiter pregled zgodovine ekranizacij te klasične, nepozabne pravljice.

Sama zgodba je stara več kot stoletje, saj jo je angleški pisatelj Charles Lutwidge, pod psevdonimom Lewis Carroll, izdal že daljnega leta 1865. Čeprav je njen pravi naslov Alice's Adventures in Wonderland je splošno znana z nekoliko krajšim Alice in Wonderland. V njem spremljamo deklico, ki skozi zajčjo luknjo, kamor je sledila belemu zajčku, pride v Čudežno deželo polno nenavadnih junakov, ki jih danes pozna ves svet. Nori Klobučnik, Mačka Režalka, Marčni Zajec, Srčna kraljica in drugi so menda vsi nastali na podlagi karakterjev pisateljevih prijateljev in znancev. Nekje sem slišal tudi, da naj bi imela knjiga, če jo dovolj natančno beremo med vrsticami, nekaj pedofilskih opazk, kar naj bi bila posledica avtorjevega zanimanja za neko deklico Alice. Očitno sem jo jaz bral preveč površno. Kakorkoli že, kritiki in bralci so si enotni, da gre za univerzalno zgodbo, ki ima veliko ponuditi tako najmlajšim, kot tudi starejšim knjižnim moljem, kar dokazuje tudi to, da je zob časa še zdaleč ni načel.

Besedilo so v gibljive slike prenesli že več kot trideset krat, prvič že leta 1903. Ta verzija se na žalost ni ohranila v celoti. Edino 8-minutno kopijo danes hrani Britanski filmski Institut, objavljena pa je tudi na YouTubeu. Primerjava med takratnimi učinki in učinki v Burtonovem filmu verjetno ni vredna omembe ;).

Prva zvočna verzija in zato tudi prva, ki je vsebovala tudi izvirne dialoge iz knjige, je bila posneta leta 1931. V uro dolgem filmu režiserja Buda Pollarda, so sami ameriški igralci s težavo oponašali britanski naglas, kar se zdi danes precej komično.

Danes je daleč najbolj znana seveda Disneyeva verzija iz leta 1951, ki je bila premierno predvajana na Beneškem filmskem festivalu, tri leta kasneje pa kot prva Disneyjeva risanka prikazana na televiziji. Tudi podoba Alice v modri obleki z belim predpasnikom in svetlimi lasmi, kakršna je danes najpogostejša predstava, je nastala takrat. No, Paris Hilton je na neki zabavi v maskah za vsak slučaj, če je nebi prepoznali, uporabili predpasnik z imenom :).

Leta 1966 je sledila še ena animirana verzija, ki je bila pravzaprav nekakšno nadaljevanje Carrollove zgodbe. V Alice of Wonderland in Paris glavna junakinja, slavna zaradi preteklih avantur, sanja o obisku Pariza. V sobo prikolesari mišek Francois, jo povpraša o njenih najljubših sirih in ji, potem ko je s pomočjo čudežne gobi pomanjša, odpelje na izlet v francosko prestolnico. Istega leta je Hanna-Barbera izdal še eno animirano verzijo Alice in Wonderland (or What’s a Nice Kid Like You Doing in a Place Like This?) v kateri Alice namesto v zajčjo luknjo pade v fotelj, Fred Kremnček in njegov prijatelj Barney se pojavita kot dvoglava gosenica, Norega Klobučnika pa zamenja nov ženski lik.

Manj znano je, da je avtor Lewis Carroll leta 1871 izdal Through the Looking Glass, ki velja za nekakšno nadaljevanje Alice v Čudežni deželi, čeprav nimam nikakršne veze z izvirnikom. V njem spremljamo isto junakinjo, natančno šest mesecev kasneje (4. novembra). Časovni zamik ni edina zrcalna slika prve zgodbe, saj takšnih referenc avtor skozi zgodbo naniza precej. In tudi po tej knjigi so filmarji stegnili prste. Prvič že leta 1928, ena bolj znanih pa je tudi verzija iz leta 1998 v kateri je Alici telo in glas posodila Kate Beckinsale.

Leta 1972 so Britanci posneli mjuzikel z zvezdniško zasedbo. Ralph Richardson je bil gosenica, Peter Sellers Marčni zajec, Dudley Moore pa zaspani polh. Deset let kasneje so televizijski mjuzikel za otroke, naslovljen Alice in the Palace posneli tudi v ZDA, glavno vlogo pa je odigrala kar Meryl Streep.

Televizijskih filmov in takšnih, ki so romali naravnost na video kaseto oziroma dvd je bilo na obeh straneh Atlantika posnetih še kar precej. Med leti 1991 in 1995 so na Diney Channel-u predvajali 100 epizod mladinske serije v kateri je Alica med to in Čudežno deželo potovala kar skozi ogledalo v svoji sobi. Hallmark je leta 1999 združil obe zgodbi o Alici, Odiseju in čarovniku Merilnu ter dobil štiri tehnične emmyje, v njem pa so natopili Whoopi Goldberg kot Mačka Režalka, Miranda Richardson kot Srčna kraljica in Ben Kingsley kot gosenica.

In vsaka kultna zgodba ima tudi svojo erotično verzijo, Alice ni prav nobena izjema. Komično-glasbeno-erotični film je izšel leta 1976 (kratek izsek je spodaj levo).

Filmi o Alici niso ostali zgolj v ameriško-angleški domeni temveč so jih snemali tudi drugi narodi. Sovjetska risanka Alisa v strane chudes je izšla leta 1981, istega leta kot belgijsko-poljska koprodukcija Alicja. Japonci so jo seveda izdali v obliki anime pod naslovom Fushigi no Kuni no Alice, katere uvodna špica je spodaj desno. Ta je sicer sinhronizirana v angleščino, vendar je kvaliteta veliko boljša od tiste, ki sem jo našel v izvirniku.

Krajših in daljših risank in filmov o Alici je še ogromno. Nekateri so želeli biti izvirni in v zgodbo vnesli nove elemente. Dve moderni adaptaciji literarne predloge sta Alice's Misadventures in Wonderland in Alice Underground o ženski, ki v New Yorku išče smisel svojega življenja. Britanska kriminalna drama Malice in Wonderland je postavljena na sever Anglije, videli pa smo tudi že balet na ledu. Tudi mali plišasti medkoti (v angleščini so Care Bears, ne vem kakšen je naš prevod) so v eni svojih risank že gostili elemente dežele, kakršno si je zamislil Lewis Carroll.

Če vam diši pobeg v Čudežno deželo, jih imate na voljo veliko, celo preveč in verjetno bo Burtinova verzija prej prišla v Kolosej ali pa dvd, kot vam bo uspelo pogledati vse. Upam, da nisem izpustil vaše najljubše.

Izsiljevanje

"I thought you might be worried... about the security... of your shit."

Satira o islamskih skrajnežih

Britanci so svoj pregovorno čudi, vendar večkrat posreči humor, popeljali na področje, ki smo ga do sedaj speljali bolj ali manj s strahom - ponorčevali so se namreč iz islamskih skrajnežev in njihove svete vojne džihada. V svojem smislu sicer pozitivni pojem, ki se ga zahodnjaki zaradi terorističnega vpliva bojimo kot satan križa bo, v prvem celovečernim filmu Christopherja Morrisa, predstavljal predvsem tarčo posmeha. Ne vem sicer kako bodo tale film sprejeli na arabski zemlji, vendar dvomim, da bo ostal neopažen. Dvomim tudi, da se bodo ob njem lahko sprostile cele množice Američanov, katerih ponos se po skoraj desetletju še vedno ni zacelil.

Izdelek so premierno predvajali na Sundancu, kjer je dobil presenetljivo dobre kritike s strani ameriških časopisov The Los Angeles Times in The Hollywood Reporter medtem, ko so bili britanski mediji nekoliko bolj kritični. Morris, ki pravi, da ne gre za sovražen film, je imel sicer velike težave pri zbiranju financ za snemanje, saj sta ga zaradi kontroverzne vsebine zavrnila tako BBC, kot Channel 4. Kot je dejal, je scenarij pisal več let in ob tem govoril s številnimi poznavalci modernega terorizma, predstavniki policije in obveščevalnih agencij ter mudžahidi in "miroljubnimi" muslimani.
Britanska premiera je napovedana za te dni, da bo dobil redno distribucijo tudi pri nas sicer ni ravno verjetno, a v primeru večjega uspeha je tudi to možno. V vsakem primeru se ga veselim :).

NAJ 10-LETJA: Stranska ženska vloga

Ob koncu desetletja sem se odločil še enkrat pogledati nazaj in osvežiti spomin na pretekle dobitnike oskarjev v glavnih kategorijah. Se jih sploh spomnite? Začnimo z najboljšo stransko igralko.

Prvega oskarj za stransko žensko vlogo v novem tisočletju je odnesla Marcia Gay Harden, ki je suvereno odigrala Lee Krasner, slikarko in ženo veliko uspešnejšega umetnika Jacksona Pollocka kateremu je stala ob strani ne glede na njegove probleme z nervozo in alkoholizmom ter varanju. Eno od njegovih ljubic je upodobila Jennifer Connelly, ki je oskarja v tej kategoriji odnesla leto kasneje. Čeprav sem takrat navijal za Maggie Smith (v Altmanovem Gosford Park), se je Akademija ni odločila še tretjič nagraditi, temveč je prednost dala relativno novi Connellyjevi, ki je upodobila ženo shizofrenega matematika Johna Nasha.

Catherine Zeta-Jones in njen Michael sta menda dala vse od sebe in z lobiranjem dosegla, da je mlada Valižanka v visoki nosečnosti vsa emocionalna (človek, ki jo je gledal, bi rekel, da ga res ni pričakovala) sprejela svoj kipec za sicer povsem solidno igro v mjuiklu Chicago. Njena soigralka, Renée Zellweger, ki je bila nominirana za glavno vlogo, je takrat že drugič ostala praznih rok, vendar ji je Akademija kipec nato le podelila 11 mesecev kasneje (oskarji leta 2004 so se s konca marca premaknili na konec februarja) za vlogo blebetave, a marljive Ruby Thewes, ki med ameriško državljansko vojno priskoči na pomoč Adi, mladi ženski, ki je po očetu podedovala farmo, sedaj pa čaka na svojega zaročenca, da se vrne iz vojne.

Cate Blanchett, ki je leta 2005 v Scorsesejevm Letalcu upodobila filmsko legendo Katharine Hepburn je postala prva igralka nagrajena z oskarjem za upodobitev oskarjevke.

V eni najbolj močnih in prav nič stranskih vlog tega desetletja je Rachel Weisz odigrala mlado, impulzivno ženo britanskega diplomata, ki z njim odpotuje v Kenijo, kjer odkrije kako velike farmacevtske korporacije izkoriščajo potrebo po zdravilih na tej celini, kar jo stane življenja.

Jennifer Hudson, bivše tekmovalka v resničnostni oddaji American idol, je edina izmed deseterice, ki se je po njeni zmagi (za debitantsko vlogo) ne spomnim iz nobenega filma več... aja, pač, neki malega je odigrala v Sex and the City. Verjetno je k daljši pavzi veliko prispevala družinska tragedija o kateri so mediji pred meseci na široko poročali. Kakorkoli že, upam, da bo s kariero nadaljevala in nas bo s svojim izjemnim glasom pobožala še v kakšnem mjuziklu.

Tilda Swinton je moja najljubša nagrajenka desetletja. Odlična igralka, ki bi si ga zaslužila že zdavnaj... a sedaj ga ima in nič jih ne more vzeti. Leto 2007 je bilo eno najbolj izenačenih let v tej kategoriji, saj se je do zadnjega ugibalo katera izmed peterice bo stopila na oder. Cate Blanchett je namreč dobila globus za I'm Not There, igralski ceh je nagradil Ruby Dee (American Gangster), Amy Ryan (Gone Baby Gone) pa je prepričala večino kritikov.

Lani je oskarja za kompleksen lik bolestno ljubosumne bivše žene v Woodyjevem Vicky Cristina Barcelona dobila Španka Penelope Cruz, ki se je letos v tej kategoriji zanj ponovno potegovala, a kot veste ji ga je zasluženo speljala Mo'Nique.

poll by twiigs.com